Nedeljski pogovor z Matejem Šarcem, novim direktorjem Slovenske filharmonije

0

Matej Šarc, v nekolikanj ponesrečenem času ste kot vršilec dolžnosti direktorja prevzeli vodenje Slovenske filharmonije. Po drugi strani ste pa kot oboist dolgoleten član orkestra in dobro poznate razmere. Kako ste se znašli?

O tem, kako sem se znašel, bodo vedeli več povedati drugi. Nikakor ni bilo lahko priti v službo v času, ko je bila hiša mesec in pol prazna, brez glasbenikov in glasbe. Kot bi prišel v zapuščen dvorec. V veliko pomoč so mi bili vsi zaposleni v skupnih službah. Z veliko dobre volje so mi velikodušno pomagali poiskati in prevzeti vajeti. Te pomoči ne bom nikoli pozabil.

Da se je Matej Šarc dobro znašel pri vodenju Slovenske filharmonije, ima zasluge več ljudi

Takoj ko ste prevzeli vodenje Slovenske filharmonije, ste se odlično odzvali na razmere, v kakršnih smo bili zaradi pandemije, ki je radikalno zmanjšala število javnih nastopov glasbenikov. Čestitke.

Lepa hvala. Čestitke posredujem vsem, ki so sodelovali pri izvedbi približno 35 spletnih, in kot se dandanes rado reče, hibridnih koncertov v času pomladanskega vala epidemije. Zaposleni so se zavzeto angažirali ne samo z muziciranjem, pač pa tudi s samoiniciativnimi prispevki na področju soustvarjanja programa, oglaševanja, tehnične izvedbe neposrednih videoprenosov in ne nazadnje muziciranja v varnih razmerah. Med slednje sodijo tudi nastopi pevcev in inštrumentalistov filharmonikov na dvoriščih domov za ostarele v različnih krajih po Sloveniji.

Spremenjen abonmajski sistem za več uživanja v glasbi

Foto: Jošt Franko

Povsem ste spremenili abonmajski sistem. Dolga leta smo imeli modri in oranžni abonma, sedaj imamo na voljo veliko različnih programov. Kako ste razvili nov programski model, kdo so avtorji idej in kakšen je odziv publike?

Nov abonmajski sistem je nastal na mojo pobudo, ki pa jo je takoj podprl moj pomočnik, v. d. direktorja za področje zbora Gregor Klančič, nad njo pa so bili tudi zelo navdušeni v strokovnem svetu Slovenske filharmonije. Ideja je moja, poimenovanja posameznih abonmajev tudi. Smisel takšnih sprememb vidim v boljši profiliranosti posameznih abonmajev, večji preglednosti vsebine in navsezadnje v svežini celostne podobe, tiste vsebinske celostne podobe Slovenske filharmonije, za katero si želim, da ne bi bila zgolj muzej ali celo še manj – nekakšen zvočni arhiv.

Zato je ena od posledic reorganizacije abonmajev tudi nastanek abonmaja SOS oziroma abonmaja Sodobnih orkestrskih skladb. To je abonma novosti, zanimivih odkritij, spoznavanja večinoma živečih komponistk in komponistov, odkrivanja njihovega notranjega sveta, njihovega blagodejnega vpliva na svet, na ljudi, ki dandanes potrebujemo to, da smo nagovorjeni v aktualnem jeziku z aktualno vsebino. Hkrati ob vsem spoštovanju glasbe starejšega datuma. Privrženci stare klasike bodo tako rekli:

»Beethoven je vedno aktualen, revolucionaren, prodoren.« Seveda je. Z njimi se v celoti strinjam. Zato ga tudi še naprej izvajamo, a odslej vemo, kje ga pretežno najdemo: v abonmaju FKK – med Filharmoničnimi klasičnimi koncerti.

Za vsakega nekaj torej. A nekaj dobrega, ne kar nekaj.«

Slovenska filharmonija mora svojo publiko tudi poučiti, kako spremljati koncert po internetu

V letošnji glasbeni sezoni ste koncertno izredno aktivni. Se vam zdi, da glasbeniki in publika že sprejemajo internetne prenose ali pa je publike vendarle manj. Tudi za glasbenike je to povsem druga izkušnja, ne ravno optimalna.

Povprečna starost abonentov Slovenske filharmonije je kar visoka, kar pomeni, da abonenti niso (bili) najbolj vešči rokovanja z opremo, ki omogoča spremljanje internetnih prenosov. Za dobro uporabniško izkušnjo je namreč poleg internetne povezave treba imeti vsaj slušalke, po možnosti pa tudi boljše zvočnike in seveda večji ekran. Vse našteto vpliva na to, da koncertov ne more spremljati toliko ljudi, kot bi jih lahko na koncertih brez omejitve števila poslušalcev. A vendar je to za filharmonike in naše zvesto občinstvo tek na dolge proge. Najprej moramo imeti dobro in redno distribucijo koncertnih dogodkov prek spleta, kar sedaj že dolgo časa imamo. Nato se ukvarjamo z občinstvom, iščemo poti za obveščanje in negovanje stikov z njim. Tako smo na primer ob drugem zaprtju države oktobra lani na več kot 1200 naslovov razposlali navadno pošto z najavami spletnih dogodkov in navodili, kako jih spremljati.

Poslušanje koncerta po internetu ni optimalna izkušnja, a v vsaki izkušnji so prvine, ki navdušujejo

Foto: Jošt Franko

Ob neposrednem prenašanju dogodkov spremljamo seveda tudi statistiko, ki kaže, da se število poslušalcev in gledalcev povečuje in večinoma krepko presega število 420 hkratnih ogledov, kar pomeni, da nas spremlja več poslušalcev, kot nas je lahko spremljalo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ob upoštevanju medsebojne razdalje. Če k temu dodamo še možnost ogleda posnetkov, ki jih hranimo na svoji spletni strani www.filharmonija.si, smo lahko z učinkom zelo zadovoljni.

Takšno obliko muziciranja danes nekako primerjam s časi, ko smo si ljudje po svetu še pošiljali navadna pisma. Takrat bi lahko rekli, da pisanje pisma ni ravno optimalna izkušnja in ne more zamenjati pogovora v živo. Ali pa danes, da pošiljanje navadnih pisem ni ravno optimalna rešitev v primerjavi z elektronsko pošto, ki potuje neznansko hitreje. Pa vsi vemo, da drugačen medij vpliva tudi na drugačno, ne nujno slabše dojemanje medsebojne komunikacije. Veste, tudi poslušanje glasbe je bistveno bolj okrnjena izkušnja od izvajanja glasbe, izvajanje pa je bolj okrnjena izkušnja v primerjavi s komponiranjem ali kvalitetnim improviziranjem glasbe, kot se je počelo v baroku ali pa se danes počne v džezu. V vsaki izkušnji pa lahko najdemo prvine, ki nas navdušujejo. In prepričan sem, da jih je tudi na spletnih koncertih dovolj tako za izvajalce kot tudi za občinstvo.

Naloga novega direktorja, čeprav vršilca dolžnosti, je preseči razklanost v Slovenski filharmoniji

Lani ste že imeli prve anonimne ovadbe o domnevnih napakah pri delu. Vse ste argumentirano zavrnili. Toda ta razklanost se v Slovenski filharmoniji dogaja že desetletja, kaj je razlog za to?

To je zelo občutljiva tema, ki je ne želim javno komentirati, saj je moja naloga razklanost preseči. Menim, da je danes celoten kolektiv Slovenske filharmonije na dobri poti, da bo deloval bolj enotno, povezano, predano in strastno. Za doseganje takšnih ciljev pa vsi potrebujemo mir in odmaknjenost od javnosti. Vsi si želimo urejenih odnosov in javnost nam pri tem ne more kaj dosti pomagati, saj jih moramo vedno urejati sami. Z javnostjo pa si želimo deliti lepoto glasbe.

V letošnji sezoni Matej Šarc načrtuje tudi družinske koncerte, ki so priljubljeni pri mladih

V marcu in sploh do konca letošnje sezone vas čaka še kopica koncertov. Jih lahko na kratko predstavite?

V prispodobi bi vam takole odgovoril: posejali smo vrt, kaj bomo jedli, pa je odvisno od vremena. Še v tej sezoni bi se radi vrnili v Cankarjev dom in tam igrali za občinstvo. Če to ne bo možno, bomo podobno kot doslej vse koncerte izvajali tako, kot so bili načrtovani in objavljeni v abonmajski knjižici: s prenosi po spletu. Sproti bomo prilagajali program tako, da bo število izvajalcev oziroma velikost orkestra in zbora prilagojena velikosti dvorane ob upoštevanju medsebojne razdalje. Če se bodo epidemiološke razmere izboljšale, bi radi izvedli že dogovorjeno gostovanje po Italiji skupaj z izjemnim dirigentom Charlesom Dutoitom in pianistko Marto Argerich. Upamo, da bomo z njima lahko izvedli tudi dogovorjeni koncert na Ljubljana festivalu in dva koncerta na festivalu zborovske glasbe Europa Cantat 2021.

Načrtujemo tudi izvedbo družinskih koncertov, ki so postali prava spletna poslastica za mlade. Ti koncerti so namreč postali del učnega programa osnovnih šol, kar posledično pomeni ogromen obisk naše spletne strani in ogromno število ogledov družinskih koncertov, ki jim sledijo odzivi mladega občinstva v obliki zapisanih vtisov in risb.

Ljubljana potrebuje nov filharmonični dom glasbe, ki bo duša svetovljanskega mesta

Mislim, da Slovenska filharmonija potrebuje novo, moderno, skrajno akustično koncertno dvorano. Ali razmišljate o pobudi za takšno dvorano?

Foto: Jošt Franko

Bralci bodo verjetno mislili, da sem vas k temu vprašanju nagovoril. Ker ni tako, vam odvrnem, da ste s vprašanjem zadeli v bistvo problema obstoja in razvoja umetnostne glasbe današnjega časa in prihodnosti ne samo v Sloveniji, pač pa tudi v širši regiji. Obstoječa stavba Slovenske filharmonije, ki se je nekoč imenovala Tonhalle in je pripadala nemški Filharmonični družbi, je čudovita dvorana za koncerte komorne in zborovske glasbe. Komorni orkester v njej zveni čudovito, simfonični pa nikakor ne. Volumen dvorane je mnogo premajhen za izvajanje vse simfonične glasbe, ki je nastala v času od Richarda Wagnerja dalje. Tako izvajanje kot poslušanje takšne glasbe je v tej dvorani muka za vse udeležence.

Cankarjev dom ima v normalnih razmerah tako zapolnjen urnik z vajami in prireditvami, da Gallusova dvorana nikakor ne more biti pravi domicil nobenega od naših simfoničnih orkestrov. Zato že nekaj časa ozaveščam strokovno in širšo javnost, da bo v Ljubljani nujno treba zgraditi Novo slovensko filharmonijo, moderno stavbo z najboljšimi akustičnimi in klimatskimi razmerami. Filharmonični dom glasbe, ki bo Ljubljani dajal utrip, ki bo duša svetovljanskega mesta.

Čisto na kratko: današnje občinstvo ima vse možnosti doživeti koncerte v vrhunskih dvoranah v Zagrebu, Budimpešti, na Dunaju, v Vidmu, nobena težava ni priti niti v najnovejše izjemne dvorane v Parizu, Hamburgu, Kölnu, tudi v Beogradu se pripravljajo na gradnjo nove koncertne dvorane. Zato sem trdno prepričan, da bo glasbena umetnost v naših krajih lahko prosperirala le v ustreznih akustičnih razmerah sodobne dvorane, ki bo omogočala tudi drugačne oblike kvalitetnega preživljanja prostega časa. Zato, draga Ljubljana, vesêli se nove koncertne dvorane!

Matej Šarc vodi Slovensko filharmonijo, a se čuti služabnika glasbenikov, saj jim hoče zagotoviti ustrezne razmere za ustvarjanje

Še tole ob koncu. Občutek je, da Filharmonijo končno vodi človek, ki je nor na glasbo. Programsko shemo ste že spremenili, kako pa je z bistvenim dvigom kakovosti igranja, kako z odličnimi gostujočimi dirigenti in zares višjimi plačami, ki bi jih morali imeti vrhunski umetniki?

Norost zna biti v določenih trenutkih res tudi vrlina, a ne zadostuje za dobro vodenje kolektiva 140 glasbenih umetnic in umetnikov, ki dobro vedo, zakaj to so in ki imajo tudi jasno izoblikovana stališča do umetnosti in življenja nasploh. Samega sebe vidim v vlogi njihovega služabnika, ki jim poskuša zagotoviti čim boljše razmere za izvajanje čudovite glasbe. Nivo zbora in orkestra Slovenske filharmonije nenehno raste. Menim, da v času epidemije še hitreje kot sicer. Da bi tako tudi nadaljevali, posvečam veliko pozornosti skrbni izbiri dirigentov in v hišo vabim takšne, za katere menim, da lahko pripomorejo k izboljšanju kvalitete petja zbora in igranja orkestra. V letošnji sezoni smo tako gostili izjemnega dirigenta Daniela Hardinga, zbor SF pa bo v tej sezoni kmalu vodil en najboljših zborovskih dirigentov današnjega časa Peter Dijkstra.

Ob vašem vprašanju o zares višjih plačah, ki bi jih morali imeti vrhunski umetniki, mi, prosim, dovolite, da nekoliko pokažem svojo norost in vam odgovorim takole: plače imamo v Slovenski filharmoniji takšne, kakršne si zaslužimo. Verjamem pa, da si bomo z dvigom ravni igranja in petja ter večjim ugledom v družbi kmalu zaslužili višje plače. In če si jih bomo zaslužili, jih bomo tudi imeli.