Mati vseh kriz (video)

Letos obhajamo kar nekaj zanimivih okroglih obletnic. Najprej je tu 100. obletnica potopa orjaškega Titanika, ki je tedanjega evropskega človeka prevzel kot nazoren simbol propada lastne civilizacije. Iz tega občutja, ki ga je pri nas znal tako pretresljivo upesniti Srečko Kosovel, je nemški filozof Oswald Spengler napisal svoje znamenito delo Zaton zahoda v dveh zvezkih. Nedavno (Slovenska matica, 2009-2010) smo ju dobili v branje tudi v slovenskem prevodu. S tem pa je povezana druga okrogla obletnica, saj poteka 90 let od prve izdaje njegovega preroškega drugega zvezka. Tu pa je seveda tudi okrogla obletnica, ki se nas na tem mestu prav posebej tiče, saj ravno v teh dneh teče natanko 50 let od začetka 2. vatikanskega cerkvenega zbora.

Če je povezava med prvima dvema obletnicama  na dlani, se zdi povezava s tretjo nekoliko naključna, a bomo takoj videli, da temu ni tako. Vse tri obletnice kažejo namreč na tisto temeljno kritično točko, na katero bi se morali katoličani danes prav posebej osredotočiti, če želimo preprečiti izpolnitev Spenglerjeve napovedi o zatonu evropskega (in s tem tudi slovenskega) človeka.

Najprej je treba reči, da nam je vzdušje Spenglerjevega dela danes precej manj tuje kot nam je najbrž bilo pred desetimi ali dvajsetimi leti, ko se je zdel politično-ekonomski koncept Evrope v strmem vzponu. Kazal se je v uspešnem širjenju Evropske unije, euro-območja ter v splošni gospodarski rasti Zahoda. Sedaj od nastopa ekonomske krize in od vzpona Kitajske dalje, živimo  glede evropske prihodnosti v precej bolj pesimističnem razpoloženju.

Pa ne gre le za ekonomsko krizo, ki sedaj že dobiva socialno zaznavne razsežnosti. Empirično preverljivih je  še kar nekaj drugih kritičnih dogajanj na našem kontinentu. Najprej je tu težka demografska kriza. Leta 2000 je bila namreč povprečna stopnja rodnosti za evropske države 1,37 otrok na žensko. Kot vemoje stopnja rodnosti, ki omogoča obnavljanje obstoječega števila populacije nekoliko nad 2 (in sicer 2,1), kar pomeni, da par rodi dva otroka in se s tem populacija obnovi. Očitno  torej je, da s stopnjo rodnosti na 1,37 je evropsko prebivalstvo daleč pod to mejo.  Temu sledi nujna posledica, da smo naglo starajoča se družba. Slovenija je glede tega na samem evropskem repu, saj smo imeli leta 2000 stopnjo rodnosti 1,21. Če se bo tak trend nadaljeval, bo evropsko človeštvo tam nekje do leta 2100 preprosto izginilo v morju svetovnega prebivalstva, kakor nam kažejo projekcije OZN (Demeny 2003, str. 2-4). Sklicevanje na prenaseljenost planeta ter na ekološko problematiko je brezpredmetno, prvič zato, ker se je že menda dovolj jasno izkazalo, da sta tako neomalthuzianizem kot globoka ekologija levičarska ideološka konstrukta, pa tudi zato ker evropski človek preprosto ne more izbrati poti samomora lastne civilizacije zato, da bodo druge uspevale ali pa, da bo narava bolj čista.

Poleg ekonomske in demografske pa imamo tu še zaskrbljujočo izobraževalno krizo. Prejšnji mesec je Evropska unija izdala končno poročilo o stanju pismenosti v Evropi: gre za izrazito alarmno poročilo s pozivi k takojšnjemu ukrepanju, ki temelji na zaskrbljujočih rezultatih držav članic pri raziskavi PISA 2009. Raziskava, ki jo OECD pripravlja za ugotavljanje stanja izobraževanja pri svojih državah članicah je namreč pokazala, da se stanje pismenosti v Evropi nič več ne viša in v celi vrsti držav članic opazno slabša kljub temu (EU literacy-report 2012, str. 22), da delež prebivalstva v visokem šolstvu  vztrajno raste (z 2,7 % letno rastjo – Key data on Education in Europe 2012, str. 13). Slovenija je zopet med državami, kjer se stanje, ki je že tako podpovprečno, vztrajno slabša (PISA 2009, Executive Summary, str. 8 [za 11 točk slabše kot 2006]). Zdi se, da se ti rezultati ujemajo z ugotovitvami Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji iz leta 2011 (str. 200), v kateri je anketa pokazala, kako 90% anketiranih slovenskih gimnazijskih učiteljev ugotavlja, da je v zadnjih 10 letih zaradi sile razmer moralo znižati standarde znanja. Težko je sicer razložiti vedno slabšo pismenost ob hkratnem večanju deleža prebivalstva v visokošolskem in gimnazijskem programu. Naš izobraževalni sistem preprosto vse manj izobražuje.

Vidimo torej, da se slika evropske prihodnosti kaže v temnih konturah vsaj teh treh jasno dokumentiranih kriz: ekonomske, demografske in izobraževalne. Obstaja morda med njimi kakšna povezava?

Spengler je v omenjenem delu izpred 90 let označil kot osnovno potezo propada evropskega človeštva prav demografsko krizo. V poslednji točki razvoja naše civilizacije bo Evropejec, pravi Spengler, še vedno veliko polagal na preživetje sebe kot posameznika, toda izgubil bo vsako zanimanje za preživetje sebe kot skupnosti. Ne bo ga več prevzemal srh ob misli, da je zadnji svojega rodu, kakor se nazorno izrazi Spengler.

Če nekoliko natančneje pogledamo zasnovo današnjih kriz, v katerih se nahaja današnja Evropa, lahko vidimo, da ima Spengler v bistvu prav. To je takoj vidno pri pričujoči ekonomski krizi, ki je v veliki meri vezana na krizo pokojninskega sistema, le-ta pa izvira iz dejstva, da so mlajše generacije vse manjše in zato vse težje vzdržujejo upokojenske generacije. A povezava med demografsko in ekonomsko krizo ni vezana le na težave s pokojninsko blagajno. Znano je namreč, da so največji potrošniki mlade družine, ki si morajo kupiti veliko proizvodov (hišo, opremo, otroška oblačila, avto itd.), da osnujejo dostojno življenje za svoje člane. Starejša populacija je v potrošnji bistveno manj propulzivna, saj je večino temeljnih življenjskih nakupov že opravila v mlajših letih. Starajoča se družba je zato nujno družba z vse manj kupci in torej družba ekonomske krize.

Izobraževalna kriza v kateri se nahajamo, je prav tako tesno povezana z demografsko krizo. Nižanje standardov znanja v slovenskih in ostalih evropskih šolah ima namreč v glavnem svoj preprost vzrok v tem, da upad števila učencev na generacijo začenja ogrožati službena mesta učiteljev. Zato  šole, da bi ohranile kar se da veliko število učencev, v svojih razredih spuščajo standarde znanja in s tem manjšajo osip, ki bi nastal zaradi ponavljanja letnika, izključitve, preusmeritve na drugo šolo ali na lažji program ipd. Zato nas sploh ne sme čuditi, da je vedno več populacije na gimnazijah in na univerzi kljub temu, da so generacije vse manjše. Prav zato, ker so generacije vse manjše, se za reševanje delovnih mest v šolstvu nižajo standardi znanja in zato se pripušča vse večji delež populacije v višje smeri izobraževanja. Nujna posledica take situacije je že omenjen padec pismenosti, pa tudi drugih intelektualnih veščin. In da smo si na jasnem: pred tem dogajanjem si šolstvo tako v Sloveniji kot v Evropi vztrajno zatiska oči. Podobno si državne in skupne institucije vztrajno zatiskajo oči pred korelacijo med demografsko krizo in ekonomsko. To pa zato, ker bi učinkoviti odgovori na demografsko krizo ogrozili temeljne postulate sodobne prevladujoče levo-liberalne ideologije, zlasti kakor se je vzpostavila v okviru t.i. seksualne revolucije v 60-ih, v kateri so se izkoriščevalski interesi velekapitala in anarhične težnje svetovne levice znova tesno združili.

Na tem Zboru seveda ni naš namen, da bi se ob teh uvidih predali spenglerjevskemu pesimizmu o neizbežnosti zatona evropske civilizacije. Prav gotovo se nismo tu zbrali, da bi zapeli Evropi nagrobni spev. Drugačno, svetlejšo držo nam narekuje sama krščanska vera, ki je seveda daleč od kakšnega temačnega fatalizma. Kaj nam je torej storiti, da Sloveniji in Evropi preprečimo, da bi dokončno zašla za obzorje zgodovine? Katoličani imamo v tem spopadu za življenje naše civilizacije prav posebno vlogo, saj nam družbeni nauk Cerkve jasno predoča osrednji pomen družine za družbo kot celoto. Kot Cerkev na Slovenskem se moramo zato jasno postaviti na stališče, ki spodbuja nastanek velikih družin. Glede tega je v našem cerkvenem prostoru nekaj ovir, ki jih bo nujno potrebno čim prej odpraviti.

Najprej je tu konstantno poudarjanje t.i. odgovornega starševstva (t.j. urejanja spočetij) ob imperativu odprtosti zakoncev za življenje v okviru naše družinske pastorale. Spodbujanje urejanja spočetji, pa čeprav le s pomočjo t.i. naravnih metod, je v izumirajoči družbi, kakršna je naša dokaj neodgovorno, če že ne kar samomorilsko početje. Pri spočetju človeškega bitja  v zadnji posledici odgovarja Bog, ki ustvari novospočetemu nesmrtno dušo. Mislim, da ne bi bilo zato prav nič narobe, če bi si vzeli raje za vodilo to, kar je turški premier Erdogan nedavno povedal bosanskim študentom v predavanju na Univerzi v Sarajevu: potrebujemo vsaj 5 otrok na družino. To je cilj, ki ga moramo postaviti tudi pred mladega slovenskega katoličana vse od otroške in mladinske pastorale dalje, zlasti pa v času priprave na zakon. Če si ne bomo postavili tega cilja katoličani, ga bodo dosegli drugi, a tedaj bosta Slovenija in Evropa muslimanski. V tem smislu je potrebno mlademu človeku jasno predočiti, da to ni le v interesu naroda in evropske družbe kot celote, pač pa tudi njega samega kot posameznika, saj dokler bomo živeli v takšnih demografskih trendih, bodo perspektive pokojninske blagajne vse slabše. Edini način, s katerim si bo lahko mlad par zagotovil kolikor toliko varno staranje, bo ta, da si bo rodil in vzgojil dovolj otrok, ki ga bodo lahko tedaj vzdrževali.

Postavitev takšnega cilja je kot vidimo nujna, če se želimo izviti iz primeža kriz sodobnosti in ohraniti evropsko lice Evrope, obenem pa se moramo zavedati, da potegne za seboj niz pomembnih, morda nekoliko bolečih posledic. Najprej je tu vprašanje vključitve družinske matere v poklicni svet, ki je tudi v današnji katoliški Cerkvi dojeta kot nekakšno normalno stanje (prim. Caritas in veritate, § 63). Jasno je, da žena, ki rodi pet otrok,   težko zaposlena tudi izven doma, saj bo imela doma že vrh glave dela z naraščajem. Zato bo potrebno tudi v tem smislu revidirati našo pastoralo in bo potrebno vanjo vključiti vsebine, ki naj ponovno prikažejo globoko smiselnost materinega celodnevnega angažmaja za vzgojo lastnih otrok ter očetovsko dolžnost, ki h hiši prinaša kruh.

Končno bo potrebno revidirati vse bolj laksistično cerkveno politiko ugotavljanja ničnosti zakonskih zvez. Jasno je namreč, da se žena težko odpove zaposlitvi na trgu delovne sile v imenu družine, če visi nad njo možnost, da jo bo mož, ki prinaša domov plačo, zapustil in šel z drugo. Zato je treba to možnost zreducirati na minimum, vsaj kolikor je to v moči Cerkve same. Ob tem se je potrebno tudi zamisliti ali nismo kot Cerkev preveč popustili v naši zahtevi po odpravi ločitve kot pravice, ki jo zagotavlja državna zakonodaja. Vidimo namreč, kam nas je popeljala pravica do ločitve: v družbo, ki je na robu izumrtja.

S tem pa smo prišli končno do naše tretje okrogle obletnice, ki smo jo uvodoma omenili, t.j. do 50. obletnice začetka 2. vatikanskega koncila. Dejstvo je namreč, da je ravno koncil s svojim naukom o verski svobodi globinsko načel cerkveni angažma glede uveljavljanja svojih versko-moralnih načel na ravni državne zakonodaje, v kar spada tudi angažma zoper pravico do ločitve. S tem pa je sprožil verižno reakcijo, po kateri je Cerkev (zlasti v času papeževanja Janeza Pavla II.) na široko odprla vrata vključevanju ženske na trg delovne sile, pa tudi raznim oblikam naravnega (včasih pa tudi umetnega) urejanja spočetij. Upati je torej, da bo v okviru te okrogle obletnice vrh Cerkve temeljito premislil te in druge vprašljive sadove koncila in potegnil iz tega potrebne sklepe. Na ravni Cerkve na Slovenskem in nas tukaj zbranih pa mislim, da je že v okviru pričujočega družbenega nauka Cerkve možno začeti s populacijsko usmerjeno pastoralo, ki nas bo edina lahko rešila pred zahajanjem naše starajoče se družbe. Če me pa vprašate za mesto, kjer bi bilo ustrezno začeti s tako novo usmeritvijo naših prizadevanj, je odgovor lahko le eden: katoliški shod.

Pripis: predavanje je bilo predstavljeno na Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu 2012