Začelo se je že pred aretacijo hčerke vodje Huaweia v Kanadi: na poslovnih straneh zahodnega časopisja je bilo mogoče v minulih mesecih brati o zaskrbljenosti podjetij in vlad nad domnevno tehnično možnostjo, da se podatki, ki se prenašajo prek strojne opreme nekaterih kitajskih podjetij, lahko prenesejo na Kitajsko in nato do tamkajšnjih oblasti.
Vznemirjenje je zajelo Poljsko, Češko in Nemčijo. V Franciji že tako z nezadovoljstvom in sumničavostjo spremljajo kitajske ambicije prek pobude En pas in ena cesta (One Belt One Road), ki je že dosegla Grčijo ter namerava prek Beograda priti do (Orbanove) Budimpešte. V zahodnem Sredozemlju je tudi Portugalska, močno prizadeta v nedavni finančni krizi, odprla vrata kitajskim investicijam. In nedavno je popustila tudi naša soseda Hrvaška, ki ji bo Kitajska zgradila sporni most na Pelješac.
Kitajski prodor na evropski jugovzhod še sramežljiv, z velikimi zamahi v Afriko
Kitajski prodor na (revnejši) evropski jug in vzhod je še razmeroma sramežljiv, z velikimi zamahi pa Kitajska prodira v Afriko, kjer lokalnim avtokratom seveda zelo godi denar za infrastrukturo, ki ni pogojen s človekovimi pravicami in vladavino prava. Strateških surovin in poljščin željna Kitajska postaja na tej celini nova kolonialna sila, ki je prekosila svoje zahodne vzornike iz 19. stoletja.
Kitajci naj bi se – v okviru za evropski vzhod specifične pobude 16+1, tesno povezane s prej omenjeno pobudo One Road One Belt – bili ponujali tudi Sloveniji; zagotovo bi drugi tir zgradili kot blisk. Naša oblast je vendarle premogla toliko modrosti, da se za kaj takšnega ni odločila. A kar tako, mimogrede, in skorajda brez odmevov v javnosti se je kitajskim lastnikom prodalo Gorenje, ki ga zagovorniki t.i. nacionalnega interesa pri nas štejejo za družinsko srebrnino.
Seveda ni mogoče zanikati, da gre (navidez) poceni kitajski denar v nos drugim Kitajski globalnim konkurentom ter da se za zaskrbljenostjo nad varnostjo podatkov in politično odvisnostjo od “velikodušne” Kitajske skrivajo predvsem gospodarski interesi. Dejstvo je, da si Kitajci želijo svobode pri prodoru na zahodna tržišča – svobode, ki jo v enaki meri ne dajejo zahodnim podjetjem doma. Kitajski prodor bi lahko prizadel evropsko enotnost in konkurenčnost EU kot celote ter jo posredno in v perspektivi izpostavil tudi političnim tveganjem. Tudi zato bo zahodni del EU moral dobro premisliti, da ne bi – v želji po racionalizaciji financ EU – z rezi kohezijske politike vzhodnega krila Unije preveč izpostavil kitajskemu dvorjenju.
Skrb zbujajo izdelki, skriti za zidovi telekomunikacijskih operaterjev
A pri Kitajski gre vendarle tudi za varnost naših držav. Bolj kot kitajski pametni telefoni za nas navadne državljane, zahodne države skrbijo izdelki , ki so javnosti skriti za zidovi telekomunikacijskih operaterjev, torej strojna in programska oprema. Ta bi dejansko lahko posegla v informacijsko in nacionalno varnost zahodnih držav – tudi Slovenije.
Poleg teh so za avtoritarne velesile zanimivi vendarle tudi podatki iz telefonov navadnih državljanov. Seveda ne vse njihove podrobnosti; niti v teh telefonskih pogovorih po navadi ne iščejo nujno kakšnih državnih skrivnosti. Pač pa je za, denimo Kitajsko, nadvse zanimivo – in ta vzorec je moč razbrati iz uporabe pametnih telefonov – katere nazore delijo mase ljudi, ki se npr. zanimajo za določeno glasbo, modno smer, vrsto športa itd. Z uporabo oglaševanja pod lažnimi imeni in s “fake news” je tako mogoče s prodorom v politično neobčutljive teme glasbe, mode in športa manipulirati volivce in usmerjati javno mnenje, mpr. proti sankcijam. Že vse od izvolitve Donalda Trumpa se v ZDA pravzaprav vse vrti okrog tega, ali je na tak način Rusija res pripomogla k izvolitvi Trumpa. Zato danes živeti v resnici, živeti etično, pomeni tudi zavračati medijsko manipulacijo.
Upamo, da je konec slovenske naivne in že nevarne zagledanosti v Rusijo
Z zamenjavo na čelu slovenskega zunanjega ministrstva je, tako upamo, naivne in že nevarne zagledanosti v Rusijo konec; novi zunanji minister se je potrudil do Washingtona in želi naše odnose z velesilami vsaj “uravnotežiti”. (Ta izraz sicer kaže na odsotnost razumevanja na slovenski levici, da za nas kot članico EU in NATO pač vse velesile ne morejo biti enako pomembne in zaželene.) Bo pa morala vlada paziti, da ne bi Rusije zamenjala Kitajska.
Seveda nihče ne sme biti naiven glede tega, da tudi ZDA najprej seveda iščejo svoje interese – predsednik Trump s svojim “America First” to še prav posebej poudarja. Pa vendar je bolje biti “vazal” ZDA kot Kitajske (ali Rusije). Nikakor ne bi smelo biti nepomembno ko/če svoje interese pri nas uveljavlja avtoritarni sistem, ki doma ne pozna načel delitve in vzajemnega nadzora oblasti.
Kitajska se je v minulih letih uveljavila kot vodilna v svetu v elektronski prepoznavi obrazov. S široko razprostranjeno mrežo video nadzornih kamer (ki v demokratičnem sistemu lahko služi preprečevanju običajnega kriminala in terorizma) lahko avtoritarni sistem nadzoruje razpoloženje množic na ulici in predvidi morebitne proteste ali druge izraze nezadovoljstva. V kitajskih šolah naj bi z digitalno prepoznavo obrazne mimike že razvrščali otroke glede na njihove sposobnosti in perspektivnosti– vsaj kot se menda kažeta iz računalniške prepoznave emocij. Gre torej tudi za vrednote – in kitajske očitno niso enake evropskim.
Nikakor ne bi smelo biti nepomembno ko/če svoje interese pri nas uveljavlja avtoritarni sistem, ki doma ne pozna načel delitve in vzajemnega nadzora oblasti.
V zahodnih demokracijah je liberalna demokracija tista, ki kot “prepreka” leži na poti uresničitve zamisli Velikega brata ali družbe iz Orwellovega 1984. Tudi zato bi del naše desnice moral biti tako zelo previden, ko občuduje Putinovo spogledovanje s pravoslavjem. (No, kitajski voditelji se ne pokrižajo…) Na poti takšnim tveganjem na Kitajskem (v precejšnji meri pa tudi v Rusiji) ne stoji nič. One Belt One Road je lahko zato tudi cesta, po kateri Veliki brat v neki ne tako oddaljeni prihodnosti pride tudi do nas. Paradoks je, da o “prevelikih strahovih” pred Kitajsko (in Rusijo) pomirjevalno govorijo prav tisti politični krogi, ki so nas vedno strašili (in še strašijo) pred Zahodom in zlasti pred ZDA. A to bi, konec koncev, lahko od njih tudi pričakovali.
