‘Marshmallow test’ globalne ekonomije

5
317

penast bonbonSvetovna ekonomija doživlja v začetku leta 2016 turbulence. Borze so v navpičnem padu, rastoča gospodarstva se opotekajo ob pospešenem padcu cen proizvodov. Begunska kriza še naprej destabilizira Evropo, rast na Kitajskem se je očitno upočasnila ob upadu svežega kapitala in precenjeni valuti, pa tudi ZDA so se znašle v politični ohromelosti. Le nekaj bankirjev v centralnih bankah še ohranja svetovno ekonomijo v rasti.

Štiri načela bi nas morala voditi, da izidemo iz te zmešnjave. Najprej globalni ekonomski razvoj temelji na visoki stopnji globalnega varčevanja in investicije. Drugič, na varčevanje in investicijske tokove bi morali gledati z globalnega in ne nacionalnega stališča. Tretjič, polna zaposlenost je odvisna od visokih investicijskih stopenj in hkrati visokih ravni varčevanja. Četrto načelo je, da so visoke ravni zasebnih investicij v gospodarstvu odvisne od visokih javnih investicij v infrastrukturo in človeški kapital. Pobliže si poglejmo vsako načelo.

Prvi naš globalni cilj bi moral biti ekonomski razvoj, kar pomeni boljši življenjski standard po vsem svetu. Dejansko je bil ta cilj vpleten v nove cilje vzdržnega razvoja, ki jih septembra 2015 v Združenih narodih sprejeli soglasno. Razvoj je odvisen od visokih stopenj globalnih investicij: razvoj veščin, tehnologij in fizičnih investicij za pogon višjega življenjskega standarda. Tako kot v resničnem življenju tudi v ekonomskem razvoju ni brezplačnega kosila: brez visokih stopenj investicij v ‘know-how’, veščine, opremo in vzdržljivo infrastrukturo, bo produktivnost posledično upadla (pretežno zaradi devalvacije) in za sabo povlekla tudi življenjski standard.

Visoke investicijske stopnje so po drugi strani odvisne od visokih stopenj varčevanja. V znamenitem psihološkem eksperimentu so odkrili, da bodo otroci, ki se uspejo upreti neodložljivi skušnjavo, da bi pojedli tortico marshmallow in si tako pridobijo še enega v bližnji prihodnosti, kot odrasli bolj verjetno uspevali kot tisti, ki se ne uspejo upreti skušnjavi. Prav tako bodo družbe, ki odložijo instantno konzumacijo, da bi lahko privarčevali in investirali v prihodnosti, dosegale višje dohodke in večjo pokojninsko varnost. (Ko ameriški ekonomisti svetujejo Kitajski naj okrepi potrošnjo in zmanjša varčevanje, pravzaprav prodajajo slabe navade ameriške kulture, ki veliko premalo varčuje in investira v ameriško prihodnost).

Drugič, varčevalni in investicijski tokovi so danes globalni. Država kot je Kitajska, lahko z visoko stopnjo varčevanja preseže lokalne potrebe po investicijah in tako z investicijami podpre druge dele sveta, ki privarčujejo manj, na primer revnejše dele Afrike in Azije. Kitajsko prebivalstvo se pospešeno stara in kitajska gospodinjstva varčujejo za pokoj. Kitajci se zavedajo, da bo predvsem finančno premoženje gospodinjstva, in ne številni otroci ali državno socialno varstvo, glavni vir njihove finančne varnosti. Revnejši predeli Afrike in Azije pa imajo po drugi strani manj kapitala in številne mlade ljudi. Lahko bi si pri kitajskih varčevalcih izposodili za namene masivnega in pospešenega razvoja izobraževalnega sistema, za razvoj veščin in infrastrukture, s čimer bi utemeljili svojo lastno ekonomsko blaginjo.

Tretjič, visoke varčevalne stopnje se ne preoblikujejo avtomatično v visoke investicijske ravni, če jih primerno ne usmerjamo, lahko prispevajo k nizki potrošnji in povečani brezposelnosti. Denar naložen na bankah in pri drugih finančnih posrednikih (kot so pokojninski in zavarovalniški skladi) lahko financirajo produktivne aktivnosti ali kratkotrajne spekulacije (npr. potrošniške kredite in neprimičninski trgi). Veliki bankirji preteklosti, kot je bil J. P. Morgan, so izgradili velike železniške in jeklarske industrije. Sodobni upravljavci z denarjem pa nasprotno bolj spominjajo na hazarderje ali cel prevarante kot je bil Charlec Ponzi.

Četrtič: današnje investiciji z visokim družbenim povračilom – kot so nizko karbonska energija, pametna omrežja napajanja za mesta in informacijski zdravstveni sistemi – so odvisni od javno-zasebnih partnerstev, v katerih javne investicije in ukrepi prispevajo k porastu privatnih investicij. To je dolgo časa veljalo: železniško omrežje, letalstvo, avtomobilizem, polprevodniki, sateliti, GPS, hidravlika, jedrska energija, genomika in svetovni splet ne bi obstajali brez tovrstnega partnerstva (običajno, ampak ne ekskluzivno, začenši z vojsko) .

Naš globalni problem sedanjosti pa je, da svetovni finančni posredniki ne upravljajo primerno dolgoročnega varčevanja v dolgoročne investicije. Problem še zapleta dejstvo, da večina vlad (vlada ZDA je značilna) kronično zanemarjajo dolgoročne investicije v izobraževanje, usposabljanja in infrastrukturo. Privatne investicije so pri tem nemočne prav zaradi pomanjkanja komplementarnih javnih investicij. Kratkovidni makroekomonisti pravijo, da svet premalo troši, dejansko pa vanj premalo investiramo.

Rezultat je neustrezno globalno povpraševanje (pomanjkljive globalne investicije z globalnim varčevanjem ob polni zaposlenosti) in močno razpršen kratkotrajni tok kapitala, ki financira potrošnjo in nepremičninski trg. Tovrstni kratkotrajni tokovi so pod udarom preokretov in sprememb v obsegu. Azijski finančni krizi iz leta 1997 je sledil nenaden upad financiranja v Aziji, globalna kratkotrajna posojila pa so nenadno usahnila po propadu Lehman Brothers septembra 2008, kar je vodilo v globalno recesijo. Danes se z enakim problemom sooča Kitajska, ker so odhodki nenadno nadomestili prihodke.

‘Mainstream’ makroekonomski nasveti Kitajski – naj okrepi domačo potrošnjo in poviša vrednost renminbi , da zmanjša izvoz – ne prestanejo ‘marshmallow testa’. Spodbujajo pretirano potrošnjo, pomanjkljive investicije in naraščanje brezposelnosti v pospešeno starajoči se družbi. In to v svetu, ki bi mu zelo prav prišli kitajsko varčevanje in sposobnosti industrije.

Primerno ravnanje bi bilo, da bi visoke kitajske prihranke usmerili v povišane investicije v infrastrukturo in usposabljanje revnejših predelov Afrike in Azije. Nova kitajska Azijska infrastrukturno investicijska banka (AIIB) in njen projekt “Eno področje, ena cesta” za vzpostavitev modernih transportnih in komunikacijskih povezav v regiji sta koraka v pravo smer. Ti programi bodo kitajskim tovarnam omogočale pospešeno proizvajanje investicijskih proizvodov, ki so potrebni za hitro ras v revnejših državah. Potrebno bi bilo dovoliti, da se kitajska valuta razvrednoti in bi tako Kitajska lahko pod ugodnejšimi pogoji izvažala proizvode v Afriko in Azijo.

Na splošno bi bilo primerno, da bi vlade okrepile vloge nacionalnih in multilateralnih razvojnih bank (vključujoč regionalne razvojne banke za Azijo, Afriko, Ameriki in za muslimanske države), da bi tako usmerili dolgoročne prihranke iz pokojninskih in zavarovalniških skladov ter komercialnih bank v dolgoročne javne in zasebne investicije za industrije in infrastrukturo 21. stoletja. Centralne banke in skladi za upravljanje s tveganim kapitalom na dolgi rok ne morejo zagotoviti ekonomske rasti in finančne stabilnosti. Le dolgoročne investicije, tako javne kot zasebne, lahko prispevajo k dvigu svetovne ekonomije iz trenutne nestabilnosti in počasne rasti.

Prispevek je bil najprej objavljen na Project Syndicate.

5 KOMENTARJI

  1. Zanimivo se sliši tole in kar vpije od tega, da je Sachs “svetovni ekonomist” in morda celo filozof. Uresničevati kaj takega pa bi zahtevalo svetovni totalitarizem. Vse to se lepo sliši, vendar to pomeni da cel svet obvladujejo multinacionalke. In tak kapitalizem ne bo vzdržal.
    Gibalo svetovne rasti so lokalne ekonomije. Vsaka vaška trgovina je več vredna od megamarketov. Vsak vaški avtomehanik je več vreden od super pooblaščenih servisov. V tem bo rast. Takole pa bomo vsi sužnji; tudi v Sparu bodo rabili trgovce in ne sužnje. Prej ali slej se bo to poznalo. Svoboda trga in lokalno gospodarjenje, to je pot uspeha. Ker ekonomija je za ljudi, vendar.

  2. Precej navijanja za globalizacijo, za odprtje družbe. Nekaj o globalnem varčevanju ampak si ne predstavljam, kako bi to zgledalo v naši državi.

    Odprtje lahko pomeni razvoj v neki revnejši državi, lahko pa pomeni prosto pot kapitalskim dobičkarjem.

    Nič o spodbujanju malega lokalnega podjetništva, ohranjanju kulture. Skratka o zaščiti neke manj razvite družbe, da se bo lahko brez skrbi odpirala proti močnejšim.

    • j …”Nič o spodbujanju malega lokalnega podjetništva”
      ———-
      Prav to naj bi bila naloga “odprte družbe”. kot jaz razumem naj bi spodbujala in varovala interese državljanov, kar zdaj kot se zdi ni več v pristojnosti oblasti.
      Nastalo je stanje, ko se zdi da ima država. beri oblast čisto druge interese, kot jih imajo ljudje. Med državo in med družbo je nastala praznina ki ni zapolnjena, temu reče Soros “zaprta” družba (kar je tipično za totalitarne sisteme).

      • Saj zame je tudi ideal imeti družbo, ki je odprta, in sposobna biti enakovredna tekmecem. Poudarek je na biti sposobna.

        Če družba ni dovolj močna in se odpre, se lokalna podjetja hitro znajdejo v težavah, ker niso takoj sposobna biti konkurenčna. Tuji trgovci pa lahko takoj preplavijo trg. To se je pri nas zgodilo takoj po osamosvojitvi. V politiki ne, na trgu pa.

        Kakorkoli, zdi se, da Sorosove ideje v praksi ne delujejo. Mogoče zato ker je naiven in je idealist. Ampak kot finančnik pa vsekakor je sposoben, ker mu gre dobro.

Comments are closed.