Matej Kovač o slovenskih strokovnjakih za fašizem

davkoplačevalski denar
Matej Kovač: Bolj zaskrbi, ko se etiketiranje s fašizmom uporablja za upravičevanje in relativiziranje pobijanja ter za hujskanje proti sožitju s sosednjimi narodi.

Ko so vzhodnonemški komunisti poskušali preprečiti svojim državljanom pobeg na Zahod, so zgradili antifašistični zaščitni zid (Antifaschistischer Schutzwall), bolj znan kot berlinski zid. Podobno še danes mnogi levičarski politiki, ko jih zaskrbi zavzetost in pripadnost njihovih privržencev, zaženejo v javnosti bojni klic proti fašizmu.

Včasih tudi neuspešno, kot se je pred nedavnim pripetilo hrvaškim socialnim demokratom. Poskusili so izkoristiti dejstvo, da je bil hrvaški državni praznik dan protifašistične borbe (22. junija) ravno v sredini predvolilne kampanje, in so s protifašistično retoriko začinili velik del svojih predvolilnih nastopov. Doživeli so hud poraz, ker jim ni uspelo pritegniti številnih levosredinskih volivcev, da bi se udeležili volitev, hkrati pa jim je del volilne podpore prevzela še bolj leva koalicija Možemo, ki je izpostavljala predvsem ekološke teme in je osvajala srca urbanih levih volivcev z borbo proti zagrebškemu županu Bandiču.

Avtoritarna, populistična, vitalistična in korporativistična narava fašizma je dovolj mnogotera in izmuzljiva, da v mnogih primerih ponuja nastavek za etiketiranje ali zmerjanje s fašizmom. Na hiperinflacijo označevanja s fašisti je že leta 1944 opozoril pisatelj George Orwell. Opazil je, da v Britaniji označba fašist zamenjuje tradicionalen izraz za nasilneža (ang. buily). Nasprotniki znotraj komunističnega gibanja so se vsevprek zmerjali s fašisti in bolj ko je bil režim nasilen, tem raje je s prstom kazal na fašiste. Tako so na primer sovjetski časniki po resoluciji Informbiroja označevali oblast v Jugoslaviji kot »Titovo fašistično kliko«.

V Sloveniji je etiketiranje s fašizmom dobro ukoreninjeno

Družbenopolitični delavci komunističnega režima so imeli monopol nad deljenjem takih etiket. Njihovi nasledniki danes opozarjajo na »prvine fašizma« pri politikih, ki jim niso všeč, ali pa v uspešnih, nekoliko bolj populističnih in nacionalističnih politikih po Evropi prepoznavajo nevarnosti za vnovičen vzpon fašizma. Tovrstno besedno preigravanje ni kdo ve kako škodljivo. Končno sodbo o relevantnosti označb da občinstvo, kadar opletajo z antifašizmom politiki, pa volivci.

Bolj zaskrbi, ko se etiketiranje s fašizmom uporablja za upravičevanje in relativiziranje pobijanja ter za hujskanje proti sožitju s sosednjimi narodi. Upravičevalci revolucionarnega pobijanja in zločinov po drugi svetovni vojni imajo dva taktična pristopa. Ali poskušajo težo zločina zmanjšati z relativiziranjem, da so pobijali tudi drugi, ali pa poskušajo dehumanizirati pobite, češ če so v breznih fašisti, so si že zaslužili, da so jih pobili.