Maturantu kazen na kazen

2
Pucnik 1
Prek Kantovega kategoričnega imperativa je kot študent spet našel politiko. (Arhiv Ive Pučnik Ozimič)

Po uspešno opravljenih izpitih je sledila prijava na maturo. K njej je priložil spričevalo o opravljenih izpitih, a so mu ga dva dneva pred maturo vrnili. Sporočilo na zadnji strani je bilo šokantno, namreč, da ga profesorski zbor kaznuje z enim letom prepovedi opravljanja mature.

Pučnik je ravnatelju ugovarjal, da mu tega ne morejo narediti, saj je privatist, in da se bo na vse skupaj pritožil, ravnatelj pa je celo vzkliknil: „Povejte mi, kaj za božjo voljo se dogaja na mojem zavodu?“ (1) Ker Pučnik odgovora na težko rešljivo vprašanje ni poznal, se je odpravil v Ljubljano in na Kongresnem trgu poiskal oddelek ministrstva za prosveto za srednje šolstvo. Tam je izvedel, da so njegovo pritožbo zavrnili. In ne samo to. Sekretar odbora za splošnoizobraževalno šolstvo Sveta za prosveto in kulturo Slovenije Janez Koncilija je ravnateljstvo klasične gimnazije v Mariboru obvestil, da je treba dijakom 8. razreda klasične gimnazije kazni zvišati, saj je kazen, ki jo je nad učenci Marjanom Majcnom, Marjanom Belino, Francem Paukom, Marjanom Čukom in Danilom Beloglavcem ter privatistom Jožetom Pučnikom izrekel celoten učiteljski zbor, prenizka. Ukor, izrečen od celotnega učiteljskega zbora, in v povezavi s tem ocena iz vedenja nezadovoljivo sta bila namreč za Svet za prosveto in kulturo prenizka, zato so predlagali naslednje kazni: Majcenu naj se prepove opravljanje mature na vseh šolah za pet let, Belini na vseh šolah za štiri leta, Pauku, Čuku in Beloglavcu se odvzame pravica do opravljanja mature za tri leta.

„Privatistom Pučniku Jožetu, Bibiču Leopoldu, Kvasu Ignaciju in Božiču Petru se odvzame pravica do opravljanja privatnih izpitov na vseh šolah za 4 leta.“ (2)

Koncilija je ravnateljstvo klasične gimnazije podučil, da se za začetek kazni šteje 1. junij 1952 in da se kazni vpišejo na zadnja veljavna spričevala vsem navedenim učencem in privatistom. V utemeljitvi je bil zapisan zgolj en stavek, ki se je glasil: „Vsi navedeni učenci in privatisti so kot osmošolci, to je zreli ljudje, ilegalno, aktivno in zavestno delovali po smernicah sovražnega klera proti sedanji družbeni ureditvi.“ (3)

Iz dopisa še izhaja, da proti tej odločitvi ni mogoča pritožba. Ignaciju Kvasu je obtožnico prebral kar ravnatelj Košir. Štiriletna kazen prepovedi opravljanja privatnih izpitov mu je bila izrečena, ker da je širil liberalne in klerikalne ideje hkrati in užival materialno podporo strica duhovnika.

Soldaški boben

Dvajsetletni Jože Pučnik je po tem udaru, po prepovedi opravljanja mature, stal pred križpotjem, ali naj odide v tujino ali pa na služenje vojaškega roka v JLA. Odločil se je za slednje.

Napoten je bil v enoletno oficirsko šolo v Zagreb. Vojsko so takrat zanimali ambiciozni in šolani mladeniči. In tudi on se je izkazal. Pred nadrejenimi ni skrival, da je imel v preteklosti nekatere težave, a te JLA niso zanimale. Očitno mu je čas, prebit v vojski, minil hitro in, kot je bila sicer navada, zapustil v njem močan vtis. Sinu Gorazdu se je Jože Pučnik pohvalil, da je delal s polno paro in pritiskal na podrejene. Služil je v artileriji.

Zgodba, zaradi katere si je kasneje prislužil celo predčasni izpust iz vojske, je bila naslednja: „Na končnem izpitu sem moral ponoči z neke točke s topovsko baterijo razbiti betonske bunkerje, in to z udarno municijo. Imel sem srečo, da sem jih zadel takoj, brez približevanja, in tako sem prihranil 16 granat. Vse to skupaj torej opravim, nastrelim in končam. Kaj zdaj, začnem razmišljati. Iz vojaške literature sem vedel, da po navadi pride do nenadne spremembe situacije, in pri izpitu, sem si mislil, bo gotovo prišlo do česa takega. Kaj bi lahko prišlo? Po karti in opazovanju terena sem sklepal takole: tu sta dve dolini, od koder bi lahko prišli tanki. Izbral sem si drevo sredi doline za orientir in preračunal vse podatke za streljanje, nato pa sem to storil še za drugo dolino. In potem je nenadoma res prišlo povelje: tanki na koti tej in tej … V hipu sem dal ukaz po radiu in že so padale granate. To je tiste, ki so vajo opazovali, presenetilo. Prišel je general Jelačin in mi dal roko in vprašal, ali imam kako željo. Rekel sem, da bi šel rad domov malo pred iztekom vojaščine, da bi ujel maturo.“ (4)

Demobiliziran je bil deset dni prej, in tako mu je uspelo, da je maturo opravil že septembra 1953. Slovenščino, latinščino, angleščino, zgodovino in umetnostno zgodovino je opravil dobro, matematiko pa celo zelo dobro. (5)

Vsem tistim, ki jim je Svet za prosveto in kulturo povišal kazni, so bile kazni medtem znižane na eno leto. „Baje po energičnem prizadevanju profesorjev klasične gimnazije. Tako sem postal zrel,“ je čez mnogo let ocenjeval Pučnik. (6)

———————————————————————————————————————————————————

Opombe:

1) Lorenci, Pučnik, str. 25.

2) Arhiv Rosvite Pesek, Proces proti Jožetu Pučniku, Vlada LRS, Svet za prosveto in kulturo, zadeva: Majcen, Belina, Pauko itd., zvišanje kazni, 5. 7. 1952, str. 1–2.

3) Prav tam.

4) Lorenci, Pučnik, str. 25, 26.

5) Arhiv Gorazda Pučnika, Maturitetno spričevalo.

6) Kermauner, Pučnik, Nova revija, 1984, str. 2303.

Odlomek je vzet iz knjige: Rosvita Pesek, Pučnik, Mohorjeva založba Celovec, 2013, str. 52 – 55.

Pripis uredništva: v prihodnjih osmih tednih bomo na našem spletnem portalu ekskluzivno objavili osem odlomkov iz knjige dr. Rosvite Pesek, Pučnik. Skozi osem utrinkov bomo začutili tako pokončnost in premočrtnost dr. Jožeta Pučnika kot tudi svež in navdihujoč avtoričin slog, s katerim opisuje njegovo življenjsko pot, polno prelomnic. Objavljeni članki želijo spodbuditi bralce Časnika, da posežejo po biografiji moža, ki je ključno zaznamoval proces osamosvojitve in graditve države Slovenije. 

 




2 KOMENTARJI

  1. Tedanji režim v bivši državi bi lahko primerjali s političnim zaporom.

    Če si dosledno spoštoval pravila in cilje, ki jih je postavil režim, je bilo vse v red.

    Če pa si menil, da kaj ni v skladu z zdravim razumom, človekovimi pravicami in življenjskimi izkušnjami, pa si bil sovražnik.

    Kako so ravnali s sovražniki pa se ve.

  2. Zanimivo, da so še danes ostale podobne reakcije na svobodno razmišljanje, ki bi se najverjetneje stopnjevale, če bi to dopustile evropske okoliščine.

Comments are closed.