Med enotnostjo in pluralizmom

0

Sodobni Slovenci smo podobni Aristofanovim razpolovljencem. Nesrečni, brez miru in obstanka iščemo tisto stanje popolnosti, tisto enost, ko bomo našli svojo drugo polovico in bomo spet popolni. V tem stanju smo zelo dovzetni za vabljive klice siren, ki nam obljubljajo stanje kolektivne blaženosti.

Nekdanji predsednik Zveze komunistov in poznejši predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je v preteklih dneh večkrat obtožil opozicijo, da svojo politiko gradi na razklanosti družbe. Glede na to, da je ključni politični predstavnik (reformirane) komunistične partije to izrekel dvajset let po prehodu iz enostrankarske diktature v pluralizem, se je smiselno kratko ustaviti ob ključnih predpostavkah, na katerih slonijo (ali padejo) njegove teze. Prvi problem je v tem, da predstavnik nesporno močnejše strani opozicijo obtožuje, da razdvaja družbo. To je strategija diskreditacije šibkejših akterjev v političnem in družbenem življenju. Če ta strategija ni obrzdana, prej ko slej pripelje do demonizacije in ukinitve legitimne opozicije.

Primite tatu!

Perfidnost te strategije je v tem, da ji je nemogoče nasprotovati. Seveda je napačno, če kdo razdvaja narod. Le malokdo pa pomisli, da ga morda razdvaja ravno tisti, ki se je priglasil k besedi. Podobno kot večina ljudi ne pomisli, da je lahko tat prav tisti človek, ki najbolj glasno kriči: “Primite tatu!”

Ne moremo iti mimo dejstva, da je Milan Kučan naslednik tistih revolucionarjev, ki so v času nemške, italijanske in madžarske okupacije izsilili Dolomitsko izjavo. Njihova teza je bila, da je za uspešen upor proti okupatorju potrebna enotnost. Vendar jim ni šlo za narodno enotnost, ampak za izključni monopol na vojaškem in političnem področju. Podobno kot oni so tudi nacisti izkoristili občutek ogroženosti zato, da so ljudi postavili v položaj, ko jim niso mogli nasprotovati: v položaj, ko so kot izdajalci izpadli tisti, ki se jim niso hoteli podrediti in ne tisti, ki so postavili nepotrebne in nelegitimne pogoje za uspešen upor proti okupatorju.

Enotnost kot totalitarizem

V primeru Dolomitske izjave so nekateri nekomunisti nasedli in sprejeli tezo, ki je enačila enotnost in izključ(eval)ni monopol. Drugi so se v strahu uklonili. Tretji so končali v breznih ali izgnanstvu. Rezultat nam je v glavnem poznan, čeprav po sedemdesetih letih še vedno odkrivamo množična grobišča in se sprašujemo, kdaj se bo pokazalo dno moralnega brezna, v katerega pada naša politika, državna uprava in gospodarstvo.

Enotnost je ena od ključnih komunističnih parol in je v bistvu usmerjena k totalitarizmu. Zato tudi ni izključno komunistična, ampak so na njej gradili vse diktature in vse avtoritarne in totalitarne režimei. Učinkovita je zato, ker obljublja izpolnitev tiste temeljne, tragične človekove nepotešenosti. Človek ve, da mu nekaj manjka. Avtentične religije in zdrava psihologija ga postavijo na realna tla, ko mu povedo, da je njegovo izkustvo življenja pač omejeno, da na tem svetu, to je, v danih kategorijah časa in prostora, nikoli ne bo do konca izpolnjen. Človek se mora naučiti, da srečno in zadovoljno živi s svojo nepotešenostjo. Z drugimi besedami, naučiti se mora živeti v pluralnem svetu.

Raj na zemlji

Engels nam je  v udobnem zavetju očetove dediščine razkril, da teologi človeštvo zavajajo s tem, ko ga prepričujejo, da je popolnost ni mogoča. Tisto, kar oni obljubljajo v življenju po smrti, nam Engels obljublja že zdaj. Usodno za ves svet je bilo srečanje Engelsovega in Marxovega duha. Človeštvo – če že ne vse človeštvo, pa vsaj delavski razred – lahko že tu in zdaj doseže raj. To pa bodo dosegli samo s skupnimi močmi. Zato: Proletarci vseh dežel, združite se!

Se razume, pod varnim vodstvom avantgarde, komunistične partije.,. (ki so se na koncu izkazali za večje prevarante kot teologi.) Kjer je delavcev premalo, da bi lahko zavladali, jih je bilo potrebno na silo narediti. Kjer razmere niso bile zrele za revolucionarni prevzem oblasti, tam sta prav prišli vojna in okupacija. Iz “Proletarci vseh dežel, združite se!” je nastala Dolomitska izjava. Kdor se ji ni pokoril, se je pregrešil zoper bistveno vrednoto enotnosti. Postal je izdajalec.

Bistvena zmota Dolomitske izjave (in s tem povezana bistvena sprevrženost komunistične revolucije v Sloveniji) izhaja iz njenega totalitarizma. Partija je izkoristila okupacijo Slovenije, , da je vse, ki so mislili drugače, razglasila za izdajalce. To ni bila edina možna strategija. Lahko bi za izdajalce razglasili samo tiste, ki so zagovarjali in pospeševali uničenje slovenskega naroda in slovenske države. To bi bil pluralistični pristop k enotnosti: zedinimo se glede bistvenih ciljev, pri vsem ostalem pa dopustimo pluralizem. Ampak partiji leta 1941 ni šlo za slovenski narod in za slovensko državo.

Enotnost je v tem, da vsi mislijo tako kot jaz

Logika Dolomitske izjave je enako kot pred pol in več stoletja,živa tudi danes. Hvala Bogu, da danes nismo v težkih razmerah okupacije, zato ni razloga, da bi znova padli na istem izpitu. Od človeka na oblasti, ki od šibkejšega sodržavljana zahteva enotnost, se pričakuje jasno pojasnilo, za kateri cilj bomo skupaj nastopili. Če je cilj pomemben, potem ga bodo podprle različne struje in stranke. Če pa je cilj enotnosti ta, da bodo vsi delali in mislili tako, kot jaz hočem, potem pač ne gre za interes narodne in državne skupnosti, ampak za interes tistega, ki zahteva takšno enotnost.

Državljanska zrelost je v tem, da med tistimi, ki politično opozicijo obtožujejo razdvajanja, znamo prepoznati izključevalne monopoliste, ki se v pluralni družbi ne počutijo dobro. Ampak njihovo ugodje ne more biti razlog, da bi Slovenija prenehala biti pluralna.