Nedavna sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Obergefell v. Hodges, bo imela velik pravni in kulturni vpliv v državah, ki z možnostjo registracije partnerske skupnosti še niso uredile pravnega položaja istospolnih parov na področju zakonske zveze in družine (npr. Slovenija je to storila že pred leti). Zvezno ustavno sodišče, po katerem se zgledujejo številna ustavna sodišča drugih držav in mednarodna sodišča za človekove pravice in temeljne svoboščine je odločilo, da pravica do pravno reguliranega skupnega življenja pripada tudi dvema osebama istega spola.
Razlogovanje večine
Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s štirimi argumenti. Prvi določa, da je pravica do osebne izbire ne področju zakonske zveze bistveni sestavni del avtonomije vsakega posameznika. Zato je v preteklosti zvezno sodišče razveljavilo prepoved medrasnih zakonskih zvez. Vrhovno sodišče je prepričano, da so odločitve v zvezi z zakonsko zvezo med najbolj intimnimi, ki jih človek more narediti. Drugi argument sodišča opominja, da je pravica do zakonske zveze temeljna, ker bolj kot katerakoli druga podpira življenjsko zvezo dveh medsebojno si predanih oseb. Po mnenju zveznega sodišča morajo istospolni pari uživati enako mero zasebnosti kot raznospolni, vsekakor več kot zgolj do dekriminalizacije spolnih stikov. Tretji argument izhaja iz razlogov prokreacije, vzgoje in izobraževanja otrok. Pravica do zakonske zveze varuje otroke in družine. Zagotavlja jim priznanje, stabilnost in predvidljivost. Odsotnost zakonske zveze povečuje stroške varstva otrok. Vrhovno sodišče je prepričano, da tradicionalna zakonska zveza zato škoduje otrokom istospolnih parov in jih izpostavlja poniževanju. V četrtem argumentu za svojo odločitev pa sodišče opozarja, da je zakonska zveza temelj družbenega reda in mora zato zasedati vidno mesto v pravni ureditvi države. Izključevanje oziroma nezmožnost sklepanja istospolnih zakonskih zvez je za zvezno sodišče nesprejemljiva, ker naj bile le-te sposobne enakega transcendentnega (t.j. splošnokoristnega) pomena kot raznospolne zakonske zveze. Na podlagi navedenih štirih argumentov je Vrhovno sodišče sprejelo odločitev s sklicevanjem na načelo pravne države (Due Process) in enakosti pred zakonom (Equal Protection), z glasovanjem 5:4.
Opozorilo manjšine
Zvezni sodniki, ki se niso strinjali z mnenjem večine so v ločenih mnenjih spomnili, da sodišče ni zakonodajalec. Pristojnost sodnikov je razlagati zakon, ne pa ga ustvarjati. Ustava ZDA ne vsebuje definicije zakonske zveze. To po mnenju sodniške manjšine pomeni, da je zakonodajalec oziroma ljudstvo svobodno pri opredelitvi tega pravnega instituta. Zakonsko zvezo torej lahko opredelijo bodisi kot življenjsko skupnost med dvema osebama različnega spola bodisi istega. Vprašanje kdo sestavlja to življenjsko skupnost oziroma kdo o tem odloča, mora skratka ostati znotraj čim bolj demokratičnega odločanja. Avtonomija posameznika ali skupine posameznikov (npr. t.i. družbenih manjšin) ne morejo diktirati nastanka novih človekovih pravic in temeljnih svoboščin mimo institutov posredne in neposredne demokracije (npr. parlamenta in referenduma). Sodniška manjšina meni, da osebna svoboda (in vse ostale svobode) izvorno pomeni prostost pred fizično silo države (ali drugega). Velika listina svoboščin iz 13. stoletja namreč v svoj habeas corpus umešča življenje, svobodo gibanja in zasebno lastnino. To pa so kategorije, ki jih v prvi vrsti ogroža prav preveč oblastno delujoča država, kot obratno. Izvirni pomen svobode torej ni posameznikova pravica do dobrin ozirom uslug od aktivne države (ali drugega). Ob vse tem so sodniki manjšine opozorili, da bo ta sodba zagotovo omejila versko svobodo. Cerkve ali druge verske skupnosti bodo sicer še vedno lahko oznanjale tradicionalni pogled na zakonsko zvezo. Vendar je bil ob tem zagotovilu državni pravobranilec ZDA jasen: »Pravne osebe, ki bodo v okviru sklepanja zakonske zveze še naprej diskriminirale na podlagi spola, bodo izgubile javne donacije in davčne oprostitve ter olajšave za svoje delovanje.«
Tragičnost katolištva
Sodba v zadevi Obergefell v. Hodges je primer socialnega inženiringa neizvoljene elite, ki se sestaja v masivnem sodnem templju v Washingtonu. Njena večina očitno goji neskromno zavest revolucionarnega mesijanstva in nima izostrenega posluha za tisočletno in univerzalno dediščino človeštva na področju zakonske zveze ter družinskega življenja. Brez dvoma jih k temu žene ljubezen do bližnjega ali celo usmiljenega Samarijana. Namreč kar šest od devetih sodnikov Vrhovnega sodišča ZDA je deklariranih katoličanov. Dva izmed njih sta bila jeziček na tehtnici, ki je odločitev sodišča pretehtal na stran, ki ni skladen z naukom in moralo Katoliške Cerkve. Katoličani smo očitno zelo iznajdljivi in vplivni pri razgradnji vsakovrstne tradicije. Nekaj podobnega se je pred kratkim zgodilo na referendumu na Irskem, kjer je večinsko katoliško prebivalstvo podprlo pravno izenačitev istospolnih življenjskih skupnosti z zvezo med možem in ženo. Ob tem besede nadškofa iz Dublina zazvenijo prav preroško in izprašujoče: »Katoliška Cerkev se bo morala vprašati, zakaj njeni verniki ne sprejemajo evangeljskega nauka in morale na področju zakonske zveze in družine.« Zanimivo pastoralno vprašanje… Morda tudi za bližajočo se sinodo o družini?!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
