Maver: Nesmiselni lov na tri kralje

10

Mislim, da pri ustenju o prazniku svetih treh kraljev (za nepoučene: gre za 6. januar) kot datumu, do katerega naj bi dobili novo vlado, ne gre le za še eno prenagljenih in nepremišljenih domislic predsednika republike. Najbrž v njej odmeva tudi pričakovanje velikega dela Slovencev, ki glede na politična razmerja in slovensko parlamentarno zgodovino ni realno, čeprav je delno razumljivo.

Pričakovanje, postavljeno na noge iz ilovice

Ob vtisu o splošni krizi ga namreč narekujeta dve okoliščini, povezani s predčasnimi volitvami. Prva je prepričanje pred njimi, da bo po volilnem dnevu takoj začela delo nova vlada z jasno večino, druga pa presenetljivo zmagoslavje Pozitivne Slovenije, ki je tej stranki in njenemu voditelju v očeh ne samo njunih privržencev, marveč sploh precejšnjega dela volilnega telesa podelilo tako rekoč božansko pravico do vladanja, o kateri druge stranke ne bi smele dvomiti.

Toda gledano od blizu, položaj ni tako nedvoumen. Res se je doslej vladajoča leva sredina odrezala precej bolje od vseh pričakovanj, a politična razmerja so kljub vsemu zapletena najbolj po letu 1996. In z vidika primerljivih zgledov iz slovenske in evropske politične zgodovine je precej utopično v takih razmerah pričakovati hitro oblikovanje vlade.

Privid večinskega sistema

Razočaranje zaradi nazadnje navedenega dejstva je na levi porodilo celo presenetljive pozive k razmisleku o uvedbi večinskega sistema, kakršnih smo bili doslej bolj vajeni z desne. V ozadju je seveda stara resnica, da večinski sistem bolj pripomore k hitremu oblikovanju stabilnih vlad, da pa nenadoma potrebo po spremembi volilnega sistema občutijo tudi tam, kjer je doslej v glavnem niso, zna biti povezano z ugotovitvijo o večji homogenosti na levo škilečega dela volilnega telesa, ki jo je tako impozantno pokazal letošnji volilni izid.

Vendar moram pripomniti, da se Slovenija vse bolj spreminja v politično okolje, kjer večinski sistem najbrž ne bi dal svojega najbolj zaželenega učinka. Na to kaže dejstvo, da bi Pozitivna Slovenija tokrat kot zmagovalka pobrala komaj 46 sedežev (se pravi ravno dovolj za pičlo absolutno večino), poraženi demokrati pa bi jih še vedno vknjižili 40. Velike regionalne razlike v razporeditvi glasov bi še dodatno oslabile siceršnje delovanje sistema. Kot večinsko razdeljevanje sedežev ne bi delovalo v Belgiji in kot se je precej časa zdelo, da do absolutne parlamentarne večine ne more več pripeljati v Kanadi (prav letos se je to potem zgodilo), bi pustil razmerja vsaj ob letošnjem podobnem izidu nedodelana tudi v Sloveniji.

Sicer je na dlani, da bi se, če bi v resnici strmoglavilo načelo sorazmerne zastopanosti, strankarski sistem precej preoblikoval, zato je domet domnev na podlagi zdajšnjih razmer omejen. Toda občutek imam, da bi se slovensko strankarsko prizorišče vsekakor gibalo manj v smeri britanskega dvostrankarskega sistema in bolj v smeri italijanskega sistema dveh blokov, v katerem so v obeh taborih ostali na delu učinki proporcionalnega sistema, saj so manjše stranke v koalicijah ohranile svoj vpliv in lahko povzročile padce »svojih« vlad, kakor Bossijeva Severna liga Berlusconijevega leta 1994 in levica v levosredinski koaliciji Prodijevega leta 1998. Zato ni nič presenetljiva italijanska odpoved eksperimentu z večinskim sistemom. (Priznati je sicer treba, da povsem v duhu pričakovanih učinkov večinski sistem deluje v francoskem primeru, za katerega je bilo pred kratkim tudi značilno – in za levi pol še vedno je – sobivanje več strank znotraj posameznih blokov.)

Od nekaj dni do več kot leta

Zmotno je sočasno prepričanje, da proporcionalni sistem vedno pomeni mesec dni in več trajajoče sestavljanje vlade (čeprav je načeloma to res). Nasproten zgled so namreč skandinavske države Danska, Norveška in Švedska, kjer je po eni strani malone zibelka navdušenja nad sorazmerno zastopanostjo, po drugi strani pa so vlade oblikovane v zelo kratkem času. Naj zadostujeta samo dva zgleda. Na Švedskem so bile volitve, ki so z oblasti pometle socialdemokrate, 17. septembra, medtem ko je nova vlada konservativca Fredrika Reinfeldta prisegla že 4. oktobra 2006.

Istega dne pet let pozneje so za spremembo oblasti glasovali na Danskem, nova levosredinska vlada pod vodstvom socialnih demokratov pa je prisegla celo že 3. oktobra istega leta. Oba navedena in še drugi zgledi so bili seveda mogoči, ker v omenjenih skandinavskih državah za oblikovanje vlade skoraj vedno tekmujeta dva jasno opredeljena bloka. Sicer se lahko pojavljajo prestopi med taboroma, kakršne so si privoščili socialni liberalci na Danskem ali agrarna Stranka centra na Norveškem, vendar je že pred volitvami bolj ali manj jasno, kdo bo koaliral s kom.

Danska in švedska hitrost nista konkurenčni tisti v najboljši izvedbi westminstrskega sistema, kjer velja oblikovanje (koalicijske!) vlade Davida Camerona v letu 2010, ko je med volilnim dnem in imenovanjem novega kabineta preteklo pet dni, za skoraj rekordno dolgo. Toda na drugi strani držav s proporcionalnim sistemom sta ob Belgiji ter Bosni in Hercegovini, ki zaradi svojih posebnosti nista reprezentativni, denimo Nizozemska in Avstrija, kjer velja dolgotrajno kovanje koalicij za pravilo. Avstrijci so se najbolj proslavili po volitvah 3. oktobra 1999.

Takrat je predsednik Thomas Klestil z legendarno kislim obrazom novo vlado (na volitvah tretjeuvrščenega) Wolfganga Schüssla zaprisegel šele 3. februarja 2000, se pravi štiri mesece pozneje. Da v avstrijskem obnebju ne gre za ne vem kakšno izjemo, se je pokazalo po naslednjih volitvah 24. novembra 2002, ki so dale jasno relativno večino Schüsslovim konservativcem, toda na obnovitev koalicije s svobodnjaki je bilo treba čakati do 28. februarja 2003, ker se je kancler prej pogajal še s socialdemokrati in zelenimi. Zdajšnji nizozemski premier Mark Rutte je svojo 10. junija 2010 pridobljeno tesno relativno zmago unovčil šele dobre štiri mesece pozneje, 14. oktobra.

Slovenija ni v Skandinaviji

Dozdajšnje slovenske zgodbe z oblikovanjem vlad po volitvah so bolj podobne zadnjima kot skandinavskim (da ne govorimo o britanskih, a za te ima zasluge večinski sistem). Zahtevati vlado v mesecu dni po takšnem volilnem izidu je glede na zgodovino blizu norčevanju. Poleg tega morajo tudi volivci prevzeti del odgovornosti, saj so s svojo izbiro politikom sami dovolili, da dokončno odločijo, namesto da bi vloge jasno razdelili že na volitvah.

Ampak celo oblikovanje kabinetov ob precej preprostejši povolilni matematiki je bilo dolgotrajno. Janez Janša je po političnem preobratu 3. oktobra 2004 svojo ekipo skozi državni zbor uspešno pripeljal šele 3. decembra istega leta. Dva meseca je kljub relativni večini in kljub razvidno v levo nagnjenemu parlamentu štiri leta pozneje potreboval tudi Borut Pahor. Volitve so bile 21. septembra, vlada je prisegla 21. novembra.

Resnično primerljiv z letošnjim pa je samo položaj po volitvah 1996. Tudi takrat se je kljub očitni relativni zmagi liberalnih demokratov v državnem zboru pojavil pat. Desnosredinski trojček je s 45 sedeži imel v rokah zadostno število glasov za preprečitev izvolitve vlade, ni pa je mogel postaviti. Drnovška so kot že v začetku leta 1993 rešili glasovi Jelinčičevih nacionalistov, na koncu še prestopnik Ciril Pucko. Zaradi nejasnih razmerij je bil mandatar izvoljen skoraj dva meseca po volitvah 10. novembra 1996 (še celo takrat se ni izšlo do treh kraljev, čeprav so bile volitve skoraj mesec dni prej kot letos).

Za dodaten zaplet je potem poskrbel skrivnostni »izdajalec« v vrstah levosredinske koalicijske večine, ki 6. februarja 1997, skoraj tri mesece po volitvah, ni glasoval za predlog izključno leve Drnovškove vlade (v kateri bi bila notranja ministrica Polonca Dobrajc iz SNS). Tako je moral slovenski premier z najdaljšim stažem v repasaž, ki je 27. februarja istega leta (tri mesece in sedemnajst dni po volitvah) prinesel veliko koalicijo obeh največjih strank, LDS in SLS. Zadnji se je udeležba v vladi v vlogi manjšega partnerja kot v prejšnjem mandatu krščanskim demokratom vrnila kot bumerang, saj se nikoli več ni niti približala slavi iz leta 1996 (in to kljub združitvi s krščanskimi demokrati, katerih večina funkcionarjev ji je celo ostala zvesta).

Za nervozo, povezano s sestavljanjem nove vlade, lahko torej najdemo kar nekaj opravičil, težko pa jo je šteti za posebej umestno. Še manj umestni so seveda pritiski na stranke, naj kar tako podpišejo prazno menico relativnemu zmagovalcu.

Vir: Finance

10 KOMENTARJI

  1. Tuerk je že predolgo komunist, da bi vedel, kdaj so Sveti trije kralji.

    Sploh pa je bil lani že neokusen z opletanjem z Božičem in Svetimi tremi kralji, do .katerih nima nikakršnega aktivnega in pozitivnega odnosa

    • Komunisti venomer odprejo nacionalistično ali versko govorico, kadar socialistični populizem v hudi krizi več ne zaleže.
      Kim Il Sung pojma nima kaj pomeni in kdaj je posamezni praznik.

      vaša presvitla Gnusna neokusnost press

  2. Pa vendar mu bodo poslali kolednike na obisk. Naša cerkvena gospoda nima hrbtenice. Poslali bodo pa otroke, seveda. Kako lepo je poniževati druge.

    • Strinjati se je treba, da usmerjeno ustvarjajo okrog njega pravi kult osebnosti.

      In Slovenci vse to nekritično sprejemajo.

  3. KOMUNISTI so pošiljali pa otroke na sovražnikove bunkerje , da jih je razneslo in pisali sebi v prid ” velike podvige ” z njihovo krvjo !

  4. Kaj boste pa sedaj rekli nasprotniki Viranta in vlade narodne enotnosti, ko celo amriški diplomat skupaj s številnimi zahodnimi diplomati vztraja na odstopu J in J od predsedniške kandidature in vstop 2 največjih strank v koalicijo, ki bo delala hude reformne reze pod tretjim človekom kot mandatarjem.

    Bodo komunajzerji vpili še naprej vatikanska ali bilderbergovska zarota neoliberalcev. Janšisti pa, da je Kučan kupil ameriškega diplomata. Za Viranta ste to še lahko blebetali, kaj pa za amriškega diplomata, kdo vam bo tu verjel?

    • Komurkoli je že bil namenjen, ima njegova sporočilnost globino kavne žličke. Pa brez zamere.

Comments are closed.