Odločilno bo, ali se bo drugi krog spremenil v referendum za ali proti Pahorju. Če bo tako, se lahko na volilni dan zgodi marsikaj, opozarja Maver.
Strici iz ozadja, sindikalni protesti, demonstracije proti mariborskemu županu Francu Kanglerju, polom predvolilnih obljub Francoisa Hollanda … To so nekatere izmed tem, o katerih smo se pogovarjali s političnim analitikom Alešem Mavrom.
Če začneva najprej pri slovenskih predsedniških volitvah. V zadnjem tednu so glavna tema v predsedniški kampanji postali strici iz ozadja. Tukaj sta dve razlagi: po prvi strici iz ozadja resnično obstajajo, po drugi razlagi, ki je usmerjena proti Borutu Pahorju, pa so strici iz ozadja le Pahorjev izgovor za njegovo slabo vodenje vlade. Kje je po vašem mnenju resnica? So dejstvo ali le Pahorjev izgovor?
To je sorazmerno težko komentirati. Vendar bi se osredotočil predvsem na vprašanje Pahorjevega slabega vodenja vlade. Gotovo je razlog zanj tudi v pomanjkanju nekaterih osebnostnih lastnosti, ki so za ta položaj bistvene. Po drugi strani je treba upoštevati, da so težave njegovega vodenja izvirale iz nekega zanimivega dejstva, in sicer, da mu ni uspelo ne v lastni stranki, med Socialnimi demokrati, ne v koaliciji, nikoli vzpostaviti jasne avtoritete.
Čeprav je bil predsednik stranke 15 let, mu tam ni uspelo nikoli ustvariti solidne baze, ki bi za njim stala kot en mož. In v tem je pravzaprav glavni razlog, da je tudi v koaliciji potem doživel popoln neuspeh. Je pa seveda neuspeh vlade neuspeh vse koalicije, ne le njega osebno. Vendarle je bilo ves čas očitno, da Pahor ne znotraj stranke ne znotraj koalicije nikoli ni užival statusa prve izbire. Vedno je bil na neki način predsednik in premier na preklic, v funkciji predsednika celih petnajst, na čelu vlade tri leta.
S tem se pravzaprav vključuje v zanimiv fenomen, ki ga na levi sredini pri nas opazujemo že zadnjih dvajset let. Imamo nekatere politične skupine in politike, ki sprejemajo “levico” kot nekak skupni konglomerat, kjer se morata posameznik in stranka popolnoma podrediti nekakšnim višjim ciljem. In imamo posameznike in stranke, ki se v ta koncept ne vključujejo. Očitno je v zadnjem času mednje treba prištevati Igorja Lukšiča in v tem okviru videti njegovo eksplicitno podporo Pahorju, ki je prej ni bilo, pa tudi poudarjanje “drugačnosti” SD v zadnjem času.
Dojemanje levice kot nekega konglomerata, kjer posameznik in posamezna stranka nimata pomena, je na zadnjih volitvah pripeljalo skoraj do izbrisa dveh prej pomembnih strank, Zaresa in LDS, ki sta se tako rekoč samožrtvovali (oziroma so ju njuni volivci) za uspeh Pozitivne Slovenije, in še tretje, Slovenske nacionalne stranke, ki bolj pogojno spada na levo. Socialni demokrati so bili po drugi strani zdecimirani. Z vidika analize volilnega vedenja bi se t. i. strici iz ozadja torej kazali kot ta superego, ki nekako nagonsko povozi posamezne stranke in posamezne politike na levi. Seveda so bile težnje po homogenizaciji vidne tudi na desni, najočitneje leta 2008, a so veliko manj izrazite.
Vlada prepričanje, da je Pahorju v drugem krogu že zagotovljena. Se še lahko zgodi preobrat?
Presenečenje je mogoče. Prvič zaradi tega, ker so nas slovenski volivci že tolikokrat presenetili, da presenečenj izključevati ne moremo. Drugič – obstaja karta, na katero lahko igra kampanja Danila Türka. Trenutno se sicer v celoti odvija Peterletov scenarij kot po predsedniških volitvah 2007, ker je Türk zaradi izredno slabega rezultata v prvem krogu v primerjavi z javnomnenjskimi napovedmi izgubil status že vnaprej znanega zmagovalca. Lahko torej doživi podobno katastrofo kot Lojze Peterle leta 2007. Ta je ravno tako izgubil s tolikšno razliko predvsem zato, ker je v prvem krogu bistveno zaostal za pričakovanji javnosti.
Ampak vendarle je bistvena razlika med Danilom Türkom leta 2007 in Borutom Pahorjem leta 2012. Danilo Türk je bil leta 2007 v političnem smislu nihče. Nihče ni z njim povezoval ne negativnih ne pozitivnih čustev. Pravzaprav je bil neznanka. Borut Pahor pa ni neznanka, kajti na sceni je zelo dolgo. Je nekdanji predsednik vlade. Ima svoj prepoznavni slog, ki nekatere odbija, druge pritegne.
In njegova težava je, da volitve 2. decembra verjetno ne bodo več odločanje med njim in Danilom Türkom, ampak odločanje o tem, ali hočemo imeti Pahorja za predsednika. Če Türk že ne more zmagati zato, ker bi se ljudje odločali za njegove lastnosti, lahko zmaga, če se bodo ljudje odločali proti Pahorju.
To se je zgodilo že na zadnjih parlamentarnih volitvah, kjer se je kampanja razvila tako, da na koncu ni bila vprašanje boja med Slovensko demokratsko stranko in Pozitivno Slovenijo, kakor se je nakazovalo, ampak je šlo na volitvah samo za spraševanje, ali hočem Janeza Janšo za predsednika vlade. In rezultat je znan.
Verjetno tokrat ne bo odločilna diferenciacija, ki jo je sicer s svojo izjavo po volilnem neuspehu napovedal predsednik Türk in jo je skušal s svojim pismom najbrž spodbuditi Milan Kučan, odločilno bo, ali se bodo volitve spremenile v referendum za ali proti Pahorju. Če bo tako, se lahko na volilni dan zgodi marsikaj.
Prejšnjo soboto so bile v Ljubljani demonstracije proti načinu izhoda iz krize. Ali imajo protesti realno osnovo? Se lahko zaostrijo?
Če spremljamo dogajanje po Evropi, lahko opazimo, da so vsakršne reforme, predvsem pa vsakršni varčevalni ukrepi spodbudili močnejše ali šibkejše proteste tistih, ki so zaradi njih prizadeti. V tem Slovenija ni nobena izjema. Razen tega se je v vsem dvajsetletnem obdobju pokazalo, da je pripravljenost na reforme na Slovenskem na splošno razmeroma slaba. To je vidno pri skoraj vseh političnih opcijah.
Politiki so se zaradi povedanega, tudi takrat, ko bi bili mogoče rezi manj boleči, neradi odločali za reforme, saj so se bali javnih odzivov. Za protesti pa se skriva še en pomemben razlog. Gre za to, da imajo skoraj vse evropske vlade precejšnje težave, kako reforme in zlasti nujnost varčevalnih ukrepov predstaviti javnosti.
Tu naša vlada ni izjema, saj bi bilo mogoče ob razlaganju varčevalnih ukrepov in tudi v odnosu do prizadetih pristopati drugače, mogoče bolj všečno, ne nujno pri vsebini ukrepov, ampak pri predstavitvi. Zdaj pa se resnično, ne samo pri nas, ampak tudi po Evropi, vse bolj širi prepričanje, da je varčevanje zgrešena pot. Kar ni dobro. Vladni predstavniki za stike z javnostjo bi gotovo morali opraviti boljše delo.
Jasno je tudi, da opozicija – ne glede na to, za kakšno vrsto opozicije gre – vedno poskuša napeljati vodo protestov na svoj mlin. To se dogaja tudi pri nas, čeprav se verjetno vsaj del politikov na drugi strani vladne mize zaveda, da ukrepi niti ob drugačni sestavi vlade ne bi mogli biti bistveno drugačni. Ali se položaj lahko še zaostri? O tem, ne nazadnje glede na obseg sobotnih demonstracij, nisem ravno prepričan. Je pa res, da je treba verjetno te reforme – če že ne izvajati – vsaj predstavljati z več empatije do prizadetih, kot je bilo to do zdaj. Do zdaj se je nekako štelo za samoumevno, da ukrepi pač so, da je ta pot, ki smo jo začrtali, edina mogoča, in se o tem z javnostjo verjetno ni dovolj govorilo. Je pa tovrstni dialog seveda neprijeten, saj že besedi reforma in varčevanje pri nas odbijeta sogovornike.
Pred dnevi so izbruhnili protesti v Mariboru. Se ti protesti navezujejo na ozračje v družbi, so torej del splošnega protioblastnega občutka, ali zanje obstajajo specifični razlogi, povezani z razmerami v Mariboru in mariborskim županom Francem Kanglerjem?
Verjetno eno in drugo. Treba je namreč reči, da je povod za izbruh protestov razmeroma banalen. Sporni radarji seveda so v marsikaterem pogledu problematični, ampak vseeno se človek čudi, da se je ravno zdaj pojavila eskalacija. S tega vidika so razlogi za nezadovoljstvo gotovo globlji, povezani z doživljanjem položaja v Mariboru in širše. A bistveno je bilo verjetno, da je mariborski župan s tem na prvi pogled precej obrobnim ukrepom v živo zadel svojo volilno bazo in se je zdaj ravno ta zganila proti njemu.
Vendarle je treba upoštevati, da je Kangler, čeprav je bil njegov slog vodenja in delovanja dobro znan že vsaj pred prejšnjimi lokalnimi volitvami (in je že dolgo predmet javne kritike), dobil na županskih volitvah od mariborskih meščanov veliko podporo. Po eni strani gre torej za kratek stik s svojimi nekdanjimi volivci, po drugi strani pa se v tem res kaže neko globlje nezadovoljstvo, ki pa za zdaj razen ogorčenih vzklikov in nekaj jajc ni dobilo niti kakšne bolj ustvarjalne, niti nasilnejše oblike, glede na dozdajšnji potek protestov ne enega ne drugega niti ne pričakujem.
Prej ste že omenjali varčevalne ukrepe po drugih evropskih državah. Vemo, da se varčevalni ukrepi povezujejo z nemško kanclerko Angelo Merkel. Ko je pred meseci na francoskih predsedniških volitvah socialist Francois Hollande premagal zaveznika Merklove, Nicolasa Sarkozyja, se številni govorili, da je Hollande alternativa Merklovi in njenim varčevalnim ukrepom. Zdaj ko se Francija vse bolj utaplja v težavah, pa postaja očitno, da Hollande ne more izpolniti tistega, kar je obljubljal. Kaže, da ni kakšne konsistentne alternative varčevalnim ukrepom.
Že sam sem ob izvolitvi Hollanda pričakoval, da bo tako. Mogoče je lahko nastop bolj simpatičen, kar je seveda v kriznih razmerah pomembno – in pri nas ga trenutno verjetno nekoliko primanjkuje. A da so ali da bodo tisti, ki so pričakovali od Hollanda popoln odmik od merkeljanske dogme, nad njim razočarani, je bilo jasno od vsega začetka.
Vseeno je varčevanje v nastalih razmerah prvi ukrep, mimo katerega ne vodi nobena resna bližnjica. In s tega vidika tudi nova levica (pa tudi kakšna nova desnica) ne more iznajti kakšnega radikalno drugačnega koncepta, čeprav so mogoče trenutne razmere tudi priložnost za bolj populistične rešitve, ki po eni strani ne bodo imele dolgoročnih učinkov, po drugi strani pa lahko povzročijo veliko napetosti.
Poleg v Franciji so bile letos volitve tudi v zelo pomembni državi, za zdaj najpomembnejši, Združenih državah Amerike. Kakšen je vaš komentar teh volitev? Je bila zmaga Baracka Obame pričakovana, ga je Mitt Romney realno sploh lahko ogrozil?
Po svoje je bila Obamova zmaga pričakovana. Nikoli ni kazalo na prepričljivo zmago republikanskega kandidata. Vprašanje je tudi, ali je bil Mitt Romney najboljše, kar lahko republikanska stranka ponudi v tem trenutku. Verjetno se marsikateri republikanec za kandidaturo zaradi razmeroma visoke podpore Obami ob začetku priprav na volitve sploh ni odločil.
Vendar me je po svoje presenetila prepričljivost Obamove zmage, ki se ne kaže toliko v volilnih glasovih, kjer je zmagal z razmeroma skromnimi tremi odstotnimi točkami prednosti, ampak v elektorskih glasovih, kjer je vendarle zbral 332 glasov proti 206. Zastavlja se vprašanje, ali se republikanci ne spopadajo s strukturno težavo zmagati na splošnih volitvah v ZDA. Vendarle so se v zadnjih dveh desetletjih zgodile dramatične spremembe.
Če je leta 1984 Ronald Reagan še dobil 525 elektorskih glasov od 538 in je George Bush starejši štiri leta pozneje še vedno zmagal z več kot tremi četrtinami elektorjev, so to zdaj za republikance sanjske številke (za demokrate precej manj). Številne zvezne države, kot so New York, Kalifornija ali Illinois, v katerih so bili pred časom še konkurenčni, so jim zdaj zaprte kot knjige s sedmimi pečati. In nobenih možnosti ni videti, da bi prišli do teh pomembnih glasov.
Po drugi strani analiza rezultatov teh volitev pokaže, da je celo ob najugodnejšem scenariju za republikance samo še peščica držav, na primer Florida, Virginija ali Ohio, kjer bi bil Romney lahko zmagal in s tem prevesil tehtnico v svoj prid, in še tukaj z izjemno težavo. Mislim, da je spremenjena demografska slika ZDA velik izziv za republikansko stranko v prihodnje, saj ne morejo do glasov temnopoltih, prav tako ne morejo doseči večine Američanov latinskoameriškega porekla, ki bodo v prihodnosti igrali še pomembnejšo vlogo. Romneyjeva neposrečena izjava, da se s 47 odstotki volivcev sploh nima smisla ukvarjati, je trenutno za republikance precej resnična.
Verjetno bodo morali temeljito premisliti o nekaterih programskih in vsebinskih točkah svoje usmeritve. Treba je še omeniti, da je Romney prihajal z liberalnega krila republikanske stranke, preostala protikandidata, Rick Santorum in Newt Gingrich, sta zastopala še bistveno konservativnejša stališča.
In če je že zdaj Romney izgubil tako prepričljivo, je seveda jasno, da ta jedrna struja, recimo ji konservativna desnica, v republikanski stranki, ki je v ameriški politiki pravzaprav prevladovala tam nekje od konca mandata predsednika Lyndona Johnsona, ni več sposobna dobiti večine na ameriških volitvah. Po mojem mnenju je to glavno sporočilo tokratnega glasovanja. Kar pomeni, da so demokrati trenutno v veliki strukturni prednosti, zaradi česar je Obamova zmaga videti tako prepričljiva.
Avtor pogovora: Aleš Žužek. Vir in foto: Siol
