Objavljamo drugi del razmišljanja Vstalo srce.
Naposled si tudi ne gre delati utvar, da je posameznikova usoda absolutno merodajna za preseganje utvare, ki nam jo nalaga zgodovina. Tako popolna posameznikova samovolja na eni strani kot njegovo udinjanje brezbrižni despotskosti družbe sta enako nevarni za resnično svobodo posameznikov in družbe v kateri živijo. Zgodovina je polna primerov obeh skrajnosti. Še enkrat več je na mestu priznanje, da nobeno zgodovinsko dejstvo samo po sebi ne omogoča preseganja prav tako že omenjenega »polomljenega stanja« človeka. Demokracija nas sama po sebi ne more rešiti od nebrzdanega delovanja posameznikov, ki ne vidijo dlje od svojega trebuha. Prav tako pa je zmotno nostalgično obujanje kolektivnih časov, kjer je bila ugasnjena še najmanjša luč ustvarjalnega duha, ki je presegal okvire doktrine. Da ne bo pomote, tu so mišljene vse vrste raznih “izmov”, od papizma do komunizma. Je sploh možna rešitev iz te prezapletene naravnanosti zgodovinskega duha, ki se kar noče nehati ponavljati?
Bistvo preteklega
Če je človek po eni strani »polomljeno bitje«, pa je po drugi strani v njem tudi neverjetna moč upanja. Rešitev ni samo ena in razumeti to, je že deloma ključ do uspeha. Gotovo pa velja, da ima dostop do rešitev prav sleherni prebivalec tega norega sveta. Zanimivo je opazovati, kako se s pojmom rešitve ukvarjajo predvsem zelo razvite države. Tako se z rešitvijo problema terorizma ukvarjajo ZDA, medtem ko Evropa mrzlično išče rešitve za ublažitev finančne krize. V Aziji se vlade bolj ukvarjajo z rešitvami za okoljske probleme, predvsem kar zadeva naravne nesreče itd. Afrika pa se recimo ne ukvarja toliko z rešitvami, ampak s samimi problemi. Predvsem tam in deloma še na Bližnjem vzhodu namreč še vedno divjajo vojne. Morda se zdi, da se jih poskuša reševati, a to je zgolj perspektiva razvitega sveta. Nerazviti svet se s težavami preprosto sooča. Tam gre za boj med življenjem in smrtjo. To lahko vidimo na najbolj krut način. Za ta boj človek praktično nima drugih sredstev, kot da ga poskuša blažiti. Razviti svet pa je že skoraj pozabil na možnost tega boja, zato tudi ne ve več dobro, kako trpka je lahko taka izkušnja, ne glede na to ali živimo ali umremo.
Zgodovina bo še naprej štela žrtve, nekako tako kot Kronos žre svoje otroke. Bistvo preteklega pa bo ostalo skrito in bo spet čakalo primernega trenutka, da se pojavi, tako kot Kairos pomeni milostni trenutek. Ali bo trenutek za nas dober ali slab, pa je odvisno od tega, ali bomo znali v njem prepoznati resnico, ki nas bo edina osvobodila. Ta svoboda pa nas bo v neznanem onkraj zgodovine naredila šele zares resnične.
Slovenci, razdvojen narod?
Naj se vrnem k začetni primerjavi med letnicama 1945 in 1991. Osvobojen pogled na zgodovinske dogodke okoli teh dveh mejnikov naše narodne biti bo znal razločiti, kaj smo kot narod ob tem dobrega prejeli in nam je bilo glede na okoliščine praktično podarjeno in obenem, kaj smo ob tem tudi zapravili, potvorili in izkoristili za nizkotne namene. Slovenija bi lahko bila enotna samo v poskusu preseganja lastnih zablod in napak ter v priznanju tega, da so imeli v določenem, sicer v absolutnem smislu povsem banalnem, a za naše kontingentne biti povsem merodajnem času, drugi bolj prav od nas samih. Samo srečanje na tej točki bo edino pravo srečanje med ljudmi, ki so sicer različnih političnih barv in drugačnih svetovnih nazorov. Bolj kot sprave si Slovenci lahko želimo prizadevanja za ljubezen do sovražnikov. Kdo pa lahko reče, da v določenem obdobju ni bil sovražnik celo samemu sebi? Slovenci smo posebni tudi v tem, da težave svoje dežele prav bolestno nosimo v svojem srcu. Blagor torej tistemu, ki pozna svoje srce!
Foto: Wikipedia
