Kritični zgodovinar Edvard Gibbon je v svojem delu Padec rimskega imperija zapisal, »Velik del družbenega in zasebnega premoženja so žrtvovali v dobrodelne in nabožne namene, kar pa je bil le pesek v oči; denar, s katerim bi lahko plačevali vojake, so razsipali med nekoristno množico moških in žensk, ki so se lahko sklicevali edinole na vzdržnost in čistost«.
Barbari in religija
S takšno tezo o verskih sanjačih bi lahko na hitro zavrnili naslovno temo z idejo mirovniškega krščanstva, vendar se Cerkev uvršča po nekaterih socioloških in politoloških predpostavkah med najbolj nestrpne in nasilne organizacije v zgodovini. Milvijska legenda »V tem znamenju boš zmagal« iz leta 312, takrat še poganskega cesarja Konstantina, ki je kasneje uradno podelil svobodo veri Galilejca in napovedal novo genezo odnosa med Cerkvijo in državo skozi stoletja, takšnim predpostavkam pritrjuje. V okviru povprečnega razmišljanja razcvet in razširitev krščanstva namreč ne sega dlje od nasilnega pokristjanjevanja, inkvizicije, kolonializma in križarskih vojn.
Na tem mestu bi bilo prezapleteno resneje obravnavati prvih 1000 let zgodovine Cerkve (do razkola med Vzhodom in Zahodom) ali celo 1500 let, ko je v času velikih odkritij del Cerkve zaplul v reformirano smer, s slovesom srednjega veka pa se je napovedala doba razuma. 1500-letno krščansko dobo bi sicer lahko označili z različnimi besedami, kot so defenziva, geneza, ofenziva, razhajanje in preoblikovanje, ki si skozi čas ne sledijo vedno kronološko. Vendar je bolj kot vse to nemara prav posebej pomenljivo zgodnje – antično obdobje krščanstva. V tem času sta v cesarstvu razsajali dve kugi časa (ki se kot taki pogosto ilustrirata še danes) – novo krščansko verstvo in pretnja barbarov. V propadu zahodnega cesarstva bode najbolj v oči zgodovinsko dejstvo, da so agresorji (zahodno evropski barbari) sprejeli krščansko vero oz. se je (tudi) Cerkev podredila germanskim vladarjem vice versa. In tukaj tiči začetek dojemanja: najprej je rimski cesar preganjal Cerkev, nato ji je vladal (na Vzhodu še precej dlje), na koncu pa ga je le-ta čudežno (pogajalske in diplomatske sposobnosti papežev Leona I., Gregorja Velikega itd.) obvarovala pred popolnim uničenjem s strani barbarov. Ironično, vendar še kako dobro, da je tedanja nesposobna oblast lahko računala na »diplomatske« spretnosti cerkvenih dostojanstvenikov. Krščanstvo je postalo stik s svetom po apostolih in instituciji Cerkve, ki je prišla v odnos z ljudstvi in sistemi. Šlo je za mešanje verskega in etničnega (državnega). Duhovno se je prepletlo s stvarnim, krščanstvo se je namreč razodelo v telesu. Čeprav je bilo krščanstvo odprto za ne-Jude, se je na nek način zapiralo oz. ograjevalo v okvir teološkega in etničnega, slednje pa je še ves srednji vek in dlje funkcioniralo po skupnostnem oz. kolektivističnem principu »mi in oni«.
Po moderni moderna …
Če želimo poleg notranjega delovanja Cerkve razumeti tudi njeno zunanjo dinamiko, je potrebno upoštevati zunanji kontekst, kjer Cerkev prihaja v stik s svetom in njegovimi akterji. Četudi je bil npr. odnos zgodnjega krščanstva do Judov, cesarstva in drugih verskih (heretičnih) gibanj nemalokrat ostro premočrten, je to pomenilo »naravno« reakcijo na zunanje pritiske. Danes, v novi moderni, se zdi, da brez pristne hkratnosti in prepletanja ter popuščanja potencialnih krvnikov – predvsem velikih (monoteističnih) verstev, ni možen globalni mir. Vsake toliko časa svet pogleduje k jedrski in neverni oz. natančneje versko zatrti Severni Koreji, ki tako na zunaj nima kaj dosti z vero v boga. Boga sta že davno prej upokojila razum in moderna nacionalna država, povedano posplošeno. Dobronamerni gospod iz Wittenberga se je celo odločil za individualizirano vero, ki pa je »na žalost« oz. kljub temu pristala v nacionalnih Cerkvah. Kot neželen »stranski učinek« je bila na primer za Cromwelovo republiko leta 1649 z zemljo zravnana irska Drogheda z rimokatoliškimi prebivalci vred. Novi vek in moderna proizvajata nove »religije« s svojimi izvoljenimi ljudstvi: kapitalizem s potrošniki, komunizem z delovnim ljudstvom, nacizem z germansko raso itd. Zanimivo, če se malo poigramo, lahko zapišemo, da se je s srednjim vekom zahodna Evropa in z njo zahodna Cerkev germanizirala, germanski element pa je bil izredno močan tudi ob njegovem zatonu, ko se je s protestantizmom vršila nacionalizacija Boga. Malodane bi lahko bila usodna naslednja germanizacija – s Hitlerjem.
Evropa je skozi zgodovino vse posvetne in verske ambivalence prestala bolj ali manj boleče. Krščanstvo, bomo raje rekli Cerkev, je s svojima dvema obrazoma prikazana bolj kot ne v luči večnega poraženca, izgubila bi naj tako srednji vek in ostale bitke z razumom, materialnostjo ter čutnostjo. Cerkev bi naj, vsaj iz današnjega vidika, nerazumno zavirala demokratične pridobitve, a hkrati predstavljala motor za kolonializem in terorizem. Cerkev sama sebe najbrž dojema bolj dobro kot zlo, medtem ko jo marsikdo dojema bolj zlo kot dobro. Kakorkoli, različna so človeška merila in danes svet godrnja, da ni vse sveto, kar se sveti oz. da ni vse razumno, kar je znanstveno, pač takšna je nova moderna. Nekoliko paradoksalno se religijam kar sama ponuja »vstopnica« za javni prostor, saj je zemeljska obla v čudnih posvetnih ravnotežjih in nenehnem strahu. Bistvena skrb krščanstva oz. Cerkve sta človek in vesolje, vse vmes (družba, država) je bolj kot ne hobi. Četudi nedotaknjen od tega ali onega meča, je človek zavedno ali nezavedno prežet z grozo in krivdo, ki ju še nobena civilizacija in noben sistem ni razrešil. In potem se bo kdo vprašal, kako da Bog, če res obstaja, to vse dopušča, pa še razodel naj bi se v nekem »norcu«, pred katerim so se zmehčali še tako kruti barbari? To pa je že povsem druga tema, mar ne?
Foto: commons.wikimedia
