Sv. Martin je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Rojen je bil okoli leta 316 v tedanji rimski Sabarii, danes mesto Szombathely na jugozahodu Madžarske. Njegov oče se je tja priselil po odhodu iz rimske vojske. Tudi sinu je namenil vojaško vzgojo in ta je kmalu postal častnik. Iz tega Martinovega vojaškega obdobja izvira njegova znamenita upodobitev svetnika s plaščem. Legenda pravi, da je Martin nekega mrzlega zimskega večera jahal proti taboru svoje enote pri Amiensu, severno do Pariza, v tedanji rimski Galiji. Na poti je srečal berača, ki ga je prosil vbogajme. Martin je izvlekel meč in prerezal svoj vojaški plašč na dvoje. Polovico je poklonil beraču, da bi se ta vsaj za silo ogrel. Izročilo pravi, da naj bi Martin naslednjo noč zagledal Jezusa, ki je bil oblečen v polovico njegovega plašča. Kmalu je zapustil vojaško službo, želel se je posvetiti širjenju krščanstva med pogani in arijanci. Vrnil se je v Panonijo in najprej spreobrnil svojo mater. Nekaj let je preživel tudi kot puščavnik. Leta 372 je postal škof v francoskem Toursu. Kljub visoki cerkveni službi je ostal skromen in delaven, še posebej nagnjen k misijonskemu delu. Martin je umrl 8. novembra 397 v kraju Candes pri Toursu. Pokopali so ga tri dni pozneje, zato je 11. november njegov godovni dan. V umetnosti se najpogosteje upodablja kot jezdec-vojak na konju, ki deli plašč. Med njegove atribute spadata gos in pokal. Vanj naj bi sv. Martin po izročilu prestregel kri Mavricija in tovarišev mučencev iz Agaunuma. Sv. Martin je zavetnik vojakov, konjenikov in jezdecev. Častijo ga tudi kovači, sodarji, vinogradniki, gostilničarji, berači, reveži, abstinenti itd. Čaščenje sv. Martina so k nam zanesli Franki, širili so ga zlasti benediktinci. V srednjem veku je bil zelo čaščen, že tedaj so mu posvečali veliko cerkva. Danes je na Slovenskem okrog 120 cerkva posvečenih temu svetniku.
Martinovanje (11. november), je priljubljen ljudski praznik, saj se takrat zaključi jesensko delo na polju. Včasih so rekli, da je martinovo “jesenski pust”. V novembru so že naši predniki poznali praznik v zahvalo za letino in dobro pašo. Ker v tem času dozori tudi vino, so ga kasneje začeli povezovati s sv. Martinom. Legenda pravi, da naj bi tudi sv. Martin, tako kot Jezus, spremenil vodo v vino. Na Slovenskem zato poznamo navado, da za martinovo krstijo vino oz. mošt postane vino.
Martinova pojedina je razširjen ljudski običaj, ko tradicionalno postrežejo tudi z Martinovo gosjo. Povezano je z legendo, ki govori o tem, da se je Martin skril med gosi, ko so ga iskali, da bi mu sporočili, da je izvoljen za škofa. Gosi naj bi ga s svojim oglašanjem izdale, zato naj bi morale na dan njegove smrti umreti.
Včasih je martinovanje pomenilo uvod v šest tednov dolg adventni post. V današnjih časih je postal god sv. Martina sinonim za obilne pojedine in pokušnjo novega vina. Nekoč so kot zavetnika vina in vinogradov bolj častili sv. Urbana, ki goduje 25. maja. Urban I. je bil papež, ki je najverjetneje umrl mučeniške smrti leta 230 v Rimu in je bil pokopan v Kalistovih katakombah. Goduje ravno v času, ko se končuje obdelovanje vinogradov, zato je imel pomembno mesto v kmečkem koledarju. Star ljudski pregovor pravi: “Če sv. Urban greje zelo, trgatev dobra bo.” Sv. Urban je navadno upodobljen v papeških oblačilih, pri sebi ima lahko grozd vinske trte na knjigi ali zakrivljeno palico. Na Slovenskem je sv. Urbanu posvečenih 17 cerkva.
Foto: Wikipedia
