V okviru Socialnega tedna, ki letos poteka pod naslovom “Zakaj še za-upaš?” sta o mladih razmišljala Matej Cepin, direktor Socialen akademije in Franci Bačar, član uprave za komuniciranje ter projektni menedžer Društva mladinski ceh.
Matej Cepin v članku “Mladina 1991 : mladina 2013” primerja mladino pred 22 leti in sedanjo, ter nakaže nekaj rešitev :
Leta 1991 se mladina še zdaleč ni znašla na agendah političnih odločevalcev tako pogosto kot se to dogaja danes. V ospredju so bile druge teme, predvsem gradnja nove države. Tudi v vmesnem obdobju je mladina v medije zašla zgolj občasno, najpogosteje v povezavi s kakšnim nasiljem ali kaznivimi dejanji (francoske ulice, diskoteka Lipa, hora legalis, pijančevanje …) Nasprotno pa je danes mladina, vsaj v evropskem kontekstu (doma si pred pomembnimi problemi pogosto tako ali tako zatiskamo oči) stalno na tapeti. Postala je celo ena od prioritet naslednje finančne perspektive.
Podobno je tudi mladinsko delo (organizirane dejavnosti mladih izven šole, družine in trga dela) v letu 1991 imelo predvsem pridih gradnje skupin in odnosov, hoje v hribe, na tabore in duhovne vaje. Leta 2013 pa se v mladinskem delu govori o kompetencah, zaposljivosti mladih, učinkih neformalnega izobraževanja, socialnem vključevanju. Le redko o skupinah, petju ob kitari, odnosih.
Mladi so v teh 22 letih postali problem. Izziv številka ena je brezposelnost, v ozadju pa se (tega se še ne zavedamo dovolj) zarisuje že tudi velikanska emigracija. Vprašanje, ali so imeli več upanja mladi leta 1991 ali ga imajo mladi danes, je zgolj retorično. Kaj se je zgodilo vmes? Kriza?
Globalizacija razkriva zablode
Družbeni pojav, ki je najbrž najbolj zaznamoval zadnji dve desetletji, je globalizacija. Najbolj nazorno se kaže v delovanju Evropske unije in razširjenosti interneta. Za razliko od starejših so mladi ti dve dejstvi sprejeli, kot da bi bili tu že od nekdaj. Z njima enostavno živijo. Preko interneta in EU vzpostavljajo stike, se izobražujejo, zabavajo, iščejo priložnosti, služijo kruh in so družbeno aktivni.
A ta ista globalizacija je prinesla tudi negativne učinke: selitev proizvodnje na rastoče trge, pritiske na cene in konkurenčnost, veliko brezposelnost in nezadovoljstvo. Razkrila je, da si Evropejci veliko preveč privoščimo. Da veliko več jemljemo – drugim ljudem in okolju – kot pa tja vračamo. Da živimo netrajnostno in nemoralno. Da so naše politike in socialne države enostavno predrage in njihovi učinki premajhni.
Razvojni model, ki je najjasnejšo ubeseditev doživel v Lizbonski strategiji EU (Evropejci bomo imeli znanje in razvijali, ostali svet pa bo naše izume izdeloval) se je izkazal za zgrešenega. To in podobne zablode smo nekaj časa še lahko prikrivali z gospodarsko rastjo, leta 2008 pa ni šlo več. Globalizacija pač pomeni enake možnosti za vse in če zase pričakuješ preveč, si pač predrag in izpadeš iz igre.
Edina dolgoročna rešitev je fizično delati nekoliko več in preživeti z nekaj manj porabljenimi materialnimi dobrinami. Že slišim nekatere: »Življenjski standard ne sme pasti in ni potrebno, da pade!« Odgovarjam: »Res je, a ne nujno, če ga merimo v evrih. Edino, kar res ne sme pasti, je kakovost življenja. Ta pa ima še mnoge druge kazalnike, ni le bruto družbeni proizvod.«
Mladi nimajo dovolj močnih zagovornikov
V paniki krčenja materialnih dobrin, ki traja že od leta 2008, vsaka družbena skupina želi zase obdržati čim več. Sindikati, upokojenci, borci, javni sektor, gospodarstveniki. Vsi navedeni imajo svoje zagovornike, katerih stališča dnevno poslušamo v informativnih oddajah. In mladi? Imajo Mladinski svet Slovenije, do katerega ne morem biti čisto objektiven, saj sem do pred petimi leti tudi sam sedel v njegovem vrhu. Toda: kolikokrat ga slišite? V primerjavi s sindikati, Gospodarsko zbornico, Zvezo društev upokojencev? Ali sodeluje enakopravno v socialnem in medgeneracijskem dialogu?
Veliko večino, ampak res ogromno večino stroškov te krize plačujejo mladi. Oziroma, bolje rečeno: bodo plačevali. Množica brezposelnih in prekerno zaposlenih mladih stroške plačuje že zdaj. Tudi ostali jih bodo, do konca življenja. Kdo pa bo na tak ali drugačen način, upam da ne s hiperinflacijo ali še s čim hujšim – odplačeval javni dolg?
Niti osnovne lekcije medgeneracijske solidarnosti in medgeneracijskega dialoga še nismo vzeli. In obresti te brezbrižne drže se že nabirajo …
Rešitve?
Ključno vprašanje je, v kolikšni meri so mladi pripravljeni (vzgojeni in opremljeni) za preživetje in polno življenje v svetu ki prihaja. Bojim se, da ne prav dosti, saj že sicer ne poznam veliko ljudi, ki bi sploh vedeli, kakšen ta svet bo. Branko Cestnik v temle predavanju omenja stavek: »Uči se, uči, da ti ne bo treba delat!« in ga razglasi za največjo pedagoško kletvico. Svet 70-ih in 80-ih je res deloval tako: bolje ko si bil formalno izobražen, bolje plačano in praviloma manj monotono službo si dobil. A danes se je svet spremenil. Formalna izobrazba še zdaleč ni več tako pomembna, kot je bila takrat. Ključni postajajo drugi dejavniki. Zgolj na teoretičnem znanju temelječa družba, opredeljena v Lizbonski strategiji, je mrtva.
Kakšno upanje torej ostaja mladim? Veze in poznanstva? Še nadaljnje zapiranje v krog primarne družine? Emigracija?
Tudi sam sem prepričan, da je na svetu dovolj materialnih dobrin (in tudi dostojnega dela) za vse ljudi. Samo organizirati se moramo. Ali bolje rečeno: re-organizirati. Jezus na mnogih mestih govori o spreobrnjenju kot metanoii, o novih mislih, novem dojemanju sveta, novem pogledu nanj. Vsi po vrsti se moramo nekoliko spremeniti. V svoje glave moramo naložiti drugačen software (znanja, veščine, pogled na družbo) in celo drugačen operacijski sistem (vrednote). Edina pot je celostno izobraževanje. Ne le mladih, ampak vseh generacij.
Jože Ramovš je v enem svojih predavanj na Socialni akademiji postavil zanimivo tezo: »Svet je v zadnjih 50 letih doživel ogromen tehnološki napredek. Krizo pa imamo, ker temu tehnološkemu napredku ni sledil tudi družbeni napredek. Potrebujemo družbene inovacije. Toliko inovacij, kot se jih dogaja v tehnologiji, se mora zgoditi tudi v družbi. Le tako bosta človek in tehnologija v sozvojču in leva ter desna hemisfera možganov v ravnovesju.«
Več v članku na spletni strani Socialnega tedna.
Franci Bačar v članku “Se odrasli bojijo mladih?” analizira današnje mlade in zakaj jih “starci” ne razumemo:
Mladi so sprememba po definiciji. Sprememba je pri mladih edina konstanta. Mladi delujejo, razmišljajo, se orientirajo na popolnoma drugačen način, kot je to počela generacija 5, 10 in več let pred njimi. Menim, da je nesposobnost odraslih, da bi se vživeli v mlade in da bi resnično razumeli okoliščine, v katerih odrašča današnja mladina, kriva za popolnoma zgrešeno in napačno predstavo o današnji mladini. Odrasli mladih ne razumejo, ne dojamejo, na nezavedni ravni se jih bojijo. Od tu strašenje pred mladimi ter poniževanje mladih. Poznate stereotipe o lenih, pijanih in večnih študentih? Na naslovnicah se pojavljajo zraven tistih o mladih doktorjih brez domovinskega čuta, ki so odšli delat v tujino. Pa zgodbe o apatični, brezvoljni, brezciljni, depresivni mladini, ki je popolnoma nesposobna širokega, optimističnega pogleda na svet. Saj veste, o mladini, ki cele dneve presedi pred računalnikom, dela start-upe, hodi v Kalifornijo in Silicijevo dolino, potem pa snema čudne filmčke in jih objavlja na Kickstarterju ali na nekem festivalu v Benetkah. To seveda ni nič drugega kot drag turizem na račun staršev.
Rešitev za te neposlušne in neprilagojene mlade je seveda popolnoma preprosta. Nekdo bi jih moral strpati na kamion, jih odpeljati v kamnolom ter jim dati v roke kramp in lopato. Pa naj kakšno leto delajo, da bodo videli, kaj se pravi delati. Takoj za tem pa bi bilo treba vse fante za dve leti poslati v vojsko, da se naučijo reda, discipline in uboganja. Predvsem uboganja. Na svetu smo zato, da ubogamo. Če se le da, vseh 40 let istega šefa v istem podjetju v isti državi. Boljšega načina preživljanja mladosti in življenja si pač ne znamo predstavljati …
Zakaj so mladi danes tako drugačni od tistih izpred 10 let? Zakaj odstopajo od »zakoreninjenih« miselnih vzorcev predhodne generacije? Kaj mladi danes v resnici potrebujejo? Kaj se od mladih lahko naučimo?
Mladi za pridobivanje novih informacij ne potrebujejo odraslih
Vse informacije lahko pridobijo sami. Na internetu. Poznam fanta, ki je pri sedmih letih na bolhi naročil plezalnike. Ko so ti prispeli po pošti na dom, je mamo skoraj kap. Ko ga je hotela okregati, ji je odgovoril, da je pregledal vse relevantne spletne strani in je zagotovo naročil najcenejše ter najkvalitetnejše za ta denar. Priznajmo si, da se mladi danes od prenosne napravice v svojem žepu naučijo več kot v šoli in doma skupaj. Vprašanje pa je, ali smo mlade naučili, da brskajo za informacijami, ki jim bodo v življenju tudi v resnici prišle prav.
Mladi delijo svoje misli, opažanja in čustva z vsemi, ki jim sledijo
Facebook, Instagram, Twitter, Ask.me in tako naprej. Ko jim je hudo, ko so žalostni, veseli, ko se kaj posebnega zgodi, mladi to delijo z vsemi, ki jim sledijo. Torej z vsemi, ki jim je zaradi kakršnihkoli razlogov že pomembno, kaj se z njimi dogaja. Mladi ne skrivajo svojih čustev, ampak jih kar preveč radodarno delijo naokoli. Nič čudnega, da so predvsem v očeh starejših (moških), ki imajo pogosto velike težave z vrednotenjem in zaznavanjem lastnih čutenj, videti kot mevže. Mladi zelo direktno rušijo npr. stereotip o fantih, ki ne jokajo. V povezavi s točko o informacijah mladi danes ne potrebujejo odraslih, da jih nekaj naučijo, ampak zgolj njihovo prisotnost. Njihov čas, čas, ko so preprosto skupaj. Čas, ko lahko svoja čutenja delijo z nekom, ki mu zaupajo.
Mladi so konstantno izpostavljeni izredno močni zunanji motivaciji
Večina petletnikov danes bolje obvlada pametne telefone od njihovih lastnikov – staršev, večina 12-letnikov pa že ima svojo pametno napravico. To pomeni, da lahko v vsakem trenutku dostopajo do svoje najljubše popevke, videospota, socialnega omrežja, nadaljevanke, filma. V trenutku in kadarkoli. Mladim ni »nikoli dolgčas«. V vsakem trenutku imajo pri roki nekaj motivirajočega, zabavnega, nekaj »kul«. Govorimo o zelo agresivni in na videz tudi zelo pozitivni motivaciji. Odrasli se pogosto ne zavedajo, da s svojimi idejami in pobudami direktno konkurirajo svetovni popindustriji. Prehitro in prepogosto pa se odrasli zatekajo tudi k negativni motivaciji (če ne boš tega in tega, bo sledilo to in to itd.), kar pripelje do točke, ko mladi svoje misli in čutenja raje delijo s celim svetom kot s svojimi najbližjimi odraslimi. Vloga odraslih, ki vstopajo v odnos z mladostniki, je, da mladostniku pomagajo odkriti, razviti in vrednotiti lastno notranjo motivacijo.
Mladi se zavedajo, da je prihodnost nemogoče napovedati
Tega se zavedamo tudi odrasli, boste rekli. Pa se res? Današnji mladi so v otroštvu poslušali, naj gredo študirat, ker bodo bolje živeli. Danes pa so brezposelni. Gledali so svoje starše, ki so sanjali o ležernem upokojenskem življenju in visokih pokojninah, danes pa ti isti starši brezposelni in popolnoma neprilagojeni na hiter svet tavajo od vrat do vrat za službo. Mladi, ki so verjeli svojim staršem, da je njihova politična opcija pravilna, so v večini spregledali tudi to zablodo. Zato danes ne verjamejo politikom, izobraževalnemu sistemu in mnenjskim voditeljem. Ne verjamejo niti lastnim staršem, ki se s poceni, »saj bo bolje« frazami trudijo ustvarjati lažno varnost. Mladi so zgodaj okusili grenkobo laži o svetli prihodnosti, in ko jim začne nekdo nakladati, se počutijo podobno, kot če bi vas nekdo poskušal prepričati, da zdaj pa Miklavž res obstaja. Zato mladim ne prodajajmo praznih obljub. Raje jim dajmo prostor, da sami nekaj spremenijo.
Mladi delajo na ravni veščin
Če nekomu, ki že 30 let dela v isti tovarni, rečeš, da je izdelek, ki ga tovarna proizvaja, zanič, se bo čutil osebno prizadet. Lahko bi rekli, da je generacija, ki bo v naslednjih 15 letih odšla v pokoj, tako predana svojim službam, da so te postale del njihove identitete. Mladim pa je jasno, da bodo zelo verjetno zaposlitev menjali vsakih nekaj let. Zato se na delo čustveno ne navezujejo. Delajo, kar pač dobro znajo, in za to pričakujejo pošteno plačilo. Takoj. Mladi ne nasedajo zgodbicam, delaj nekaj let tu, bodi potrpežljiv, potem pa boš počasi napredoval in bolje zaslužil. Vedo, da ni nobenega zagotovila, da bo podjetje čez nekaj let sploh še obstajalo. Če mladi za svoje delo niso plačani toliko kot njihovi starejši kolegi, bodo ob prvi priložnosti odšli. Ravno zaradi dela na podlagi veščin je danes bolj kot kdajkoli prej pomembna vzgoja za vrednote. Odrasli, ki vstopajo v stik z mladimi, morajo mlade naučiti, da ni dobro svojih veščin posojati kar za vsak namen.
Več v članku na spletni strani Socialnega tedna.
