Med beneškimi Slovenci v Kanadi

1

beneski slovenci2V naši zavesti se vse bolj utrjuje zavedanje, kako posebej težke čase so v preteklosti, posebej zadnjih 150 letih preživljali naši rojaki iz Benečije. Skromna zemlja, ki je rezala le zelo majhen kos kruha jih je številne pognala po svetu, iskati boljši jutri. Tako danes po svetu živi kar desetkrat več Benečanov, kot v rodni Benečiji. Za največje beneško mesto na svetu velja mesto Thunder Bay v provinci Ontario v Kanadi.

Ko Evropejec potuje po Severni Ameriki se zave, kako zgoščena in prenasičena je v resnici Evropa. Moja pot iz Clevelanda v Thunder Bay je pomenila dolge ure vožnje po pokrajini kjer človek skorajda ne sreča žive duše, ob, zdi se skorajda neskončnih iglastih gozdovih in jezerih. Thunder Bay, mesto s 100.000 prebivalci je edino večje mesto med Torontom in Winnipegom v Manitobi. Leži približno na polovici poti med obema, zato služi predvsem kot postojanka šoferjem in popotnikom za počitek pri dolgi vožnji. Mesto je v preteklosti prebivalce preživljalo predvsem z gozdarstvom in papirnato industrijo. Tudi večina naših rojakov je prvo službo našla prav v gozdovih.

Benečani imajo v Thunder Bayu organizirano svoje društvo, ki ima letno dva dogodka: poleti piknik in spomladi banket, ki sem se ga tudi sam udeležil. Večerja se je kot vsako leto odvila v »italijanski kulturni hiši« Da Vinci in se je je letos udeležilo 56 ljudi, kar je bil menda zelo zadovoljiv obisk. Predsedovanje beneškemu društvu je lani prevzel mladi Giani Domenis, ki želi poživiti aktivnosti in očitno mu to dobro uspeva. Člani društva so v Kanado prihajali vse do 60. let prejšnjega stoletja, večinoma izvirajo iz Nadiških dolin. Za prvo generacijo velja, da se večina nikoli pravzaprav sploh ni dobro naučila angleško, medtem ko druga generacija še, nekateri tekoče, drugi s težavo govorijo narečje, mladi iz tretje generacije pa poznajo le še nekaj besed. Se pa tudi tukaj spet pozna uspešnejša italijanska politika do diaspore kot slovenska, kar nekaj mladih se odloča za učenje italijanščine namesto slovenščine oz. narečja. Tudi pridobivanje italijanskih državljanstev je priljubljenejše kot slovenskih.

Udeleženci večerje so me medse zelo prijazno sprejeli in bili veseli mojega obiska in zanimanja. Z mano so delili številne zanimive, pogosto tudi zelo tragične zgodbe o izredni revščini v »starem kraju«, ki je nad njimi visela kot Demoklejev meč in o težkih časih po prihodu v novo domovino. Besede je prevevala melanholija ob misli, da so njihove nekdanje domačije, kraj otroških spominov, kjer je včasih vrelo življenje, le še ruševine ali zapuščeni zidovi in nič ne kaže, da bi v te odmaknjene vasi spet prišlo življenje. Skupna so jim bila tudi razmišljanja o tem, kako se mladi zaradi služb selijo po vsej Kanadi, kako vse manj zanimanja kažejo za izvor prednikov, njihove navade in jezik. Kljub temu smo večer zaključili prešerno, nekaj starejših možakarjev je z navdušenjem ugotovilo, da poznam kar nekaj ljudskih pesmi ter prepevanje seveda ni moglo uiti. Mladi pesmi niso več poznali, a jih je vzdušje nagovorilo in so dogajanje vestno snemali na svoje telefone.

beneski slovenciKako pa je z identiteto in zavednostjo beneških Slovencev na tem koncu sveta? Lahko si mislimo, da težava, ki se je niti doma ne more rešiti, tudi tako daleč, kjer se pri posamezniku priključi se odnos do nove domovine, ne more biti preprosto rešljiva. Ko sva s predsednikom društva Gianijem naslednji dan še malo pohajkovala po mestu, me je ta povsod ponosno predstavljal kot »profesorja s Slovenije, ki je prišel včeraj na našo večerjo«. Sledilo je prenesenečeno vprašanje znancev, ali je tudi on Slovenec, da tega niso vedeli in nato odgovor: »Ne, jaz sem Italijan, ki govori Slovensko«. Pri tem ni bilo nobene polemičnosti, ali »političnosti izjave«, ampak je preprosto takšno razumevanje njegovega izvora, »saj starši prihajajo iz Italije«. Glede na to, da je med člani društva tudi nekaj Furlanov, sem med pogovorom z dekletom mojih let, ko mi je povedala, da ona govori angleško in italijansko, babica pa z mamo vedno govori v »svojem narečju« vprašal, ali gre za slovenščino ali furlanščino (glede na to, da babica prihaja iz furlanske vasi). Odgovora ni vedela. Ko sem jo vprašal, ali se mogoče spomni kakšne besede tega narečja, da bi to sam ugotovil, se tudi tega ni uspela. Si pa želi obiskati vasi iz katerih izhajajo njeni predniki, mogoče bo to povečalo njeno zanimanje za iskanje korenin.

Starejši možakar, Gianijev stric, me je ta večer povabil, da naj naslednje jutri pridem v McDonald’s, kjer se vsako soboto na kavi dobijo s »pravimi Slovenci«, kot Benečani pravijo rojakom iz osrednje Slovenije. Prijatelj Giani, mladi predsednik društva, je na to presenečeno odvrnil, da mu stric še nikoli ni povedal, da pozna kakšne Slovence v Thunder Bayu. Naslednji dan sem na srečanje seveda šel in med petimi starejšimi gospodi zaznal veliko grenkobe. Precej Slovencev je živelo v Thunder Bayu, imeli so svoje društvo in »farmo«, to je prireditveni prostor izven mesta. Sem sta prišla koncertirat tudi ansambla Lojzeta Slaka in Slavka Avsenika. Pred božičem in Veliko nočjo so jih obiskovali slovenski duhovniki. A od tega nič več ni ostalo, saj starejši umirajo, mlajših pa to ne zanima. Duhovnikov ni več na obisk, farmo so morali prodati, društvo pa zapreti. A interesa, da bi se lahko udeležili tudi prireditev beneškega društva pa med njimi ni. Kdo ve, ali je to tragičnost našega naroda, ali je običajnega življenja, da prepogosto kar tako živimo eden mimo drugega. Mojega obiska so se zelo razveselili in zato tudi precej podaljšali svojo običajno kavo. Na koncu so me vsi prosili, naj še pridem, kar naslednjo soboto najraje naj pridem, se bomo še kaj pogovorili.

Pred odhodom iz mesta sva se, na njeno željo, z Gianijem morala nujno ustaviti še pri starejši gospe, ki mi je ponosno razkazala njen košček Benečije v novi domovini – sama izdeluje klobase in vino, kakor se je kot otrok naučila v rodni vasi. Med prijetnim obiskom pa je sledil šok. Pri tej gospe kot najemodajalec živi tudi starejši gospod iz Dobravelj v Vipavski dolini. Na vprašanje, kaj ga je pripeljalo v Kanado je sledil odgovor: »O, fant, če bi ti vedel, koliko sem jih jaz pobil« in življenjska zgodba: leta 1946 ga je še mladoletnega v soje vrste kot miličnika mobilizirala nova oblast. Najprej so hodili po vaseh pobijati domnevne nasprotnike komunizma, nato pa so streljali prebežnike čez mejo. Njegove dobesedne besede so bile: »Kot da bi klali svinje je tekla kri«. Leta 1950 njegova vest ni več zdržala in je zbežal čez mejo. Domov se niti na obisk ni nikoli več vrnil, prepričan je, da bi še vedno obračunali z njim, ker je pobegnil in ker preveč ve.

Med vožnjo proti slovenski skupnosti v Winnipegu je v mojem srcu prevladovala grenkoba. Poleg pretresljive zgodbe o krutem pobijanju, ki človeka ne more pustiti hladnega in me je spremljala še par dni, se tudi nisem mogel znebiti misli, da se v Thunder Bayu najverjetneje piše epilog tako beneške kot »prave slovenske« skupnosti. Koliko življenjskih zgodb, spominov in prostovoljnih ur za slovenstvo, ki tiho tonejo v pozabo in jih nihče več ne ceni. Kdo ve, mogoče pa tudi ne, usoda ubira nepredvidljive poti.

1 komentar

  1. Gospod iz Dobravelj bi čas v Kanadi lahko krasno izkoristil.
    Škoda, da že ni spisal knjige o svoji Kalvariji v rdeči inkviziciji na Primorskem takoj po vojni.
    Možina bi lahko lažje in verodostojnejše in dokumentarno podkrepljeno posnel nadaljevanje boljševiško svetniškega in osladno lepega filma Na svoji zemlji.
    Knjiga bi se prima prodajala, slovenistanci pa bi skakali v zrak.Citate iz nje bi lahko brali na vseh rdečih proslavah po Primorski.Finale pa bi bilo lahko v Stžicah, kjer bi Primorsko gledališče lahko uprizorilo enodejanko o fastovskem miličarskem klanju po slovenskih vaseh v “Svobodi 1945”, Primorske novice pa bi izdajalo podlistek
    s podobnim naslovom. Ciril Zlobec in Milan Kučan pa bi pisala predgovore, ki bi jih lektoriral zavedni Slovenec
    in Italijan po potrebi, tov.Pierazzi Joško, dosmrtno nesmrtni zgodovinar, tudi, Tovarišije krvavih rok.

Comments are closed.