Mati vseh kriz (video)

49

Letos obhajamo kar nekaj zanimivih okroglih obletnic. Najprej je tu 100. obletnica potopa orjaškega Titanika, ki je tedanjega evropskega človeka prevzel kot nazoren simbol propada lastne civilizacije. Iz tega občutja, ki ga je pri nas znal tako pretresljivo upesniti Srečko Kosovel, je nemški filozof Oswald Spengler napisal svoje znamenito delo Zaton zahoda v dveh zvezkih. Nedavno (Slovenska matica, 2009-2010) smo ju dobili v branje tudi v slovenskem prevodu. S tem pa je povezana druga okrogla obletnica, saj poteka 90 let od prve izdaje njegovega preroškega drugega zvezka. Tu pa je seveda tudi okrogla obletnica, ki se nas na tem mestu prav posebej tiče, saj ravno v teh dneh teče natanko 50 let od začetka 2. vatikanskega cerkvenega zbora.

Če je povezava med prvima dvema obletnicama  na dlani, se zdi povezava s tretjo nekoliko naključna, a bomo takoj videli, da temu ni tako. Vse tri obletnice kažejo namreč na tisto temeljno kritično točko, na katero bi se morali katoličani danes prav posebej osredotočiti, če želimo preprečiti izpolnitev Spenglerjeve napovedi o zatonu evropskega (in s tem tudi slovenskega) človeka.

Najprej je treba reči, da nam je vzdušje Spenglerjevega dela danes precej manj tuje kot nam je najbrž bilo pred desetimi ali dvajsetimi leti, ko se je zdel politično-ekonomski koncept Evrope v strmem vzponu. Kazal se je v uspešnem širjenju Evropske unije, euro-območja ter v splošni gospodarski rasti Zahoda. Sedaj od nastopa ekonomske krize in od vzpona Kitajske dalje, živimo  glede evropske prihodnosti v precej bolj pesimističnem razpoloženju.

Pa ne gre le za ekonomsko krizo, ki sedaj že dobiva socialno zaznavne razsežnosti. Empirično preverljivih je  še kar nekaj drugih kritičnih dogajanj na našem kontinentu. Najprej je tu težka demografska kriza. Leta 2000 je bila namreč povprečna stopnja rodnosti za evropske države 1,37 otrok na žensko. Kot vemoje stopnja rodnosti, ki omogoča obnavljanje obstoječega števila populacije nekoliko nad 2 (in sicer 2,1), kar pomeni, da par rodi dva otroka in se s tem populacija obnovi. Očitno  torej je, da s stopnjo rodnosti na 1,37 je evropsko prebivalstvo daleč pod to mejo.  Temu sledi nujna posledica, da smo naglo starajoča se družba. Slovenija je glede tega na samem evropskem repu, saj smo imeli leta 2000 stopnjo rodnosti 1,21. Če se bo tak trend nadaljeval, bo evropsko človeštvo tam nekje do leta 2100 preprosto izginilo v morju svetovnega prebivalstva, kakor nam kažejo projekcije OZN (Demeny 2003, str. 2-4). Sklicevanje na prenaseljenost planeta ter na ekološko problematiko je brezpredmetno, prvič zato, ker se je že menda dovolj jasno izkazalo, da sta tako neomalthuzianizem kot globoka ekologija levičarska ideološka konstrukta, pa tudi zato ker evropski človek preprosto ne more izbrati poti samomora lastne civilizacije zato, da bodo druge uspevale ali pa, da bo narava bolj čista.

Poleg ekonomske in demografske pa imamo tu še zaskrbljujočo izobraževalno krizo. Prejšnji mesec je Evropska unija izdala končno poročilo o stanju pismenosti v Evropi: gre za izrazito alarmno poročilo s pozivi k takojšnjemu ukrepanju, ki temelji na zaskrbljujočih rezultatih držav članic pri raziskavi PISA 2009. Raziskava, ki jo OECD pripravlja za ugotavljanje stanja izobraževanja pri svojih državah članicah je namreč pokazala, da se stanje pismenosti v Evropi nič več ne viša in v celi vrsti držav članic opazno slabša kljub temu (EU literacy-report 2012, str. 22), da delež prebivalstva v visokem šolstvu  vztrajno raste (z 2,7 % letno rastjo – Key data on Education in Europe 2012, str. 13). Slovenija je zopet med državami, kjer se stanje, ki je že tako podpovprečno, vztrajno slabša (PISA 2009, Executive Summary, str. 8 [za 11 točk slabše kot 2006]). Zdi se, da se ti rezultati ujemajo z ugotovitvami Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji iz leta 2011 (str. 200), v kateri je anketa pokazala, kako 90% anketiranih slovenskih gimnazijskih učiteljev ugotavlja, da je v zadnjih 10 letih zaradi sile razmer moralo znižati standarde znanja. Težko je sicer razložiti vedno slabšo pismenost ob hkratnem večanju deleža prebivalstva v visokošolskem in gimnazijskem programu. Naš izobraževalni sistem preprosto vse manj izobražuje.

Vidimo torej, da se slika evropske prihodnosti kaže v temnih konturah vsaj teh treh jasno dokumentiranih kriz: ekonomske, demografske in izobraževalne. Obstaja morda med njimi kakšna povezava?

Spengler je v omenjenem delu izpred 90 let označil kot osnovno potezo propada evropskega človeštva prav demografsko krizo. V poslednji točki razvoja naše civilizacije bo Evropejec, pravi Spengler, še vedno veliko polagal na preživetje sebe kot posameznika, toda izgubil bo vsako zanimanje za preživetje sebe kot skupnosti. Ne bo ga več prevzemal srh ob misli, da je zadnji svojega rodu, kakor se nazorno izrazi Spengler.

Če nekoliko natančneje pogledamo zasnovo današnjih kriz, v katerih se nahaja današnja Evropa, lahko vidimo, da ima Spengler v bistvu prav. To je takoj vidno pri pričujoči ekonomski krizi, ki je v veliki meri vezana na krizo pokojninskega sistema, le-ta pa izvira iz dejstva, da so mlajše generacije vse manjše in zato vse težje vzdržujejo upokojenske generacije. A povezava med demografsko in ekonomsko krizo ni vezana le na težave s pokojninsko blagajno. Znano je namreč, da so največji potrošniki mlade družine, ki si morajo kupiti veliko proizvodov (hišo, opremo, otroška oblačila, avto itd.), da osnujejo dostojno življenje za svoje člane. Starejša populacija je v potrošnji bistveno manj propulzivna, saj je večino temeljnih življenjskih nakupov že opravila v mlajših letih. Starajoča se družba je zato nujno družba z vse manj kupci in torej družba ekonomske krize.

Izobraževalna kriza v kateri se nahajamo, je prav tako tesno povezana z demografsko krizo. Nižanje standardov znanja v slovenskih in ostalih evropskih šolah ima namreč v glavnem svoj preprost vzrok v tem, da upad števila učencev na generacijo začenja ogrožati službena mesta učiteljev. Zato  šole, da bi ohranile kar se da veliko število učencev, v svojih razredih spuščajo standarde znanja in s tem manjšajo osip, ki bi nastal zaradi ponavljanja letnika, izključitve, preusmeritve na drugo šolo ali na lažji program ipd. Zato nas sploh ne sme čuditi, da je vedno več populacije na gimnazijah in na univerzi kljub temu, da so generacije vse manjše. Prav zato, ker so generacije vse manjše, se za reševanje delovnih mest v šolstvu nižajo standardi znanja in zato se pripušča vse večji delež populacije v višje smeri izobraževanja. Nujna posledica take situacije je že omenjen padec pismenosti, pa tudi drugih intelektualnih veščin. In da smo si na jasnem: pred tem dogajanjem si šolstvo tako v Sloveniji kot v Evropi vztrajno zatiska oči. Podobno si državne in skupne institucije vztrajno zatiskajo oči pred korelacijo med demografsko krizo in ekonomsko. To pa zato, ker bi učinkoviti odgovori na demografsko krizo ogrozili temeljne postulate sodobne prevladujoče levo-liberalne ideologije, zlasti kakor se je vzpostavila v okviru t.i. seksualne revolucije v 60-ih, v kateri so se izkoriščevalski interesi velekapitala in anarhične težnje svetovne levice znova tesno združili.

Na tem Zboru seveda ni naš namen, da bi se ob teh uvidih predali spenglerjevskemu pesimizmu o neizbežnosti zatona evropske civilizacije. Prav gotovo se nismo tu zbrali, da bi zapeli Evropi nagrobni spev. Drugačno, svetlejšo držo nam narekuje sama krščanska vera, ki je seveda daleč od kakšnega temačnega fatalizma. Kaj nam je torej storiti, da Sloveniji in Evropi preprečimo, da bi dokončno zašla za obzorje zgodovine? Katoličani imamo v tem spopadu za življenje naše civilizacije prav posebno vlogo, saj nam družbeni nauk Cerkve jasno predoča osrednji pomen družine za družbo kot celoto. Kot Cerkev na Slovenskem se moramo zato jasno postaviti na stališče, ki spodbuja nastanek velikih družin. Glede tega je v našem cerkvenem prostoru nekaj ovir, ki jih bo nujno potrebno čim prej odpraviti.

Najprej je tu konstantno poudarjanje t.i. odgovornega starševstva (t.j. urejanja spočetij) ob imperativu odprtosti zakoncev za življenje v okviru naše družinske pastorale. Spodbujanje urejanja spočetji, pa čeprav le s pomočjo t.i. naravnih metod, je v izumirajoči družbi, kakršna je naša dokaj neodgovorno, če že ne kar samomorilsko početje. Pri spočetju človeškega bitja  v zadnji posledici odgovarja Bog, ki ustvari novospočetemu nesmrtno dušo. Mislim, da ne bi bilo zato prav nič narobe, če bi si vzeli raje za vodilo to, kar je turški premier Erdogan nedavno povedal bosanskim študentom v predavanju na Univerzi v Sarajevu: potrebujemo vsaj 5 otrok na družino. To je cilj, ki ga moramo postaviti tudi pred mladega slovenskega katoličana vse od otroške in mladinske pastorale dalje, zlasti pa v času priprave na zakon. Če si ne bomo postavili tega cilja katoličani, ga bodo dosegli drugi, a tedaj bosta Slovenija in Evropa muslimanski. V tem smislu je potrebno mlademu človeku jasno predočiti, da to ni le v interesu naroda in evropske družbe kot celote, pač pa tudi njega samega kot posameznika, saj dokler bomo živeli v takšnih demografskih trendih, bodo perspektive pokojninske blagajne vse slabše. Edini način, s katerim si bo lahko mlad par zagotovil kolikor toliko varno staranje, bo ta, da si bo rodil in vzgojil dovolj otrok, ki ga bodo lahko tedaj vzdrževali.

Postavitev takšnega cilja je kot vidimo nujna, če se želimo izviti iz primeža kriz sodobnosti in ohraniti evropsko lice Evrope, obenem pa se moramo zavedati, da potegne za seboj niz pomembnih, morda nekoliko bolečih posledic. Najprej je tu vprašanje vključitve družinske matere v poklicni svet, ki je tudi v današnji katoliški Cerkvi dojeta kot nekakšno normalno stanje (prim. Caritas in veritate, § 63). Jasno je, da žena, ki rodi pet otrok,   težko zaposlena tudi izven doma, saj bo imela doma že vrh glave dela z naraščajem. Zato bo potrebno tudi v tem smislu revidirati našo pastoralo in bo potrebno vanjo vključiti vsebine, ki naj ponovno prikažejo globoko smiselnost materinega celodnevnega angažmaja za vzgojo lastnih otrok ter očetovsko dolžnost, ki h hiši prinaša kruh.

Končno bo potrebno revidirati vse bolj laksistično cerkveno politiko ugotavljanja ničnosti zakonskih zvez. Jasno je namreč, da se žena težko odpove zaposlitvi na trgu delovne sile v imenu družine, če visi nad njo možnost, da jo bo mož, ki prinaša domov plačo, zapustil in šel z drugo. Zato je treba to možnost zreducirati na minimum, vsaj kolikor je to v moči Cerkve same. Ob tem se je potrebno tudi zamisliti ali nismo kot Cerkev preveč popustili v naši zahtevi po odpravi ločitve kot pravice, ki jo zagotavlja državna zakonodaja. Vidimo namreč, kam nas je popeljala pravica do ločitve: v družbo, ki je na robu izumrtja.

S tem pa smo prišli končno do naše tretje okrogle obletnice, ki smo jo uvodoma omenili, t.j. do 50. obletnice začetka 2. vatikanskega koncila. Dejstvo je namreč, da je ravno koncil s svojim naukom o verski svobodi globinsko načel cerkveni angažma glede uveljavljanja svojih versko-moralnih načel na ravni državne zakonodaje, v kar spada tudi angažma zoper pravico do ločitve. S tem pa je sprožil verižno reakcijo, po kateri je Cerkev (zlasti v času papeževanja Janeza Pavla II.) na široko odprla vrata vključevanju ženske na trg delovne sile, pa tudi raznim oblikam naravnega (včasih pa tudi umetnega) urejanja spočetij. Upati je torej, da bo v okviru te okrogle obletnice vrh Cerkve temeljito premislil te in druge vprašljive sadove koncila in potegnil iz tega potrebne sklepe. Na ravni Cerkve na Slovenskem in nas tukaj zbranih pa mislim, da je že v okviru pričujočega družbenega nauka Cerkve možno začeti s populacijsko usmerjeno pastoralo, ki nas bo edina lahko rešila pred zahajanjem naše starajoče se družbe. Če me pa vprašate za mesto, kjer bi bilo ustrezno začeti s tako novo usmeritvijo naših prizadevanj, je odgovor lahko le eden: katoliški shod.

Pripis: predavanje je bilo predstavljeno na Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu 2012


49 KOMENTARJI

  1. Cerkev jasno pravi v Kompendiju KKC, da je urejanje rojstev objektivno v skladu z nravnostjo, kadar ga zakonci udejanjajo ne iz sebičnosti ampak iz resnih nagibov. Torej je lahko tudi uporabljanje NND lahko nenravno.

    Za večje družine so pomembne vera, upanje in ljubezen. Slovenska “mantra”, da bi boljši ekonomski pogoji prinesli več otrok je lažna, glavna je miselnost. Kot primer naj povem, da je najmanjša rodnost na svetu prav v Singapurju, kjer denar ni problem. Bogati lbrezbožneži nimajo velikih družin.

    Problem je, da je večina vernega ljudstva preko svojih nadrejenih (škofov, duhovnikov) na žalost pila preveč liberalizma in naše skupnosti niso bile dovolj varovane pred modernimi zmotami. V končni fazi se zadnjih 40 in več let skoraj noben ni v resnici boril proti njim. Bo zgleda treba iz predalnikov spet pobrati malo starejše okrožnice, ki so jih pisali papeži z imenom Pij….

  2. Naslov nad tem člankom kot je bil objavljen v prilogi Čas bistveno bolj zajame poanto: Vsaj pet otrok na družino! Nič čudno pa ni, da g. Kerže s tem citira islamsko fundamentalističnega turškega premiera Erdogana. Zgleda da g. Keržetu obzorje seže nekje do začetka 20. stoletja, potem pa se mu nekje še pred nastankom Spenglerjevega Zatona Zahoda ustavi. Prav gotovo g. Kerže ne pozna kasnejših demografskih podatkov, ki bi mu pokazali, da povprečno število otrok na žensko v rodnem obdobju pada povsod po svetu. Da obstaja izjemno močna korelacija med padanjem rodnosti in izboljšanjem življenskih razmer in podaljšanjem pričakovane življenske dobe. Visoko rodnost danes najdemo v provinci držav, ki jih pretresa vojna, politični nemiri, ki nimajo nikakršnega javnega zdravstva in kjer ni mest in industrije, temveč samo subsistenčno poljedelstvo. Države kot je Turčija, pa tudi Egipt, Alžirija in podobne sicer še imajo demografske presežke mladih ljudi, vendar jih čez nekje 40 let čakajo natanko isti problemi s katerimi se danes sooča postarana Evropa. Podobno, praktično brez izjeme velja za cel svet, čeprav so recimo Kitajske metode tudi izjemno brutalne in s tem povzročaju drugačne a potencialno enako nevarne demografske probleme (presežek moških nad ženskami).

    Obstaja rešitev, ki bi g. Keržeta najverjetneje razveselila: ekonomska kriza nam uniči industrijo, javno zdravstvo propade, zaradi neobveznega cepljenja razsajajo otroške in nalezljive bolezni, pričakovana življenska doba pade pod 60 za oba spola in prisiljeni smo se preživljati s subsistenčnim kmetovanjem. V tem primeru lahko pričakujemo po pet otrok na družino, kakšne vojne za ozemlja in kar je še podobnih dobrobiti. Bo pa to zato vsaj v miselnih okvirjih g. Keržeta in njegovih somišljenikov, ki jim lahko vpijem samo: Bravo!!!

      • Poudarek je na izjemnosti časovne odmaknjenosti pisca od kakšnih posodobljenih podatkov, veljavnih dejstev in sodobnosti nasploh (ki zgleda v primerjavi s Sveto Tradicijo ni vredna niti pol krajcarja).

        • In kaj predlagate vi, spoštovani bp? G. Kreže je predstavil problem in predlaga rešitve, ki se vam zdijo fundamentalistične, zaostale … Morda so res, vendar on vsaj nekaj predlaga. Rešitev vidi v vračanju k starim (morda preživelim) družbenim in družinskim modelom.
          V času, ko si tako slovenska kot evropska javnost zatiska oči pred demografsko katastrofo, ko imajo tako politiki kot filozofi, sociologi …. glavo v pesku in nočejo videti, kako drvimo v demografski in z njim ekonomski propad, je Krežetov poziv več kot na mestu. Žalostno je, da so tako rekoč vsi mestni veleumi slepi za preprosto resnico, ki jo vidi vsak normalen kmet, namreč, da če bo pojedel semenski krompir, da bo ostal lačen. Evropski od narave odtrgani meščan živi na račun prihodnjih generacij in si kot izgovor za ta egoizem izmišlja razne floskule o enakopravnosti spolov, o enakosti različno spolno usmerjenih, o velepomenu izobrazbe, samo da ne bi nikomur bilo treba skrbeti za “nadležen kričeči zarod”. Za to naj skrbijo drugi, nerazviti, Indijci, Afričani …, mi pa smo poklicani za znanost, umetnost, enakopravnost. Mi smo kunštni, drugi so za luno – še vedno se razmnožujejo. Bodimo napredni, drvimo v prepad, pa naj stane, kar hoče! To je moderno, to je sodobno. Mi smo dekadentni popek vesolja.
          Z Vašim ugotavljanjem,spoštovani bp, da je tako kot pri nas tudi drugod v Evropi in da bo tako čez 40 let tudi v Turčiji, si pa res ne moremo nič pomagati. Če ugotavljate, da drvi v prepad tudi sosed in da bo zgrmel tudi drug sosed, ne bo nikomur prav nič pomagalo. Treba bo poiskati ukrepe v lastnem vozilu. V naši družbi bomo morali res temeljito premisliti o sedanjih družbenih in družinskih modelih, ki nas vodijo v biološko smrt. Nič ne pomaga biti napreden, če tvoje skupnosti v kratkem ne bo več. To je le napredek zate, ki si pojedel substanco svoji lastni narodni, družinski … skupnosti.
          Morda pa izhaja nezanimanje za to vprašanje iz ideologije, ki misli: Kaj me briga jutri, kaj me brigajo drugi — za mano potop!

          • Za moj pogled je najprej treba razumeti, da izbiramo med krizo in katastrofo. Kaj mislim s tem? Katastrofa pomeni, da se pogoji življenja bistveno spremenijo, da način življenja, ali pa celo življenje samo, kakršno je bilo pred katastrofo ni več mogoče. Katastrofa je po mojem mnenju recimo udarec asteroida, izbruh supervulkana, pa tudi če pridelamo premalo hrane za vse miljarde ljudi na zemlji. Lakote, ki jih poznamo danes, so problemi razdelitve hrane, ki povzročajo omejene lokalne probleme, vstale iz človeške sebičnosti, brezbrižnosti in podobnih grehov. Globalno pomanjkanje hrane pa pomeni globalne vojne, revolucije in teror nevidenih razsežnosti. Lokalne lakote, s presežo drugje vzpodbudijo migracije, ki pripeljejo do nemirov, kaj se zgodi, ko niti migracije ne zaležejo pa raje ne razmišljam.

            Z rodnostjo 5 otrok na žensko v rodnem obdobju povsod, bi v nekje 50 letih prešli iz 8 milijard prešli na 16 miljard ljudi na zemlji. Z optimalno proizvodnjo in delitvijo bi morda lahko prehranili 12 milijard. Novih obdelovalnih površin ni, morja so že danes izčrpana, hibridne vrste, ki so omogočile že včasih nepredstavljivih 8 miljard, nimajo neskončnega potenciala, genetski inženiring pa se do sedaj še ni izkazal kot zares koristen.

            Kaj torej zagovarja g. Kerže? Katoliško trdnjavo Slovenijo, za katero veljajo posebna pravila, posebej za prvi svet, kjer smo mi, posebej za drugi in tretji svet, kjer so Drugi. Glede na to, da pridelamo samo 60% hrane, ki jo porabimo, trenutno celo v primerjavi s tretjim svetom ob tovrstnem scenariju, nismo v kakšni posebni prednosti, res pa imamo še nekaj malega rezerve.

            Bi g. Kerže rad pospešil kakšno katastrofo, naj pride čimprej sodni dan? Če ima v mislih kaj takega, potem bi prej kot kakšne Wikileaks na spisek teroristov bilo treba dati g. Keržeta, saj so njegove ideje bistveno bolj nevarne, kot Assangeova totalna transparentnost oblasti. To vključuje tudi miselnost “za nami potop” in seveda “bo že bog poskrbel za vse, kaj bi se mi sekirali”.

            Kaj na drugi strani pomeni kriza, pa četudi gre za mati vseh kriz? Pomeni postopno zmanjševanje ali ohranjanje ravni prebivalsta na račun nižje gospodarske rasti. Pomeni začetno nižanje življenskih standardov, pomeni da bomo izgubili del prednosti pred ostalim svetom, pomeni spremembo v ekonomskih odnosih, pomeni razmišljanje v kategorijah življenskih okolij. Se vam zdi ti previsoka cena za izgubljeno udobje, g. Jože K.?

  3. Berem:”…ne bi bilo zato prav nič narobe, če bi si vzeli raje za vodilo to, kar je turški premier Erdogan nedavno povedal …: potrebujemo vsaj 5 otrok na družino. To je cilj, ki ga moramo postaviti tudi pred mladega slovenskega katoličana …. Če si ne bomo postavili tega cilja katoličani, ga bodo dosegli drugi, a tedaj bosta Slovenija in Evropa muslimanski.”

    Če poskušam komentirati bolj ironično in satirično, bi avtor sestavka za motivacijo lahko predlagal kar podeljevanje priznanj materam, npr. za 4 otroke bronast, za 6 srebrn in za 8 otrok zlat križec. Pač po vzoru “velikega vodje” nacistične Nemčije, ki je s podobno argumentacijo kot avtor predavanja, zagovarjal politiko mnogorojstev.

    Žalostno predavanje in razmišljanje za 21. stoletje!

    Sicer pa pohvale bp-ju za dober, argumentiran in s primeri ponazorjen komentar!

    • In kaj predlagate vi, spoštovani Ananas? Cinično primerjanje s Hitlerjevimi ukrepi ne bo rešilo kritičnega položaja!

      • Keržetovi “predlogi” seveda tudi ne bodo rešili ničesar. Kvečjemu bodo pripomogli k vedno večjemu poenostavljanju problemov in pa k rasti proti-modernega razpoloženja v določenem delu katoliškega občestva.
        Sicer pa, mimogrede: Spengler, ki ga opeva, ni prav nič bolj katoliški mislec od Malthusa.

        • Kaj torej predlagate Vi? Samo navajanje, kaj ne bo pomagalo, pač ni dovolj. (Tako kot npr. ni produktivno ob vladnih varčevalnih ukrepih zahtevati samo svoje “pridobljene pravice”, ne da bi povedali, kje in komu je treba vzeti denar, da bi ga dali nam (šolstvu, znanosti, kulturi, zdravstvu …))
          Prepričan sem, da moramo iskati novo družbeno paradigmo in Kreže jo išče; morda za okus večine preveč konzervativno, pa vendar jo išče in predlaga ukrepe… Argument, da je njegovo naziranje nazadnjaško, nič ne velja, če ne postavimo ob njegov predlog svojega, bolj konsistentnega in “naprednega”predloga.
          Žal,večina “odgovornih” tišči glavo v pesek pred največjim sedanjim problemom slovenstva (in ne le slovenstva.Pri reševanju kakih težkih problemov, se ,žal, večina ljudi ustraši za svoje privilegije, za svoj udoben in samoumeven stil življenja, in raje problemov noče videti, ker bi jih njihovo reševanje preveč stalo, preveč bolelo. Le kdor se ne ustraši bolečine, lahko zgrabi bika za roge.

          • Zakaj pa bi moral vsakdo nekaj predlagati? Civilizacije ne bomo rešili iz dnevne sobe (in tudi na spletnih forumih ne). Sploh pa ne verjamem, da “civilizacija” rabi reševanje.
            Sicer pa: od 13. stoletja dalje ni prav nobenega obdobja, ko ne bi ljudje čutili, da “je naša civilizacija v krizi”. In mimogrede: v veliki večini evropskih držav prebivalstvo ne pada, ampak narašča. In tudi število kristjanov po svetu, mimogrede, kar strmo narašča.
            Sicer pa tako: starši naj rojevajo otroke iz ljubezni in na podlagi treznega razmisleka o svojih sposobnostih (ne le gmotnih) za vzdrževanje velike družine. Spodbujanje, da naj se rojeva otroke iz nekega “višjega” političnega cilja je cinično, neodgovorno in globoko zmotno iz humanističnega vidika ter v navzkrižju s krščansko etiko, ki je v svojem bistvu ne-instrumentalna. Tak diskurz se pritiče politikom, kakršni so Mussolini, Ceausescu in – Erdogan. Da ga dr. Kerže navdušeno citira, to zgovorno priča predvsem o njem samem.

    • G. Ananas, prav nič ironično, ali satirično vam povem; VSAKA MATI, KI JE VZGOJILA ŠTIRI, ALI VEČ OTROK, zasluži odlikovanje. ZAKAJ?

      Prvič) zato, ker nas bodo v prihodnosti reševali otroci.
      Drugič) zato, ker je vzgojiti štiri, ali več otrok, pol, ali več truda, odrekanja in tudi denarja, kot vzgojiti enega, ali dva otroka.
      Tretjič) zato, ker so otroci iz velikih družin dokazano bolj delavni, pošteni, povezovalni, skratka boljši državljani, kot edinci.

      Zato si upam trditi, da nas bodo samo velike, krščanske družine, privedle do moralnega izboljšanja v Sloveniji.

        • Ja, v moji primarni družini nas je bilo enajst otrok,zapuščinska razprava je trajala slabe pol ure (pa ni bilo oporoke), z nje smo odšli prijatelji in taki ostali vse življenje.
          Enako je bilo v moževi družini, kjer je bilo osem otrok.

  4. Gospda Bp in Ananas sta ukrepala, tako ot so ju učili in kot je v trenutkih iskrenosti priznal sam predsedniški kandidat gospod Borut: Pahor: “Zasmehovanje nasprotnika je tipičen instrument tradicionalne levice.”

    Kaj drugega pa tako ali tako ne zmorejo, ne znajo ponuditi.

    • Nikoli ni prav zasmehovati nasprotnika (ad hominem), zasmehovati nasprotnikove argumente je pa druga stvar (in za to je šlo).

      Menim, da od države lahko zahtevamo ureditev razmer, da si vsak lahko privošči, kolikor otrok želi sam imeti; torej naj bo motiv za rojstvo ljubezen in ne kaj drugega. Ne strinjam pa se z mišljenjem, v stilu “rojevajte, da nas bo več kot naših nasprotnikov”.

      Poskušajmo “nasprotnikom” pokazati, npr. z izobraževanjem, zgledom,…, kaj so “naše” vrednote (npr. solidarnost, enakost,…) in zakaj so pomembne. Seveda bi bilo pa to jalovo početje, če se ima neka (“naša” ali “njihova” – najpogosteje verska) skupina za edino zveličavno in si tudi splošne vrednote lasti kot svoje.
      Dobro z veliko začetnico lahko dela kdorkoli ne glede na raso ali vero. In za to bi se morali zavzeti.

  5. Spočenjati in rojevati otroke za to,da nas bodo jutri preživljali je instrumentalizacija ljudi,poniževanje otrok v sredstvo za uporabo,zaničevanje življenja posameznih oseb zaradi nekakega fiktivnega rodovnega skupnega dobrega ,zasužnjevanje ljudi.Če ne rojevamo otrok izključno iz ljubezni,je to zloraba,po posledicah enaka vsem drugim zlorabam človeka.Tudi “argument”,ki trdi,da so otroci iz številčnejših družin nasploh boljši…je trhel in še nesramen povrhu:takorekoč do včeraj so bile družine večinoma številne in seveda krščanske:če so bile tako zelo kakovostne,kako to,da so se njih potomci tako rekoč v eni generaciji spridili?!

    • Če imaš zdravje in živiš v Sloveniji in živiš v razmerju z žensko, a nimaš dovolj otrok za to, da bi ta skupnost, ki ji pripadaš, ne obstala, oz. da bi vsaj imel ti kdo plačevati pokojnino, si egoist, črna luknja, ki se vrti okrog same sebe.
      Imeti otroke iz ljubezni je v tem kontekstu floskula. In kaj je to ljubezen? In do koga? Kdo nima otrok iz ljubezni in kdo jih ni imel?
      Življenje je največja duhovna vrednota in vsak otrok je neskončno bogastvo in ni prav nobeden več vreden kot drugi: ne iz velike ne iz majhne družine, ne načrtovan ne “samo” sprejet. Tu ne gre za to, gre za to, ampak za to, da otrok preprosto ni. Pogosto tudi zaradi izgovorov o ljubezni, ki se, ko to govoričenje olupiš vseh fraz, največkrat pokaže kot ljubezen do sebe.

    • Kaj je spoštovanje življenja? O tem nas bo sodil Nekdo. Na nas je, da ne obsojamo, temveč vsak po svojem spoznanju in veri delujemo v dobro posameznika in najvišje dobro je delo za zveličanje duš. Če bi ne veroval v posmrtno življenje, bi ne imel otrok. Morda enega za vzorec in še temu bi se verjetno takoj, ko bi me lahko razumel, opravičil, da sem ga spravil v to prekleto sranje, iz katerega te reši le prenehanje zavesti in dokončno izničenje osebe v smrti.
      Kako bedna misel! Iz tega bi celo lahko sklepal, da je vsak zločinec, ki rodi ali pomaga roditi človeka na ta kruti svet.
      A hvala Bogu. Ko se zavedam, da On vodi moje življenje in da smrt nima zadnje besede…, da lahko celo verujem, da se bom s svojimi umrlimi predhodniki lahko nekoč srečal in da se jim lahko priporočam v molitev in zanje celo molim… Dejstvo večnega življenja rojstvo iz sence zločina spremeni v neskončno veselo konkretno pričevanje o Upanju, ki smo ga kristjani dolžni posredovati na smrt ranjenemu človeštvu. In v čem je ta smrtna rana? Janez Pavel II. je jasen. Smrt se porodi v kulturi v kateri ni več prisotnega božjega življenja. Zato jo je pokojni papež poimenoval preprosto kar “kultura smrti”. Bog je namreč tisti, ki daje življenje družbi. Če se le ta zapre sama vase in se začne malikovati kot počelo začetka in konca, potem se zagotovo zgodi njen konec, čemur smo vsi sodobniki priče. In anarho-liberalizem je njegov prerok in izvajalec.

      Pred nas se tako postavlja edino smiselno vprašanje, ki ima zares težo.
      Ali je želja po preživetju družbe sploh še smiselna? Ni smisla preživetja za družbo, če ga ne morem najti kot posameznik. Materializem s temelji marksizma tu odpove na celi črti. Je le fasada, za katero se skriva nekaj resnično zelo zloveščega in protičloveškega. Nekaj strupenega in usodnega. Utvare so se razblinile tako kot se dvigne in izgine megla in stvarnost je jasna pred očmi-takšna, kot v resnici je. In tako je pred človekom razgaljena prevara komunistične revolucije, prevara seksualne revolucije; prevara brezbožne civilizacije, obljuba brezbožnega raja na zemlji.

      Zato sem ob teh temeljnih spoznanjih sodobnega sveta srečen, da lahko spregovorim o upanju, ki ga človeštvu in še bolj vsakemu posamezniku daje vera. Kdor bo namreč umrl s Kristusom, bo z Njim vstal v večno življenje.
      To želim z vame podeliti v dneh, ki sami po sebi oznanjajo upanje. Pred nami je namreč eden največjih krščanskih praznikov: “praznik vseh svetih” in dan za njim “praznik vseh vernih rajnih” Ponovno obudimo našo vero in pričujmo o veselem upanju vsem ljudem dobre volje, da bi vsi spoznali, da obup, zlo in smrt nimajo zadnje besede. Kajti Jezus ni ostal v podzemlju, temveč je premagal smrt in živi.

  6. Tole Kržetovo moralistično razpredanje bi lahko na kratko povzeli – čim prej nazaj v srednji vek!

    • baubau, če vam je prav, ali ne smo od otrok odvisni, kdo pa bo služil za naše pokojnine če ne otroci. In če bo teh premalo , tudi pokojnin ne bo.
      Velike družine so bile v času mojega otroštva nekaj samoumevnega, saj družin z enim, ali dvema otrokoma skoraj ni bilo. Danes pa je prav obratno, otrok se lahko obvarvaš na sto in en način, če imaš veliko družino, okolica gleda nate kot na malo zaostalega, nerodnega, zato imajo velike družine samo ljudje z širokim srcem in veliko zmožnostjo ljubezni. Taki ljudje zmorejo z veliko ljubezni vzgajati svoje otroke, da jih vzgajajo v skromnosti in privajajo k delu jih pa prisili realnost, saj drugače velike družine ne bi mogle funkcjonirati. Zaradi teh treh stvari so otroci iz velikih družin boljši ljudje.

      • Ja, ej, naokrog hara desettisoče brezposelnih in najbolj očitna rešitev tega problema je “še več delovne sile.” Mogoče bi morali biti manj skromni pri absorpciji znanja in bolj skromni pri gradnji kompleksa večvrednosti

    • Spoštovana Manja, res v zaostalost in revščino nas vodi premajhno število otrok. Kaj predlagate, da jih bo več?
      Ali pa morda vam vaš izračun pove, da jih bo dovolj za vašo varno starost?
      Imate sami dovolj otrok za to, da bodo plačevali vašo pokojnino ali računate, da jih bodo drugi (kaki srednjeveško zaostali Slovenceljni ali morda zarukani Albanci ali celo Turki ali Iranci)zredili, izšolali, vzgojili … za vas?
      To, vidite, bi bil novodobni imperializem. Drugi naj delajo zame, jaz pa sem moderen. Drugi naj skrbijo za pamže, jaz pa si bom rivoščila “tri bistvene prednosti”, “ker se cenim”. Kako kunštno!

      • Najbolje bi bilo, da se ukine pokojninska blagajna in naj vsak sam poskrbi za svojo pokojnino. Ko bi ultra-napredni, ultra-moderni, ultra-progresivni, ultra-avantgardni, ultra-liberalni svobodomisleci ugotovili, da njihove ultra-napredne ideologije na stara leta ne bodo mogli namazati na kruh, bi jih morda srečala pamet. Mislili so, da so modri pa so ponoreli.

    • Strinjam se, Manja. Čim prej nazaj v srednji vek. Takrat se Evropa ni bala izumrtja, čeprav so jo morile bolezni vseh vrst. Danes smo mnoge premagali ali bolje rečeno omejili. Znanost nam je življenje napravila lepše. Postali smo bolj mehkužni in naš moto je postal življenje s čim manj napora, truda. In smo zboleli za veliko bolj usodno boleznijo, kot so bile vse srednjeveške. EGOIZEM
      Odstranitev Boga iz našega življenja nam je prinesel lažen občutek svobode. Uživamo in postajamo vedno večji egoisti…in tako smo zboleli za najnevarnejšo boleznijo.
      Edino zdravilo proti je deset Božjih zapovedi. Sedem se jih nanaša na odnos do sočloveka. Samo tri na odnos z Bogom. Če te tri zrediramo, ni več avtoritete, zaradi katere bi spoštovali ostalih sedem! In smo tam kjer smo. Na robu družbenega samouničenja. Rešitev je v spreobrnenju sodobnega pogana/malikovalca potrošnje nazaj k pravemu Bogu.
      Novi družinski zakonik je obsojen na neuspeh. Je namreč brez vizije preživetja. Tak zakonik bi priporočal narodu, ki bi se ga želel znebiti. Dobro, da ta nevarna orožja ni poznal Rimski cesar, napoleon… Komunizem se je začel tej norosti globoko priklanjati skupaj s priklanjanju potrošništvu kapitalistične družbe.
      Če smo do konca pošteni, ni največji sovražnik človeštva ateizem,temveč odpad od Kristusa, odpad od živega odnosa z Njim. Če tega ni, nam tudi krščanska ideologija nič ne korist. Jezus je jasen. “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo.”
      Zato ima Kerže prav, saj vsa realna dejstva govorijo v prid njegovemu treznemu pogledu na stvarnost.

    • Žal ne. V srednjem veku ne bi prav noben krščanski mislec zapisal kaj takega. To je modernizem v svoji najslabši obliki: namreč anti-modernizem.

  7. “Če se bo tak trend nadaljeval, bo evropsko človeštvo tam nekje do leta 2100 preprosto izginilo v morju svetovnega prebivalstva, kakor nam kažejo projekcije OZN.”

    Tole tudi nekoliko zaudarja po rasizmu …

    • Tole tudi nekoliko zaudarja po rasizmu …

      Tisti, ki se boji za svojo narodno, civilizacijsko, rodbinsko … skupnost, še ni rasist.
      Kdor misli, da je ljudi preveč na svetu, in da se zato ni treba bati za svoj narod, naredi po tej logiki največ za blagor človeštva, če se kar samoukine.

  8. “Kaj torej zagovarja g. Kerže? Katoliško trdnjavo Slovenijo, za katero veljajo posebna pravila, posebej za prvi svet, kjer smo mi, posebej za drugi in tretji svet, kjer so Drugi,”pravi bp.
    Ja, spoštovani bp, v nekem smislu je vsaka dežela specifikum, ne toliko v smislu, da veljajo povsod različna pravila, ampak ima vsaka dežela različne potrebe. Slovenci imamo tako kot ostali Evropejci premalo otrok in je to naš temeljni problem, na drugih koncih sveta imajo ponekod (pre)veliko rodnost in se morajo ukvarjati s težavami, ki jih le-ta prinaša. Mi moramo reševati lastne težave, oni svoje. Ali v podobi: kmet, ki ima zemljo na sušnem območju, mora poskrbeti za namakanje, tisti, ki je na močvirnatem, pa se trudi z odvodnjavanjem. Mi živimo v rodnostni puščavi in bi bilo skrajno noro, če bi za svoje neukrepanje kazali na dežele, kjer imajo poplavo rodnosti.

    • Res je vsaka država specifična, vendar te specifike vendarle navadno vplivajo šele na drugo decimalko pri rodnosti, vsaj v primerjavi s prej omenjeno pričakovano življensko dobo, kot merilom kakovosti življenja.

      V vseh razvitih državah in državah v razvoju je rodnost nekje med 1,5 in 2,5 otroka na žensko (Kitajska 1,6, Indija 2,6). Pri tem prevladujoča religija ne vpliva bistveno. Izjema pri rodnosti navzgor je samo Izraelm s faktorjem blizu 3, sicer pa so vse države z rodnostjo večjo od 3 otrok na žensko res že precej nerazvite in zaostale. Albanija, katere je pri nas veljala pred leti za nek bavbav ima 1,5 otroka na žensko v rodnem obdobju. Islamska Bosna pa je rekorder, vendar v drugi smeri, trenutno imajo najnižjo rodnost na svetu.

      Skratka ni potrebe po razpihovanju občutka ogroženosti s strani naših sosedov. Za svete penzije pa bo res treba poskrbeti drugače.

      • bp: “Skratka ni potrebe po razpihovanju občutka ogroženosti s strani naših sosedov. Za svete penzije pa bo res treba poskrbeti drugače.”

        Slovencev trenutno prav nihče ne ogroža od zunaj (hvala Bogu, da pride k nam kak Neslovenec in nam izboljša statistiko); najbolj “nevarni” smo samim sebi oz. tisti, ki nam dopovedujejo, da je že prav, da imamo tako majhno rodnost, da je na svetu ljudi že tako preveč. “Nevarni” tudi s tem, da smo zagledani le v sedanji trenutek in preveč le v materialno blagostanje. In s tem, da si ne upamo priznati, da je 1,2 otroka na žensko za narod samomorilno.
        Rodnost nikakor ni pomembna le za penzije, s prenizko r.je ogroženo vse: izobraževanje (brez števila ni selekcije in ne kvalitete), zaposlovanje (če ni novih ljudi, ni dela – ena porodnica izprazni eno mesto izven doma, nov otrok da delo porodničarju, babici, vzgojiteljici v vrtcu, pediatrom, učiteljem, profesorjem …), ekonomija: z dovolj velikim številom mladih ljudi se življenje dinamizira, družbe z v staranje usmerjeno populacijo pa so nedinamične, neinovativne, brez energije za nove preboje. (Novi ljudje so simbol za revščino v nerazvitih družbah; v razvitih, kakršna je naša, pa prinašajo več dinamike.)
        Gotovo so Kitajska, Albanija, BIH … zelo problematične in dolgoročno za svetovni mir nevarne dežele. In to tudi zaradi prenizke rodnosti.
        Kdor je dopovedal Kitajcem, da je moderno imeti le enega otroka (morda CIA), jih je dolgoročno onesposobil za enakopravno sodelovanje v mednarodni tekmi, jih pahnil v duhovno in materialno revščino (ki se danes kaže v suženjskem delu ogromnega števila Kitajcev), v ne tako daljni prihodnosti pa bo to prineslo veliko nesorazmerje med starim in mladim prebivalstvom (ko bo prišel na enega starca en delavec). Taka država z veliko starimi ljudmi je sicer navidez skulirana, a ne za dolgo: zaradi napetosti med staro in novo generacijo bo ogrožen ne le notranji, ampak tudi mednarodni mir.
        Bosanska družba je bolna zaradi vojne, ogromno ljudi se je od tam izselilo, veliko moških je padlo v vojni … Dopovedovati Bosancem, da naj pomislijo na svetovno prenaseljenost,in naj nimajo otrok, je res nesmiselno oz. cinično.
        Slovenska država bi morala čim prej sprejeti premišljeno priselitveno politiko (kot npr. ZDA ali Argentina) in hkrati vzpostaviti inštrumente za prijazno integracijo prišlekov; dolgoročna rešitev pa je vsekakor izredno visoko vlaganje vsakršnih sredstev (tudi finančnih) v nove generacije. Seveda tudi s sprejemanjem take zakonodaje, ki bo prijazna klasični družini.
        Če bi se zavedali, da so tudi na tem področju potrebne in pravične subvencije, bi se rodnost vsaj tako povečala, kot se je povečalo število ovc in koz , potem ko so v EU uvedli subvencije za rejo te živine v kmetijstvu. Potem ko so ugotovili, da reja živine deluje le malo časa na ljubezenski pogon.

        • Ne vem, kako bi sploh lahko odgovoril na tako globoke ugotovitve kot so: Albanija ja dolgoročno nevarna za svetovni mir, Kitajci so se sami dolgoročno onesposobili za enakopravno sodelovanje v mednarodni tekmi in pa “vzrejo” otrok bi morale staršem plačevati države.

          Rekel bi samo to, da upam, da se namesto vas in g. Keržeta in vama podobnih modrecev v katoliški hierarhiji, kje oglasi tudi kakšna ženska, lahko tudi s petimi otroki, predvsem pa z nekaj življenske modrosti, širine, senzibilnosti in z živ. izkušnjami.

          • Ne vem, koliko življenjske izkušnje vam je bilo vam dane in koliko otrok – mene je mojih pet kar precej naučilo. Iz tega znanja, izkušnje in upam tudi modrosti tudi pišem.
            Še naprej tiščite glavo v pesek, spoštovani bp, in nočete videti problema in le napadate drugače misleče v imenu nekega splošnega javnega modernega mnenja, namesto da bi priznali problem, predlagali rešitev in utemeljili svoj predlog. Nekaj o liberalnem cinizmu je bilo že zapisanega.Tako bi se poslovil od vas z upanjem, da boste uvideli, da kar je moderno, ni nujno dobro.
            LP

          • Tiščim glavo v pesek pred čim? Pred tem, da bo po napovedih OZN v Sloveniji leta 2100 najverjetneje samo še 1,8M prebivalcev? Je to tisto izumrtje, o katerem govorite? Koliko miljonov pa bi nas moralo biti, da to ne bi bil več problem?

          • Gospod bp, kar ne morem mimo vaše prošnje za odziv iz »dna« katoliške hierarhije. Res je zanimivo, da prebivalstvo Slovenije vsaj minimalno raste. Toda delež Slovencev je vedno nižji. To ni rasizem – le dejstvo. Slovenci izumiramo že dolgo, vprašanje je le, če je to komu mar. Narodna zavest pač ni vrednota…

            Ko se bo pokojninska blagajna sesula, imam kot mama desetih otrok vendarle vsaj minimalno upanje, da ne bom umrla od lakote – bo že komu ostajal košček kruha… Pa se s tem ne obremenjujem preveč: moja naloga je, da v tem trenutku in času naredim to, kar spoznavam za svoje poslanstvo. Za prihodnost pa sem zavarovana pri najboljši zavarovalnici – Božji previdnosti (brez premij, a z najvišjo stopnjo varnosti »naložb«).

            Toda to niti ni bistveno. Med nami na splošno primanjkuje ljubezni: do sebe je imamo v presežkih, toliko, da nam zamegljuje pogled na bistvo. Kolikor sem preletela zapis, pa nihče nikjer ne navaja kakšne direktive ali ukaza glede števila otrok – gre za preprosto ugotovitev: brez Slovencev tudi Slovenija nima smisla. Toda ljubezen do življenja je v glavi – ali pa je ni. Nobena prisila ali državna podpora je ne moreta izsiliti. Ima vera kakšen pomen pri tem? Zagotovo: ob zavedanju, da nismo sami sebi namen, na življenje enostavno gledamo drugače. To, da nas marsikdo ne more razumeti, vzamemo v zakup.

            Ne, velike družine ne pomenijo (zgolj) revščine, zaostalosti, zastarelosti in kar je še podobnega v očeh sodobnega človeka. Pomenijo tudi neizmerno veselje in srečo, ki pa se ne meri v evrih ali dolarjih in je nepredstavljiva ljudem, ki živijo v popolnem nasprotju z našim načinom življenja. (No, mogoče pa bo razumljivo to, da smo za državo praviloma cenejši: ker smo mame v takih družinah pretežno “gospodinje”, prišparamo državi pri subvencijah za vrtce, nadomestilih za bolniške in še kje.)

            Zato tudi dvomim, da boste v tem zapisu prepoznali vsaj kakšen drobec »življ. modrosti, širine, senzibilnosti in izkušenj«. Prosim zgolj to, da dopustite možnost, da kdo živi tudi drugače od splošno sprejetih družbenih norm. Žívi in pusti živeti – so rekli včasih.

  9. Luka: “… naj se rojeva otroke iz nekega “višjega” političnega cilja je cinično, neodgovorno in globoko zmotno iz humanističnega vidika …”

    Predlagam, da jih rojevate iz čim bolj plemenitega nagiba. Le da jih! Življenje je res samo na sebi največja vrednota in ne potrebuje zase nobene utemeljitve. (Morda je ta potrebna le tistim, ki so tako zabubljeni v imeti, da jih je treba prepričevati, kako je potrebno najprej biti.) Kdor življenj v polnosti živi, ga tudi drugim posreduje.
    Na delo!

  10. Sem mati štirih otrok in moram reči, da je zame izredno žaljivo, da v imenu mojega domnevnega ženskega dostojanstva ljudje zagovarjajo kontracepcijo in pravico do splava. Prav tako se mi ne zdi prav, da se mi s tako samoumevnostjo vsiljuje načrtovalna miselnost, če želim, da se me dojema kot razumno, razgledano in odgovorno osebo.
    Kdaj pa je bila ženska bolj ponižana kot v našem pornografskem času? So bile nekoč ženske res vedno kraljice doma? Seveda ne, veliko pomanjkljivosti je bilo tudi takrat. A v tistem času te ni imel pravice vsak s pogledom sleči in te obevskati z vsemi svojimi revnimi sanjarijami.
    Žalostno je, da žensko z vseh strani, žal tudi katoliški ljudje, silijo v zanemarjanje lastnih otrok z obveznim zaposlovanjem, tragično je, da se mora izčrpavati in izpostavljati na področjih, ki jo v njeni ženskosti samo mažejo. Prav prozorno se mi zdi, da so dandanašnji največji feministi ravno moški – seveda bodo zagovarjali “pravico do izbire” in “varno spolnost”, da bodo ženske lahko še naprej njihove lahke igrače, v katero se obrišejo in jo zavržejo.
    Ženske, vzemimo pamet v roke in povrnimo si dostojanstvo. Zvest mož in otroci so gotovo ena najbolj gotovih poti do tega.

    Lp.

    TK.

  11. Kerže je povedal resnico. Jasno in glasno. Zato tudi številni zgroženi odzivi agresivnih, “liberalno” razpoloženih oseb.
    Kriza ni v tem, da nam primanjkuje otrok. Kriza je v tem, da smo sprejeli takšno miselnost, ki nam že v osnovi pri nas samih preprečuje, da bi se nam rodnost skupaj z urejeno družino zdela nekaj samoumevnega. To je prava kriza, to je kriza identitete in odnosa do življenja.
    Žalostno je, da po tem človeku, ki je odločno stopil v bran resnici, pljuvajo tudi mnogi, ki se deklarirajo za katoličane. Je mar za njih katolištvo le prostočasna dejavnost in izgovor za lagodnost, ki se skriva v zlorabljeni besedi “ljubezen”?! Očitno je tako. Žal. O kakšni “soli zemlje” (kakor je svojim naročil Kristus) ni ne duha ne sluha.
    Kakorkoli že, zmagali bodo tisti z boljšim odnosom do življenja, kakor trenutno vlada v Evropi. Za kaj takega tujcev ne moremo kriviti. Krivimo lahko le sebe (tudi katoliško hierarhijo, ki je često zapadala in še zapada v politkorektnost). Rezultati bodo pokazali svoje. Če ne zaležejo besede, bo zagotovo zalegla neusmiljena empirija.

      • Zmaga naj zdrava pamet, zmaga naj Evropa z višjo rodnostjo! Ne ideologizirajte tam, kjer ni treba.
        Kaže pa, da bo zmagal islam. In mu prav privoščim to zmago. Muslimani so trdni, zahodni človek pa je izgubil samega sebe. Kot rečeno, tujci niso krivi za to, ker smo mi izgubljeni. Krivi smo sami.

        • Projekcije OZN tu pravijo, da bosta recimo vahabitska Saudska Arabija in revolucionarni Egipt doživela zelo podobno usodo kot katoliška Argentina in Peru. Oboji naj bi doživeli populacijski vrh nekje 2060, kasneje pa bo začelo prebivalstvo upadati.

          Za razliko od katoliških Filipinov, ki bodo še dolgo doživljali populacijsko eksplozijo, kjer se bo prebivalstvo od 1950 do 2100 menda poosmerilo.

          Je govorjenje o podatkih in projekcijah po vašem ideologiziranje?

  12. Nekateri tukaj gor pozabljajo, da se piše leto 2012 in ne 1012! A si res kdo pri zdravi pameti lahko želi vrnitve v mračne čase kuge, kolere, lakote, verskih vojn, turških vpadov, nepismenosti, kratke življenjske dobe ipd.???

    • Nihče pri zdravi pameti si ne želi “mračnih časov kuge, kolere, lakote, verskih vojn, turških vpadov, nepismenosti…”. Ampak, do tega bo prišlo, če boste nekateri tukaj gor pozabili, da se bo pisalo tudi leto 2052, da ne sežemo predaleč.

      • Ravno o tem govori članek. Ne gre za vračanje v bojda svetle čase, ampak za klic k spremembi mislenosti in povečanju samozavesti za bodočnost. Bodočnosti pa za Evropejce ni brez prenehanja demografske zime.

  13. Kakšne pa so dejanske projekcije OZN o “izumrtju” prebivalstva Slovenije do leta 2100 pa si lahko pogledate tukaj: http://esa.un.org/wpp/P-WPP/htm/PWPP_Total-Population.htm

    OZN predvideva, da bo leta 2100 v Sloveniji še najverjetneje okrog 1,8M prebivalcev, s 95% zanesljivostjo in ob veljavnosti vseh predpostavk pa nekje med 1,2M in 2,2M.

    Vkolikor pa bi predvidena rodnost za recimo 0,5 navzgor odstopala od predvidene, pa bi se srednja vrednost pričakovanega števila prebivalcev v letu 2100 dvignila nekje na dobrih 2,8M.

  14. Na žalost računi brez krčmarja. Se morda da predvidevati, kolikšen delež svetovnega prebivalstva bodo takrat predstavljali kristjani. Razvoj v pravo smer namreč ne bo mogoč brez radikalne odločitve za krščanske vrednote, ki edine dajejo prednost življenju pred smrtjo. Če bo šel razvoj v smeri predlaganega novega družinskega zakonika, je konec človeške populacije na zemlji zagotovljen v nekaj pičlih desetletjih. Najboljši odgovor na ta vprašanja je po vsej verjetnosti nekako tako kot vremenska napoved za drugo leto: Kako bo, bomo videli, ko se bo zgodilo.

    • Pri vas g. Loboda vem, da zares verjamete v to, kar zapišete. In vem, da vam razne malenkosti kot so naprimer kakšni drugačni podatki, ne morejo omajati vere. Vendar brez razne šare kot so podatki, kolikortoliko rigorozne statistike, racionalne debate in refleksije, zmožnosti prilagoditi življenje tako ustvarjenim pričakovanjem, se nam kaj lahko zgodi to, kar se je zgodilo zajcem na Brusniku.

Comments are closed.