Dostopnost zdravstvenih storitev bodo zmanjšali, stroške države pa povečali

28
1259

Ideja, da se blaginja poveča, če s podržavljenjem in centralizacijo podjetniške dejavnosti odpravimo profite, je stara marksistična zabloda, ki pa je žal v Sloveniji trdno zakoreninjena. Vladajoča koalicija Marjana Šarca je v koalicijski sporazum zapisala, da bodo ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Partner koalicije, stranka Levica, je sedaj pripravil zakonski predlog, ki naj bi ukinitev uresničil še letos.

Koristi ukinitve, ki jih izpostavljajo predlagatelji, so, da bi najrevnejši z najnižjimi dohodki mesečno prihranili okrog 30 evrov in da bi približno 10 % zbranih premij dopolnilnega zavarovanja, ki jih sedaj zavarovalnice porabijo za svojo dejavnost in dobiček, lahko porabili za dodatno financiranje zdravstva.

Dostopnost zdravstvenih storitev se bo zmanjšala, stroški države pa povečali

Kratkoročno bi delavec s povprečno plačo, ki sedaj plačuje dopolnilno zavarovanje, prihranil mesečno 20 evrov (pod pogojem, da delodajalci ne bodo prevalili povečanja njihovega prispevka v zmanjšanje ali začasno zamrznitev plač), dolgoročno pa se bo dostopnost do zdravstvenih storitev zmanjšala. Najrevnejši, ki si ne bodo mogli plačati hitrejše obravnave, bodo spet prikrajšani.

Tisto, kar bodo ob ukinitvi prihranili posamezniki, naj bi plačali delodajalci. Ker je za zelo velik del zaposlenih glavni delodajalec država, bo povečanje prispevka za te zaposlene dodaten strošek države. Glavni problemi slovenskega zdravstva so netransparentno financiranje storitev ter neučinkovita nabava in neučinkovite investicije. Javni zavod (ZZZS), ki sedaj financira večino zdravstvenih dejavnosti (po ukinitvi dopolnilnega zavarovanja pa bo plačeval vse razen tisto, kar si bodo plačali premožnejši neposredno ali z novimi zavarovanji, ki se bodo pojavila na trgu), plača zdravstvenim ustanovam samo vnaprej dogovorjeni obseg storitev, vrednost storitev pa vrednoti arbitrarno in ne glede na dejanske stroške. Javni denar torej ne sledi bolniku, ampak načrtu javnega zavoda. Še v nobeni dejavnosti centralizacija in podržavljenje nista povečali učinkovitosti.

Če pogledamo poslovno poročilo naše največje bolnišnice UKC Ljubljana za prvo polletje letošnjega leta, vidimo, da se je število obravnavanih pacientov glede na enako obdobje lani zmanjšalo, stroški in prihodki so se povečali, izguba pa je večja od načrtovane. Sprememba v načinu financiranja bo zaposlila uprave zdravstvenih ustanova dodatnim administriranjem in s prilagajanjem novi ureditvi, namesto da bi se posvetili povečanju učinkovitosti. Od ZZZS, kot praktično edinega financerja dejavnosti, spodbud za povečanje učinkovitosti ne moremo pričakovati, skupaj z zdravstvenim ministrstvom so namreč že dokazali, da namenijo več denarja za zdravstvo brez zaznavnih koristnih učinkov. Zakaj bi bilo sedaj kaj drugače?

Vir: Družina, 37(2019)

28 KOMENTARJI

  1. “Dostopnost zdravstvenih storitev se bo zmanjšala”

    Pravilno! Ljudje, ki izvolijo oblast, kakršna je sedaj v Sloveniji, si ne zaslužijo mesta pod soncem! Pisano je namreč:

    Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod … Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni
    Več na: 5 Mz 30, 15-20

      • Pa verjamem, da bo dobri Bog reševal sodobne Lote. Je pa zanimivo, da vi Božjo besedo čutite kot grožnjo. Daj ukrenite že nekaj, do boste kot Lot enkrat zastavili svoje življenje za Boga. Pa boste z Bogom celo barantali, kdaj bo poslal ljudstvo brez vere, da uniči tiste, ki so izbrali smrt. Kot je Lot. Mogoče vas celo žene odreši, kot je Lota! 😉

  2. Vlada z levico spet misli, da je vsemogočen denar, ki ga je treba spraviti v svoj žep, zato razpravlja in ukrepa le finančno, ne pa:
    – organizacijsko in pravno,

    da bi zdravstvo funkcioniralo učinkovito in pravno, brez mafijskih stranpoti in blokad.

    Zdravstvo bi moralo biti zgled plemenite dejavnosti, ki ima celovit čut za dostojanstvo človeka – tako po dostopnosti, odnosu do bolnika in do poštenih zdravstvenih financ in odgovornosti za kvalitetno oziroma nekvalitetno opravljeno delo ter poštenih zdravstvenih financ.

  3. Luka Mesec vam gre na živce in to je edini razlog nasprotovanju ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Vaše razlage so brez smisla. Predlog levice, da se znesek za dopolnilno zavarovanje prenese v običajno obvezno zavarovanje je povsem na mestu. Lahko da predlog ni tehnično dodelan, vendar je to stvar na nivoju kalkulatorja.
    Ali sploh veste, da je ustanovitelj Vzajemne nihče drug kot sam Zavod za zdravstveno zavarovanje?! Torej je Vzajemna v temelju nepotrebna!
    Ali sploh veste, da Vzajemna zavarovalnica ima posebno pravno formo d.v.z. Pri vsem trudu ne morem najti podobne forme za pravno osebo nikjer v tujini. Pa najdeš vse, d.o.o, d.d., d.n.o., … le d.v.z ne najdem.
    Ali razumete kaj je zavarovano? Nobena zavarovalnica ne bi hotela tega zavarovati kot svoj običajni “zavarovalniški produkt”.
    Vzajemno zavarovanje je totalno izigravanje poslovanja in svobodnega trga. Pri vsem trudu ne najdem podobnega zavarovanja nikjer v tujini.
    Samo Slovenija!
    Torej desnica, prosim, pridite na plano z normalnimi poslovnimi in pravnimi argumenti glede Vzajemne, tako da bomo vedeli, da ščitite svobodo trga. Samo to je lahko proti argument Levici, sicer je njihova ideja dobra in bi bilo bolje, da jo podprete.
    Sicer je že ministrica Mazej Kukovičeva iz Janševe vlade imela velike pomisleke glede dopolnilnega zavarovanja, takega kot je.
    Kam so izginili ti pomisleki?! So se mar res raztopili samo zaradi Luke Meseca in Levice. Če je to res, je to sramotno početje za vsako politiko.

  4. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja po zamisli Levice je, milo rečeno, navadna bedarija. Ne rešuje ničesar. Da pri financiranju zdravstvenih storitev ni solidarnosti, je še ena bedarija levičarjev (in še prej ministra Kebra s svojo Belo knjigo); veliko je je (namreč solidarnosti), celo preveč (lažne). In tretja bedarija je, da je javno zdravstvo, kot si ga nekateri predstavljajo, ena sama svetinja in edini garant učinkovitega zdravstva. Javno z vidika javnega financiranja DA, nikakor NE pa državnokombinatsko zdravstvo, kot je sedaj. V javnem zdravstvu so lahko tudi vsi zasebni zdravniki in vse zmogljivosti, če so financirani iz javnih sredstev.
    Velik problem financiranja zdravstva je tudi v tem, da so ene in iste storitve financirane iz dveh virov, iz javnih sredstev obveznega zavarovanja in zasebnih sredstev iz dopolnilnega, seveda v različnih razmerjih. Že najmanj dvajset let je stara zahteva poznavalcev, da je treba definirati storitve, ki jih v celoti krije obvezno zavarovanje (obseg teh pravic bo nujno skrčiti glede na razpoložljiva sredstva), in tiste, ki jih krije v celoti dopolnilno zavarovanje (vse manj nujne storitve). Dodati je treba še dva vira: dodatno zavarovanje za nadstandardne storitve in participacijo. S tem bi bili računi veliko bolj preprosti in čisti. Vendar se tega noben minister ni lotil. V kratkem obdobju ministrovanja se, če smo pošteni, tudi ni mogel. Bolj verjetno pa ni smel!
    Tudi ni problem, da je ZZZS edini izvajalec obveznega zavarovanja. Eni mu očitajo monopol. Kdaj pa je bil kupec storitev monopolist? Zavarovalnica bi pač morala nastopati kot kupec storitev za svoje zavarovance – za ustrezno kvaliteto po najnižji ceni. Če bi bil ZZZS res prava zavarovalnica in ne neki (para)državni sklad, kar je po sedanji zakonodaji. Monopilist je lahko kvečjemu izvajalec storitev. In v državno dirigiranem zdravstvu je to pač država. Ta definira obračunske modele po načelu dogovorne ekonomije, namesto da bi to bil neposredni dogovor med financerjem in zdravstveno službo (da bo pa to urejal nevidni trg, je tudi iluzorno, saj zdravje ni blago kot vsako drugo); država odreja celo, da ZZZS ne sme poslovati z izgubo (sic!). Birokratizacija ZZZS, ki je dejanski problem in na katerega opozarjajo sami zaposleni v ZZZS (!), je tudi odraz državne regulative.
    Zelo glasna in navidezno sprejemljiva ter všečna je tudi zahteva po vzpostavitvi konkurence med več zavarovalnicami tudi pri obveznem zavarovanju. Zaslediti jo je zlasti v dokaj liberalnem strankarskem programu Nove Slovenije (pozdravljam pa njihovo zamisel, da je treba v sistem pritegniti vse razpoložljive zmogljivosti, tudi zasebnike). Zakaj samo navidezna sprejemljivost in všečnost? Ker ni še nihče, ki se vsaj malo spozna na te probleme, elaboriral, kako bi to v praksi funkcioniralo. Pri manj kot milijon vplačnikov. Koliko zavarovalnic? Po kakšnem principu: regionalnem, poklicno sektorskem, podjetniškem, za gospodarstvo, za javne uslužbence, ali kar tako? Kaj pa potreben obseg za kritje rizičnosti? Na ta vidik je večkrat opozorila tudi Svetovna zdravstvena organizacija in tudi EU. Že nekaj težjih operacij ali starejša populacija zavarovancev lahko manjšo zavarovalnico uniči. In z njo zdravstveno službo, ki ne bi prejela plačila za opravljeno delo.
    Skratka, stvari niso tako enostavne, kot jih vidijo nekateri. Slovenski zdravstveni sistem je nujno temeljito prenoviti, za kar je potrebno nekaj let trdega analitičnega dela in široke javne razprave. Ukrepi po zgledu Levice so samo pesek v oči naivnim in lahkovernim. Prvi korak k normalnosti: Kebrovo ministrstvo za zdravje naj se preimenuje nazaj v ministrstvo za zdravstvo. Zdravja ne zagotavlja ministrstvo, ampak si ga vsakdo najprej sam in potem ob pomoči zdravstvene službe.

  5. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja po zamisli Levice je, milo rečeno, navadna bedarija. Ne rešuje ničesar. Da pri financiranju zdravstvenih storitev ni solidarnosti, je še ena bedarija levičarjev (in še prej ministra Kebra s svojo Belo knjigo); veliko je je (namreč solidarnosti), celo preveč (lažne). In tretja bedarija je, da je javno zdravstvo, kot si ga nekateri predstavljajo, ena sama svetinja in edini garant učinkovitega zdravstva. Javno z vidika javnega financiranja DA, nikakor NE pa državnokombinatsko zdravstvo, kot je sedaj. V javnem zdravstvu so lahko tudi vsi zasebni zdravniki in vse zmogljivosti, če so financirani iz javnih sredstev.
    Velik problem financiranja zdravstva je tudi v tem, da so ene in iste storitve financirane iz dveh virov, iz javnih sredstev obveznega zavarovanja in zasebnih sredstev iz dopolnilnega, seveda v različnih razmerjih. Že najmanj dvajset let je stara zahteva poznavalcev, da je treba definirati storitve, ki jih v celoti krije obvezno zavarovanje (obseg teh pravic bo nujno skrčiti glede na razpoložljiva sredstva), in tiste, ki jih krije v celoti dopolnilno zavarovanje (vse manj nujne storitve). Dodati je treba še dva vira: dodatno zavarovanje za nadstandardne storitve in participacijo. S tem bi bili računi veliko bolj preprosti in čisti. Vendar se tega noben minister ni lotil. V kratkem obdobju ministrovanja se, če smo pošteni, tudi ni mogel. Bolj verjetno pa ni smel!
    Tudi ni problem, da je ZZZS edini izvajalec obveznega zavarovanja. Eni mu očitajo monopol. Kdaj pa je bil kupec storitev monopolist? Zavarovalnica bi pač morala nastopati kot kupec storitev za svoje zavarovance – za ustrezno kvaliteto po najnižji ceni. Če bi bil ZZZS res prava zavarovalnica in ne neki (para)državni sklad, kar je po sedanji zakonodaji. Monopilist je lahko kvečjemu izvajalec storitev. In v državno dirigiranem zdravstvu je to pač država. Ta definira obračunske modele po načelu dogovorne ekonomije, namesto da bi to bil neposredni dogovor med financerjem in zdravstveno službo (da bo pa to urejal nevidni trg, je tudi iluzorno, saj zdravje ni blago kot vsako drugo); država odreja celo, da ZZZS ne sme poslovati z izgubo (sic!). Birokratizacija ZZZS, ki je dejanski problem in na katerega opozarjajo sami zaposleni v ZZZS (!), je tudi odraz državne regulative.
    Zelo glasna in navidezno sprejemljiva ter všečna je tudi zahteva po vzpostavitvi konkurence med več zavarovalnicami tudi pri obveznem zavarovanju. Zaslediti jo je zlasti v dokaj liberalnem strankarskem programu Nove Slovenije (pozdravljam pa njihovo zamisel, da je treba v sistem pritegniti vse razpoložljive zmogljivosti, tudi zasebnike). Zakaj samo navidezna sprejemljivost in všečnost? Ker ni še nihče, ki se vsaj malo spozna na te probleme, elaboriral, kako bi to v praksi funkcioniralo. Pri manj kot milijon vplačnikov. Koliko zavarovalnic? Po kakšnem principu: regionalnem, poklicno sektorskem, podjetniškem, za gospodarstvo, za javne uslužbence, ali kar tako? Kaj pa potreben obseg za kritje rizičnosti? Na ta vidik je večkrat opozorila tudi Svetovna zdravstvena organizacija in tudi EU. Že nekaj težjih operacij ali starejša populacija zavarovancev lahko manjšo zavarovalnico uniči. In z njo zdravstveno službo, ki ne bi prejela plačila za opravljeno delo.
    Skratka, stvari niso tako enostavne, kot jih vidijo nekateri. Slovenski zdravstveni sistem je nujno temeljito prenoviti, za kar je potrebno nekaj let trdega analitičnega dela in široke javne razprave. Ukrepi po zgledu Levice so samo pesek v oči naivnim in lahkovernim. Prvi korak k normalnosti: Kebrovo ministrstvo za zdravje naj se preimenuje nazaj v ministrstvo za zdravstvo. Zdravja ne zagotavlja ministrstvo, ampak si ga vsakdo najprej sam in potem ob pomoči zdravstvene službe. Za bolj učinkovito zdravstveno službo pa je treba močno povečati pristojnosti in odgovornosti direktorjev.

    • celoti dopolnilno zavarovanje (vse manj nujne storitve).
      =======
      Ne poznam nobenega kriterija zavarovanja “manj nujnih storitev” v dopolnilnem zavarovanju. Glede “nadstandardnih” naj jih kar zavarujejo, samo ne bo nobenih ne storitev, ne zavarovancev. Zakaj bi moral invalid na vozičku s 500€ penzije plačevati dopolnilno zavarovanje za “sobo s TV”?! In to se masovno plačuje ta trenutek.

      • No, potem pa naj se plačuje vse po vrsti, kar si kdo zmisli. In kar je zdravstvo sposobno ponuditi. Denarja bo zmanjkalo že sredi meseca. Trdim, da bi obvezno zavarovanje moralo kriti samo nujne storitve. Katere so to, je definirano v tkim.”košarici pravic”, odvisni od obsega javnega denarja.
        Zakaj vas motijo nadstandardna zavarovanja, če je kdo namesto v jahte in prestižne restavracije pripravljen vlagati v zdravje in zdravstvo – in sproščati zmogljivosti za tiste, ki tega ne zmorejo? V Nemčiji ljudje z zaslužki nad določeno ravnijo celo ne morejo biti vključeni v sistem socialnega zavarovanja.
        Sprašujete se: Zakaj bi moral invalid na vozičku s 500€ penzije plačevati dopolnilno zavarovanje za “sobo s TV”?! (soba s TV je res velik nesmisel, ampak z dopolnilnim zavarovanjem nima nobene zveze). Že zdaj tistim, ki tega ne zmorejo, zavarovanje plačujejo občinski proračuni. Ali ni potem legitimno tudi vprašanje, zakaj mora nekdo prispevati tudi 10-krat več od ostalih, pa je obravnavan enako.

        • Dajte že brat normalno, brez gneva!
          Zakaj bi mene motile “nadstandardne storitve”?! Mene moti to, kar se tu pri nas imenuje “dopolnilno” zavarovanje. Ne razumem čemu ga tako branite, da vam hodi pena na usta.
          Pa odvadite se takih pojmov, kot je dajanje pravic v košarice. Pravica ni nekaj kar gre v žlico ali v košarico.

          • Razumite že vendar, da je – če se že gremo zavarovanje – nekje treba zapisati (pa košarica gor ali dol), kaj krije zavarovanje in česa ne. V nasprotnem primeru pa krije vse – ali nič. Torej mora po vašem plačati vse, za kar zdravstvo izstavi račun. Javna blagajna bo kmalu prazna.
            Glede gneva pa – malo poglejte svoja besedila.

    • Če bolje preberem vaš komentar, sami poveste, da ni bedarija. Dopolnilno zavarovanje štejete kot vir za vse manj nujne storitve. Teh v zdravstvu ni. Nadstandardne storitve poznamo samo v obliki manj postelj v sobah ali TV v sobi. Participacija pa sploh ni predmet zavarovanja, čeprav trenutno dopolnilno zavarovanje v resnici “zavaruje” prav participacijo.
      Predlog tako sploh ni taka bedarija celo po vaših merilih.

      • Seveda trdim, da dopolnilno zavarovanje ni nobena bedarija, saj ravno zato ga je nesmiselno ukinjati, kot to hoče Levica, in ga nadomestiti z obveznim prispevkom. Od kod pa vam to, da v zdravstvu ni nenujnih storitev? Potem so vse nujne. Ga ni zavarovanja, ki bi bilo sposobno vse to pokriti. Seveda participacija ne more biti predmet zavarovanja, saj gre za direktno plačilo. V sicer majhnem deležu bi jo morali ohraniti kot vir financiranja.

  6. Pa še potem taki komentarji, Kapodistrias. Recimo, da ne rešuje ničesar. Vendar je vse to o čemer govorite v glavnem nerešljivo. Medicina ni gostilna, kjer boš napisal cenik in bodo gostje vnaprej vedeli koliko je treba plačati.
    Predlog Levice zato še ni bedarija. Tako si bo desnica prislužila samo dodatni prezir. In to upravičeno!

    • Ukinitev dopolnilnega zavarovanja v finančnem smislu za zdravstvo ne rešuje ničesar! S prenosom v obvezno zavarovanje pa obremenjuje spet najbolj aktivno populacijo. Medicina res ni gostilna s cenikom na steni – pa bi bilo prav, da bi cenik obstajal, da bi vedeli, kaj si lahko privoščimo (za denar, ki je na voljo). Pravična cena v zdravstvu je res zagonetna stvar. Zdaj se določa po principih dogovorne ekonomije – vseeno bolje, kot da jo določi CK. Tržna cena? Iluzija, saj zdravje ni blago kot vsako drugo. Saj bi bilo res najbolj pošteno zdravnike plačevati po zdravih in ne po bolnih, kot je že ugotavljal Konfucij, ampak kaj, ko pa zdravstvo kot sistem čedalje manj prispeva k “produktu” zdravje – vse bolj so pomembni eksogeni dejavniki (od prehrane in okolja naprej).

  7. Sicer se strinjam, da je zdravstvo potrebno temeljito prenoviti, da bo iz državnega monopola postala normalna dejavnost. Toda s tem predloga Levice ni mogoče presojati. Gre za drug problem. Predlog levice “rešuje” sistem goljufivega zavarovanja participacije, ki jo je potrebno odpraviti. Ničesar “dopolnilnega” ni v tem zavarovanju.

  8. Tudi na tem portalu se nekateri borijo za socializem, ne glede na to, da sebe označujejo za desne. Kar kaže, da tudi tega prav dobro ne razumejo. V glavnem, po njihovem mnenju ni pomembno, koliko kdo prispeva, vsem po njihovih potrebah. Pač mentalini komunisti, sužnji komunističnih dogem ali dobro je, kar je na tuj račun.

    Dopolnilno zavarovanje ne bi bilo potrebno, če bi zavarovalnici lahko vsak sam prispeval glede na to, kakšno zdravstveno uslugo si želi. To nekatere zasebne zdravstvene ustanove sicer že uvajajo. Nujna pomoč seveda mora biti zagotovljena vsem.

    Tudi v zdravstvu so stvari relativne. Mnogim v čakalnicah ne gre življenje ali usodne poškodbe. Poleg tega na zdravje močno vpliva tudi način življenja. Morda bi bolj pošten odnos tudi tu kaj prispeval. Toda socialistična miselnost je, da so za lastno nesrečo krivi vsi drugi, samo sam ne.

      • Bravo! Da mene štejete med te, samo dokazuje vašo aroganco in skrajno neumnost. Tine jo je pa že neštetokrat pokazal in zdaj tudi. In vi bi radi državo?! Republiko, nič manj!
        Morda ste dobri za gonjače sužnjev. Toda, tudi gonjači sužnjev so sami sužnji.

        • Tile stavki dobro razkrivajo vašo intelektualno širino. Ko nimate argumentov, drugim očitate aroganco, skrajno neumnost, pljuvanje, širjenje gneva, gonjenje sužnjev – vse to, kar dejansko počenjate sami. Tipično početje – dobro vemo, katerih skrajnežev. Za pošteno razpravljanje je vendarle zadeve treba tudi malo bolje poznati. Z vami poštena razprava pač ni mogoča, zato je bolje, da jo zaključiva – v dobro bralcev.

  9. Vam je vsebina popolnoma nepomembna. Današnje dopolnilno zavarovanje je zavarovanje participacije. Ampak vi se z vsebino sploh ne ukvarjate.
    S peno na ustih bi vladali. Predlogu nasprotujete, ker ga je podala Levica, čeprav že Janševi vladi takšno zavarovanje ni bilo všeč. Od takrat ga neuspešno ukinjajo, ker zmaguje kapital pač. Ni vsaka zmaga kapitala dobra.
    Nasprotujte še naprej. Nasprotovali ste tudi noveli o nepremičninskem zakonu, ki je skušal ukiniti plačevanje provizije s strani najemnikov. Tudi nerazumno.
    Obenem pa imamo zakon o Gursovih evidencah, ki naj bi bil osnova za davek na nepremičnine. Pa glej, Ustavno sodišče je prepovedalo uporabe teh evidenc v davčne namene.
    Nasprotujte naprej. Rušite dalje. Saj hujšega od bankrota države ne bo. Slovenije na tak način ne bo!

  10. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje, taksno kot je, je slovenski unikum. Logicno bi bilo zavarovanje za bistvene zdravstvene potrebe, ki bi bilo javno, drzavno doloceno in solidarnostno financirano plus razlicne oblike privatnih zavarovanj, ki bile stvar trzne pobude in odgovornosti posameznikov.

    Dopolnilno zavarovanje ni ne tic ne mis. Njegov ucinek je edino ta, da se denar zavarovancev razen v namen zdravstvenih storitev steka tudi v t.i. trzne zavarovalnice, pretezno k Vzajemni. Korist bolnikov je tu meni neprepoznavna.

  11. Tudi vloga ZZZS je nek svetovni unikum. Zdravstveno politiko, cene storitev in obseg storitev znotraj obveznega javnega zavarovanja bi moralo voditi ministrstvo v sodelovanju s stroko, posredno pa torej parlament kot predstavnistvo ljudstva. Absurd je, da je cast odlocanja o tem v demokraciji doletela neko cudasko telo, ki se mu rece skupscina ZZZS in v katerem sedijo ljudje, ki pojma o pojmu glede zdravstva oz medicine nimajo.

    • Neka čudna logika: “Zdravstveno politiko, cene storitev in obseg storitev znotraj obveznega javnega zavarovanja bi moralo voditi ministrstvo.” Ja, zakaj pa se potem gremo javno zavarovanje?! Saj se da to enostavneje urejati s proračunom – državno zdravstvo. Tudi ta sistem lahko dobro deluje (npr. v Veliki Britaniji). Izbira je stvar odločitve – z vsemi plusi in minusi v različnih sistemih. Slovenija se je 1992 v duhu srednjeevropske tradicije odločila za Bismarckov model socialnega zavarovanja.

  12. Participacijo so astronomsko dvignili, to do 30% stroškov zdravljenja, da bi potem ustanovili Vzajemno in ponudili zavarovanje participacije. Oboje je naredila država preko ZZZS s sprejemom ustreznih zakonov.
    In v tem neki tu vidijo napredek stran od socializma! V tem vidijo svobodni trg. Samo speljite se stran od Slovenije.

Prijava

Za komentiranje se prijavite