Avtor v IUS kolumnni zapiše:
Plebiscit je bil le ena od strategij za doseg osamosvojitve. Te pa se bile vsaj tri, če odštejemo tiste, ki so osamosvojitvi bolj ali manj odkrito nasprotovale.
Teh pa ni bilo tako malo. Spomniti se velja, da je le slabi dve leti pred odločilnim osamosvojitvenim korakom slovenska republiška oblast privolila v dopolnila k zvezni ustavi, ki so bila izrecno in odkrito centralistična. Neredki so jih šteli kot poskus popolnega odvzema republiške avtonomije.
Spet drugi so plebiscitu nasprotovali oz. bili do njega vsaj, milo rečeno, skeptični – največkrat na zelo prefinjen način. Namigovali so na njegovo nepomembnost z vidika mednarodnega prava, na njegov relativno deklaratoren značaj, pri tem pa izhajali iz predpostavke, da Slovenija v Jugoslaviji ni bila suverena republika.
To je bilo nekako v sozvočju s tisto centralistično idejo, da so jugoslovanske republike z vstopom v Jugoslavijo uresničile svojo pravico do samoodločbe in jo pri tem tudi konzumirale. Z drugimi besedami, od njihove suverenosti po vstopu v Jugoslavijo naj ne bi ostalo več nič.
/ … /
Tu smo in smo taki, kot smo si zaslužili. Kar smo sejali, to danes žanjemo. In pridelek je vse bolj boren. Pa zato ne gre obupavati. Naš cilj je namreč znan, z njim pa tudi politični program za vsa prihodnja leta. Vsebovan je v dokumentu, ki nosi ime Ustava. Naloga slovenske politične skupnosti in njenih sedanjih in bodočih nosilcev z integriteto je dejanska uresničitev našega normativnega ustavnega okvirja. Slovenija naj zares postane pravna in demokratična država. To je naša stvar za leto 2011 in za vsa tista, ki mu bodo sledila.
Več: IUS kolumna
