Marš ob žici ali Ljubljana mesto terorja

18

Avtor: Jože Bartolj. Otroci bodo tudi tokrat pohajali po poti spominov, pa čeprav njihovi spomini ne sežejo prav daleč. »Gremo na pohod,« mi pravi naš vrtičkar. In tukaj se njegova zaznava pohoda konča. Vzgojiteljica je naročila sok naj se dobro obujejo in prinesejo s seboj sok in nekaj za okrepitev. »Lepo bo!«

Ne dvomim, da bi ne bilo. Lepo bi bilo tudi, če bi otroke iz vrtca peljali pokazat bližnjo cerkev, kjer se skrivajo največji kulturni zakladi v našem okolju, a to nikomur ne pade na pamet. Jasno, saj je Cerkev ločena od države. A vendar je Pot ob žici tudi kulturni spomenik in nikomur se ne zdi sporno, da tja vodijo tudi malčke…

Res je tragično, da je bila Ljubljana več kot tri leta za bodečo žico. Pravijo, da je bila največje koncentracijsko taborišče. Ste se kdaj vprašali, kaj je Ljubljana storila, da je postala »Mesto heroj«?

Že do Marijinega vnebovzetja 1941 je na pobudo Edvarda Kardelja delovala Varnostno obveščevalna služba (VOS). Organiziranje te službe je bilo zaupano Francu Ravbarju – Vitezu in Zdenki Kidrič – Marjeti. VOS se je postavila predvsem proti »denunciantom«, »izdajalcem« in »petokolonašem« (izraz peta kolona se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu 8. novembra 1941). Tako je v času od jeseni 1941 do 1. maja 1942 v Ljubljani izvršenih 65 likvidacij, kot pravi poročilo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet namenjeno vrhovnemu štabu. V poročilu najdemo tudi nekatera imena umorjenih Slovencev. Na svoje politične nasprotnike so največkrat streljali, nekoga pa so v veži Kolizeja celo zadavili. Točno število žrtev ni znano…

Je torej čudno, da so Italijani februarja 1942 začeli s postavljanjem žične ograje okoli Ljubljane? Število VOS-ovcev v Ljubljani je zaradi tega ukrepa iz 50 (marca 1942) padlo na 7 (septembra 1942). Likvidacije pa so se nadaljevale. Ljubljana je bila takrat mesto terorja.

Prvi komandant VOS v Ljubljani je bil Franc Ravbar – Vitez, od decembra 1941 dr. Marijan Dermastia – Urban, od aprila 1942 do maja 1943 pa Edo Brajnik – Štefan. Najožji sodelavci so bili Zvonimir Runko – Pavle (po njem se je imenovala OŠ v Šiški), Štefan Babnik, Franc Stadler – Pepe, Majda Peruzzi – Urška in Milan Pogačnik – Tomaž.

V prvih letih po vojni so nekateri člani VOS-a zapisali spomine na akcije, v katerih so sodelovali. Ti zapisi se nahajajo v arhivu VOS. Marsikaj pa je ostalo samo v ustnem izročilu ali bilo zamolčano. Pa preberimo kaj so zapisali o umoru Brede Hvale, ki je bila umorjena 5. aprila 1942. Komunisti so Hvaletovi očitali predvsem intimna druženja z Italijani in nekaj manjših prekrškov, ki za prizadete niso imeli večjih posledic. Na italijanskega oficirja, ki je bil v času umora v njeni družbi, so streljali le zato, ker je ta izvlekel pištolo, sicer pa ni bil tarča. Poročilo o dogodku je po vojni napisal Ladislav Vidrajs – Pezdorko.

Pravi takole: »Na velikonočno nedeljo meseca aprila 1942 je dobila naša grupa od obveščevalne službe na ljubljanskem gradu – Verbič Petra – obvestilo, da se trenutno nahaja na gradu Hvale Breda v družbi komandirja grajske straže. Hvale Breda je imela stanovanje na gradu, vendar se je pred našo uspelo akcijo največ zadrževala ter tudi prenočevala v Poljanski kasarni. Bila je strah vseh grajskih prebivalcev. Trenutek, ki se nam je nudil, se nam je zdel ugoden in smo sklenili, da ga brez pomisleka izkoristimo. Čakati na kakršno koli odobrenje za likvidacijo ni bilo časa in tako smo tov. Šuštar (Crni), Djidji (verjetno Silvo Hrast – Džidži), Ros (morda Ros Matija – Miklavž) in jaz napravili načrt za likvidacijo brez predhodnega odobrenja vodstva VOS-a. Treba se je bilo takoj odločiti. Tov. Djidji, ki je prevzel vodstvo akcije, nam je dal takoj potrebna navodila, nato pa smo takoj odšli proti gradu. Na gradu nas je že pričakoval tov. Verbič Peter, ki nam je dal še zadnje podatke o Hvaletovi, ki je bila tisti trenutek na pročeljni strani gradu v družbi komandirja grajske straže, nekega Italijana. Prostor, kjer sta bila, se nam ni zdel primeren za akcijo. Ura je bila šele ena popoldne, zato smo se odločili, da počakamo na ugodnejši trenutek, ker smo pričakovali, da bosta odšla na ljubimkanje na kako drugo, bolj ugodno mesto. Ob treh popoldne sta res odšla, na naše presenečenje pa sta zavila v grad, namesto v gozd, kakor smo pričakovali. Zdelo se nam je že, da bo akcija izpodletela, vendar pa upanja še nismo izgubili.

Čakali smo še naprej in naša potrpežljivost je bila kronana z uspehom. Ob pol petih sta se zopet prikazala v grajskem parku. Šla sta po vozni poti mimo okopov, nato po poti mimo prostora, kjer so pozneje pokopavali domobranci svoje mrtve iz Kočevja ter na ovinku neke stezice sedla na klop. Prostor in čas se nam je zdel ugoden. Ker nas je bilo za izvedbo akcije preveč, je predlagal Djidji, da bi šli samo trije, ostala dva pa naj bi bila za stražo. Na akcijo smo odšli: tov. Crni, Djidji in jaz. Z običajnim korakom, kakor da se sprehajamo, smo prišli do njiju. Komaj nekaj metrov smo bili oddaljeni od njiju, ko je Djidji zavpil: ‘Roke v vis!’ in v tem so že padli streli. Hvaletova se je takoj zgrudila mrtva, komandir pa je hotel še nekaj zavpiti, pa je tudi on dobil svojo porcijo. Smrtno zadet sicer ni bil, imel pa je še toliko moči, da se je vrgel s klopi za drevo v bližini, potegnil samokres ter oddal nekaj strelov za nami, vendar ni nikogar zadel, ker smo bili takrat že precej daleč. Poudariti moram še to, da ni bil naš namen likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti, da nam ne bi pozneje kakorkoli škodoval. Po akciji smo se morali čim preje umakniti. Na naše strele so postali pozorni Italijani na samem gradu in tudi tisti, ki so prihajali na grad. S precejšnjim tempom smo se premikali proti Streliški ulici. Nasproti nam je prišla grupa Italijanov, katerim smo se umaknili v smeri Ljudskega doma. Na poti smo preskočili precej visoko živo ograjo, tekli po nekem travniku ter čez neko dvorišče in se znašli za Ljudskim domom. Tu so nas opazili neki študenti in vpili za nami: ›Vidiš jih, vidiš, barabe, spet so naredili enega hudiča!‹. Nismo se ozirali za njimi, temveč smo gledali, da se čim preje in čim dalje umaknemo. Pri Mestnem domu smo skočili na tramvaj, ki je baš tisti trenutek pripeljal mimo, nato pa smo se razšli po svojih domovih, da spremenimo svojo zunanjost. Ob sedmih zvečer smo se zopet zbrali pri tov. Djidjiju, kjer smo podrobno analizirali uspeh naše akcije.«

Brutalno, kajne? Niso se usmerili proti sovražniku, Italijanu (on je bil le posredna škoda), ampak proti domačinki, Slovenki. Likvidatorji niso imeli niti odobritve komande (delali so na lastno pest), kaj šele da bi ji sodilo kakšno sodišče… In kazen za njeno dejanje je očitno sorazmerna s težo »zločina«. Koliko je smrt omenjene ženske pripomogla k koncu vojne pa je tudi vprašanje za jasnovidce… Gotovo je pripomogla k strahu, ki je takrat vladal v Ljubljani.

S tem, ko podpiramo take manifestacije, vede ali nevede podpiramo tudi teror tistega časa. Danes ko sočustvujemo z nepotrebno smrtjo potepuškega psa, pa še vedno ne zmoremo sočustvovati z žrtvami tistega časa. Še več, nehote jih omalovažujemo tudi s tem, da javno ne povemo, da se z »marši ob žici« ne strinjamo…

 


18 KOMENTARJI

  1. da, te stvari je treba poznati.

    a da s ‘tekom trojk’ podpiramo ta teror je tako kot da z obiskom koloseja podpiramo metanje kristjanov v žrela.

    četudi mnogi ta dogodek še vedno stražijo, pa jim ga jemlje in ‘odrešuje’ vztrajno tekoči čas… (npr. takšni prispevki).

  2. Vlačuganje z okupatorjem je pač hud zločin, če ne bi teh vlačug likvidiral, bi se jih še več kurbalo z Italijani.

    • Vsem ljudem se ne da pomagati, vi pač sodite mednje! Zagovarnjanje umorov žensk, ker so spale s komerkoli že, sodi v to kategorijo! Res herojska dejanja – takrat in danes!

      • Katoliki bi morali taka dejanja pozdraviti, saj veliko prispevajo k spolni vzdržnosti, no, vsaj med okupacijo.

        • za admina – menim, da taka bolna razmišljanja, ki se odražajo kot poveličevanje medvojnega in povojnega komunističnega nasilja in popolno nespoštovanje človeškega življenja, ne sodijo na ta portal.

          Naj si primož in janko najdeta nov portal za svoje travme.

        • In potem največji nasprotnik vzdržnosti zagovarja spolno vzdržnost.

          Saj vemo. Samo z vašimi so lahko seksale, ker sicer jih nihče ni maral.

    • Primož, ne obsojat teh ubogih žensk kar povprek. Nekatere so se prostituirale, ker so bile v strašni revščini, druge so na ta način spravljale iz zaporov svoje bližnje, kamor so jih spravili predvsem klerikalni ovaduhi. Številne pa so v taka nečastna dejanja porinili slavospevi (“velika katoliška Italija”, “tisočletna rimska kultura” ipd.), ki so jih italijanskim okupatorjem hlapčevsko peli domači izdajalci na čelu z Rožmanom. Mislile so pač, da ni nič narobe, če malo polepšajo dan vojakom take civilizirane in močne države, pa še kaka lira jim je padla v žep …
      Tudi za to sramoto pa so seveda krivi klerofašistični kolaboranti pod vodstvom Rožmana.

    • Ne morem verjeti, da med nami obstajajo tako razcloveceni! Primoz, molite za odpuscanje zocina in za odpuscanje svojega zapisa.
      Kako brezsrcno, celo z uzivanjem opisuje, zlocinec, uboj zenske, nedolzne, ki ni nikomer storila nic zalostnega. In s skoro obzalovanjem uboj okupatorskega oficirja!
      Ne morem verjeti, so bili VOS-ovci zdruzba za brezseksualno druzbo?

      • Če je vojna in v borbi ubiješ sovražnika, to ni zločin niti uboj. Taka so pač pravila vojne.
        Če pa v vojnem času ubiješ civilista, je to zločin. Vojni zločin, ki ne zastara.

        Ravno danes so v Stožicah odkrili človeška okostja. In izprijeni ljudje natolcujejo o “premetavanju kosti”. Naj raje pomislijo na to, da skoraj dobesedno velja reklo: kamor zasadiš lopato, naletiš na kosti. Vse to je delo “osvoboditeljev”. Vse to so si privoščili “osvoboditelji” pri ponovnem zasužnjevanju naroda: izpod nemške okupacije pod okupacijo komunistov. In zadnja okupacija je bila najgrozovitejša.

  3. PRAV pred kratkim sem srečal in se pogovarjal s bivšim LJ. komunalcem LESARJEM , ta pa je svojčas imel jajca ! On je dal požagati tisto zajrjavelo rogovilje , ki so “krasile “, bile v napoto ob žici okupirane LJUBLJANE !
    RAZLOG , DA SO LJ. obdali z žico , so bili nenehni upadi komunističnih likvidatorjev v mesto ! S tem jim je bilo uteženo ! LJUBLJANE pa partizani niso osvobodili , ampak so vkorakali v izpraznjeno mesto ! Domobranci so se zavedali , da so nasprotniki norci in bi Ljubljana požgali !

    • Da! Tri dni je bilo v Ljubljani brezvladje. Potem, ko so zasedli izpraznjeno mesto, so se začeli dnevi groze. Dovolj je, če zapišem samo – OZNA.

  4. Televizija Ljubljana je v poznih 60. letih posnela igrano serijo VOS. Gledal sem jo, točno pa se ne spomnim več, koliko umorov so predstavili. Morda kakih 8 ali 9.
    Ne vem, če so to serijo ponovno predstavili v samostojni Sloveniji. Bi bilo pa dobro! S spremnim komentarjem seveda.

    Ena pingvinovsko-udbovskih manipulaciji je ravno podelitev naziva “heroj” za Ljubljano. Podelili so si ga sami sebi za “herojska” pobijanja znanih ljudi v Ljubljani.
    Po drugi strani pa je ta naziv zlagan. Življenje v Ljubljani je bilo med vojno še znosno. Seveda ni bilo uživaško, znosno pa je kljub okupaciji, racijam in streljanjem talcev, bilo. Živa groza pa se je dogajala na podeželju. Požiganje kmetij, “obiski” Italijanov, partizanov, Nemcev, domobrancev. Skorajda vsak tak “obisk” je zahteval krvni davek. Partizani so poleg tega izropali kmetije do zadnjega grižljaja. Ljudje niso imeli od česa živeti. Še celo jedilni pribor so ukradli. Življenje je bilo polno nepopisne groze. Ljubljana pa heroj!!!!!! Kako strahotno so se komunisti po vojni norčevali iz ljudi!!! HEROJ in zaresni heroj je bilo podeželje! In vsak človek po samotnih kmetijah, ki je preživel, je bil heroj. Vse ženske in otroci, ki so preživeli, so bili heroji.
    Naziv “Ljubljana – mesto heroj” pa si – komunisti in oboževalci “NOB” – nekam zataknite. Hinavci!

  5. Nihče ni za vojno in vsi so za mir
    in vsi so za bratstvo, nihče za prepir.
    Od same ljubezni vsak čas na granatah
    bo vtisnjeno geslo: Darilo za brata.

    Janez Menart

  6. pod lipo se ne laže

    veš, pod lipo se ne laže

    ker če se, te jaga baba

    tista grda, strašna, slaba

    zmelje, na svoj kruh namaže

    veš, pod smreko je zavetje

    tam v globoki mrzli senci

    tam trohni meso v esenci

    molka skozi vse poletje

    veš, ob brezi strah zamrzne

    vrže se v rim klokotanje

    zapusti stemnjene sanje

    crknejo pošasti drzne

    veš ob ruju pesem zrase

    kad krvi, ki vre, prevrne

    da rdečini ton povrne

    sla zavest potegne vase

    veš, pod lipo se ne laže

    smreki poj, kar gluhi sliši

    v ruj škrlaten Nič zariši

    breza, glej, ti jezik kaže

    veš, pod lipo se ne laže

Comments are closed.