Marko Rijavec: Novembrska tema, ko se umaknemo navznoter …

3
237

V tišini, v praznini se rodijo velike stvari. Večne, neminljive stvari, ki jih te dni potrebujemo bolj kot klobas in kuhančka, bolj kot besed, bolj kot luči.

Te dni me pošteno preseneča višina obzorja. Ko pozdravim zadnje šolarje, ki so se v župnišču oglasili k verouku, z idrijskih streh že izgine sončeva bleščava. Namesto nje po ulici že stopicajo hladne sence, povsod so in vedno več jih je, le na oknih se druga za drugo prižigajo luči. Pa je šla še ena priložnost za sprehod! Zazebe me in se vrnem v hišo, se usedem za mizo in tipkam ter tako vsaj nadoknadim nekaj zamujenega dela, če že na sprehod nisem mogel. Pa se zato ne čutim nič kaj bolj izpolnjenega. Kvečjemu bolj utrujenega.

Ampak tako smo navajeni. Saj pač ne moreš končati z dnevom, ko je ura šele šest! Nenazadnje je vedno še toliko za postoriti, dela nikoli ne zmanjka. In človek res ne ve, kaj naj z vso to temo, z vso to praznino, ki je je v tem novembru že tako veliko, da nas straši, nas polni z negotovostjo in otožnostjo. Če je ne napolnimo z vinom in klobasami, jo pa zato s kako drugo aktivnostjo, z delom, s prireditvami, z božičnimi lučkami ali pa vsaj s Talenti na TV, z glasbo na Youtubu, da se le dogaja, samo da se dogaja. Da bi tako izginil tisti čudni in tako strašljivi občutek praznine teh dni …

Ker je po vsem tem praznina samo še večja in človek še bolj utrujen, dobim občutek, da je nekaj narobe, da smo nekje v logiki 21. stoletja pogrešili. Severna polobla se vsako jesen nagne v temo, že tisočletja je tako, že tisočletja takšne teme, takšne praznine ravno novembra. Morda je tako, da človek preživi, da sta tema in praznina podarjena, ko jo potrebujemo, kakor jabolka na vejah, kakor krompir v zemlji. Saj vendar človek ni stroj, človek ne more kar naprej delati, biti kar naprej na polnih obratih. Potrebujemo praznino, čas tišine in dozorevanja, čas premisleka, čas počasnosti. November, ko se človek umakne navznoter, bere življenje in pretehtava nerazumljivo, pogleda nazaj in premeri daljo za naprej. V tišini, v praznini se rodijo velike stvari. Večne, neminljive stvari, ki jih te dni potrebujemo bolj kot klobas in kuhančka, bolj kot besed, bolj kot luči.

Foto: Photo by Aurélien Lemasson on Unsplash

3 KOMENTARJI

  1. Lepe misli. Kot je rekel filozof Kierkegaard: “Človeštvo je bolno od hrupa.” In nadomestkov. Sodobna IT, če je nimamo zgolj kot orodje, zna postati lažnivi nadomestek za polnjenje praznine. Ali pa nedeljsko družinsko obredje v trgovskih centrih. Kako prav so imeli zagovorniki zaprtja trgovin ob nedeljah, izglasovanega celo na referendumu. Kvaziliberalci pa: človek ima pravico izbirati. In ob agresivni ponudbi nadomestkov in ponaredkov, dodatkov in poživil človek ponavadi izbere najslabše. In je spet utrujen – od niča. Izginjanje duhovnosti je pričakovana posledica.
    Turobni novembrski čas v Istri preganjamo z lepim in koristnim opravilom: obiranjem oljk. Hvala Bogu za to biblijsko drevo – poleg vinske trte. Žal pa se zaradi podnebnih sprememb to opravilo vse bolj očitno pomika v oktober. Pa smo spet pri turobnem novembru. Zato pa imamo že zdaj v Kopru božično (včasih so rekli novoletno, zdaj pa predvolilno) razsvetljavo. Pa smo spet pri nadomestkih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite