Stopil je v sredo strahu

0
Ker je vse mogoče, kadar se ne bojimo Gospoda, tudi umreti zaradi ljubezni, če je treba.
Prav zato se nam na veliko noč razkriva v svojih ranah. Da se ga ne bi bal v ranjenih mojega življenja, v njih je, On, ki sem se mu zdel dovolj vreden, da dá zame svoje življenje.

Učenci, iz strahu pred ljudmi zaklenjeni v svoje prostore (Jn 20,19), so velikonočna podoba, povsem primerna današnji. Spomni me na tistole povsem resnično zgodbo izpred par tednov, ki jo je Patricija Maličev opisala na svoji strani, o nesrečnem trenutku, ko se ji je na Barju avto vkopal v vlažno in gosto zemljo in vsemu trudu navkljub ni zmogel ven. Za pomoč je prosila mimoidočo družino, starša z otrokoma, a je v tistem, ko je mati brez pomisleka že stopila, da bi pomagala, oče strogo zabrusil, da vsled socialne distance nihče ne sme narediti niti koraka naprej.

Zatem so mimo prišli ljudje, ki so vendarle pomagali, kljub zapovedim, kljub strahu, da ni morda gospa morda med okuženimi, brez maske in brez rokavic, ker jih pač niso imeli s seboj, so avto uspešno spravili iz blata, gospo v ganljivi jok. »“Da nikoli ne odrečeš pomoči ljudem”, sem rekla sinu, ne da bi se v vzvratnem ogledalu najina pogleda srečala. “Nikoli.” To so nam vedno govorili doma, in ni pomembno, da gre za družino po obeh straneh, v kateri so že od konca devetnajstega stoletja skoraj sami zdravniki.«

Vrednote pred strahom

So namreč nekatere stvari, ki se jim ne smemo in ne moremo odpovedati, niti v še tako težki in zahtevni situaciji. Pomagati, recimo. Pravzaprav šele težke situacije in strah, ki ga te ponavadi vzbudijo v nas, pokažejo, koliko smo v resnici zavezani tistemu, kar smo v zanosu časov blaginje in udobja večkrat predstavljali kot svetinjo svojega življenja. Da, šele strah pokaže, kdo smo v resnici, v kaj verjamemo, česa za nobeno ceno ne bi prodali, drugače povedano, katere so sploh vrednote našega življenja. V tiste, ki se jim pred strahom odpovemo, v resnici nismo verjeli nikoli. In hudo, resnično hudo je, če pred strahom zgroženi ugotovimo, da pravzaprav nimamo ničesar, za kar bi bilo vredno zapraviti svoje življenje. Če namreč nismo za kaj pripravljeni umreti, tudi nimamo ničesar, za kar bi bilo vredno živeti.

Za brate, za Gospoda

Zato na velikonočni večer Jezus stopa v sredo svojih prestrašenih učencev, da jih pošlje ven, po Tomaža, ki se je nekje izgubil. Ker je izgubiti brata huje, kot izgubiti življenje, to verjamemo kot kristjani, ki smo svoje življenje položili v naročje skupnosti, ta je za nas nekaj svetega, nekaj najpomembnejšega za naše življenje. In »učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda,« (Jn 20,20) ko so ga prepoznali in so se ga zato nehali bati v enem od teh njegovih najmanjših bratov (Mt 25,40). Ker je vse mogoče, kadar se ne bojimo Gospoda, tudi umreti zaradi ljubezni, če je treba.

Prav zato se nam na veliko noč razkriva v svojih ranah. Da se ga ne bi bal v ranjenih mojega življenja, v njih je, On, ki sem se mu zdel dovolj vreden, da dá zame svoje življenje.