Med javnim in zasebnim

4
264
Foto: Tone Lesnik.
Foto: Tone Lesnik.

Sredi letošnjega januarja je Državni svet Republike Slovenije (DS) v sodelovanju z Umanotero – slovensko fundacijo za trajnostni razvoj ter Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), organiziral posvet z naslovom Gozd – naše skupno dobro. Odziv je bi velik, dvorana DS se je napolnila do konca, nastopilo je 6 predavateljev in več kot 20 razpravljavcev.

Skupno dobro med srdito razdeljenostjo

V ospredju je bilo vprašanje, kako razumeti, sprejemati in uresničevati pojem skupno dobro na gozdnem področju. Uvodna govornica, predstavnica Umanotere dr. Renata Karba se je že na začetku vprašala, ali je pogovor o skupnem dobrem danes, po več kot 20 letih »puljenja za nekdanjo družbeno lastnino«, sploh še mogoč. Ali je torej še mogoče govoriti o nečem, kar naj bi odgovorno uporabljali vsi, ne glede na lastnino. Ob prav razdražljivo občutljivi razdeljenosti v naši družbi lahko kar vidim, ali slišim kakšne komentarje. Na eni strani tiste, ki bi morda navijali za stare socialistične čase, ko je bilo vse “naše in skupno”, na drugi strani tiste, ki bi poudarjali absolutno pravico do zasebne lastnine nad vsem, kar je sploh možno olastniniti. Taka vnaprejšnja razdeljenosti seveda onemogoča stvarno in pametno razpravo, ki pa jo najbolj potrebujemo. Z veseljem lahko rečem, da je bila na posvetu Gozd – naše skupno dobro razprava kar blizu strpnih izražanj stališč in predlogov. V svojem članku se bom omejil le na nekatere.

Kako doseči pravičen dogovor?

Predavatelj dr. Jernej Letnar Černič s Fakultete za državne in evropske študije je razložil, kako pravico do zasebne lastnine določa slovenska ustava. Ta v 33. členu določa, da je v Republiki Sloveniji »zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja«. 67. člen ustave določa, da mora biti način pridobivanja in uživanja lastnine takšen, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Po eni strani torej obvezuje lastnika, da z lastnino ravna gospodarno, torej skrbi za ohranjanje, ali povečevanje njene gospodarske vrednosti, po drugi strani pa ga obvezuje, da s svojo lastnino ravna odgovorno do družbenega in naravnega okolja. Ustava torej kljub spoštovanju in zagotavljanju pravice do zasebne lastnine ne govori o pravici zasebnega lastnika, da s svojo lastnino ravna absolutno zgolj po lastnih predstavah in željah. 69. člen določa celo možnost za odvzem ali omejitve lastnine v obliki nepremičnine, če gre za javno korist, seveda ob ustrezni odškodnini oziroma nadomestilu. Tu smo najbrž blizu določilu 5. člena zakona o gozdovih, ki določa prost vstop v slovenske gozdove in nabiranje gozdnih sadežev ter zelišč. Ta člen gotovo na nek način omejuje lastninsko pravico nad gozdovi v prid vse družbe. Ob tem pa nastane vprašanje, kje je meja med zasebnim in javnim interesom. Če gre pri omejitvi lastnine v javnem interesu tako daleč, da lastnik pri tem utrpi gospodarsko škodo, mu je država to dolžna nadomestiti. Pri prostem, a neodgovornem vstopanju v gozdove in nabiranju gozdnih dobrin lahko nastane tudi gospodarska škoda. Pretirano odnašanje iz gozda, poškodovanje tal, poškodovanje gozdnih prometnic, onesnaževanje gozdnega ekosistema, so primeri, ki smo jim pogosto priče. Odgovor na vprašanje, kaj je v javnem in zasebnem interesu, naj bi v družbi dosegli z dogovorom v javni razpravi. Kako to doseči, da bo ob zelo različnih in mnogoterih interesih dogovor pravičnen, ostaja odprto vprašanje, oteženo tudi zaradi že omenjene srdite razdeljenosti Slovencev in prizadetosti mnogih zaradi ravnanja oblasti v času komunizma. Vsekakor se bomo morali še veliko pogovarjati in učiti, kaj sploh je dialog. Že tuji opazovalci namreč vidijo, da smo v Sloveniji zelo močni v argumentaciji, v kateri pogosto zmaga močnejši, bolj malo pa se razumemo na dialog, čeprav ga veliko omenjamo in pogosto zamenjujemo s kompromisom, s katerim na koncu ni nihče zadovoljen. Dialog pa naj bi prinesel nove rešitve, na katere prej ni še nihče pomislil in bodo v zadovoljstvo vseh.

Skupno dobro ni nujno v nasprotju z zasebnim interesom

Dr. Janez Pirnat z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete je na posvetu v DS predstavil delo več avtorjev, poleg njega še dr. Jurija Diacija in dr. Andreja Bončine. O zasebnem in javnem interesu razmišljajo skozi funkcije in vloge gozdov. Ni nujno, da sta si zasebni in javni interes v nasprotju. Dobro gospodarjenje z zasebnim gozdom, ki prinese visoko vreden gozd in zato bolj premožnega lastnika, je lahko v prid celotni družbi. Lastnik bo ekonomsko avtonomen in ne bo nevarnosti, da bi bil v breme družbi. Ekološke in socialne funkcije so v prid celotni družbi, njihovo delovanje ni razparcelirano na več kot milijon zasebnih gozdnih parcel, kolikor jih imamo v Sloveniji. Koristi ekoloških in socialnih funkcij niso omejene zgolj na posamezne gozdne posesti, od njih imajo koristi vsi, seveda tudi lastniki gozdov, ki jih je v Sloveniji skoraj petina vseh državljanov. Za razvoj gozda v dobro vseh funkcij gozdov in vseh državljanov naj bi tudi v prihodnje skrbela javna gozdarska služba, zato predstavniki Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire predlagajo kot prihodnjo obliko organiziranosti gozdarstva ustanovitev javnega podjetja, ki bi gospodarilo z državnimi gozdovi in opravljalo tudi dela v zasebnih gozdovih, če bi to želeli lastniki. Dela javne gozdarske službe kot so načrtovanje, svetovanje, evidenca podatkov, delo z javnostmi, pa bi javno podjetje opravljalo v vseh gozdovih. Javno podjetje bi bilo ustanovljeno po zakonu o gospodarskih javnih službah.

Državni sekretar za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo Miha Marenče ter Direktor Direktorata za ta področja, Jošt Jakša sta v svojih nastopih napovedala široko javno razpravo v procesu priprave novega zakona o gozdovih. Obenem je direktor Direktorata povedal, da namerava MKGP že v februarju letos predlagati Vladi nov zakon o ustanovitvi podjetja za gospodarjenje z državnimi gozdovi. Na podlagi zapisov v medijih (na primer članek v Dnevniku, Skriti načrti za novo gozdarsko podjetje) bi lahko sklepali, da se bo ponovila zgodba iz lanskega leta, ko je resorno ministrstvo hotelo na hitro, v ozkem krogu in brez javne razprave ustanoviti to podjetje. Organizacija gospodarjenja z državnimi gozdovi mora biti deležna javne razprave, ker vpliva tudi na gospodarjenje z zasebnimi gozdovi. Sploh pa so državni gozdovi še najbolj zajeti v pojem “naše skupno dobro”. Javna razprava je potrebna tudi zato, ker so za gospodarjenje z državnimi gozdovi tudi drugačni predlogi, kot jih ima MKGP. Enega od njih je na posvetu v DS predstavil dr. Janez Pirnat. Različne predloge za organizacijo gozdarstva v prihodnje je predstavil tudi dr. Janez Krč na znanstvenem posvetu Gozd in les, 24. oktobra lani. Na tem posvetu je ob predstavitvi predloga o ustanovitvi javnega podjetja za gospodarjenje z državnimi gozdovi, znotraj katerega bi delovala tudi javna gozdarska služba za vse gozdove, bilo postavljeno vprašanje o nadzoru takega podjetja. Ob tem moramo povedati, da je javno podjetje nekaj drugega kot državno podjetje, ki ga namerava ustanoviti MKGP. V času, ko je veliko govora o preteklem delovanju državnih podjetij, ki je bilo daleč od vzornosti, je vprašanje o nadzoru gotovo na mestu.

Nujen nadzor civilne družbe

Nadzor nad državnim premoženjem je v Sloveniji kaotičen. O tem je zanimivo povedal dr. Bernard Nežmah.
Po njegovem je edina možnost za učinkovit nadzor demokratična javnost, torej razvita civilna družba in sicer na državni in na lokalni družbi. Leta 2007 je državni zbor RS sprejel Deklaracijo o Nacionalnem gozdnem programu. Evropska unija, ki je svojim članicam predlagala naj izdelajo svoje Nacionalne gozdne programe, jih je definirala kot stalen dialog gozdarskih pristojnih institucij z javnostmi. Na posvetu Gozd – naše skupno dobro, je predstavnik MKGP navedel postopek javne razprave v času izdelave Nacionalnega gozdnega programa v Sloveniji kot vzor in napovedal ravnanje po tem vzoru tudi zdaj, ko smo pred sprejemanjem novega zakona o gozdovih. Bodimo torej pozorni, ali se bodo napovedi uresničile.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Zaradi tako razpršenega lastništva velika večina lastnikov sploh nima(mo) ekonomskega interesa za dobro gospodarjenje z gozdovi… Upam, da se boste domislili kakšnih pametnih rešitev. 🙂

  2. Večina individualnih hiš v alpskem prostoru, v Skandinaviji, v Severni Ameriki se gradi v lesu. Pa ne samo individualnih hiš.

    Dokler Slovenci ne vemo, kaj bi z lesom, čeprav je edino naravno bogastvo, ki ga imamo v izobilju, dotlej tudi povpraševanja ne bo po njem in bojo razpršeni lastniki gozd kot zdaj še naprej večinsko ignorirali in zanemarjali.

    Lahko bi bili dežela rokodelcev. A očitno s(m)o se odločili, da bomo dežela sociologov in podobnih, ki cele dneve mlatijo prazno slamo.

    Kako naj bi bili potem kot država uspešni, lepo prosim? 🙁

    • Ne vem če smo se res tako sani odločili. Samo če se malo ozremo nazaj, dobimo odgovor zakaj je tako kot je. Ker so se drugi za nas odločili kaj bomo.
      S pomočjo raznih sociologov, psihologov in njim podobnih pa morda le počasi spoznavamo, da bi bilo najbolje da smo to kar smo, za kar imamo talente in pa naravne pogoje.
      Za nas izgubljence, ki pašemo nekam vmes, je pa itak prepozno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite