Nedeljski pogovor z »varuhom otrokovih dolžnosti« Markom Juhantom

0
613
Marko Juhant veliko bere, piše, predava, znanje o vzgoji in življenju nasploh širi tudi prek radijskih valov in televizije.

Marko Juhant je specialni pedagog in »varuh otrokovih dolžnosti«, hkrati pa starše spodbuja, naj bodo do otroka pozorni in naj opazijo vsako dobro stvar, ki jo naredi. Spodbuja pogovor v družini, svetuje, kaj storiti, če se otroci kregajo med seboj ali če je otrok nasilen. Učiteljice pa spodbuja, naj bodo ponosne na svoj poklic. Predava na vseh koncih in krajih Slovenije po šolah, župniščih, centrih za socialno delo in društvih, ima svetovalne oddaje tudi na radiu in televiziji, piše knjige, članke, štiri leta je izdajal časopis PO PAMETI, časopis o vzgoji, ki deli izkušnje.

Marko Juhant je bil otroštvu učljiv

Gospod Marko Juhant, povedali so nam, da človeka zelo zaznamuje otroštvo. Ste vi kot otrok bili sprejeti ali ste si to morali izboriti pozneje, že kot odrasel človek? Kako je vas zaznamovalo otroštvo?

Radi delamo svoje otroštvo romantično, čarobno, polno skrivnosti. Moje ni bilo tako. Doma je bilo preveč alkohola in hudih besed, neizpolnjenih obljub. Ker sem bil bolehen otrok, je bila mamina skrb usmerjena predvsem v nego, manj v druge potrebe. Ko se danes s sovaščani pogovarjamo o starih časih, mnogi omenjajo očeta kot človeka, ki je rad pomagal. Ja, tak je bil, do drugih dober. Zaradi vsega tega sem moral zgodaj razmišljati s svojo glavo, pogosto seveda tudi narobe. A kaže, da sem bil učljiv …

Ste v osnovni šoli lahko kaj po svoje hodili ali ste morali predvsem ubogati? So vas zelo nadzorovali?

Gotovo sem bil med najbolj svobodnimi otroki v vasi, saj ni bilo kmetije ali obrti. Nadzora skoraj ni bilo; ko sem bil manjši, smo vsi otroci morali domov, ko je mežnar »zvonil Marije«. Kjer si bil, si tekel domov. No, plavati sem se naučil sam, pa ni bilo težav, če sem bil ob vodi. Kakšna riba kdaj pa kdaj je izboljšala jedilnik. Po svoje mi je mama zelo zaupala – vsak teden sem dobil škatlico vžigalic, ker sem vedno kje kuril kak ogenj. To je bilo po pameti, kurili smo vedno stran od vnetljivih stvari. Predvsem na produ ob Savi, kjer je bilo dovolj lesa. Imel sem svoj nož in sekirico. Koliko kolib, hišic, bivakov je nastalo!

V šolo, čeprav mu je bila malo odveč

Srednja šola? Gimnazija? Ste se na teste dobro pripravili in si poleg tega napisali plonk listek ali ste se zanašali zgolj na plonkanje? Vas je srednja šola naučila razmišljanja s svojo glavo?

Gimnazija me ni zanimala, šola mi je bila malo odveč, čeprav sem vedel, da jo potrebujem. Prvotno sem hotel v srednjo šolo v Kranju, na Iskro, a so šele tam ugotovili, da ne vidim barv, kar je pri elektroniki nujno. Drugi izbor je bila lesarska šola v Ljubljani. Prvo leto na šoli sem imel obilo težav, ampak potem sem skrbel, da sem bil varno prav dober … Imeli smo nekaj izjemnih profesorjev, pri katerih ti še na misel ni bilo, da bi plonkal. Pri kom pa smo, kakšno predvojaško vzgojo in samoupravljanje …, ker smo vedeli, da predmet nima nobene praktične vrednosti. Da bi plonkali pri strokovnih predmetih, bi nas preprosto bilo sram. Mirne duše zapišem, da nas je srednja šola oblikovala bolj kot študij: ta mi je dal nekaj konkretnih orodij za delo z mladimi.

Kdaj ste se zavedeli, da so punce drugačne od fantov in zato privlačne? Vas je kdaj zmagoval tako imenovani moški egoizem?

Oh, vedel sem zgodaj, ker je mama pazila nekaj otrok. Puberteta je bila kar zgodnja. Ni me zanimal nogomet, rad sem imel kolo in od desetega leta naprej sem izdeloval čolne zase, vsako leto vsaj enega. Slabi so razpadli, dobre so ukradli …, privezane le z vrvico na kakšno vrbo. Ni bilo treba biti glavni, ker sem vedel, da zmorem marsikaj narediti, in punce so me imele nekako rade. Enkrat sem jih dobil po grbi od Trbojcev, ker se jim je zdelo, da so punce raje z mano kot z njimi. Potem sem pa od tistih punc dobival še večje sendviče! Poleti smo bili seveda vsi na obeh bregovih Save.

Študij in praktična priprava na odraslost

Vas je študij vpeljal v samostojno opravljanje dela? Ste si znali razporediti čas, da ga je bilo za vse dovolj?

Na tedanji Pedagoški akademiji je bil študij pester, a premalo konkretno oblikovan. Naprej je bilo treba delati sam, pogosto z metodo napak in preverjanja, kako kaj deluje. V času, ko so nekateri kolegi špricali predavanja in potovali okrog, sem gradil svojo hišo. Ob pomoči staršev, a sem ogromno napravil sam. Zamudil sem zelo malo predavanj, potem pa odslužil vojsko in dobil redno službo, do diplome pa je bilo še kar nekaj izpitov.

Je bil v tem obdobju tudi čas za ustvarjanje družine ali je ta odločitev padla kasneje?

No, nazadnje je bilo vse: služba vsak dan, diploma, družina; hiša je na varnem, pod streho, čakala na skupne investicije in še več dela. Družina se ni zgodila slučajno. Po dolgih letih sva se odločila za zakon in eno leto brez otrok. Ker nikoli nisva živela »na koruzi«, nisva vedela, kako bo, ko bova ves čas skupaj. No, in je zneslo. Potem se je na ta svet prismejal Gašper in čez štiri leta, po premisleku, je priplesala še Urša. V največjem snegu smo se selili v nov, topel dom. Kakšni veličastni časi!

Teorija in praksa doma in v službi

Ste teoretično znanje preizkušali na svojih otrocih ali ste v stroki dobivali le nasvete?

O, brez skrbi, da sem preverjal na svojih otrocih, kaj deluje, saj sta tudi onadva na meni preskušala vse sodobne prijeme otrok! Tudi sicer ne verjamem, dokler ne preverim. Pa še vedno je tako, da ne deluje vsaka dobra metoda na vsakega otroka ob vsakem času.

Za vami je že več različnih delovnih mest, kjer ste lahko tako uporabljali kot dopolnjevali svoje znanje. Vas je katero od teh posebej zaznamovalo?

Kot vzgojitelj sem se najprej soočil z bodočimi gradbinci, ki so jih pripeljali iz Bosne. Veliko truda sem namenil spoznavanju naše kulture. Fante so recimo učili, da so Slovenke ponosne, če kdo žvižga za njimi ali jim navrže kakšno moško …! Do tega, da so na valeti plesali valček, je bila trnova pot.

Kot vodja enote sem se moral v kranjskem Dijaškem domu prvič soočiti s tem, da sem odrejal in ukrepal tudi glede sodelavcev. In je šlo, tako da sem zaključil en mandat kot pomočnik ravnatelja. Ena od služb, ki me je obogatila, je gotovo ravnateljevanje v vzgojnem zavodu, v ljubljanskem Mladinskem domu Malči Beličeve. Takrat sem spoznal evropske modele in sprenevedanja, ko sem postavil zahtevna vprašanja. Predrli smo vse opne in postali institucija, odprta za stroko in skoraj odprta za javnost, saj nismo imeli česa skrivati in delo je teklo strokovno. Po dveh mandatih sem dosegel vse svoje izzive in omejitve ter se odpravil v zasebno podjetje, kjer sem vodil projekte za brezposelne, ki smo jih uspešno zaposlovali, pa izobraževanja in podobno. Po dveh letih smo se razšli in tako bo moje podjetje ČMRLJ oktobra letos dopolnilo dvajset let delovanja. Zelo sem ponosen, da imam odlično sodelavko, hčer Uršo! Lani se je v posel začel vključevati še sin Gašper – smo res družinsko podjetje.

Poleg Simona Jenka Marko Juhant najbolj znan Prašan

Foto: Martina Eržen

Slišala sem, da niste bili rojeni v Prašah – so vam domačini že »dali državljanstvo«? Se dobro počutite v vasi?

Rojen sem bil v Ljubljani, ker je družina takrat bivala tam. Oče nekako ni našel miru, pa so se selili sem ter tja. Pri mojih štirih letih smo se preselili, predvsem zaradi astme, ki me je takrat zelo pestila.

Ne, »državljanstva« pa še ni, premalo sem se vključeval v vse dogajanje – kot odrasel sem vsak popoldan in večer zdoma, ne morem biti ne pri gasilcih ne pri pevskem zboru ne aktiven v krajevni skupnosti. Me je pa presenetilo, kako trdoživa so stara imena. Preselili smo se v hišo na ovinku, po domače se je reklo na Baraki. Hiše vsaj že petnajst let ni. Letos je sin, ki ima čez trideset let, prvič v življenju slišal za neko osebo, za »Barakarjevega Mareta«. Vaški spomin je natančen in dolg!

Bivati v Prašah je dobitna kombinacija. Vas je mirna, ni strašnega ropota, ni ljudi, ki bi jih bilo neprijetno srečevati, in so tisti, ki se jih resnično razveseliš.

Gospod Marko, hvala za iskrene in iskrive odgovore.

Prijava

Za komentiranje se prijavite