Dr. Matej Avbelj o Sloveniji danes

0
30
Živimo v družbeno ustvarjenem svetu. V takem torej, kot smo ga ustvarili ljudje. Morebiti tudi sledeč metafizičnim zgledom; ampak slednjič smo ga ustvarili sami, z lastnimi idejami, rokami in po svoji podobi. Ta svet je danes v krizi. Tudi za to smo krivi sami. A sami ga lahko spreobrnemo tudi na bolje. Z optimizmom.

/ … /

Vem, to je težko. Zagotovo težje, kot je ugotovitev, da smo na dobri poti, da zavozimo državo. Sicer ne v mednarodnopravnem smislu, temveč v smislu ideala svoje države take kakovosti, kot smo jo zapisali v ustavo. O tem praktično ni več treba izgubljati besed. Stopnja nerazumnosti je dosegla namreč tisto raven, na kateri razumnim ljudem, ne glede na njihove različne ideološke in svetovnonazorske provenience, ne preostane nič drugega kot konsenz.

Če ne verjamete, vam predlagam naslednji test. Poskusite svojim kolegom v tujini pojasniti glavne politične in pravne teme, s katerimi se v zadnjem času z vso resnostjo in zavzetostjo bodemo v raju pod Triglavom. Nerazumnost, da ne rečem norost, je namreč le redko samospoznavna. Mnogo lepše in bolje se vidi od zunaj.

Če bo torej vaš sogovornik iz urejene zahodnoevropske države, ga bo preletel zgolj cinični nasmešek; če pa bo iz držav nekdanjega vzhodnega bloka, vam bo na vso moč pritrjeval, da je podobno tudi pri njemu doma. Rezultat pogovorov pa bo skupen. Predsodki zahodnjakov bodo potrdili strahove vzhodnjakov – torej tudi nas samih.

Namreč, da je Slovenija le še ena post-komunistična, vzhodnoevropska in balkanska država, ki še ni zaživela svojih sanj, pa so te že izpete. Taki smo namreč v očeh tujih opazovalcev. Resnica pa je morda še bolj groba.

Naredili smo se za provinco, neko malo poznano eksotiko, ki vsaj v ekonomskem smislu ne privlači nikogar, razen pripadnikov držav, nastalih na področju nekdanje Jugoslavije, ki jih seveda – najbrž zato ker smo jim preveč podobni – z vsem srcem preziramo. Pri tem smo samozadostni in skrbimo za to, da tega avtarktičnega statusa quo nihče ne ogrozi. Če pa že, je tega nebodigatreba treba izvoziti, kot se je zapisalo slovenskemu mediju v primeru največjega živečega slovenskega pisatelja.

/ … /

Izkušnje tistih, ki so šli čez podobna obdobja, kakor tudi teorija ideologij, nas učijo, da ne velja obupati. Prav tedaj, ko se zdi situacija najbolj izgubljena, se vele-sistemi in njih strukture zrušijo v prah. Zakaj bi bilo tokrat drugače?

Vir: IUS kolumna 

Prijava

Za komentiranje se prijavite