Maver: Vsako nasilje je nelegitimno

0

Avtor: Ivo Žajdela. Vir: Družina. Dr. Aleš Maver o nasilnih protestih in dolžnostih izvoljenih politikov.

Za nasilnimi protesti v Mariboru je veliko razlogov. Med njimi so prav gotovo legitimni (brezizhodnost, obup, korupcija).

Da, menim, da bi bilo zelo nevarno, če bi podcenjevali pristno nezadovoljstvo ljudi z ekonomsko-socialnimi razmerami v državi. Gnev se je pač nakopičil in preprosto zamahniti nad njim z roko in se tolažiti, da gre za politično spodbujene procese, bi bilo preveč preprosto. Seveda pa se lahko sedanji vladi zdi neprimerno, da se kolesa lomijo zgolj na njej, saj so bili temelji današnjih težav položeni že daleč nazaj.

Dosedanji predsednik Slovenije Danilo Türk je dan po nasilnih protestih v Mariboru izjavil, da so bili protesti legitimni, le policija je čezmerno uporabila silo.

Verjetno je to izjavo potrebno razumeti v luči pravkar končanega volilnega boja. Predsednik je očitno računal, da mu bo uspelo zajahati protestni val in bo javnost v njem prepoznala »neobremenjenega« politika, ki nima z elitami, proti katerim so protesti uperjeni, nič. Po drugi strani je večino časa težko zadrževal svojo antipatijo do Janševe vlade, v kontekstu katere je tudi kazanje s prstom (zgolj) na policijo. O legitimnosti protestov kot takih seveda ni nobenega dvoma, v tem delu se je potrebno strinjati s predsednikom. Nelegitimno je vsako nasilje, ki jih spremlja. Problematično pa je, da kot na nobenem drugem področju njegova drža ni kazala potrebne doslednosti. Ker si je tokrat od protestov verjetno obetal politični kapital (ki je potem resda izostal), je o njih govoril blago.

V nasprotju s predsednikom Türkom je predsedniški kandidat in zdaj že novoizvoljeni predsednik republike Borut Pahor prav tako dan po nasilju v Mariboru posvaril pred nevarnostjo ulice, saj bi lahko nasilje preraslo v gibanje, ko bi z nasilnimi protesti poskušali odstranjevati nezaželene župane, politike, direktorje …

Tu je novoizvoljeni predsednik jasno spoznal in diagnosticiral težavo. Govorjenje o »odpiranju Pandorine skrinjice« je v tem kontekstu bilo zelo na mestu, čeprav je Pahor tvegal, da si z njim zapravi simpatije javnosti. Drugo vprašanje je seveda, zakaj nobena politična opcija ni skušala stopiti na prste »lokalnim šerifom« v svojih vrstah, ko je bil za to še čas. Tudi zato se je v ljudeh nakopičil občutek, da je pot protestov edini način za opozarjanje na nesprejemljive prakse, ki jih je doslej večina akterjev tolerirala, seveda vsak »svojemu« županu ali politiku. Tu je Maribor naravnost šolski zgled, druga mesta pa ne zaostajajo veliko. Zato smo na neki način v paradoksni situaciji. Z vidika politične in družbene higiene bi bil marsikateri odstop najbrž nujen, toda če do njega pride na valovih protestnega vala iz zadnjih dni, bo to slab signal in slaba novica za demokratične mehanizme v državi. Pravzaprav bi lahko rekli, da je veliko županov ob podpori strankarskih vodstev zamudilo primeren čas za časten odhod, s tem pa niso pahnili v nezavidljiv položaj le sebe, marveč posredno vso družbo. Tu je Pahor zelo dobro diagnosticiral in opisal past, ki grozi.

Poleg politikov imajo veliko odgovornost novinarji oziroma mediji, kako poročajo in se opredelijo glede (političnega) nasilja. Namesto da bi se novinarji jasno omejili od nasilja, so bili mnogi pri poročanju izrazito pristranski: kriv je le Kangler, policija, o nasilnežih pa nič.

Odzivi mainstream medijev so bili v podpori protestnemu gibanju zares enoglasni. V osrednjih tiskanih medijih praktično ni bilo moč zaslediti kar koli kritičnega o njem, vsi so nekako oznanjali »vero«, da se za dogodki skriva čisti demokratični potencial, čeprav se je s tako tezo glede na vse videno zelo težko strinjati. Po moji sodbi so protestnikom hkrati pripisovali pretirano visokoleteče ideale, ko pa je v ozadju tudi tam, kjer je gibanje res izšlo iz stiske ljudi, nekaj bistveno bolj vsakdanjega. Gotovo je želja po transparentnosti in vladavini prava močna, toda skoraj gotovo je, da jo bo v sedanjem protestnem ognju izjemno težko artikulirati, kaj šele uresničiti. Pot, na katero so protesti stopili, prej pelje v neko drugo smer, na koncu katere, če se bo nadaljevala, bržkone ne bo ne več transparentnosti ne okrepljene pravne države.

»Priprave« za nasilne anarhistične proteste smo lahko gledali že nekaj časa v obliki dosedanjih kopiranj protestov t. i. protiglobalistov in z indoktrinacijo prek spletnih oblik ščuvanja k nasilju (anonimni komentarji na forumih, nekateri blogerji, npr. Vezjak). Nemajhne »zasluge« imajo mnogi novinarji v vrsti najbolj vplivnih medijev, ki ves čas vidijo glavnino problemov v »slovenski razdvojenosti« (v nerazumevanju bistva demokracije), v desnici, v Janši, v Cerkvi ipd.

Še enkrat bi opozoril, da ne smemo podcenjevati pristnosti ljudskega nezadovoljstva. Pogubno bi se bilo zadovoljiti s tezo, da gre za vnaprej načrtovano početje, ki ga je nekdo krmaril in pripravljal že zdavnaj. V mariborskem primeru je treba županovim kritikom celo priznati doslednost, ker so na škodljive prakse, ki so danes po zaslugi protestov razgaljene pred vso slovensko javnostjo, opozarjali že dolgo časa. Seveda pa njihova kritika sama po sebi ni mogla prerasti v širše gibanje, ker vse do dokaj banalnega problema radarjev ni našla stika s širokimi plastmi prebivalstva. Te so bile še do nedavnega v veliki meri v županovem taboru. »Slovenska razdvojenost« je poseben problem, ki bi terjal ločeno obravnavo. Po mojem te ideološke paradigme, ki jih omenjate, v prvi fazi protestov niso igrale bistvene vloge. Dogajanje po t. i. »drugi mariborski vstaji« je bilo že bistveno bolj v njihovem znamenju. Ne znam oceniti, kako bo nanje vplival izid predsedniških volitev. Skoraj bi domneval, da bo vplival bolj pomirjevalno kot ne. Hkrati se je potrebno zavedati, da je iz steklenice izpuščenega duha protestov v obliki, kakršna se razvija pri nas, izjemno težko nadzorovati. Tudi še tako natančno načrtovan dogodek lahko zbezlja in se usmeri proti drugačni tarči, kot je bila načrtovana, zlasti še v naši današnji situaciji. Se pa strinjam, da gesla proti običajnim »tarčam«, ki jih navajate, zaenkrat še pridobivajo veljavo in s tem dodajajo vsemu skupaj neko novo, z neposrednim povodom protestom nepovezano komponento, ki pristnim delom gibanja sočasno jemlje precej verodostojnosti.

Tudi pojav, da so se športni navijači prelevili v politično motivirane razgrajače, ni nov. Južno od Slovenije je ta pojav že dalj časa znan. Tudi v Sloveniji so nekatere skupine športnih navijačev zelo nasilne, skupaj s stalnim protiustavnim stanjem (ščuvanje k nestrpnosti), pa proti temu doslej ni nihče ukrepal.

Športni navijači niso samo težava družb, ki jih omenjate, ampak mora najti svoj pristop k tej problematiki skoraj vsaka sodobna družba. Nekatere so pri tem uspešnejše, druge manj. Kakšnih odločnejših ukrepov doslej po mojem mnenju pri nas ni bilo tudi zato, ker so se nekatere tovrstne skupine precej dobro vklapljale v že omenjeni sistem »lokalnih šerifov«.

Kot se že nekaj časa zdi v Sloveniji, je za militantno levico problem namišljeni sovražnik, torej tudi demokracija. Niso pa problem življenje v laži ali strici iz ozadja, ki bi radi še naprej obvladovali Slovenijo. Zdaj uporabljajo floskulo »ugrabljena država«. Po njihovem so jo »ugrabili« »drugi« (npr. desnica), to, da so jo že pred 70 leti ugrabili komunisti, zanje ne velja oz. je celo nekaj samoumevnega. Ves čas gledamo isto zgodbo, nekoliko se spreminjata le maska in terminologija.

K temu pravzaprav nimam nič dodati. Res je težava sedanje vlade najbolj v tem, da ji ljudje, za katere je največja težava iz razumljivih razlogov njihov današnji vsakdanjik, vso krivdo za pogosto brezizhoden položaj naprtijo sedanji oblasti, prejšnja obdobja pa velikokrat nekritično poveličujejo, in to ne glede na to, da so k sedanji krizi ob svetovnih dejavnikih odločilno prispevale zgrešene odločitve izpred dveh desetletij, predvsem odločno zagovarjanje modela državnega ali kar fevdalnega kapitalizma, ki je pokazal zobe. Njegov rep je bistveno daljši in sega v obdobje monopolne vladavine ene politične usmeritve desetletja po drugi svetovni vojni, ki ji je uspelo večino prednosti in privilegijev – tudi spričo tesne prepletenosti demokratizacijskih procesov z osamosvojitvenimi, kar je zahtevalo brezpogojno sodelovanje vseh zagovornikov samostojnosti – prenesti v poosamosvojitveno obdobje. Zato je valiti krivdo zgolj na sedanje nosilce oblasti res kratkovidno.

Ali se nismo že v 20. stoletju dovolj nagledali levičarskega nasilja?

Tudi k temu pravzaprav nimam kaj dodati. Se pa pri takšnem tipu protestov, kot jih zdaj spremljamo pri nas, vendarle srečujemo z nečim novim, z nečim, čemur diktirajo tempo socialna omrežja, zato je dogajanje bolj razsrediščeno, teže pregledno in ideološko bolj raznovrstno kot nekoč. Seveda pa ideološki credo večine Slovencev kot posledica dolga desetletja trajajoče monolitnosti nedvomno dela svoje.

Kje so prednosti in slabosti levih in desnih politik v Sloveniji danes?

Ta delitev na levico in desnico je v Sloveniji predvsem zgodovinsko pogojena in se zato ne ujema s stanjem v nekaterih drugih evropskih okoljih, kjer ob zgodovinskem kriteriju stopajo v ospredje še drugi. Tako levica kot desnica, kakor sta se oblikovali na podlagi predvsem medvojne in povojne zgodbe, si delita nekatere skupne okvire, iz katerih je pri nas težko izstopiti. Gre za poudarjanje velike vloge egalitarizma in države, ki ji je Slovenec posameznik pripravljen marsikaj žrtvovati, če le vsaj kolikor toliko izpolni njegova pričakovanja. Mislim, da bi slovenski družbi vsaj delno slovo od pretiranega etatizma bolj koristilo kot škodovalo, je pa ravno na tem področju tradicija izredno močna. Značilno za slovenski prostor je, da se nikdar ni izoblikovala resna liberalna alternativa, ki bi kaj dosti presegala ožine običajnega antiklerikalizma. In tu je naš zgodovinski in kulturni primanjkljaj, kajpak ne edini. Marsikdo se sicer sklicuje na liberalne vrednote, a jih razume bolj kot orožje v ideološkem boju.

Kje je po vašem razlog, da lahko politik, kakršen je bil dosedanji predsednik Danilo Türk, postane tako močno politično pristranski?

Po mojem smo o Danilu Türku v času, ko je bil izvoljen, preprosto premalo vedeli, zaradi česar je bilo presenečenje ob njegovem početju toliko večje. Po drugi strani njegova pristranskost, ki ji res ni mogoče reči drugače, izvira najbolj iz pretiranega občutka hvaležnosti do relativno ozke skupine ljudi, ki ji je pripisoval največje zasluge za svoj nenadejani vzpon na predsedniški stolček. Drugače si nekaterih njegovih iracionalnih izjav in ravnanja skoraj ni moč razložiti. Druga stvar je kajpak kontekst, ki mu je to omogočal. Gre za splošen problem velikega števila srednjeevropskih parlamentarnih demokracij, v katerih se predsedniki z reprezentativnimi nalogami čutijo utesnjene. Radi bi čim bolj posegali v dnevno politiko in trpka jim je misel, da bi bili ustavno omejeni podobno kot npr. britanski in drugi evropski monarhi, kar vendarle ni daleč od vloge šefa države v parlamentarni republiki. Tudi javnost, posebej v novih demokracijah srednje in vzhodne Evrope, od predsednika pričakuje aktivno sodelovanje v politiki. Slednji se potem zlahka ujame v past želje po všečnem in politično profiliranem nastopanju. Türk ni edini, ki se je ujel v to past. Dolgo je celo kazalo, da bo za svojo držo na volitvah nagrajen, kar se nazadnje ni zgodilo. Obenem je zaradi svojih splošno znanih političnih stališč in nagnjenj po moji sodbi odpovedal ob največji preizkušnji svojega mandata, ob sestavljanju vlade po zadnjih parlamentarnih volitvah. Takrat preprosto ni hotel razumeti kompleksnosti volilnega izida in ni čudno, da je bila vlada končno sestavljena mimo njegovih želja.

Kaj si obetate od novega predsednika Slovenije?

Pričakujem, da bo imel bistveno večji posluh od svojega predhodnika za različna stališča in zgodovinske izkušnje, ki soobstajajo v slovenski družbi. Če bo vsaj kazal, da se trudi poslušati in slišati vse, bo to velik korak naprej. Ravno tako bi se verjetno moral manj oglašati ob obrobnih temah in nastopati zgolj kot advokat enih na račun drugih. Potem bo njegova beseda veliko tehtnejša in bo bolj odmevala. Slednje bo sočasno pomagalo k pravilni umestitvi predsedniškega položaja v družbo, ko predsedniku javnost ne bo več nalagala bremen, ki jih ne more nositi, obenem pa bo lahko opravljal vlogo razsodnika takrat, ko bo to res potrebno.

Vir: Družina