Marksizem ali razkošje, da me ni (več) zraven

16
Margarete Buber-Neumann Foto Sophie Bassouls, 1986  (chagalov.tumblr.com)
Margarete Buber-Neumann
Foto Sophie Bassouls, 1986 (chagalov.tumblr.com)

Pasji dnevi in refleksija o marksizmu

Od vročine krasno zbit med stene hladnega farovža se spominjam dni marksistične mladosti. K temu sem spodbujen od zunaj. V tem času namreč nekateri obravnavajo novokomunizem kot nekakšno šik držo, ustrezno za razmišljajočo mladino. Podal bom nekaj misli o razmišljajoči in o kobajagi razmišljajoči mladosti ter marksizmu. Temeljil bom tudi na osebni izkušnji. V bistvu bom povedal dvoje: marksizem zna biti precej očarljiv zlasti za intelektualce in tiste, ki to nameravajo biti ali si domišljajo, da so; ter: noben intelektualec ne rabi biti marksist, da ostane imeniten in napreden. Vmes bom poskušal sesuti nikogar drugega kot gigantskega Sartra.

Tudi če boste tale malo daljši zapis vzeli kot čtivo za pasje dni, bom vesel. Celo v pasjih dnevih porojeno lahko koristi. Martin Heidegger je dejal, da more tudi dolgčas sprožiti globoke misli.

Dominantni koordinatni sistem

Jean-Paul Sartre je pred dobrega pol stoletja zapisal, da je marksizmu uspelo vzpostaviti koordinatni sistem, po katerem presojamo, kaj je napredno in kaj ne. To je zapisal, ko je tudi sebe razglasil za marksista. „Človek – nekoristna strast“ (prvi Sartre) je čez noč postal „človek – revolucionarna strast“ (drugi Sartre). Vprašajmo: Je Sartre postal marksist zaradi marksizma ali pa je postal marksist, da bi bil v marksističnem koordinatnem sistemu na pravi strani in si prislužil naziv „papež eksistencializma“, četudi eksistencializmu ni bil več povsem zvest? In: Se je slovenski literarni kritik Josip Vidmar po l. 1945 tudi intimno vdal marksizmu ali pa je le oportunistično priznal hegemonijo titoističnega koordinatnega sistema in se poskušal spraviti v čim bolj ugodno lego?

Težko vedeti. „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca,“ če parafraziram srbski rek o šoferjih. A pojdimo po vrsti.

Kako in zakaj nas je marksizem očaral

Kar se tiče komunizma, sem nekoliko prostovoljnega insajderja (neprostovoljni insajderji smo takrat bili vsi). Leto in pol vojaške kadetnice, šestkrat v mladinski delovni brigadi (moji veliki šefi so bili kalibri tipa „inteligentni“ Školč in „hipnotizer“ Anderlič), trikrat udarnik, aktivno delo v ptujski Zvezi socialistične mladine, članstvo v medobčinskem centru za marksistične krožke, branje Engelsovega Anti-Dühringa pod vodstvom mentorja,… Vse to v kratkih in božansko napetih štirih gimnazijskih letih. Vem, kako psihološko očarljiv je znal biti komunizem. Še takrat, ko si že dvomil vanj in se že družil s katoliškimi subverzivneži, ti ni bilo težko imeti Chejeve ikone na steni, tam nekje na pol poti med od prednikov podedovano sliko Srca Jezusovega ter posterjem HM skupine Van Halen. Mea culpa!

Prvi trik marksistične dogmatike je bil v para-religioznem eshatonu. Po domače: v obljubljenem raju na zemlji. Drugi trik je bil v mesijanski vlogi, ki ti je bila podeljena, če si bil na pravi strani. Bil si tisti, ki spreminja svet, namesto da blebetal o njem (znamenita 11. teza o Feuerbachu). Tretji trik: marksizem je nastopal kot totalna razlaga sveta (Heglova dediščina), se šopiril v mnogih hibridnih pojavnostih, se bil sposoben spečati s psihoanalizo, seksusom, avantgardno umetnostjo, teologijo. Marksizem ni bil samo moskovska sivina in jugoslovanska norišnica, bil je tudi frankfurtska šola, bil je Bertolt Brecht, cheguevarevska poetika. Če si hotel, si ga videl pri Bobu Marleyu in v woodstockovih dolgolascih. Bil je povsod. Bil je objektivna sila. Težko mu je bilo uiti.

Hegemonija nad opisom časa, ki je vzbujala strahospoštovanje

Skratka, marksizem, ortodoksen in manj ortodoksen, je imel hegemonijo nad opisom časa. Ni se imponiral le z prislanjanjem pištole na nasprotnikovo čelo, temveč tudi s kulturnim elanom. Za povrh se je še samo deset let pred njegovim padcem zdelo, da je kot družbena paradigma malodane neuničljiv. Niti 2. vatikanski koncil si ni upal izreči jasne sodbe zoper njega.

Je marksistična hegemonija nad opisom časa bila tolikšna, da je vzbujala strahospoštovanje tudi za vatikanskimi zidovi? Zdi se, da res. Saj veste, kakšna je bila vatikanska formula v odnosu do komunističnih režimov. V dobro vernikov za železno zaveso raje fina „Ostpolitik“ (ime za vatikansko politiko do komunističnih vladavin), za katero nesporni specialist je bil kardinal Casaroli, kot odkrita rokoborba z Moskvo, kar so pogrešali nekateri bolj bojeviti škofje.

Navajam Sartra, da bi nakazal, kako težko je bilo takrat zahodnemu intelektualcu in umetniku (četudi meščansko liberalne provenience) biti napreden in ne biti marksist ali vsaj simpatizer kakšne od inačic marksizma. Če se marksizmu ni mogel upreti veliki Sartre v svojih zrelih letih, kako naj se mu upre golobradi ptujski dečko v svoji embrionalni politični fazi?

Živi dokazi, da marksistični fascinaciji ni bilo treba podleči

Na „politički nastavi“ za podmladek ZSMS v osemdesetih so nam kakopak rekli, da je Sartre postal marksist, ker da je spoznal resnico. Verjel sem. Sartre, ki sem ga takrat bral kot kombajn žanje žito, se mi ni zdel preračunljivec. Ko sem kasneje v Rimu študiral Alberta Camusa in pisal magisterij o teatru Eugèna Ionesca (z začetno pomočjo pridne romunske sošolke, ki se je pisala Ionescu) ter torej bil kot prisiljen spoznavati razmerja v francoski povojni avantgardi, sem prišel do drugačnih podatkov. Ionesco (avtor Plešaste pevke) je spoštoval Camusa (avtorja Kuge), skoraj zaničeval pa je Sartra (avtorja Gnusa).

Zakaj? Ker je Sartre vedel o sovjetskih gulagih in molčal. Vedel je o hudih kršitvah človekovih pravic v komunistični Rusiji, pa se je vseeno z medijskim pompom samo-okronal za marksista, kar je takrat lahko kaj hitro pomenilo filo-sovjetsko držo. Ionesco, Romun v Parizu, ki je tudi vedel, kaj se dogaja za železno zaveso in bil zato enako oster antikomunist kot antifašist, je zaradi sprenevedavega Sartra doživel popadek sartrijanskega gnusa in camujevskega revolta obenem. Sartre je postal zanj kot človek brez časti.

Bili so namreč možje, ki so zmogli biti napredni, drugačni, provokativni, revolucionarni, ne da bi podlegali hipnozi marksističnega dialektičnega materializma. Bilo so ljudje, ki so spreminjali svet in ne le blebetali o njem, ob tem pa se požvižgali na Marxove teze ter na dominantni koordinatni sistem. Bilo jim je vseeno, če bodo levičarjih po vseh svojih zvočnikih o njih rekli, da so spiritualisti in reakcionarji. Nekaj imen, ki so me navdihovala v post-teenagerskih letih: Vasilij Kandinski, Eugène Ionesco, Samuel Beckett, Salvador Dalí, Antoni Gaudí, tudi Bob Dylan,…

Izstop iz koordinatnega sistema

Ti možje so zmogli svojevrstno anti-anti-konformistično držo, ker so bili po camujevsko ljubosumni na svobodo in dostojanstvo človeka ali pa ker so tako ali drugače ohranjali stik s judovsko-krščansko korenino. „Slab kristjan – a kristjan!“ je odgovoril Eugène Ionesco na vprašanje, kaj je po prepričanju. „Monarhist v metafizičnem smislu,“ je svoje prepričanje označil Salvador Dalí, avtor nesmrtnih platen z urami (razvlečenimi, kot da bi bile testo za pizzo). Samuel Beckett, ki ga je marksizem nekoliko oplazil, je v Čakajoč Godota povedal vse; in to tako očitno, da nihče ne opazi.

Vpričo teh imen ugledaš bedo zahodnih sartrov in vzhodnih vidmarjev. Zlasti tistih zahodnih, ki so vedeli, in bili tiho – pozor! – v pogojih popolne svobode govora. To je bil rod tistih zahodnoevropskih levih intelektualcev, ki so jim bili odveč celo obiski ruskega mučenika in nobelovca Aleksandra Solženicina na Zahodu.

Da, marksizmu je uspelo vzpostaviti koordinatni sistem, po katerem se je presojalo, kaj je napredno in kaj ne – vendar mnogi v ta sistem niso hoteli vstopiti. Zaradi hrbtenice, ga. Svetlana Makarović, zaradi hrbtenice!

Padec velikana in domnevni konec zgodovine

Potem so prišli trije pogrebniki komunizma – poljski visoki klerik Karol Wojtyła, britanska skala Margaret Thatcher, z kavbojsko mitologijo impregnirani Ronald Reagan – ter Mihail Gorbačov, sovjetski car, ki car več ni hotel biti. Železna zavesa je čez noč padla. Marksizem kot nauk je čez noč poniknil v kloako. Francis Fukuyama ujame trenutek in izreče znamenito sodbo: „Konec zgodovine!“ Bogu sem neskončno hvaležen, da sem v tistem času (1989 – 1991) živel in poleg brevirja vsakodnevno jemal v roke italijanske in španske časopise. Kakšne naslovnice ob koncu neke zgodovine!

A nekaj se je zalomilo. Nekaj, kar bi se ob tovrstnem koncu zgodovine moralo zgoditi, pa se ni.

Margarete Buber-Neumann, žena nemškega komunista, ki so ga odnesle Stalinove čistke v tridesetih, snaha znanega filozofa Martina Bubra, sama zaprta v gulagu Karaganda, je bila v času komunistično-nacistične kolaboracije (24.8.1939-22.6.1941) s strani sovjetov izročena nacistom. Se pravi, bila je premeščena iz komunističnega gulaga v nacistični „Konzentrazionlager“ (koncentracijsko taborišče). Preživela je in bila vprašana, kakšna je razlika med obema taboriščema. „Nobene, le da je prvo bolj umazano od drugega,“ je rekla ironično. Edina razlika je bila v občutku za higieno, ki je pri Nemcih višji kot pri Rusih, vse ostalo je bilo isto. Vse do arhitekturnih in urbanističnih rešitev. Gulag in KL sta bila siamska dvojčka.

„Če ni nobene razlike, zakaj potem komunizem po svojem padcu ni doživel enako ostre obsodbe, kot jo je doživel nacizem?“ se sprašujemo in jezimo že četrt stoletja. Zakaj dandanašnji v New Yorku lahko obratuje gostinski lokal z imenom KGB Bar, ne more pa obratovati gostinski lokal z imenom Gestapo Bar? O slednjem se npr. sprašuje princetonski profesor Peter Singer.

Preveč vpletenih – prvi razlog za pomanjkljivo obsodbo komunizma?

Mislim, da se je pisalo l. 1997, ko je v italijanskem tedniku Sette (spada pod Corriere della Sera) v daljšem poglobljenem članku na to vprašanje poskušal odgovoriti publicist Brambilla (imena se žal ne spomnim, googlanje mi ni pomagalo). Avtor navede nekaj splošno znanih zgodovinskih in političnih razlogov, zakaj do obsodbe ni prišlo, nato pa se zapiči v najbolj trivialnega med njimi: preveč vpletenih.

Do zaslužene in dosledne obsodbe komunizma s strani Zahoda ni prišlo, ker jih je à la Sartre preveč vedelo in bilo tiho; ker je veliko zahodne študentarije in izobražencev zapadlo idealizmu in modi protikapitalističnega trobentanja, močno pa mižalo nad realno bedo komunizma; ker je marsikakšno levičarsko politično ali kulturno združenje v svobodnem delu Evrope dobivalo finančne injekcije iz Moskve;…

Odločna in dosledna obsodba komunizma v prvi polovici devetdesetih bi v večjem delu zahodnih elit sprožila potres. Od rdečkarstva bi ostala le še rdečica sramu. Preveč jih je bilo vpletenih. Od tod podzavestna popustljivost v odnosu do morilcev in tlačiteljev z rdečega Vzhoda ter težnja k nekakšni amnestiji oz. ne-lustriranju.

Tudi za Slovenijo velja, da si domači komunisti amnestije niso toliko namestili preko murgelskih metod, kot nas uči slovenski desničarski kredo, kot jim je padla v naročje z neba – zahodnega neba.

Razkošje, da me ni zraven

Jean-Paul Sartre je bil dober pisec. V času študija teologije v Rimu sem se zelo potrudil, da so ptujski gledališčniki l. 1993 v Večnem mestu uprizorili njegovo dramo Zaprta vrata. Zrihtal sem spanje, oder, slovensko publiko. Gledalci so bili zadovoljni, gledališčniki odšli domov potrjeni. No, le prof. Ivan Rebernik, vatikanski knjižničar, je hudomušno ponegodoval nad tem izletom „slovenskega nihilizma“ v Rim. Sartre je bil dober pisec a tudi človek, katerega zgodba ponazarja labilnost zahodnega intelektualca v odnosu do drugega (kronološko in kvantitativno pa prvega) totalitarizma dvajsetega stoletja; ponazarja nedoslednost kulturnika, ki je bil lepo nagrajen, ker je stopil v zveličavni gornji levi kot marksističnega koordinatnega sistema.

Ko mi danes kak anketar natrosi, da so študentje in izobraženci večinoma levo (beri: neo-marksistično) usmerjeni, ter namiguje, da je leva opcija tista prava, že zato, ker ima intelektualce na svoji strani, se kot kak balkanski čiča namrdnem in rečem: „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca.“

In tudi to, da sem kot podeželski far v dominantnem koordinatnem sistemu, ki ga poleg glasila KPS (Mladina) forsirajo Borba 1, Borba 2 in Borba 3 (Delo, Dnevnik in Večer), menda lociran na nepravi spodnji strani, med etnofenomeni tipa Modrijani, šmarnična pobožnost in gasilske veselice, mi je bolj v čast kot v sramoto.

Dovolite mi razkošje, da me tokrat ni z vami, dragi borci za pravični družbeni red.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

16 KOMENTARJI

  1. “Niti 2. vatikanski koncil si ni upal izreči jasne sodbe zoper njega.”
    Jaz pa trdim, da to ravno to razlog, zakaj je tako uspel. No … trdim, da so v zadnjem stoletju, dveh Vatiken okupirali prostozidarji, masoni in podobno. Skratka, Vatikan kot obramba pred tajnimi društvi, ki hočejo vladti svetu, je padel. Ne razgalja več zla, tudi pedofili in homoseksualci so imeli svoj trenutek. “So imeli” sem zapisal, ker sem optimist.

  2. Najprej pohvala: še en odličen članek patra Cestnika.

    Avtorjevo razmišljanje bi rad na mestu, kjer se sprašuje o vzrokih neobsodbe komunizma, dopolnil z drobcem, ki mi je prišel na misel včeraj pozno zvečer ob gledanju dokumentarca »Narkokultura« na 2. programu RTVSLO. Film prikazuje bizarno zvrst mehiško-ameriške popularne glasbe, katere objekt občudovanja so narkomafijaši in njihovo nasilje, droge, orožje, ugrabitve, umori. Kar je fascinantno in grozljivo še bolj od same glasbe, je njena nereflektirana popularnost. Igrajo jo ne le po klubih in koncertih, ki jih obiskuje mladina, ob tej glasbi na zabavah poplesujejo vsakdanji ljudje srednjih let, njihovi otroci, njihove babice in dedki. Ljudje, ki gredo naslednje jutro v službo in so po vseh očitnih kriterijih normalni. Spreletelo me je, da je to isti tip ljudi, ki pri nas hodi na dražgoške proslave, ob Hudi Jami skomigne z rameni ali jo odpravi s »premetavanjem kosti«.

    Vzrok neobsodbe komunizma je torej tudi v tem, da prevladuje tip ljudi, ki se ne sprašuje o ničemer izven svoje vsakdanje eksistence, ki je kljub obilju informacij preveč len, da bi se mu ljubilo vedeti in mu zadoščajo memi, ki jih nezavedno vskrava iz družbene in medijske okolice. Problem neobsodbe komunizma je zato del širšega problema – vsesplošnega konformizma. Konformizma verjetno ni mogoče odpraviti, saj je del preživetvene strategije posameznika in družbe. Lahko kvečjemu poskusimo spremeniti vzorce razmišljanja v družbi, katerim se konformisti prilagajajo. Ali pa si privoščimo razkošje, da nas ni zraven.

  3. Veličastno pisanje, p. Cestnik!

    Dovolite mi eno kritiko usodne poškodbe slovenskega človeka. Postal je ne-oseba v komunizmu, utopljen v kolektiv, brez lastnega mnenja, hrbtenice, smeri.

    To vidim tudi v pogovorih v Cerkvi. Ljudje se bojijo govoriti v prvi osebi ednine, ampak govorijo v 2.osebi ednine. Vsaj ortopedu komunizma nimamo več: malokrat slišim v 1.osebi množine (kar govorijo trdi komunisti : mi – vi (ki jih je precej na “desni”. Preveč!

    Kdo bo oznanjal osebno svobodo, če ne kristjan. Kdo se upa izpostaviti, če ne kristjan.
    Tako pa tudi v intimnih cerkvenih skupinah ni iskrenosti (pred zakonci, zakonci, laične in redovne skupnosti. Kdo si upa povedati v prvi osebi ednine svoje misli, želje, čustva, čutenje. Niti 1 na 1 tega ni.

    Če pogledam tole pogumno in iskreno izpoved, ji manjka bistveni košček pokončne in iskrene osebnosti

    “Vem, kako psihološko očarljiv je znal biti komunizem. Še takrat, ko si že dvomil vanj in se že družil s katoliškimi subverzivneži, ti ni bilo težko imeti Chejeve ikone na steni, tam nekje na pol poti med od prednikov podedovano sliko Srca Jezusovega ter posterjem HM skupine Van Halen. Mea culpa!”

    Še takrat, ko SEM (si) že dvomil vanj, MI (ti) ni bilo težko imeti na steni ikone upornika Che.

    Glejte sebe in druge v odnosih in opazili boste to pohabo osebnosti. Če človek ni oseben s sabo, z Bogom, z bližnjim, s skupnostjo… je zelo vprašljiva njegova vera. Vera je osebna vera. Zato so majhne skupine (družina, skavti, mladinska skupina, laične skupnosti,..) tako pomembne in je obiskovanje maše premalo za gradnjo večine ljudi.

    Sem bil zadnjič na novi maši in je nek škrlatni dostojanstveniki klobasa obupno slabo pridigo. Brez smeri, z obvezno narezanimi stavki iz Svetega pisma, brez logike. Tolkel je po ljudeh, ki se borijo, da bi kaj sami storili, da bi bili samostojni. Ki nočejo pomoči družbe in Boga. In to v državi, ki je najbolj kolektivistična na svetu, kjer ni v ljudeh razvitega niti minimuma individualnosti. Ovce, male pi*kice, ki morajo biti naše ali vaše, prenašati ukazovalnost in gozpodovanje ničvrednih gospodarjev. Po izgledu sem mislil, da je škof Štumpf, kasneje sem zvedel, da je Košir z rompompom naslovi.

  4. Odličen članek, a zame previsok nivo vedenja avtorja o napisanih stvareh, dogodkih in dogajanjih na tem področju, da bi karkoli vsebinsko komentiral. Mi pa opisano ni čisto nepoznano, kar mi tudi potrjuje, da moja spoznanja in razmišljanja, žal že v malo poznih letih, gredo v pravo smer.
    Hvala vam, gospod Cestnik.

  5. Odlično domišljeno in iskreno predstavljeno. Všeč mi je, kadar avtorji sebe ne povzdigujejo v status nezmotljivosti in popolnosti. So bolj verodostojni. Povojne generacije so bile deležne bolj represivne in primitivne ideologizacije, ki se ji je bilo lažje upreti. Posebej ob svojcih, vzgojenih v predvojnem času.

    Proti koncu ( a tega koncu še ni bilo na vidiku) režima, je od 70. let naprej pranje možganov doseglo bolj vseobsegajočo in subtilnejšo formo, v kateri je bilo sila težko mlademu človeku, čeprav katoliško vzgojenemu, preprečiti, da se ne bi vsaj malo okužil in bi ga zanašalo.

    Lahko tudi sam, podobno kot Cestnik, pričam o tem. K sreči sem imel doma ob namerno apolitičnih starših tudi izobražene stare starše starih ( nekomunističnih, meščansko-demokratičnih) vrednot, s katerimi sem kot gimnazijec rad diskutiral in polemiziral in ki so me pogosto prizemljili. Šele kasneje sem ugotovil, da so praktično v vsem in vedno imeli prav. K sreči sem redno obiskoval Ameriški kulturni center in tam požiral tudi politične tekste, k sreči sem obiskoval tečaje na Teološki fakulteti, kjer so navduševali Stres, Trstenjak ipd.

    Sicer je pa sistem takrat mimogrede dobil ljudi na svojo stran. Tudi zato verjetno danes več nostalgije za jugokomunizmom v srednji generaciji kot pri generacijah, ki se počasi poslavljajo. To, da je slovenska mladina danes jugokomunistično nostalgična, je pa tragično. To bi bilo možno preprečiti. Take nostalgije za komunizmom in idejnimi marksistično-leninističnimi temelji na Madžarskem, Češkem, Poljskem, Slovaškem, niti Hrvaškem ali v Srbiji ni. Niti na Zahodu. V tem se s Cestnikom ne strinjam.

    Naša država je specifična. Svet Evrope je le sprejel resolucijo o obsodbi in razgradnji totalitarnih sistemov, nekatere države so izvedle lustracijo. Neverjetno je, da omenjena resolucija v “demokratičnem slovenskem parlamentu” v več poizkusih ni dobila parlamentarne večine. Temu v EU ni para, niti v odnosu do fašizma ( kjer sicer Italija ni naredila prav veliko), še manj do nacizma ( kjer je Nemčija ne takoj, ampak skozi desetletja izvedla pravo katarzo), niti do komunizma, ki ga ogromna večina zahodnih Evropejcev niti njihovih politikov ( glej recimo tiste italijanske Demokrate, ki so izšli iz KP) danes ne vrednoti pozitivno.

    • Še to- p. Branko omenja nekatere “napredne” avtorje, ki so njega duhovno vlekli stran od marksizma oz. njegove konkretne jugoboljševistične interpretacije.

      Jaz bi tudi navedel 3 takšne, ki so bili zame pomembni, pa čeprav bolj levi kot desni. Prvi je George Orwell, morda najbolj direktno antitolitatarno pero vseh časov. Drugi britanski, waležanski filozof, matematik, pacifist in Nobelovec za literaturo, sicer pozitivist in agnostik Bertrand Russel, ki je svoje dni obiskal SZ in Lenina, a za razliko od mnogih drugih ni skrival globokega osebnega razočaranja nad tem sistemom in ideologijo, vključno z Marxom. Tretji pa je Erich Fromm, ki ga sicer ni mogoče šteti za protimarksista, je pa po vsebini in vrednotah zelo drugačen od boljševikov, prava antiteza v bistvu.

  6. Jaz nisem imel takega razkošja v mladosti, da bi poznal tudi drugo stran. Mene so ovili kakor kača. Delali so kar so hoteli, jaz sem si vedno moral najti razlago, da so dobri in da imajo razloge, ki jih morda jaz ne razumem. Vse dokler me ta udav ni stisnil do konca. Takrat sem posegel po Kristusu, ki so mi ga tajili in zastrupljali vsa leta.

  7. Odličen članek. Aktuaen izbor problematike: zakaj komunizem v zavesti širše javnosti ni vedno na “seznamu”, kadar se naštevajo zločinski sistemi.
    Tokrat pohvala.

  8. Zastrupitev v otroštvu s tem kako so naši starši neumni, ker so verni, je grozljiva hudobija do otrok. Temu niti pedofilija ne seže do kolen.

  9. Seveda je zapis posrečen, kaže na izreden avtorjev napredek in za oboje si zasluži čestitke. A le upamo lahko, da ne bomo kmalu spet brali njegovega članka, kjer ne bo sledu o teh spoznanjih in bo spet eno samo dolgočasno postavljanje enačajev med demokratično in komunistično stranjo med vojno.

  10. Čudovit prispevek. Navdušen sem. Spominja me na nemške intelektualce in novinarje. Veliko informacij in podatkov, kratko jedrnato, preprosto, a vseeno vsebine polno, polno humorja. Odlično.

Comments are closed.