Matej Metlikovič z razstavo Vrt življenja praznoval nekaj osebnih umetniških jubilejev

Matej Metlikovič ob sliki Družina na razstavi Vrt življenja (Foto: Andrej Doblehar)

Leta 1971 so v Houstnu v Texasu odprli kapelo Rothko (Rothko’s chapel), veličastno mojstrovino izrednega slikarja Marka Rothka. Kapela ima petdeset tisoč obiskovalcev letno, lansko leto pa je bila obnovljena in velja za eno najbolj občudovanih umetnin danes. Sicer jo predstavljajo kot nereligiozen objekt, so pa romarji drugačnega mnenja. V cerkvi sv. Janeza Krstnika v Trnovem, kjer je Prešeren spoznal Julijo, lahko občudujemo vrhunska platna Janeza Bernika, mnogi jih doživljajo kot biser sakralne umetnosti. Današnja doba se sicer zdi kot čas radikalne desakralizacije zahodne družbe. Tako so morda posebej zanimivi umetniki, ki vztrajajo pri ustvarjanju prav sakralne umetnosti. Med slovenskimi umetniki ima poseben ugled in odmev akademski slikar Matej Metlikovič. Pogovor z njim smo pripravili po zaprtju njegove razstave v Zavodu sv. Stanislava.

Matej Metlikovič je rasel ob klasično izobraženem očetu, dostop je imel do domače zbirke kiparja Ivana Zajca

Matej Metlikovič, kako se je oblikovalo vaše umetniško odraščanje, kaj v vaši mladosti je peljalo v umetniške vode?

 Rišem in ustvarjam, odkar vem zase. Že moj oče je risal vso svojo mladost, tja do časa, ko sem začel risati jaz, potem pa kot da je to zvrst ustvarjalnosti prepustil meni. Kot otrok sem zelo občudoval njegove risbe in akvarele, portrete in krajine. V študentskih letih je ustvaril tudi nekaj kipcev v ateljeju kiparja Ivana Zajca, avtorja Prešernovega spomenika pri Tromostovju. Že kot otrok sem imel možnost občudovati domačo zbirko Zajčevih kipov, spominjam se predvsem realistično oz. anatomsko oblikovanih kipov konj in portretov, ki mi jih je prijazno razkazala njegova vdova, soseda moje babice.

Moj oče je bil klasično izobražen, rad je recitiral Homerja in Horaca, v originalnem jeziku, seveda. Pa skoraj vsega Prešerna in veliko Župančiča. Občudoval je klasične mojstre: Michelangela in Raffaela, Plečnika in Meštrovića, brata Kralja, Franceta Goršeta in Kregarja. Še posebej pa je bil v naši družini občudovan Ivan Grohar, stric moje babice po mamini strani. Tudi zato sta starša zelo cenila slikarski poklic in začela že zelo zgodaj spodbujati moje veselje do risanja ter videla v tem možnost moje poklicne poti.

V kranjski gimnaziji je Matej Metlikovič sodeloval kot oblikovalec pri dijaškem literarnem glasilu Kaj

Pri petnajstih sem se prvič srečal s publikacijami skupine OHO, z ilustracijami Marka Pogačnika, mojega nekoliko starejšega sokrajana iz Stražišča pri Kranju, ki je takrat že imel sloves umetnika in človeka s posebnim življenjskim slogom (bil je eden od ustanoviteljev komune v Šempasu). Ob njegovih delih, ki so me prevzela z minimalistično likovno stilizacijo in posebnim duhovnim ozadjem, sem začutil, da bi nekaj podobnega rad ustvarjal tudi jaz. In ni trajalo dolgo, da se mi je ponudila priložnost.

Naslovnici dveh številk literarnega glasila kranjskih gimnazijcev Kaj iz leta 1972 in 1973

Že na začetku drugega letnika gimnazije sem spoznal dijakinjo iz višjega letnika, ki je z ekipo entuziastov začela izdajati gimnazijsko literarno glasila Kaj – to je bila pesnica Majda Kne, ki me je povabila, da se pridružim uredništvu in prevzamem likovno in tehnično opremo glasila. Tako sem leta 1972 kot šestnajstletnik dobil prvo priložnost, da pred javnostjo predstavim svoja likovna dela, ustvarjena z umetniško ambicijo, in se hkrati poskusim tudi v likovnem oblikovanju glasila, kar je vključevalo tako besedila kot ilustracije oz. likovno opremo objavljenih besedil.

Takrat še ni bilo računalnikov, vsa besedila sem pretipkal na klasičen pisalni stroj. Z njim sem ustvarjal tudi likovno zanimive teksture na način vizualne poezije, k temu pa sem dodajal tudi vinjete in poetične ilustracije, narisane s tušem in peresom, ter različne kolažne elemente iz kosov zmečkanega časopisnega papirja. In ko so me sošolci in drugi gimnazijci prepoznali in sprejeli kot umetnika – čeprav so se nekateri tudi zmrdovali nad mojimi avantgardističnimi eksperimenti (da ne omenim gimnazijske politične mladinske organizacije, ki je zaradi našega družbeno neprimernega ustvarjanja dosegla razpustitev in zamenjavo našega uredništva) – sploh nisem več dosti razmišljal, kakšna bo moja poklicna pot. Cilj je bil študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost. V umetnosti sem videl nekakšno oazo duha sredi takratnih svinčenih sedemdesetih.

Krščanstvo in Sveto pismo sta za Mateja Metlikoviča temelja slovenske in zahodnoevropske kulture

Ali ste bili obdarjeni z vernim krščanskim okoljem in sploh kakšen odnos imate do krščanstva?

 Zrasel sem v krščanski družini, ki je bila predvsem prek očeta Ljubljančana, po izobrazbi in poklicu pravnika, zelo povezana s Cerkvijo in krščansko mislijo. Stanovali smo v manjšem bloku, kjer smo bili edina družina, ki je hodila v cerkev, a smo se s sosedi lepo razumeli. Nekaj let, od četrtega do konca šestega razreda, sem bil tudi ministrant, kar se mi je takrat zdelo nekaj posebnega in skrivnostno zanimivega. Izkušnja moje bližnje udeležbe pri bogoslužju, ki sem ga v otroških letih spontano vpijal vase, mi je prišla kasneje pri ustvarjanju za bogoslužne prostore zelo prav, saj so tudi po zaslugi teh doživetij med ustvarjanjem iz moje imaginacije vstajala občutja in podobe, ki sem jih skušal utelesiti v steklu, vezenini, na platnu ali lesu.

Krščanstvo in Sveto pismo jemljem kot nekaj temeljnega za našo (slovensko, zahodnoevropsko) kulturo in mi je vir navdiha, spodbuda za meditacijo in v razmislek o temeljnih etičnih in duhovnih temeljih ter smislu našega življenja, mišljenja in delovanja. Podobno kot so skozi stoletja počeli mnogi umetniki, vse od slikarjev v rimskih katakombah prek mojstrov srednjeveških vitrajev do Giotta in Rembrandta, Matissea in Chagalla ter Plečnika in Kregarja. Zanimivo, da me je kot gimnazijca k prebiranju Biblije spodbudilo tudi poslušanje pesmi Boba Dylana, ki je vanje rad vpletal svetopisemske citate, aluzije in simboliko, na kar me je opozoril takratni prijatelj Andrej Šifrer, ki mi je Dylanove plošče tudi radodarno posojal.

Matej Metlikovič gleda na krščanstvo ekumensko, mlade iz različnih cerkva je srečal že v študentskih letih v Taizéju

Poljub (vrata tabernaklja) in Peruti ljubezni (2009–2011), osrednji vitraj v kapeli Božje ljubezni, Zavod A. M. Slomška v Mariboru (Foto: Miran Morano)

V času študija sem srečal tudi nekaj duhovnikov, ki so imeli čut za umetnost in so v mojih delih prepoznali povezavo s teologijo in svetopisemskim sporočilom. Od študentskega duhovnika Rudija Koncilije sem že v drugem letniku Akademije dobil povabilo za ustvarjanje, vse od likovne opreme in oblikovanja glasila študentov in izobražencev Bilten do knjižnih izdaj takrat odmevnih predavanj s Teološkega tečaja. Prijatelju Ivanu Štuhecu pa sem oblikoval komplet novomašnih štol in nekaj deset let kasneje veliko kompozicijo vitrajev v kapeli Zavoda A. M. Slomška v Mariboru.

Na krščanstvo rad gledam v luči ekumenizma, iskanja stičnih točk pa tudi navdiha med ljudmi različnih verskih in kulturnih tradicij. Krščansko podstat oz. navdih pa vidim in občutim tudi v mnogih umetniških delih, pa naj so – ali pa tudi ne – eksplicitno krščansko naravnana. V študentskih letih sem večkrat obiskal Taizé, ekumensko duhovno središče, kjer sem srečal mnogo mladih iz različnih evropskih držav, nekaj tudi z drugih celin, in bil očaran nad tamkajšnjo liturgijo, ki je združevala prvine katolištva, protestantizma in pravoslavja.

Že v gimnazijskih letih sem navezal nekaj prijateljstev med nemškimi evangeličani. Naj omenim prijateljico Kriemhild Retter iz Stuttgarta, ki mi je organizirala več razstav v Nemčiji in pastorja-psihoterapevta Reinholda Meierja, ki me je povabil k realizaciji več projektov likovne opreme evangeličanskih cerkva v Nemčiji in ene kapele v Švici.

Imam tudi dobrega pravoslavnega prijatelja, slikarja Venka Cvetkova iz Skopja, ki se je ob svojem pedagoškem in sodobnem umetniškem ustvarjanju specializiral še za slikanje pravoslavnih ikon in fresk, s katerimi je okrasil že več makedonskih cerkva. Pred slabima dvema letoma sva skupaj razstavljala v Galeriji sodobne umetnosti v Skopju. Pri postavitvi razstave v Zavodu sv. Stanislava pa je s svojim strokovnim znanjem in umetniško intuicijo sodelovala njegova hči Ilina, ki je pred nedavnim zaključila študij arhitekture na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo.

Poleg slikarstva ga zanimata tudi filozofija in biblična teologija

Med študijem na akademiji ste gotovo lovili, slutili tehnike slikanja, oblikovanja, ki so vam najbližje. Je bila pot do stekla, papirja in drugih materialov dolga?

Študenti smo se na akademiji srečevali in izpopolnjevali predvsem v tehnikah risbe in slikanja na papir in platno, pa tudi v različnih grafičnih tehnikah. Zelo bi rad spoznal od blizu tudi keramiko in fotografijo, a tega akademija takrat žal ni imela v programu. V prvih letih študija smo se mojstrili v realističnem risanju po modelu, spoznavali anatomijo …, v višjih letnikih pa je bil poudarek na svobodnejšem iskanju lastnega izraza in osebno obarvane likovnosti. Pomembna so bila tudi teoretična predavanja iz likovne teorije pri prof. Milanu Butini in neformalna predavanja Marjana Tršarja o filozofiji umetnosti, ki jih je vpletal v svoje ure anatomije in opisne geometrije.

Zanimala me je tudi čista filozofija, a ne takrat uradna marksistična, zato sem pogosto obiskoval redna predavanja prof. dr. Antona Stresa na ljubljanski Teološki fakulteti. Tam sem pridobil tudi nekaj znanja na področju biblične teologije pri prof. dr. Kraševcu. Oboje mi je kasneje prišlo zelo prav pri naročilih za likovno opremo bogoslužnih prostorov in pri ilustracijah svetopisemskih tem.

V zahodnoevropskih katedralah so ga navdušili vitraji, pozneje je poleg vitrajev oblikoval tudi paramente

Z vitrajem se na akademiji žal nisem srečal, a sem si želel ustvarjati na tem področju, saj sem že takrat zelo občudoval Kregarjeva barvna okna. Dodatno pa sem vzljubil vitraje, ko sem kot študent poleti z avtoštopom potoval po Nemčiji, Franciji in Švici in v več katedralah poleg srednjeveških vitrajev prvič srečal tudi moderna Chagallova barvna okna v Zürichu. Seveda je za to, da slikar ustvari barvna okna, potreben naročnik (mecen) in tudi dober mojster, ki slikarjev načrt uresniči v steklu.

Imel sem srečo, pravzaprav dar, da sem že leta 1990 dobil prvo naročilo za ustvaritev vitrajev: štiri barvna okna z motivi štirih evangelistov za cerkvico sv. Družine na Sedlu nad Sodražico. Realiziral sem jih v sodelovanju z mojstrom Stojanom Višnarjem, pri katerem sem se naučil marsikaj o steklu in možnostih njegovega oblikovanja. V naslednjih letih oz. desetletjih sem dobil še nekaj večjih naročil, eno tudi v Nemčiji, pri katerih sem lahko razvijal svoj način oblikovanja in poslikave barvnih stekel; najprej v tehniki tiffany in nato v tehniki taljenega večslojnega barvnega stekla s črtno poslikavo.

Vezeni antependij Ptica večnosti – simbol Svetega Duha, izvedba Vezenje Ercigoj, Ljubljana, na levi in desni so predloge za vitraje za kapelo v Domu dr. Janka Benedika v Radovljici, akril na les, 2007. (Foto: Matej Metlikovič)

Ne nazadnje je tu še tehnika vezenja, v kateri sem v sodelovanju s šolskimi sestrami iz Radovljice in kasneje z delavnico Vezenje Ercigoj iz Ljubljane realiziral več lepih projektov cerkvenih paramentov, mašnih plaščev, štol in antependijev; doma in v Nemčiji. Eno takšno vezeno kompozicijo – antependij za ambon na Brezjah – sem razstavil tudi na aktualni razstavi.

Vsa leta od akademije do danes vzporedno z večjimi projekti ustvarjam tudi v osnovnih tehnikah slikanja: na papir, platno in les. V zadnjem desetletju me še posebej navdušuje ustvarjanje malih slik na lesene ploščice, ki sem jih poimenoval Ikone ljubezni, pa tudi poslikava manjših pravokotnih kosov valovitega kartona ali kosov nepravilnih oblik – to serijo sem naslovil Zariski sanj. V vsaki tehniki, materialu in formatu najdem poseben izziv, ki pa je umetniško smiseln le takrat, ko ga uporabim kot izrazno sredstvo, s katerim lahko izpovem določen vidik svojega doživljanja in refleksije življenja.

Z razstavo Vrt življenja v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani je Matej Metlikovič praznoval nekaj osebnih umetniških jubilejev

Kako sami razlagate dela, ki ste jih razstavili v Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani?

 Razstavo sem poimenoval Vrt življenja (Fragmenti za katedralo). Gre za simboličen naslov, ki ga vidim kot zgoščen povzetek tega, kako občutim svoje umetniško ustvarjanje kot celoto. Še posebej zato, ker sem razstavo postavil v času osebnih jubilejev, saj sem pred štiridesetimi leti končal študij na ALU, pred tridesetimi leti pa sem po dobrih desetih letih poučevanja srednješolskega predmeta umetnostna vzgoja stopil na pot samozaposlenega v kulturi. Če pa upoštevam svoje prve umetniške objave v gimnazijskem literarnem glasilu, letos stopam že v petdeseto leto umetniškega delovanja.

Zaradi ukrepov ob epidemiji se najprej ni vedelo, ali bomo lahko ob razstavi Vrt življenja izvedli tudi kakšno prireditev, a smo zaradi sprostitev tik pred koncem razstave pripravili kar dve. Najprej predstavitev, na kateri je moje delo predstavil dr. Miklavž Komelj, nato pa so se v nadaljevanju dogodka povezale likovna umetnost, glasba in ples: pianistka Sonja Bajc in tri dijakinje 3. letnika Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, Tinka Benkič, Lana Druškovič in Neža Goričar, so z glasbo in gibi stkale neponovljivo vodstvo po razstavi. Na drugi prireditvi pa sem sam vodil obiskovalce po razstavi.

Razstava, na kateri predstavljam prerez svojega ustvarjanje zadnjih štirinajstih let, je hkrati tudi velik pogled nazaj. Po več desetletjih kontinuiranega delovanja lahko rečem, da vidim svojo umetnost najprej kot postopno razodevanje vrta življenja, kot manifestiranje nečesa naravnega in prvinskega – čutnega, vidnega in otipnega ter emotivno dinamičnega.

Moj atelje je kot vrt, v katerem obdelujem zemljo svojih slikarskih materialov in vanje sejem semena navdiha – v želji in pričakovanju, da iz teh naporov in iskanj vzbrstijo vidni cvetovi, ki naj gledalcem pričarajo osebno doživeto, barvito in življenja polno vzdušje smisla in lepote, očarajo oko in dušo, pa tudi bistrijo misel in dvigajo duha.

Kot vrt vidim tudi svoje življenje, razvijajoče se v času in prostoru. Tu so moja družina, naši medosebni odnosi,  prijateljstva in srečevanja ter različna soustvarjanja z umetnicami/umetniki različnih zvrsti umetnosti. Temu bi lahko rekel horizontalni pol umetniškega ustvarjanja, v katerem odsevajo prizadevanja in veselje mojega življenja, ki ga živim kot človek in umetnik v celovitem, napornem, a hkrati lepem in osvobajajočem prepletu obojega.

V Metlikovičevem slikarstvu je ob horizontali prisotna tudi vertikala, za kar je pomembno spoznanje globljega pomena življenja

Ob horizontalni pa je v mojem slikarstvu vedno prisotna tudi vertikalna razsežnost. Saj pomen slikarstva ni le iskanje Lepega, ampak tudi Dobrega in Resničnega. Za takšno ustvarjanje so pomembna občutenja in spoznanja globljega pomena življenja, presežnega in arhetipskega – tega, kar je Paul Klee imenoval nevidno in Kandinski duhovno v umetnosti. Slikarski atelje je tudi svetišče! Na to opozarjam z besedo katedrala, ki zame simbolizira nekaj najlepšega, kar je ustvarila naša civilizacija. Tu gre za celovite urbane umetnine, ki označujejo srčne točke mest in so utelesitve (inkarnacije) duhovne imaginacije, izhajajoče iz krščanskega navdiha, čutenja in teološke misli ob hkratnem napredovanju gradbene tehnologije in seveda razvoja takratne znanosti oz. vedenja o življenju in človeku.

Ti mogočni ambienti, ki jih ožarjajo veličastni vitraji, scela prevzamejo naše čute, dušo in duha; nas pretresejo, dvignejo in presvetlijo. Hkrati pa so katedrale v svojih stoterih detajlih/fragmentih tudi zelo človeške in življenjsko resnične, saj z žarečih vitrajev in kamnitih kapitelov gledajo v nas bolj ali manj realistične upodobitve prvega para v rajskem vrtu, Matere z Detetom, treh kraljev na utrujajoči poti, podobe trpečega in križanega Jezusa, zaljubljencev iz Visoke pesmi ter podobe rastlin in živali, ptic, angelov in demonov, sonca, lune in zvezd …

Na razstavi sta bila v dveh atrijih predstavljena tako sakralni kot bolj osebno intimen opus

Srečanja s katedralami so me izjemno zaznamovala, vse od Kregarjevih vitrajev iz kranjske gotske župnijske cerkve, ki sem jih občudoval že v gimnazijskih letih, prek mogočne pariške Notre Dame, čarobno krhke Saint Chapelle tja do zlato barvitih mozaikov bazilike svetega Marka v Benetkah. Nekaj tega praspomina, mislim, da mi je uspelo v jeziku sodobnega slikarstva pričarati tudi v mojih delih. Pa naj gre za manjša, celo miniaturna ali večja dela, ustvarjena za sakralne oz. bogoslužne prostore. Vsako od njih in vse skupaj čutim kot fragmente imaginarne, a globoko resnične notranje, duhovne katedrale.

Oba velika in svetla prostora galerije (Kregarjev in Meršolov atrij) sta mi dala res lepo priložnost, da svoja dela predstavim na način nekakšnega prostorskega diptiha. V prvem atriju sem prikazal pretežno svoj sakralni opus, predvsem so to slikarske predloge za monumentalnejše projekte likovne opreme bogoslužnih prostorov (vitraji, vezeni paramenti). Da bi lahko gledalci dobili vpogled v celostno prostorsko oblikovanje teh ambientov, sem v predprostoru tega atrija s fotografijami predstavil svoje sakralne projekte.

V drugem atriju pa sem dal večji poudarek intimnemu, bolj osebnemu pristopu, saj je bila večina tam razstavljenih del ustvarjena iz čiste želje po likovnem raziskovanju in umetniškem beleženju občutkov, doživetij in notranjih videnj, kar pa ne pomeni, da v teh delih ni sakralnega, duhovnega momenta. Matisse je namreč zapisal, da je „vsa umetnost, ki je vredna tega imena, religiozna. Če ni religiozna, gre pri njej le za dokumentarnost ali anekdotičnost“.

Osrednje delo v Meršolovem atriju je bil  viseči Stolp svetlobe

Mobil Stolp svetlobe je sestavljen iz petih nizov majhnih slik na valovitem kartonu. (Foto: Klemen Kunaver)

Ne nazadnje lahko k temu dodam še to, da se Biblija začne s stvarjenjem in z rajskim vrtom, zaključi pa z novim stvarjenjem in rajskim (nebeškim) mestom – znano je namreč, da so srednjeveške katedrale imele prav to ambicijo: upodobiti sijaj in veličino nebeškega Jeruzalema. Kot osrednje delo v tem prostoru sem prav zato pod visoki strop obesil mobil, sestavljen iz petih nizov malih slik na kartonu, z motivi angelov in ptic, nanizanih na konopljine vrvice. Poimenoval sem ga Stolp svetlobe (Bitja rajskega mesta) – z namenom, da učinkuje kot utelešena svetloba, kot koščki svetlobe, prihajajoče z neba, ki naj pogled gledalca usmeri navzgor, proti viru svetlobe; podobno kot je v pesnitvi Božanska komedija svoj vzpon proti viru luči opisal pesnik Dante Alighieri (katerega sedemstoletnice smrti se prav letos spominjamo).

V svojem sakralnem opusu vidi posebno možnost slikarskega poslanstva, ki mu je scela predan

Matej Metlikovič, ali pristajate na označbo, da ste sakralni umetnik? Večinoma se umetniki na daleč izogibajo količenju, predalčkanju, potiskanju v kot.

Svojega sakralnega opusa ne pojmujem na način žanra, ampak v njem vidim posebno možnost svojega umetniškega poslanstva. Iskanje svetega in presežnega je nekaj najbolj temeljnega v umetnosti kot taki, ne le v tisti, ki je bila ustvarjena za bogoslužne prostore. Po sakralnem oz. religioznem se umetniška sporočila razlikujejo od običajnega govora, komunikacije in sporočanja. V umetnosti je, kot radi rečemo, nekaj več od vsakdanje izkušnje in praktičnemu razumu dostopnega. To, kar je v umetnosti vidnega, čutno dojemljivega, je le en, niti ne najpomembnejši pol. Za umetnost je odločilno predvsem to, kar je onstran vidnega, slišnega, čutnega in razumljivega.

Umetniška dela so estetski, še bolj pa simbolni, duhovni predmeti, ki evocirajo čustva, sprožajo misli, notranje vizije – izžarevajo enkratnost ustvarjalčeve osebnosti in notranjo dinamiko časa, prostora in kulture, v kateri so ta dela nastala, predvsem pa odpirajo pogled k občečloveškemu, duhovnemu in presežnemu, ki presega osebne in zgodovinske okoliščine nastanka umetniških del.

Kandinski piše o umetnosti kot duhovnem kruhu, o tem, da je dobra tista slika, ki izhaja iz polnega notranjega življenja in tako služi razvoju in pretanjevanju človeških duš. Tudi ko ustvarjam za bogoslužne prostore, je zame to predvsem umetniški izziv, kako v snovnem svetu ustvarjalno izraziti globoko pretanjenost notranje lepote, dinamične harmonije in veličine življenja. Če me že kdo želi opredeliti, bi želel, da me opredeli kot nekoga, ki je  scela predan umetnosti v najbolj pristnem in globinskem pomenu te besede.

Samo še tole ob koncu. Zdi se, kot da imate pred sabo več različnih možnosti, projekti gredo lahko v različne smeri. Kam torej? Ali pa boste raje spontano improvizirali?

Pred mano je zdaj izvedba manjšega barvnega stekla za podstavek mašne knjige na ambonu v kapeli Zavoda A. M. Slomška, za katero sem pred desetletjem ustvaril veliko kompozicijo vitrajev na temo Bog je ljubezen. V zvezi s tem se dogovarjam tudi za prenos razstave iz Šentvida v prostore škofijske gimnazije v Mariboru, kar naj bi se zgodilo novembra letos.

Fotogalerija z razstave Vrt življenja

 

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.