Varuh je odšel, most ostaja

0
ena osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije
Foto: posnetek zaslona TV SLO

Pokojni Marko Kremžar je prava slovenska zgodba o uspehu, bil je zadnji voditelj Slovenske ljudske stranke v izgnanstvu, ki je pomenil živi most med zgodovino najuspešnejše stranke v naši politični zgodovini in tistim polom slovenske demokratične politike po letu 1990, ki se je napajal pri njenih izvirih. 

Obžalujem, ker nedavno umrlega dr. Marka Kremžarja nikoli nisem srečal v živo. Če bi se nekoliko bolj potrudil, bi do srečanja lahko prišlo med enim njegovih obiskov v domovini pred kakšnimi desetimi leti. Tako pa je bil najbližji približek neposrednega stika takrat, ko sem se udeležil Kremžarjevega predavanja o krščanski demokraciji v organizaciji Socialne akademije. Seveda tistega januarja, ko smo se s pokojnikom, ki je bil v Argentini, pogovarjali na daljavo, nisem slutil, da gledam resničnost let 2020 in 2021.

Drugače pa je Marko Kremžar zame dolgo živel predvsem v pripovedih številnih prijateljic in prijateljev, ki so ga opisovali v najtoplejših barvah. V prvi vrsti zaradi njihove prepričljivosti je ta mož iz Argentine tudi v mojih očeh sčasoma postajal avtoriteta.

Marko Kremžar zadnji voditelj Slovenske ljudske stranke v izgnanstvu

Če bi hotel zdaj, ko je odšel, strniti, zakaj, bi morda omenil tri stvari. Najprej je bil pokojni Marko Kremžar prava slovenska zgodba o uspehu. Potem je kot zadnji voditelj Slovenske ljudske stranke v izgnanstvu pomenil živi most med zgodovino najuspešnejše (in vsaj v določenih zvezdnih trenutkih edine zares “ljudske”) stranke v naši politični zgodovini in tistim polom slovenske demokratične politike po letu 1990, ki se je napajal pri njenih izvirih. Ali bi se dalo iz te dediščine narediti več, je zelo zapleteno in večplastno vprašanje. Gotovo pa bolj kot Kremžarja zadeva ljudi v matici. Tretjič je bil navdihujoč stvarni duh njegovih izvajanj. Bil je zelo natančen v opredelitvah pojmov in se ni dal zmesti danes tako navzoči potrebi po udarnih poenostavitvah za takojšnjo rabo.

In prav zato, ker se je čutil zavezanega velikemu krščanskemu in demokratičnemu izročilu, se je Kremžar vsaj po mojem mnenju zavedal, da si ne more privoščiti razkošja, da bi se delal, kot bi se čas tedaj, ko je bilo v matični Sloveniji to veliko izročilo postavljeno na stranski tir ali celo pregnano v podtalni obstoj, ustavil in bi ga bilo mogoče na isti točki znova zagnati.  Iz tega razumevanja je izviralo tudi njegovo pojmovanje potrebe po novem slovenskem katoliškem shodu, o katerem je zvesto razmišljal v reviji Tretji dan. Kajpak so ga navdihovale mogočne (med drugim zunanje) spodbude iz preteklosti, toda jasno je kazal, da jih lahko znova osmislijo samo katoličani iz sedanjosti.

Z dr. Markom Kremžarjem je sicer odšel zadnji varuh plamenice predvojne SLS. Toda v svojem življenju je storil vse, da bi bila ta plamenica dostopna še poznim vnukom.