Petsto let od zaslišanja Martina Lutra pred Zborom nemških stanov

6

Martin Luther vor Karl V. und Dr. Eck beim Reichstag zu Worms.Aula des Ratgymnasiums zu Bielefeld (1887-1891)Martin Luther je temu, kar ga je v Cerkvi motilo, oporekal na temelju Biblije. Izzval jezo verskih veljakov. Papež Leon X. je naštel 41 domnevnih zmot in pod grožnjo izključitve zahteval, da se jim v šestdesetih dneh spokorno javno odpove, česar pa ni storil. Poklican je bil v Worms, kjer je 17. in 18. aprila 1521 je potekalo prvo zaslišanje Martina Luthra pred Zborom nemških stanov, 23. in 24. pa še pred ožjo komisijo.

Da, bilo je to spomladi pred šestdesetimi leti, ko sem v šoli prvič slišal za hrabrega meniha po imenu Martin Luther. Kot sin dolenjskega kmeta sem bil drugič pri očetovem švicarskem kolegu kmetijske prakse, ki sta jo skupaj začela pri Hofru v Basellandu. Po mojem polletnem najstniškem pripravništvu sta se dogovorila, da grem tja za leto dni skupaj z mlajšim bratom, potem pa moje bivanje podaljšala na tri leta. Dve leti sva obiskovala lokalno osnovno šolo od spomladi do spomladi, potem pa sosednjo zahtevnejšo Bezirgschule. Na šolskem urniku sva izpustila en predmet in to prikrivala, dokler naju nista skrbnika odkrila. Tako sva se naslednjič morala udeležiti reformacijskega verouka skupaj s sošolci, ki so naju pozorno opazovali.

Pritegnilo me je ime Martin Luther

Kmalu je mojo pozornost pritegnilo ime Martin Luther – besedi, ki sta pri nas doma na kmetiji zveneli kot kletvica. Veroučitelj nas je popeljal štiri stoletja in pol nazaj v neko nemško mesto Worms, kamor so na državni zbor poklicali avguštinskega meniha, ki ga je papež Leon X. izključil iz cerkve. Zboru nemških stanov je predsedoval mladi cesar Karel V., ki naj bi zaslišal in obsodil nepokornega redovnika, podobno kot sto let prej kralj Sigismund češkega reformatorja Jana Husa (pri čemer je prelomil obljubo o zaščiti). To bi mladi katoliški monarh gladko tudi storil, če ga ne bi zadržal nemška zakonodaja in volilni knez Friderik Modri Saški, ki mu je cesar dolgoval kronanje in je leta 1502 ustanovil wittenberško univerzo. Omenjeno zasedanje bi po pomenu in veljavi lahko danes primerjali z zasedanjem parlamenta Evropske zveze.

Kratek kronološki pregled burnih dogodkov

– 3. januar 1521 je medičejski papež Leon X. izobčil 37-letnega Lutra, ker se mu v 60 dneh ni pokoril, temveč je sežgal njegovo bulo, potem pa še cerkveni kanonski kodeks,

– 22. februarja 1521 je bila sprejeta odločitev, da Luthra pokličejo v Worms,

– 16. aprila 1521, torej točno pred petstotimi leti, je Luther prispel v Worms,

– 17. in 18. aprila 1521 je potekalo prvo zaslišanje Martina Luthra pred Zborom nemških stanov,

– 23. in 24. aprila 1521 so izpeljali drugo zaslišanje pred ožjo komisijo,

– 26. aprila 1521 je Karl V. odpustil Luthra skladno z dano mu imuniteto in Friderik Modri Saški je uredil ugrabitev ter ga varno prepeljal v Wartburg. Luther je nadalje z zaraščeno brado deloval v Wartburgu  pod psevdonimom Junker Jörg,

– 26. maja 1521 je pred Zbor nemških stanov obsodil Lutra v njegovi odsotnosti,

– v decembru je Luther naglo obiskal Wittenberg ter začel prevajati Novo zavezo v nemščino,

– 1. marca 1522 se je Luther po enem letu vrnil v Wittenberg, kjer je septembra izdal Novo zavezo v nemškem jeziku.

 Čemu tolikšna gonja mogočnikov Svetega rimskega cesarstva in papeškega imperija proti avguštinskemu menihu?

Prvorojenec podjetnega rudarja, preprost 37-letni mož z začetniško pravno izobrazbo in dokaj dobro filozofsko podlago ter z biblično-teološkimi izkušnjami, je s svojimi vprašanji (95 tez) postavil na glavo vso cerkveno ureditev. S štirimi univerzalnimi ključi (sola scriptura, sola gratia, sola fide, solus Christus) se je dokopal do bistvenih krščanskih vrednot ter z njimi spodkopal kopico verskih izročil, domnevnih dogem in apostolsko nasledstvo, razkrinkal zlorabe, ki jih je cerkveno vodstvo v tistem času prebrisano koristilo za molzenje denarja od naivnih praznovernih podložnikov in gradnjo razkošne bazilike Sv. Petra v Rimu, ki ga je Luter obiskal 1510 leta in se vzpel po bližnjih ‘Pilatovih stopnicah, jaz pa leta 1967). Dominikanec Tetzel je s svojo druščino prodajal odpustke za žive in mrtve z geslom: ‘Ko zlatnik pade v skrinjo, rajna duša iz vic v nebesa odleti.

Šlo je za popačen evangelij, ki ga je Luther ostro obsodil.

Martin Luther je temu, kar ga je v Cerkvi motilo, oporekal na temelju Biblije

Lažnemu evangeliju je Martin Luther energično oporekal na temelju Biblije, Božje besede. Njegov ugovor lahko povzamemo v nekaj točkah.

  1. Jezus Kristus je s svojo krvjo vse ljudi odkupil od greha in smrti, -kazni prestopa Božjega zakona – in po svoji milosti odpušča vsakemu, ki se kesa in veruje vanj.
  2. Sveto pismo nikjer ne omenja vic.
  3. Odpustki so krivična simonija (kupoprodaja duhovnih dobrin za denar).
  4. Papež lahko osvobaja le od tistih kazni, ki si jih je sam izmislil.
  5. Baziliko sv. Petra v Rimu naj papež gradi z lastnim bogastvom, namesto da pleni nemško plemstvo in ljudstvo.

S temi in drugimi trditvami je hitro dobil podporo slednjih, z druge strani pa izzval jezo verskih veljakov. Papež Leon X. je naštel 41 domnevnih zmot in pod grožnjo izključitve zahteval, da se jim v šestdesetih dneh spokorno javno odpove, česar pa ni storil.

Pastor Borse in njegov brat sta morala k reformatorskemu verouku

Seveda moj novi katehet v Švici ni naštel vseh teh podrobnosti, niti se jaz nisem zavedal njihove pomembnosti. Tudi na misel mi tedaj ni prišlo, da bo ta prva reformatorska veroučna ura vplivala na moje življenjske odločitve. Kmalu potem je naju z bratom obiskal oče ter naju naslednji dve nedelji popeljal s seboj v sosednji katoliški Dottikon k maši, potem pa izginil domov, ne da bi se zaposlil in zaslužil kakšen frank za kmetijske stroje. Tretjo nedeljo sva z bratom poskušala iti sama na skrivaj k maši, a naju je budna krušna mati prestregla in napotila s svojimi otroki k domačemu verouku. Že naslednji teden sem se očetu pritožil (pismu v nemščini sem dodal ?ne pustijo nas več k maši’) in dobil v glavo bumerang. Odgovoril nam je, da pride njegov italijanski prijatelj, ki naju bo odpeljal v italijansko samostansko šolo v Gorico, kar je brat Mario Trampuš tudi opravil s čerim Fiatom čez Sant Gotthard do Milana in z vlakom di Benetk in Gorice, kmalu zatem pa umrl.

Pastor Borse se je med študijem vojaškega roka odločil za študij na adventistični teološki šoli in spoznal bodočo ženo

Tu  otroški sanatorij in šilo me je dohitelo še materino pismo s sporočilom, da me je kot dojenčka zaobljubila za duhovnika, če preživim uporno visoko temperaturo, kar sem sprejel kot zadolžitev. Naslednja tri leta sem se šolal v malem semenišču laičnih usmiljenih bratov v kraju Bassano del Grappa, ki je bilo prizorišče bojev prve svetovne vojne. Po dvanajstmesečnem noviciatu sem položil začasne redovniške zaobljube po Avguštinovem meniškem pravilniku, deset let pozneje pa še večne. Starša in župniki so ves čas pihali na dušo meni in predstojnikom, naj grem za duhovnika, ti pa so me kot izjema napotili na teološke študije. V strahu pred vojaščino sem zaprosil in dobil pogojni politični azil, potem pa odslužil 15-mesečni vojaški rok. (Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega.)

V ateistični jugoarmiji sem se znova srečal z reformatorjem Luthrom, in sicer najprej v osebah dveh kolegov, potem pa v življenjepisu tega nemškega reformatorja, kakor ga je zapisala E.G. White v knjigi Veliki boj (danes svetovni bestseler). Občasno sem dobival mesečna pisna duhovna sporočila iz slovenskega samostana, vendar sem raje posegal po Bibliji, nemški Novi zavezi in celotni italijanski. 

Prišel sem do spoznanja, kakor že nekoč Martin Luter, da je zveličanje Božji dar milosti, ki se ne da zaslužiti z samostanskem asketizmom in misticizmom, pa sem se predal Bogu in na koncu vojnega roka 25. decembra 1977 sklenil krstno zavezo z Bogom. Naslednje dve leti sem na adventistični VTŠ v Maruševcu pri Varaždinu zaokrožil teološki študije, kjer mi je milostljivi Bog poleg izobrazbe podaril še ljubečo ženo Tončko, skrbno vzgojiteljico najinih treh otrok. Z njo sem drugo polovico svojega življenja posvetil opravljanju evangeljsko-pastoralnega dela od Kopra in Jesenic do Murske Sobote.

In kaj ima dr. Martin Luther z menoj in sploh z nami, Slovenci 21. stoletja?

Brez njega bi jaz še danes verjetno živel v nekem samostanu. Brez njega zelo verjetno ne bi imeli niti Primoža Trubarja niti Jurija Dalmatina, niti Krelja niti Bohoriča in ne bi govorili slovensko v samostojni Sloveniji. Še naprej bi ostali v mračnem srednjem veku ali pa sploh ne bi obstajali. Vse naše kraje bi poturčili Turki ali pa germanizirali drugi narodi. Verska izkušnja bi bila mistična, sakralni objekti bi bili malikovalska svetišča. Danes vendarle imamo Svetopisemsko družbo Slovenije, ki deluje interdenominacijsko. Sam Bog je izšolal Martina Lutra (in mene) v puščavi samostana kot nekoč Mojzesa v Madianski puščavi. Luther je v Pismu odkril izhod iz srednjeveške babilonske sužnosti kot nekoč Mojzes v gorečem grmu Rešitelja za Izraelce iz egiptovske.

Kaj pomeni Luthrov neomajen nastop na zaslišanju pred Zborom nemških stanov v Wormsu pred petstotimi leti?

Prijatelji so odvračali in svarili Lutra pred peklensko silo, ki ga je v Božjem imenu preklela in hotela uničiti z začasnim ognjem, preden bi bil vržen v večni peklenski! A Luther? ‘In bocca al Lupo! V žrelo volkulje!’ (ki je hranila Romula in Rema, tj. simbol Rim) Neustrašno je branil svobodo vesti, razsvetljene po Svetem pismu in Duhu!

Martin Luther se ni uklonil pritiskom, da se odpove z besedami: »Tu stojim in drugače ne morem! Bog mi pomagaj!«

In kaj je po petstotih letih novega, drugačnega?

Izkupiček 50-letnega ekumenskega barantanja je v klimi postmodernizma in relativizma pripeljal do zanikanja reformatorskih dosežkov. S taktičnim prevzemom reformatorske dikcije je Rim le z dodatnimi obremenilnimi dogmami v bistvu ostal isti in pretental protestantske  sogovornike k vrnitvi. Predstavniki razdrobljene reformatorske dediščine po stoletnih ženevskih ekumenskih posvetovanjih množično ubirajo pot prilagajanja in vrnitve v Rim pod zvenečim, vendar popustljivim geslom: »Od konflikta do skupnosti.«

Prisrčno in vztrajno jih spodbujamo k boljši različici: »Stati in obstati, po vsem Pismu v čisti Kristusovi veri in milosti  napredovati.« Lutrov neomajno hraber zagovor pred cerkveno in državno gospodo je botroval, da so 19. aprila 1529 (osem let pozneje) Lutheranski princi za ceno življenja stali v obrambo svobode vesti in veroizpovedi, ves čas krčevite protireformacije pa še mnogi drugi. Z Božjo besedo prerojeni možje in žene lahko dosežejo ideal, ki ga duhovna pisateljica svetovnega bestselerja Velikega boja med Kristusom in Satanom E. G. White povzema z naslednjimi besedami:

»Svet danes najbolj potrebuje ljudi, ki jih ni mogoče ne kupiti niti prodati, so v globini svoje duše zvesti in pošteni, se greha ne bojijo imenovati s pravim imenom, je njihova vest zvesta dolžnosti kakor magnetna igla polu in zagovarjajo pravičnost, četudi bi se zrušilo nebo« (E. G. White, Vzgoja, Logos, Ljubljana 2018, str. 51).

6 KOMENTARJI

  1. Članek je poln starih protestantskih laži. Recimo, naj si Papež sam financira gradnjo bazilike Svetega Petra v Rimu, kot da je ta cerkev last papeža osebno, kot da ne gre za cerkev, ki je zgrajena za Boga in vse kristijane in kot, da ni bilo jasno, da takratni Papež te bazilike za časa svojega življenja ne bo nikoli videl, saj je gradnja take cerkve vsaj več desetletni projekt.
    Potem je lepa izmišljotina, da Slovencev danes ne bi bilo, če ne bi bilo reformacije, ker bi bili najbž pod Turki. Avtor očitno pozablja, da je prav Martin Luther vabil Turke naj napadejo njegovo Nemčijo, katere del so takrat bile tudi naše slovenske dežele.
    Edino, kaj ima avtor tega članka prav, pa je, da zavrača ekumenizem, saj bi zavračanje ekumenizma morala biti naloga vsakega katolika.

  2. “Prvorojenec podjetnega rudarja, preprost 37-letni mož z začetniško pravno izobrazbo in dokaj dobro filozofsko podlago ter z biblično-teološkimi izkušnjami …”
    Če je bil sin podjetnega rudarja in imel dobro pravno ter filozofsko izobrazbo, ni bil preprost mož. Danes študira skoraj vsakdo, takrat pa sploh ni bilo tako.
    S štirimi univerzalnimi ključi (sola scriptura, sola gratia, sola fide, solus Christus) se je dokopal do bistvenih krščanskih vrednot ter z njimi spodkopal kopico verskih izročil, domnevnih dogem in apostolsko nasledstvo, razkrinkal zlorabe, ki jih je cerkveno vodstvo v tistem času prebrisano koristilo za molzenje denarja od naivnih praznovernih podložnikov in gradnjo razkošne bazilike Sv. Petra v Rimu …”
    Zanima me, do katerih krščanskih vrednot se je dokopal. Članek ne odgovori na to. Ne odgovori tudi, kaj je domnevna dogma. Glede “molzenja denarja” je beseda jasna. Sicer me pa zanimajo številke. Če bi jaz trdil, da je bila cena te bazilike v Rimu primerljiva s stroški tridesetletne vojne, se bi mi vsi smejali.
    “Ko zlatnik pade v skrinjo, rajna duša iz vic v nebesa odleti.”
    Ta stavek je brezpredmeten. Nič skupnega nima crkvenim naukom. Če mi kdo ne verjame, naj si prebere spise sv. Brigite Švedske, kako veliko molitev je treba za pospešen prehod iz vic v nebesa. Seveda popolnoma drži, da se v dolgi zgodovini Cerkve marsikaj žalostnega najde.
    “Sveto pismo nikjer ne omenja vic.” Našemu Šefu ni do barantanja. Njegov cilj je, da bi vsi takoj prišli v nebesa. Sicer pa vica niso končna postaja.
    “Odpustki so krivična simonija (kupoprodaja duhovnih dobrin za denar).”
    Za krivico gre le v primeru, da gre denar. Sicer so odpustki zelo “kul”.
    “Papež lahko osvobaja le od tistih kazni, ki si jih je sam izmislil.”
    Popolnoma nejasen stavek.
    “Baziliko sv. Petra v Rimu naj papež gradi z lastnim bogastvom …”
    Ta stavek je zavaja, saj baziliko ni gradil zase.
    “Prišel sem do spoznanja, kakor že nekoč Martin Luter, da je zveličanje Božji dar milosti, ki se ne da zaslužiti z samostanskem asketizmom in misticizmom …”
    Tukaj pa je napaka. Če je zveličanje Božji dar milosti, še ne pomeni, da samostanski asketizem in misticizem nista pomembna. Sicer pa ja povprečen Slovenec dandanes prepričan, da je namesto asketizma pomemben bog potrošništva.
    “Še naprej bi ostali v mračnem srednjem veku ali pa sploh ne bi obstajali (Slovenci).”
    Novi vek je mračen. Samo na prvo ali drugo svetovno morijo pomislite, pa vam je lahko takoj jasno. Če vam pa ni jasno, se spomnite na komunizem.
    Zasluge za obstoj Slovencev ima najbrž latinščina. (Naj mi AM oprosti, kajti v zvezi z latinščino sem ga kritiziral.) Ker je bila latinščina jezik izobražencev, so bili narodi enakopravni. Treba se je zavedati, da si veliki narodi drugače predstavljajo enakopravnost. Srbski akademiki leta 1990 so bili v okviru Jugoslavije za “pravično” in “enakopravno” razporeditev vloge jugoslovanskih jezikov v šolah. Tako naj bi po njihovi logiki slovenske šolarje učili le približno 10 % o slovenski kulturi in jeziku, ker je bil približno tak delež Slovencev v Jugoslaviji. Taka porazdelitev vsebin naj bi veljala za vse jugoslovanske narode po vsej Jugoslaviji. Torej, vsi šolarji po Jugoslaviji naj bi se učili 40 % srbščine. V tem smislu je “brexit” ugoden za ohranitev slovenščine.
    “Luther je v Pismu odkril izhod iz srednjeveške babilonske sužnosti kot nekoč Mojzes v gorečem grmu Rešitelja za Izraelce iz egiptovske.”
    Branje Svetega pisma je lahko zelo nevarno, če ga ne spremlja molitev. Sicer pa se je treba vprašati, koliko čudežev je napravil Luter.
    “Neustrašno je branil svobodo vesti, razsvetljene po Svetem pismu in Duhu!”
    Vest ima lahko človek tudi napačno vzgojeno, zato si jo je treba vzgajati.
    “S taktičnim prevzemom reformatorske dikcije je Rim le z dodatnimi obremenilnimi dogmami v bistvu ostal isti in pretental protestantske sogovornike k vrnitvi.”
    Ni jasno, s čim naj bi Rim protestante pretental.
    “Predstavniki razdrobljene reformatorske dediščine po stoletnih ženevskih ekumenskih posvetovanjih množično ubirajo pot prilagajanja in vrnitve v Rim …”
    Mislim, da prav nič množično.
    “… Lutheranski princi za ceno življenja stali v obrambo svobode vesti in veroizpovedi …”
    Drži, vse to je bilo popolnoma odveč. A se vam ne zdi smiselno vprašati, da se je dogajalo nasilje tudi v obratni smeri?
    “… se greha ne bojijo imenovati s pravim imenom …”
    Dandanes se vam ne bo nič zgodilo, če zlivate gnojnico proti katoliškim duhovnikom, škofom ali papežu. Ali gre za dejstva, sploh ni važno. Ljudje namreč z veseljem kupujejo umazano literaturo in poslušajo umazane “novice”.
    Zaključil bi z mislijo, da je treba graditi na resnici in brez obtoževanja. Enega Šefa imamo, ki noče prepira.

  3. Seveda imajo Trubar in Dalmatin in ostali zasluge za razvoj slovenskega jezika, je pa potrebno vedeti dve stvari:
    1) škof Hren in katoliška duhovščina sta nadaljevanje dela podprla z namenom osveščanja Slovencev o narodni zavesti
    2) če bi prevladal protestantizem, bi se Slovenci masovno ponemčili, ker bi se ljudi sililo v učenje nemščine – liturgičnega jezika
    Protireformacija in katolištvo je Slovence rešilo kot narod, zato sam tega kvazi navdušenja nad protestanti ne razumem, sploh med slovenskimi levičarji, ki so ateisti in sploh niso prakticirajoči verni protestanti.