Mamice in očetje,
ali se zavedate, da o usodi vaših otrok v primeru vaše smrti odloča država in ne vaše (predhodno izražene) želje?
Babice in dedki,
mar veste, da lahko hkrati z izgubo otroka ostanete tudi brez njihovih otrok – svojih vnukov?
Mati ali mačeha?
Tako je to pri nas. Požegnano z zakonom in potrjeno v praksi. Kajti ko v tako občutljive zadeve vskoči mati Država z njeno neživljenjsko strokovnostjo in paragrafskim kolesjem, se žal prepogosto obnaša kot najbolj stereotipno neprizanesljiva, nerazumevajoča in oblastna mačeha. Kot bi izguba staršev ne bila dovolj hud udarec za otroke! Tako posamezni bralci, razlagalci in izvajalci zakonodaje lahko ob zelo enostranskem vpogledu v situacijo brezčutno presodijo, da je otroka bolje prestaviti v drugo, povsem novo okolje, čeprav to ne bi bilo nujno potrebno. Poleg tega zakon predvideva, da ob posvojitvi »prenehajo medsebojne pravice in obveznosti« prejšnjega sorodstva. To velja za vse primere posvojitev in ne le, ko se sorodstvo odreče otroku. Izrujemo, potrgamo korenine, prestavimo. (Mar govorimo o sadikah ali o otrocih???) To odločitev zelo (ne)utemeljeno predstavijo kot »največjo otrokovo korist«, ki je tako nedorečeno raztegljiv pojem, da ga lahko vsak razume in razlaga po svoje.
Se res mora zgoditi tragični primer, da se zavemo togosti in nesmiselnosti birokratskega razporejanja otrok? Škoda, ker pri tem najkrajši konec potegnejo otroci, ki jim prav zaradi zagotavljanja »njihovih največjih koristi« lahko povzročimo dodatne in nepopravljive travme. Velenjska dečka sta zgolj en primer te vrste, a ne tako osamljen, da bi lahko govorili o slučaju.
Ugrabljena
Pet mesecev trpljenja, bolečin in žalosti, ki jih preživljata babica in dedek, odkar so jima na bojazljivo zahrbten način ugrabili otroka, se vleče ‘celo večnost’. Le ugibamo lahko, kako dolgih je teh pet mesecev za dečka, ki sta bila po odločitvi »stroke« ‘presajena’ v novo, javnosti in starim staršem neznano okolje. (Neverjetno, kakšne podrobnosti s postopki iz časov, za katere bi domnevali, da se ne morejo ponoviti …) Šele po nekaj mesecih so se lahko prvič srečali. Ne, srečanju ob nadzoru, usmerjanju pogovora in stalnem beleženju socialne delavke ne morem reči obisk in je daleč od sproščenega … Le kako pretresljivo je moralo zveneti dečkovo pričakujoče vprašanje ob prvem snidenju: »Babi, a gremo zdaj domov?«
Ne, ne gremo, kajti ‘stroka’ je določila, da so stiki s starimi starši enkrat mesečno za uro in pol zgornja dopustna meja – ne glede na to, da so prej živeli skupaj in se lepo razumeli po cele dneve … Direktorja obeh odločujočih centrov za socialno delo sta bila zaradi nepravilnosti razrešena – otroka pa še kar naprej ugrabljena …
Vas ob tem ne stisne pri srcu? In: kdo je naslednji na vrsti?
Ker svojim otrokom ne želim podobne izkušnje, podpiram prizadevanja za drobne, a potrebne zakonske popravke, da bi v prihodnje:
– spoštovali voljo staršev glede okolja in načina vzgoje njihovih otrok, če bi ti postali sirote
– omogočili starim staršem, da prevzamejo popolno skrb za sirote, če so še pri močeh in želijo sprejeti to odgovornost
– v vsakem primeru pa starim staršem tudi formalno dali mesto, ki jim pripada ter ga v veliki meri z ljubečo skrbjo zavzemajo – ne glede na to, da jih zakonodaja pri tem povsem spregleda.
Podpis kot obramba
Te spremembe bi lahko predlagali naši izvoljeni predstavniki v parlamentu. Ker pa tega niso storili, jim mora najmanj 5000 volivcev z overjenim podpisom sporočiti, kaj se nam zdi potrebno in pomembno. To bomo lahko storili na upravnih enotah v začetku septembra.
Priznam, da sem že utrujena in naveličana stalnega nadzorovanja in nasprotovanja odločitvam sedanje arogantno nedostopne vladajoče strukture, ki ji tudi nedvoumno referendumsko izražena volja ljudi ni sveta in se ne ozira na nikogar razen na svoje (meni neznane) interese. Toda ne vidim druge poti kot vztrajanje pri opozarjanju in poskusih vplivanja za upoštevanje zdravega razuma.
Čeprav nam je velenjski primer tista zadnja ‘brca’, ki je sprožila postopek zakonskih sprememb, ne morem dečkov patetično blagrovati v smislu: »Če bosta vzrok, da se na tem področju nekaj spremeni na bolje, je bilo vredno, da se jima je to zgodilo.« Ne, vsako po nepotrebnem ranjeno otroško srce je preveč!
Prav je, da nam ni vseeno, toda naše solze in ganjenost izza televizorja ne koristijo nikomur – lahko pa s skupnimi močmi preprečimo podobne zgodbe ter oholi Državi povrnemo človeški obraz, dobrohotno razumevanje in materinsko usmiljenje.
Martina Krečič, Vipava
P.S.: Ta čas najboljša ameriška telovadka je posvojenka. Posvojili so jo stari starši. Kdo ve, kako bi se razpletala njena pot, če bi se rodila v Sloveniji …???
