Matej Kovač: “Prej ali slej bo kritična masa volivcev hotela bolj radikalno spremembo.”

Foto: Urban Cerjak / Demokracija
Foto: Urban Cerjak / Demokracija

Matej Kovač se je rodil leta 1964 v Ljubljani. Obiskoval je Šubičevo gimnazijo, diplomiral na Fakulteti za matematiko in fiziko ter si pridobil naziv univerzitetni diplomirani inženir fizike, kasneje je na IEDC – Poslovni šoli Bled končal študij menedžmenta. Nad liberalno ekonomsko miselnostjo ga je pred več kot dvajsetimi leti, ko je bil izvršilni direktor Gospodarskega foruma Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), navdušil Ljubo Sirc. Sredi devetdesetih je začel delati na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj, kjer je bil 10 let direktor Agencije za gospodarsko promocijo in tuje investicije, nato pa je dobro leto delal v Beogradu kot svetovalec za neposredne tuje investicije pri Mednarodni agenciji za zavarovanje investicij (MIGA), ki spada pod okrilje Svetovne banke. Zdaj je član uprave družbe Lexpera SA, Luxemburg, ki ima v lasti družbe, ki se ukvarjajo s pravno informatiko in založništvom v Sloveniji, na Hrvaškem in v Turčiji. Od ustanovitve vodi hrvaško družbo IUS SOFTWARE, d. o. o., Zagreb s triindvajset zaposlenimi, ki prek interneta zagotavljajo pravne informacijske storitve več kot tisoč naročnikom z dobrimi pet tisoč uporabniki. Devet let je bil kolumnist časnika Finance, zdaj pa piše za tednik Družina in portal Časnik.si.

V Sloveniji se dogajajo čudne stvari. Najprej predsednik vlade Miro Cerar na strankarskem pikniku reče, da Slovenijo obvladujejo mafijske interesne skupine, čez nekaj dni pa odstopita ključni finančni minister Dušan Mramor in državni sekretar Metod Dragonja. Kako gledate na to?
Ne zdi se mi smiselno povezovati izjav predsednika vlade in odstopa vrha ministrstva za finance, čeprav to morda zveni politično oportuno. Cerarjeva izjava je nadaljevanje brezvsebinskega novoreka, ki je naplavil SMC na vrh slovenske politične scene. Če bi resno mislil, kar govori, potem bi svoje trditve konkretiziral. Govorjenje o interesnih skupinah (ki po mojem mnenju obstajajo in sem o največji pisal v članku Zmaga desne sredine za Časnik.si) in izgovarjanje na naivnost je precej slabo opravičilo za politično in operativno impotenco.

Biti minister za finance ni ravno sanjska služba in čudim se, da jo je minister Mramor sploh sprejel. On se pač ne more izgovarjati na naivnost. Menim, da gre res za osebno odločitev in je le iskal primerno priložnost, da odide. Končno, če si prepričan, da si ustvaril 25.000 novih delovnih mest, moraš biti pošteno utrujen. Bojim pa se, da je bil minister Mramor pomembna ovira za dostop »mafijskih interesnih skupin« do proračunskega denarja in državnega premoženja. Te vloge očitno ne želi več igrati in vprašanje je, ali bo Cerarju uspelo najti ustrezno skrbno osebo.

Tuji poslovni mediji povezujejo odstop ministra tudi s policijsko preiskavo na Banki Slovenije in zaplembo dokumentov Evropske centralne banke. Mramor je javno soglašal z Draghijevim protestom in mu verjetno ne bi bilo zelo prijetno po službeni dolžnosti na srečanjih ECOFIN zagovarjati lepot slovenske pravne države.

Kako je ali bo z ugledom Slovenije v tujini? Ali je na to kdo od omenjenih sploh pomislil?
Ah, ugled se krepi ali izgublja na daljši rok. Politične turbulence so v demokracijah nekaj normalnega. Mednarodne javnosti Slovenija tudi ne zanima kaj dosti. Tisti tuji uradniki in poslovneži, ki se morajo s Slovenijo ukvarjati po službeni dolžnosti, pa v glavnem gledajo le še gospodarske indikatorje in izpolnjevanje zavez danih v letih, ko smo bili na robu javnofinančnega prepada.

Koliko je sicer Slovenija konkurenčna v tujini?
Malo bolj kot stagnirajoče mediteranske članice EU in precej manj kot srednjeevropske članice EU. Pokazatelji mednarodne konkurenčnosti so dotok tujih investicij, nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in rast izvoza. Da je Slovenija kolikor toliko konkurenčna, dokazujejo samo slovenski izvozniki.

V sosednji Hrvaški se prav tako srečujejo s turbulentnimi političnimi razmerami. Kako to vpliva na gospodarstvo v tej državi, so razmere primerljive s slovenskimi?
Prav Hrvaška je primer, da je za gospodarstvo najbolje, če politiki delajo čim manj škode. Zadnje leto je zakonodajni proces pri njih praktično zastal, sprejeli so samo blago restriktivni proračun, konflikti v koaliciji so pripeljali do predčasnih volitev, obeta pa se jim gospodarska rast precej nad dvema odstotkoma BDP. Vzdržne javne finance in zagotavljanje varnosti ter odprtosti do bolj razvitih gospodarstev so ključna področja, kjer politika lahko naredi še kaj dobrega. Na teh področjih je bila odhajajoča vlada boljša od prejšnje.

Slovenske in hrvaške politične razmere so primerljive. Hrvaška politična folklora je barvitejša od slovenske, sicer pa je ključni problem obeh držav enak. Ker slabi vzorci gospodarjenja, delovanja državnih ustanov in obnašanja državljanov, ki so se razpasli v komunističnem režimu, odmirajo le počasi, aktivno pa jih komaj kdo poskuša demontirati, obe državi mnogo prepočasi postajata normalni evropski državi.

Odnosi na t. i. slovenski desnici oziroma med strankami slovenske pomladi niso dobri. Namesto da bi bile stvari vedno boljše, se samo poslabšujejo. Kaj je po vašem mnenju razlog za to?
Menim, da je glavni razlog v tem, kako obstoječa strankarska vodstva razumejo konec tranzicije v Sloveniji. Eni menijo, da je v Sloveniji tranzicija končana in da imamo kolikor toliko normalno družbeno infrastrukturo od sodstva do zdravstva, šolstva in medijskega prostora. To pomeni, naj ne bi bilo več razlogov za sistematično nasprotovanje strukturam nekdanjega režima, za kar je sinonim »slovenska pomlad«, in da je protikomunizem kot del politične drže preživet.

Ti politiki menijo, da je ključno za politično preživetje, da stranka najde interesno skupino, ki jo bo zastopala, in to interesno skupino tudi prepriča, da je njena verodostojna zastopnica. To lahko stori le, če so politiki te stranke priljubljeni pri upravljavcih ključnih medijev v državi.

V tej luči gledam spopad znotraj SLS, za duše na podeželju, servilen odnos vodstva NSi do medijev, ki najbolj zaničujejo slovenske katoličane, in trud obeh strankarskih vodstev, da bi se čim bolj distancirali od SDS in Janeza Janše.

Menite, da je skupno sodelovanje teh strank v prihodnje sploh še mogoče?
Če se ne bo kdo temeljito ugriznil v jezik (kar pa v politiki ni nemogoče), možnosti za sodelovanje na naslednjih volitvah in takoj po njih ne vidim. Možnost sodelovanja z Janšo je Novakova celo javno izključila v zadnjem intervjuju v Delu. Ker SDS do naslednjih volitev verjetno ne bo zamenjala predsednika, bomo tako lahko na naslednjih volitvah in po njih izmerili, ali je »slovenska pomlad« mrtva ali ne.

Osebno sem prepričan, da bo prej ali slej kritična masa volivcev hotela bolj radikalno spremembo v načinu upravljanja s slovensko državo, in takrat bodo stranke, ki bodo tem volivcem prisluhnile in prišle v državni zbor, pač morale sodelovati.

Koliko, menite, različna omrežja in lobiji iz ozadja obvladujejo razmere v Sloveniji, tudi na desnici?
Po mojem nič bolj kot v drugih podobno razvitih državah. V svobodnih družbah se ljudje, ki imajo podobne interese, povezujejo in skupaj delujejo v družbi. Tudi ni nujno potrebno, da je vse njihovo delovanje javno. Javno in transparentno pa mora biti, kadar gre za javni (davkoplačevalski) denar, za državno premoženje in za vplivanje na odločanje državnih funkcionarjev. Glede slednjega pa imamo v Sloveniji velik primanjkljaj. Pogosto niti ne vemo, kdo pije in kdo plača.

Za volivce desnih strank je prepoznavanje vpliva lobijev enostavno. Če politik njihove stranke ravna tako, kot sami ne bi nikdar ravnali, in svojega ravnanja ne zna prepričljivo pojasniti, potem so ga v tako ravnanje »prepričali«

O katerih lobijih govorimo? Jih povezuje kapital ali morda kaj drugega; veliko je slišati o gejevstvu in podobnem, je to iz trte izvito ali je kaj resnice v tem?
Celo papež Frančišek je menda govoril o gejevskem lobiju, a jaz se ne bi osredotočal na spolno usmerjenost lobistov. Če nekdo skriva svoje ravnanje pred javnostjo in je javna oseba, imajo tisti, ki za tako ravnanje vedo, nad njim javnosti skrito moč, a tu ni razlike med homoseksualcem, ki skriva svojo usmerjenost, in navadnim heteroseksualnim prešuštnikom.

Lobije povezuje skupna preteklost, na podlagi katere si člani med seboj zaupajo, ter sedanji in prihodnji finančni interes.

NSi je celo izključila vidnega člana Aleša Hojsa iz svojih vrst, ker naj bi bil užalil nekatere člane v stranki. Je to demokratično in kako vi gledate na to?
Vse, kar je skladno s statutom prostovoljne organizacije, je demokratično, vsako izključevanje pa že po naravi stvari same ni vključujoče. Z vsako izključitvijo da stranka signal tudi drugim, kakšnih članov in volivcev ne želi imeti.

Na volitvah za predsednika stranke je prizadevanju celotnega tajništva stranke navkljub Aleš Hojs dobil več kot 20 odstotkov glasov delegatov. Če bi imela NSi volilni sistem en član, en glas, tako kot ga ima na primer HDZ na Hrvaškem, bi bil njegov izkupiček še boljši. Očitno so v vodstvu NSi presodili, da so tiste volivce, ki bi sledili Hojsu, že izgubili in da je Hojs le oseba, ki iritira strankino vodstvo in ki ovira sklepanje novih političnih zavezništev. Da Hojs in strankino vodstvo nista kompatibilna, je bilo že dolgo očitno, tako da je epilog zadeve le ugotovitev, da so voditeljem NSi prej popustili živci kot Hojsu.

Pojdiva h gospodarstvu. V zadnjih tednih smo bili priče protestom pred Luko Koper, razlog naj bi bila zamenjava treh članov nadzornega sveta. Kako komentirate te proteste pa tudi nameravano zamenjavo nadzornikov v podjetju, ki sicer dobro posluje v primerjavi z drugimi državnimi podjetji?
Tu bi imel Miro Cerar idealno priložnost, da razkrinka in onemogoči »mafijske interesne skupine«. Na žalost so na netransparenten in slabo argumentiran način poskušali zmanjšati vpliv ene interesne skupine v korist druge interesne skupine. Ali Luka dobro posluje ali ne, ne vemo zagotovo. Profesionalno narejene primerjalne študije, tako imenovani ‘benchmarking’, za Luko javnosti že daljše obdobje niso dostopne, s trenutnimi finančnimi kazalniki pa je laže manipulirati. Smiselne so samo primerjave z drugimi podobnimi ponudniki pristaniških in logističnih storitev, ne pa z drugimi državnimi podjetji, ki delujejo v drugačnih tržnih razmerah.

Veliko je nasprotovanja privatizaciji, pa vendar se kaže, da bi bilo za državo in državljane bistveno bolje, če bi že pred leti prodali deleže v Telekomu, Novi Ljubljanski banki in podobno. Kakšno je vaše stališče do tega in privatizacije seveda?
Moje stališče je: privatizirati čim prej in čim več. Glavni kriterij za konkretno privatizacijo mora biti višina kupnine, dodatni pa še verodostojnost in finančna sposobnost kupca. Edina smiselna varovalka je zavarovanje za ohranitev dejavnosti privatizirane družbe za vsaj 10 let po izvedbi privatizacije.

Davkoplačevalci smo dokapitalizirali državne banke že dvakrat, nazadnje z več kot 5 milijardami evrov. Krivcev za nastalo bančno luknjo pa kar ne najdemo. Menite, da je dovolj politične volje za to?
Za večji del bančne luknje krivcev ni mogoče najti. Velik del posojil je bil dan skladno s takratnimi tržnimi razmerami. Še poleti 2008 je sklad tveganega kapitala APAX ponujal državi za večinski delež v NLB zajetno kupnino. Glede na takratne razmere so očitno ocenjevali, da je večina kreditnega portfelja banke zdrava. Za tem normalnim, a slabim poslovanjem se skrivajo tudi bančne goljufije, ki ne bi mogle biti izpeljane brez sodelovanja visokih bančnih uslužbencev in brez pomanjkljivega nadzora regulatorja. Problem je, ker je bilo takega nepoštenega poslovanja pri nas več kot v večini drugih evropskih držav. Ugotovitev odgovornih za ta »kriminalni« del bančne luknje je nujna. Če tega ne naredimo, niti privatizacija ne bo pomagala, saj bodo novi lastniki tveganja zaradi nepoštenih bančnih praks samo vkalkulirali v nižjo privatizacijsko kupnino.

Kot vaše vprašanje nakazuje, je dejstvo, da ni dovolj politične volje, da bi se zadeve razčistile. Ampak poleg tega, da imajo glavni »banksterji« svoje politične in pravosodne zaščitnike, je problem tudi v tem, ker se išče politična in profesionalna odgovornost za celotno bančno luknjo. S tem so potencialno na udaru tudi tisti, ki so sicer poslovali pošteno, a so se znašli v službi na napačnem kraju ob napačnem času. Ker ni najbolj jasno, kako se bo v javnosti njihova odgovornost interpretirala in ali ne bodo oni postali še grešni kozli za kriminalna dejanja drugih, tudi ti bančni uslužbenci niso zelo zagreti za razčiščevanje vzrokov za nastanek bančne luknje. Tako ni čudno, da se tožilstvo pritožuje, da banke niso kooperativne.

Moje mnenje je tudi, da je bilo več kriminalnih dejanj narejenih v času prikrivanja slabih poslovnih odločitev kot pa v času dodeljevanja slabih posojil. Takrat se je pod krinko »reševanja« nesolventnih družb upravam teh družb dovolilo, da so izkoriščale luknje v stečajni zakonodaji, oškodovale upnike in ogrozile ali celo uničile dejavnost družb.

Kako te stvari stojijo v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami, spremljate to?
V drugih tranzicijskih državah je večina bančnega sistema v tujih rokah. V večini primerov so luknjo zaradi pretirane in nezdrave kreditne ekspanzije pokrili tuji lastniki. Izjema je na primer Avstrija, ker so bile avstrijske banke zelo izpostavljene. Koroška banka Hypo je po obsegu kriminalnih dejanj zelo verjetno evropska prvakinja tega časa. Pred letom dni so avstrijski preiskovalci sporočili, da so v banki Hypo in njenih balkanskih podružnicah odkrili 160 sumljivih poslov v skupni vrednosti 1,6 milijarde evrov. Če to postavimo v perspektivo 15 milijard slabih posojil te banke, lahko dobimo orientacijsko številko razmerja med vrednostjo slabih posojil in vrednostjo sumljivih potencialno kriminalnih bančnih poslov. Avstrijsko pravosodje dela hitreje kot naše, verjetno tudi bolj temeljito, gotovo pa se tudi njim izmuzne kakšna velika riba.

Vlada pod vodstvom Mira Cerarja krepi javni sektor, videti je, kot da bo največja stranka volivce na naslednjih volitvah lovila predvsem v tem delu. Je to modro?
Z njihovega stališča je, saj se jim je že na preteklih volitvah obrestovala taka taktika. Primer Švedske kaže, da financiranje vsepovsod prisotnega javnega sektorja dolgoročno ni finančno vzdržno. Ko se državljani tega zavedo, pride do tektonskih premikov na politični sceni. To se bo zgodilo tudi v Sloveniji, a verjetno še ne do naslednjih državnozborskih volitev.

Pa je glede na zadnje dogajanje mogoče pričakovati predčasne volitve že jeseni?
Mnogi pravijo, da letos ne bo predčasnih volitev, ker Kučan in njegovi še nimajo pripravljenega novega kandidata, ki bi dal obraz nadaljevanju statusa quo, pri tem pa pozabljajo, da tudi na prejšnjih predčasnih volitvah javnost še pol leta pred volitvami ni vedela, kakšnega zajca bodo potegnili iz klobuka. Univerza Edvarda Kardelja ter njene naslednice in podružnice so proizvedle in še proizvajajo toliko družbenopolitičnih delavcev, da bi pri sedanjih standardih vladanja lahko vsako leto postavili nov vladni kabinet.

Glavni razlog, zaradi katerega menim, da predčasnih volitev ne bo ne letos ne prihodnje leto, je, da je politika na oblasti preveč vložila v obvladovanje državnega premoženja in pozicioniranje svojih denarnic v bližino infrastrukturnih projektov in zato ni nihče zainteresiran, da bi prišlo do volitev, preden se lahko za dosedanji »trud« vsaj delno poplačajo.

Pred časom je psiholog, finančnik in kolumnist Blaž Vodopivec na okrogli mizi Inštituta Nove revije in Časnika dejal, da reformne ideje in ljudje, ki vidijo, kaj je narobe, krožijo že od 90. let, vendar bi bila edina prava strukturna reforma zmaga desne sredine na volitvah. Se strinjate z njim?
Zmaga desne sredine je potreben pogoj, ne pa tudi zadosten. Ob zmagi morajo imeti politični voditelji tudi dovolj poguma in sloge, da kljubujejo javnemu mnenju in proti reformni histeriji, ki jo ob vsaki taki priložnosti sprožijo dominantni mediji. Reforme v smer pravičnejše in bolj tržne družbe so za marsikatero interesno skupino boleče. Pozitivni rezultati se hitro pokažejo le v izjemno ugodnih gospodarskih okoliščinah. Poleg zmage ustrezne koalicije bi torej znova potrebovali še nasmeh zgodovine.

Bi se s tem pretrgale lobistične povezave?
Nekaj obstoječih bi se pretrgalo, nekaj novih vzpostavilo, kar bi naredilo lobistično vplivanje na nosilce oblasti in odločanja bolj pregledno. Na tem področju ne bi postali transparentna skandinavska država (za kaj takega so potrebna desetletja truda za spremembo mentalitete), ampak bi se vsaj približali srednjeevropskim praksam klientelizma, kjer večja dinamika v družbenem in gospodarskem življenju onemogoča trajni obstoj enih in istih klientelističnih navez.

Upanje za pozitivne spremembe torej vendarle ostaja?
Bolj kot smo črnogledi danes, bolj nas bo razveselila vsaka pozitivna sprememba v prihodnosti. Glavni razlog za upanje glede sprememb je, da smo razmeroma v svet odprta družba na prepihu različnih tokov. Prej ali slej bo kritični množici ljudi tudi pri nas postalo jasno, da nas pri tem, da bi postali normalna evropska država, ne ovira premalo, ampak preveč socializma. Ko bodo te spremembe v glavah volivcev zaslutili naši najbolj oportunistični politiki, takrat se bo začelo premikati. Glede dinamike sem pesimist. Brez zunanjih spodbud, to je gospodarske in varnostne krize v naši okolici (česar pa si seveda ne želim), bo po mojem mnenju za dozorevanje zavesti o potrebnosti sprememb poteklo šest do deset let.

Za konec pa samo še eno vprašanje. Kako kot poslovnež gledate na brexit in posledice, ki jih prinaša za Evropsko unijo, ne nazadnje tudi za Slovenijo? Kakšno Evropsko unijo in s tem tudi Slovenijo si želite v prihodnje?
Osebno sem nasprotnik poglabljanja povezav v Evropski uniji. Sem proti poenotenju davkov in za čim manjše finančne transferje med članicami. Z izstopom Velike Britanije iz EU bo takšno stališče v izraziti manjšini in žal ocenjujem, da bo šla EU v smer federalizacije, kar pa pomeni več napetosti med članicami, večjo vlogo evrokracije in manjšo globalno konkurenčnost najbolj dinamičnih držav članic EU. Britanci se bodo že znašli. Glede poslovanja z EU se bodo dogovorili za podoben status, kot ga imajo države članice EFTA. A tako kot bodo nekateri gospodarski sektorji oškodovani, ker država ni več polnopravna članica enotnega trga, bodo lahko drugi ali pa celo isti imeli neke konkurenčne prednosti, ker se jim ne bo več treba ozirati na pravni red EU. V kolikšni meri bo kaj veljalo, pa bo stvar pogajanj in ne bi se čudil, če bi Velika Britanija ostala gospodarsko zelo tesno povezana z EU. Za to ima Nemčija zelo močan interes in posredno bi to koristilo tudi Sloveniji.

(Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)