Vsi totalitarizmi so hoteli boljše življenje, ustvarili pa katastrofo

8
človekove pravice
Martin Brecelj: Človekove pravice predstavljajo skupno merilo za etično vrednotenje slovenskega osamosvojitvenega procesa in totalitarizmov, ki so ta proces pogojevali.

Človekove pravice so merilo za negativno ocenjevanje totalitarizmov 20. stoletja. Dajejo podlago za etično utemeljevanje slovenskih osamosvojitvenih prizadevanj v minulem stoletju. Pravica narodov do samoodločbe je namreč danes splošno sprejeta človekova pravica.

Najprej naj ugotovim, da so se komunistični, fašistični in nacionalsocialistični (nacistični) totalitarizem pojavili ob koncu 1. svetovne vojne ali takoj po njej, kar jih po svoje tudi opredeljuje. Ti totalitarizmi so po eni strani predpostavljali globalno uveljavljanje modernih družb, v katerih človek ni vezan na vnaprej določene in večkrat dedne funkcije kakor v rodovnih in na njih temelječih skupnostih, ampak nastopa kot svoboden in enakopraven osebek tendenčno na vseh področjih, od kulturnega (znanost in tehnika) do gospodarskega (tržno gospodarstvo) in političnega (liberalna demokracija).

Vsi totalitarizmi so hoteli boljše življenje, ustvarili pa katastrofo

Po drugi strani pa so komunizem, fašizem in nacizem skušali preseči modernizacijski proces, ki se je iz Evrope širil v preostali svet, ravno ob krizi, v katero je zabredel v prvi svetovni vojni, in to vsak izhajajoč iz svojih posebnih korenin, ki segajo globlje v preteklost. Komunizem stavi vse na enakost med ljudmi, ki naj bi omogočala polno uveljavljanje človeške skupnosti. Fašizem in nacizem pa stavita vse na svobodo ljudi, ki naj bi omogočala uveljavljanje boljšega v človeštvu, pa naj bo posameznikov ali skupin oz. narodov in ras.

Fašizem in nacizem sta si sorodna, saj raseta iz sorodnih korenin in se razlikujeta predvsem po tem, da fašizem izpostavlja kulturne razlike, nacizem pa sega po bioloških. Tako je npr. fašizem izvajal kulturni genocid nad Slovenci in Hrvati v Italiji v imenu višje italijanske »dvatisočletne kulture«. Temu so se uprli tigrovci, ki so pred devetdesetimi leti padli pod fašističnimi svinčenkami v Bazovici. Nacizem pa je ne nazadnje iztrebljal pripadnike »nižjih« (»nearijskih«) ras kar na industrijski način s svojim sistemom uničevalnih taborišč.

Nacizem in fašizem druži sovraštvo do komunizma

Komunizem in nacifašizem se pomembno razlikujeta. Na zgodovinskem prizorišču sta se pojavila kot antagonistični sili. V času, ko je gorel Narodni dom, so se v Trstu krvavo spopadale fašistične in komunistične »skvadre«. A to se je dogajalo tudi drugod po Italiji in zunaj nje. Nekaj podobnega velja za odnose med komunisti in nacisti. Hitler v svojem delu Mein Kampf pravi, da se je Mussolini »zapisal med velike Zemljane, ko se je odločil, da ne bo delil Italije z marksizmom, ampak da bo rešil svojo domovino z uničenjem marksizma«.

Antagonizem med nacifašizmom in komunizmom je kmalu prerasel v vojaški spopad, najprej v španski državljanski vojni, naposled pa se je razbohotil med 2. svetovno vojno. Komunisti so v fašizmu in nacizmu videvali skrajno reakcijo, s katero meščanski razred skuša ohraniti sam sebe oziroma kapitalistični družbeni red, v katerem je v prevladi. Fašisti in nacisti pa so komunizem zavračali kot nasilni egalitarizem, češ da duši uveljavljanje boljšega v človeštvu.

Prihajalo je tudi do kompromisov

A nacifašizem in komunizem sta tudi sklepala kompromise. Najpomembnejši med njimi je pakt o nenapadanju med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo, ki sta ga 23. avgusta 1939 podpisala v Moskvi zunanja ministra Joachim von Ribbentrop in Vjačeslav Mihajlovič Molotov. Desetletni pakt je obsegal tudi sporazum o gospodarskem sodelovanju ter tajno klavzulo, s katero sta si državi razdelili vplivni območji v Evropi. Na tej osnovi je Hitler 1. septembra 1939 napadel Poljsko in je večji del zasedel, Stalin pa je dva tedna pozneje zasedel preostali del Poljske. Sovjetska zveza je tedaj anektirala Litvo, Latvijo, Estonijo in del Romunije, napadla pa je tudi Finsko.

Stalin je s paktom Molotov-Ribbentrop skušal odložiti spopad s premočnim Hitlerjem, potem ko sta Francija in Velika Britanija popustili nacistični Nemčiji v španski državljanski vojni in na münchenski konferenci septembra 1938, ki je odprla pot nemškemu razkosanju Češkoslovaške. A dejstvo je, da se je s paktom med Hitlerjem in Stalinom začela 2. svetovna vojna. Pakt je trajal skoraj dve leti, in sicer do nemškega napada na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Šele tedaj je Sovjetska zveza sprožila vojno proti Nemčiji in drugim silam osi Rim-Berlin-Tokio ter nato bistveno prispevala k njihovemu porazu pred 75 leti.

Slovenski komunisti 27. aprila še v paktu s Hitlerjem

V tej zvezi naj mimogrede opozorim na sicer znano dejstvo, da je zgodovinsko neutemeljeno praznovanje dneva upora proti okupatorju 27. aprila v Sloveniji, češ da se je na ta dan leta 1941 pričel boj pod vodstvom Osvobodilne fronte (OF) proti silam osi, ki so tri tedne poprej napadle Jugoslavijo. Komunisti, zvesti Moskvi, vključno slovenski in širše jugoslovanski, so tedaj še vedno spoštovali pakt o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. In dejansko tistega dne (točneje 26. aprila) ni bila ustanovljena Osvobodilna, temveč Protiimperialistična fronta. Zahodni imperialisti so bili pač tedaj skupni sovražnik sil osi in Sovjetske zveze.

V osrednji Sloveniji in v našem zamejstvu nočejo obsoditi vseh totalitarizmov

Ob 80. obletnici pakta Molotov-Ribbentrop je Evropski parlament 19. septembra lani z veliko večino glasov sprejel Resolucijo EP o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, s katero je obsodil nacizem in komunizem ter druge totalitarizme. Ob to resolucijo so se nekateri kritično obregnili, vključno v osrednji Sloveniji in v našem zamejstvu, češ da Evropski parlament v njej obsoja fašizem pretežno v posredni obliki, da enostransko prikazuje odgovornosti za izbruh 2. svetovne vojne, da prezira ključen prispevek komunističnega sveta k zmagi nad nacifašizmom ipd.

Te pripombe so mogoče utemeljene, vendar ne načenjajo bistva resolucije, s katero je Evropski parlament hotel obsoditi nacizem in komunizem kot obliki totalitarizma, se pravi kot obliki vladavine, pri kateri si manjši del moderne politične skupnosti lasti totalno oblast, ker naj bi ji zagotavljal »objektivno dobro«. To je Evropski parlament v bližnji preteklosti že nekajkrat ožigosal, pri čemer se je med drugim neposredno lotil tudi fašizma. Kako pa najvišje evropsko izvoljeno predstavniško telo ta svoja stališča utemeljuje? Vse oblike totalitarizma obsoja zato, ker sistematično in obsežno kršijo človekove pravice.

Človekove pravice, utemeljene v dosedanji zgodovinski izkušnji, ne morejo biti zadnja beseda

Določitev človekovih pravic smemo imeti za najvišji etični podvig evropske in s tem svetovne civilizacije, saj evropska civilizacija z globalizacijo prerašča v svetovno. Priznavajo jih ustave skorajda vseh držav po svetu, začenši z evropskimi, zapisane so v temeljnih listinah Organizacije združenih narodov, pa tudi v temeljnih listinah mednarodnih organizacij posameznih svetovnih regij oz. celin, še posebej Evropske unije.

To pomeni, da smo s človekovimi pravicami odkrili »naravni« ali »objektivni« družbeni red? Ne, saj je človek tako rekoč po svoji naravi kulturno bitje in je objektivno subjektiven. Yuval Noah Harari, eden pomembnejših filozofov zgodovine današnjega časa, opozarja, da so tudi človekove pravice nekaj zgodovinskega. A to ne pomeni, da so arbitrarne. Pomeni, da so človekove pravice utemeljene v dosedanji zgodovinski izkušnji. Ne morejo pa biti zadnja beseda, saj zgodovine ni konec, kot je ob padcu berlinskega zidu zmotno menil Francis Fukuyama.

Dejansko se formulacija človekovih pravic s časom spreminja oz. dopolnjuje in prilagaja spreminjajočemu se položaju človeka v svetu. Zato govorimo o generacijah človekovih pravic. Prva obsega državljanske in politične pravice, druga socialne pravice, tretja solidarnostne in kolektivne pravice, četrta okoljske pravice. Ne gre za zunanje dodajanje, ampak bolj za razvijanje iz skupnega izhodišča. Tako npr. okoljske pravice izhajajo iz pravice do življenja, ki je bila prvotno določena kot državljanska in politična pravica. Pravica do življenja namreč vključuje pravico do zdravja in torej do zdravega okolja. S tem človekove pravice preraščajo v zahtevo po trajnostnem razvoju.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Človekove pravice so merilo za presojanje dogajanja v svetu

Človekove pravice so torej merilo za negativno ocenjevanje totalitarizmov 20. stoletja. To merilo je skupno za vse tri totalitarizme. To pomeni, da bi kljub razlikam med njimi dosleden antifašizem moral biti tudi antinacizem in antikomunizem, dosleden antinacizem tudi antifašizem in antikomunizem, dosleden antikomunizem tudi antifašizem in antinacizem.

Človekove pravice pa ne nazadnje dajejo podlago za etično utemeljevanje slovenskih osamosvojitvenih prizadevanj v minulem stoletju. Pravica narodov do samoodločbe je namreč danes splošno sprejeta človekova pravica in je kot taka eno temeljnih načel mednarodnega prava. Zanimivo je, da Splošna deklaracija človekovih pravic Združenih narodov iz leta 1948 pravice narodov do samoodločbe sploh ne omenja. Uveljavila se je nekoliko pozneje, kar potrjuje že nakazani zgodovinski značaj človekovih pravic.

Če povzamem, človekove pravice predstavljajo skupno merilo za etično vrednotenje slovenskega osamosvojitvenega procesa in totalitarizmov, ki so ta proces pogojevali. Razpolagamo torej z enotnim merilom za etično presojanje dogodkov iz svoje bližnje preteklosti, ki nas v pričujočem kontekstu pobliže zanimajo.

Prispevek, ki ste ga pravkar prebrali, je nadaljevanje prispevka Slovenci s požigom Narodnega doma postali ena prvih žrtev fašizma (Mladika, 2020/4, str. 5-10). Se nadaljuje naslednji teden.

8 KOMENTARJI

  1. “Najprej naj ugotovim, da so se komunistični, fašistični in nacionalsocialistični (nacistični) totalitarizem pojavili ob koncu 1. svetovne vojne ali takoj po njej, kar jih po svoje tudi opredeljuje.”

    Ja, tako je sporočila mati Odrešenikova v Fatimi med 1. svetovno vojno:

    Ko boste zagledali noč, ki bo obsijana z nepoznano svetlobo, vedite, da je to veliki znak, ki vam ga Bog daje, da bo svet kaznoval zaradi njegovih zločinov z vojno, lakoto, preganjanjem Cerkve in svetega Očeta. (Noč obsijana z nepoznano svetlobo je bil polarni sij krvavo rdeče barve, ki so ga ljudje gledali na nebu pred drugo svetovno vojno nekega večera. Očividci zatrjujejo da je trajal štiri ure in ga povezujejo s štiriletno vojno.) Da bi se to preprečilo, bom prišla in zahtevala posvetitev Rusije mojemu Brezmadežnemu srcu ter za grehe zadostilno sveto obhajilo prvih sobot v mesecu. Če bodo sprejete moje zahteve, se bo Rusija spreobrnila in bo nastopil mir. Če ne, bo razširila svoje zmote po celem svetu, pospešila vojne in preganjanje Cerkve. Dobri bodo mučeni, Sveti Oče bo zelo trpel in različni narodi bodo uničeni. Končno bo zmagalo moje Brezmadežno Srce. Sveti Oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila a svetu bo podarjeno obdobje miru.
    http://www.medjugorje.si/arhiv/fatima/fatima3.html

  2. Avtor ne piše,kdaj je bila pravica do samoodločbe postala človekova pravica?! V kakšnem zgodovinskem kontekstu je postala človekova pravica, ki je ni v listini človekovih pravic. To da je bila vnaši Kardeljevi ustavi ne pomeni veliko.
    Avtor lepo pove, da človekove pravice niso “objektivni družbeni red”. Zelo dobra misel. Čeprav potem skuša napeljati, da je lahko z njimi presojamo družbene razmere, vse do slovenske osamosvojitve, ki tako postane neko nadnacionalno super etično dejanje. S tem se ne morem strinjati.
    Najprej, osamosvojitev Slovenije ni zgodovisnki dogodek. Neodvisnost Slovenije je.
    Osamosvojitev in silno vrenje okoli tega pojma nam prejkone škoduje in onemogoča zgodovinsko realizacijo neodvisnosti. Zato danes po 30 letih ugotavljamo, kako majhen je naš dejanski politični in narodni napredek.
    Človekove pravice nimajo takega političnega dometa, da bi z njimi upravljali državo, ji zagotavljali etični temelj, in zgodovinski razvoj na sploh. Kakorkoli jih obračamo, njihov temelj ostaja v državljanskih in političnih pravicah, prvi generaciji kot pravi avtor. Vse nadaljnje generacije človekovih pravic so bolj ali manj brez dejanske osnove, politično izmišljene bi jaz dodal. In kar je še slabše vodijo v novi “objektivni red”, ki bi zagotavljal novo “objektivno dobro”, kot pravi avtor za totalitarizme. Le da tokrat bo to lahko varstvo okolja, zdravja, da varnosti niti ne omenjam. Vse to bodo samo novi totalitarizmi.
    Pravice si ne smemo kar izmišljati.Ena takih je pravica do življenja.Življenje je dar, ne pravica.

    • Samoodlocba narodov izhaja iz gibanj narodnega osvescenja in prebuje 19 stoletja in je med Slovenci izrazena z majnisko deklaracijo 1848. Splosno veljavnost narodna samoodlocba dobi ob koncu 1.svetovne vojne s 14.tockami, ki jih je sestavil ameriski predsednik Woodrow Wilson. Slovenci smo lahko ponosni nad dejstvom, da smo kot dvomilijonski narod dobili svojo slovensko drzavo. Njena vsebina pa je nasa odgovornost.

      Ce je zivljenje dar, iz tega sledi, da je pravica in obenem odgovornost. V darovano se ne posega, je torej nedotakljivo.

      • Slovenci smo lahko ponosni nad dejstvom, da smo kot dvomilijonski narod dobili svojo slovensko drzavo. Njena vsebina pa je nasa odgovornost. ČIGAVA NAŠA “IF”?Malo se poglobite v dogodke v parlamentu zadnje čase, nasilnost levice in njenih pajdašev presega vse meje. Prezir, odkrito sovraštvo in nespoštovanje vsega kar vzbuja v normalnemu in poštenemu človeku ponos in ljubezen do DRŽAVE SLOVENIJE , je delo do dna duše pokvarjenih simpatizerjev kaosa, ki niso več podobni človeku, ampak popadljivim hijenam !

  3. […] Tu vidimo staro komunistično: »Mi smo država«, »Mi smo oblast«, »Mi delamo, kar hočemo«. Ta »mi« napišejo na plakat kot »vsi«, kar pomeni, da svoje tarče izključujejo iz pojma državljan, rojak, človek. Tako se brez razmisleka in brezpogojno zavzemajo za prebežnike in imigrante, svojega drugače mislečega sodržavljana pa so zdaj pripravljeni zatirati, kasneje pobijati. Kakor v preteklosti, ko so začeli s pobijanjem in nadaljevali z zatiranjem. […]

Comments are closed.