Avtor: Jože Bartolj. Otroci bodo tudi tokrat pohajali po poti spominov, pa čeprav njihovi spomini ne sežejo prav daleč. »Gremo na pohod,« mi pravi naš vrtičkar. In tukaj se njegova zaznava pohoda konča. Vzgojiteljica je naročila sok naj se dobro obujejo in prinesejo s seboj sok in nekaj za okrepitev. »Lepo bo!«
Ne dvomim, da bi ne bilo. Lepo bi bilo tudi, če bi otroke iz vrtca peljali pokazat bližnjo cerkev, kjer se skrivajo največji kulturni zakladi v našem okolju, a to nikomur ne pade na pamet. Jasno, saj je Cerkev ločena od države. A vendar je Pot ob žici tudi kulturni spomenik in nikomur se ne zdi sporno, da tja vodijo tudi malčke…
Res je tragično, da je bila Ljubljana več kot tri leta za bodečo žico. Pravijo, da je bila največje koncentracijsko taborišče. Ste se kdaj vprašali, kaj je Ljubljana storila, da je postala »Mesto heroj«?
Že do Marijinega vnebovzetja 1941 je na pobudo Edvarda Kardelja delovala Varnostno obveščevalna služba (VOS). Organiziranje te službe je bilo zaupano Francu Ravbarju – Vitezu in Zdenki Kidrič – Marjeti. VOS se je postavila predvsem proti »denunciantom«, »izdajalcem« in »petokolonašem« (izraz peta kolona se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu 8. novembra 1941). Tako je v času od jeseni 1941 do 1. maja 1942 v Ljubljani izvršenih 65 likvidacij, kot pravi poročilo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet namenjeno vrhovnemu štabu. V poročilu najdemo tudi nekatera imena umorjenih Slovencev. Na svoje politične nasprotnike so največkrat streljali, nekoga pa so v veži Kolizeja celo zadavili. Točno število žrtev ni znano…
Je torej čudno, da so Italijani februarja 1942 začeli s postavljanjem žične ograje okoli Ljubljane? Število VOS-ovcev v Ljubljani je zaradi tega ukrepa iz 50 (marca 1942) padlo na 7 (septembra 1942). Likvidacije pa so se nadaljevale. Ljubljana je bila takrat mesto terorja.
Prvi komandant VOS v Ljubljani je bil Franc Ravbar – Vitez, od decembra 1941 dr. Marijan Dermastia – Urban, od aprila 1942 do maja 1943 pa Edo Brajnik – Štefan. Najožji sodelavci so bili Zvonimir Runko – Pavle (po njem se je imenovala OŠ v Šiški), Štefan Babnik, Franc Stadler – Pepe, Majda Peruzzi – Urška in Milan Pogačnik – Tomaž.
V prvih letih po vojni so nekateri člani VOS-a zapisali spomine na akcije, v katerih so sodelovali. Ti zapisi se nahajajo v arhivu VOS. Marsikaj pa je ostalo samo v ustnem izročilu ali bilo zamolčano. Pa preberimo kaj so zapisali o umoru Brede Hvale, ki je bila umorjena 5. aprila 1942. Komunisti so Hvaletovi očitali predvsem intimna druženja z Italijani in nekaj manjših prekrškov, ki za prizadete niso imeli večjih posledic. Na italijanskega oficirja, ki je bil v času umora v njeni družbi, so streljali le zato, ker je ta izvlekel pištolo, sicer pa ni bil tarča. Poročilo o dogodku je po vojni napisal Ladislav Vidrajs – Pezdorko.
Pravi takole: »Na velikonočno nedeljo meseca aprila 1942 je dobila naša grupa od obveščevalne službe na ljubljanskem gradu – Verbič Petra – obvestilo, da se trenutno nahaja na gradu Hvale Breda v družbi komandirja grajske straže. Hvale Breda je imela stanovanje na gradu, vendar se je pred našo uspelo akcijo največ zadrževala ter tudi prenočevala v Poljanski kasarni. Bila je strah vseh grajskih prebivalcev. Trenutek, ki se nam je nudil, se nam je zdel ugoden in smo sklenili, da ga brez pomisleka izkoristimo. Čakati na kakršno koli odobrenje za likvidacijo ni bilo časa in tako smo tov. Šuštar (Crni), Djidji (verjetno Silvo Hrast – Džidži), Ros (morda Ros Matija – Miklavž) in jaz napravili načrt za likvidacijo brez predhodnega odobrenja vodstva VOS-a. Treba se je bilo takoj odločiti. Tov. Djidji, ki je prevzel vodstvo akcije, nam je dal takoj potrebna navodila, nato pa smo takoj odšli proti gradu. Na gradu nas je že pričakoval tov. Verbič Peter, ki nam je dal še zadnje podatke o Hvaletovi, ki je bila tisti trenutek na pročeljni strani gradu v družbi komandirja grajske straže, nekega Italijana. Prostor, kjer sta bila, se nam ni zdel primeren za akcijo. Ura je bila šele ena popoldne, zato smo se odločili, da počakamo na ugodnejši trenutek, ker smo pričakovali, da bosta odšla na ljubimkanje na kako drugo, bolj ugodno mesto. Ob treh popoldne sta res odšla, na naše presenečenje pa sta zavila v grad, namesto v gozd, kakor smo pričakovali. Zdelo se nam je že, da bo akcija izpodletela, vendar pa upanja še nismo izgubili.
Čakali smo še naprej in naša potrpežljivost je bila kronana z uspehom. Ob pol petih sta se zopet prikazala v grajskem parku. Šla sta po vozni poti mimo okopov, nato po poti mimo prostora, kjer so pozneje pokopavali domobranci svoje mrtve iz Kočevja ter na ovinku neke stezice sedla na klop. Prostor in čas se nam je zdel ugoden. Ker nas je bilo za izvedbo akcije preveč, je predlagal Djidji, da bi šli samo trije, ostala dva pa naj bi bila za stražo. Na akcijo smo odšli: tov. Crni, Djidji in jaz. Z običajnim korakom, kakor da se sprehajamo, smo prišli do njiju. Komaj nekaj metrov smo bili oddaljeni od njiju, ko je Djidji zavpil: ‘Roke v vis!’ in v tem so že padli streli. Hvaletova se je takoj zgrudila mrtva, komandir pa je hotel še nekaj zavpiti, pa je tudi on dobil svojo porcijo. Smrtno zadet sicer ni bil, imel pa je še toliko moči, da se je vrgel s klopi za drevo v bližini, potegnil samokres ter oddal nekaj strelov za nami, vendar ni nikogar zadel, ker smo bili takrat že precej daleč. Poudariti moram še to, da ni bil naš namen likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti, da nam ne bi pozneje kakorkoli škodoval. Po akciji smo se morali čim preje umakniti. Na naše strele so postali pozorni Italijani na samem gradu in tudi tisti, ki so prihajali na grad. S precejšnjim tempom smo se premikali proti Streliški ulici. Nasproti nam je prišla grupa Italijanov, katerim smo se umaknili v smeri Ljudskega doma. Na poti smo preskočili precej visoko živo ograjo, tekli po nekem travniku ter čez neko dvorišče in se znašli za Ljudskim domom. Tu so nas opazili neki študenti in vpili za nami: ›Vidiš jih, vidiš, barabe, spet so naredili enega hudiča!‹. Nismo se ozirali za njimi, temveč smo gledali, da se čim preje in čim dalje umaknemo. Pri Mestnem domu smo skočili na tramvaj, ki je baš tisti trenutek pripeljal mimo, nato pa smo se razšli po svojih domovih, da spremenimo svojo zunanjost. Ob sedmih zvečer smo se zopet zbrali pri tov. Djidjiju, kjer smo podrobno analizirali uspeh naše akcije.«
Brutalno, kajne? Niso se usmerili proti sovražniku, Italijanu (on je bil le posredna škoda), ampak proti domačinki, Slovenki. Likvidatorji niso imeli niti odobritve komande (delali so na lastno pest), kaj šele da bi ji sodilo kakšno sodišče… In kazen za njeno dejanje je očitno sorazmerna s težo »zločina«. Koliko je smrt omenjene ženske pripomogla k koncu vojne pa je tudi vprašanje za jasnovidce… Gotovo je pripomogla k strahu, ki je takrat vladal v Ljubljani.
S tem, ko podpiramo take manifestacije, vede ali nevede podpiramo tudi teror tistega časa. Danes ko sočustvujemo z nepotrebno smrtjo potepuškega psa, pa še vedno ne zmoremo sočustvovati z žrtvami tistega časa. Še več, nehote jih omalovažujemo tudi s tem, da javno ne povemo, da se z »marši ob žici« ne strinjamo…
