Markeš hujska: “Na juriš, na juriš v boj proti janšavirusu!”

Foto: YouTube

»Da se razumemo: ali bodo uši premagale socializem ali bo socializem premagal uši.« (Vladimir Lenin Œuvres complètes, zv. 30, str. 233)

»Te pijavke (kulaki) pijejo kri delavnemu ljudstvu. Ti pajki se redijo na račun kmetov.« (Vladimir Lenin, Tovariši delavci, naprej do zadnjega, odločilnega spopada!)

»Pajek začenja počasi piti kri iz por ljudstev. Jud je pravi krvoses, ki se prisesa na telo nesrečnega ljudstva.« (Adolf Hitler, Mein Kampf)

»Na katerem koli koncu že trčimo obenj, na demokracijo deluje kvarno in kot kulturna infekcija. In vendar se širi v ciklih in v valovih, podobno kot pandemija covida-19. Pravzaprav so ugotovitve in primerjave Janše s to pandemijo povsem ustrezne. Virus se ne bo nikoli spremenil in tak, kot je, je povsem definiran in predvidljiv. … Vprašanje virusa ni vprašanje njegove spreobrnitve, temveč pravil socialnega distanciranja, uporabe zaščitnih sredstev in enotne protipandemske politike.« (Dr. Janez Markeš, Globoka Evropa, plitka Slovenija, Delo SP, 25. julija 2020, 8)

Uvodni citati zvenijo kot ugotovitve, dejstva, proti katerim ni ugovora. Vendar pa je sporočilo, čeprav ni izrecno zapisano, več kot jasno: opraviti imamo s škodljivci. Uši, pijavke, pajke, viruse … je treba zato uničiti, svet je treba očistiti te golazni. Za takšen cilj so dovoljena vsa sredstva.

Čeka, Leninova policija, je »ugotovitev« svojega voditelja zelo dobro razumela in v uvodniku njenega glasila Rdeči meč (Krasnyi Metch, Kijev, 18. avgusta 1919) piše:

»Mi zavračamo stare moralne sisteme in ‘človečnost’, ki jih je iznašla buržoazija zato, da bi zatirala in izkoriščala nižje razrede. Naša moralnost nima para, naša človečnost je absolutna, ker temelji na novem idealu: uničiti sleherno obliko zatiranja in nasilja. Nam je dovoljeno vse, ker smo prvi na svetu, ki ne prijemamo meča zato, da bi zatirali in zasužnjevali, marveč da bi človeštvo osvobodili njegovih spon … Kri? Kri naj teče v potokih! Kajti samo kri lahko za vedno obarva črno zastavo piratske buržoazije v rdečo bandero, v zastavo Revolucije. Samo dokončna smrt starega sveta nas namreč lahko za vedno obvaruje pred vrnitvijo šakalov.«

Lenin in Hitler tako, kako pa Markeš?

Lenin je za »razredne sovražnike« izumil Gulag, njegov plagiator in posnemovalec, nacionalsocialist Hitler je »rasne sovražnike« pošiljal v koncentracijska taborišča. Prototip normalnih novinarjev po definiciji poslanca Braneta Golubovića pa bi se na virus – na »političnega sovražnika« – spravil tako, kot se danes svet bori proti koronavirusu. »Političnega sovražnika« je treba osamiti, onemogočiti in pokončati. Ta boj zahteva enotnost. Kakšen dialog neki, kakšna politična in družbena razprava neki, pusti demokratični pluralizem buržujem, sedaj je čas za boj, za novo OF.

»Slovenska demokracija je po Janši ogrožena, toda ogroža jo toliko, kot koronavirus ogroža zdravje in imunski sistem. Če se je iz tega in tega, kar vzporedno na ravni tihega populizma z demokracijo počne slovenska Cerkev, kaj mogoče naučiti, je načelo enotnosti proti takim praksam« (Markeš n. d.).

Z janšavirusom ne bi bilo težko opraviti, če bi bil en sam, toda ta je okužil ogromno posameznikov, kar ves kolektiv, zato je boj proti njemu treba razširiti na vse, ki tega boja ne odobravajo ali stojijo ob strani. Če odmislimo Janševe volivce in one, ki ga nimajo za absolutno zlo, je običajna tarča hujskaštva vseh dosedanjih totalitarizmov krščanstvo oz. Cerkev. To sodi k totalitarni normalnosti in tej se tudi Markeš ne izneveri.

»Pogled, ki Janšo kuje v nebo, je mesijanski in je povezan z interesi slovenske Katoliške cerkve kot ideološkega protagonista protimodernosti, ki so se začeli v stari Avstriji.«

Že pred Markešem sta Lenin in Hitler udarila po Cerkvi, le da sta ji očitala drugačne grehe kot to, da je »ideološki protagonist protimodernosti«, kar koli že to pomeni. Poglejmo!

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Grehi Cerkve po totalitarcih

Tovariš Lenin je v pismu Molotovu in Političnemu biroju 19. marca 1922 z oznako »absolutno strogo zaupno« izrazil ogorčenje nad prepočasno konfiskacijo cerkvenih dobrin in ukazal, naj jo izpeljejo hitro in brutalno. Računal je, da bo tako prišel do stotin milijonov rubljev v zlatu pa trenutek je bil pravi, saj se ljudje zaradi grozne lakote konfiskaciji ne bi upirali.

»Za sovražnika ni, za nas pa je ta trenutek ne le izjemno ugoden, marveč je tudi edinstven. Imamo namreč 99 možnosti od 100, da totalno uspemo uničiti sovražnika in si zagotovimo trden položaj za prihodnja desetletja. Ravno sedaj in samo sedaj, ko v regijah, kjer vlada lakota, jedo ljudje človeško meso, in ko po cestah leži na stotine, če ne na tisoče trupel, lahko (potemtakem moramo) izpeljemo konfiskacijo cerkvenega premoženja z najbolj divjo in neusmiljeno silovitostjo in zatremo sleherno upiranje. Ravno sedaj in samo sedaj, ko je ogromna večina kmetstva za nas ali pa ni v stanju, da učinkovito podpre peščico farjev iz Črne stotnije in reakcionarno mestno buržoazijo, ki lahko in hočejo voditi politiko nasilnega upiranja dekretu Sovjetov o konfiskaciji.« (Niezveztinie dokumenti, 1891–1922, doc. 516, str. 516. Neobjavljeni dokumenti, objavljeni 1999)

In kako Leninov posnemovalec? Hitler je v pogovoru z Hermannom Rauschningom:

»Za naše ljudstvo je religija bistvenega pomena. Vse je odvisno od tega, ali bo ostalo zvesto judovsko-krščanski religiji in njeni servilni morali usmiljenja ali pa bo imelo novo, močno, herojsko vero v boga, ki sovpada z naravo, sovpada z narodom, v boga, ki se ga ne da ločiti od narodove usode in krvi. Pustimo ob strani podrobnosti. Naj gre za Staro zavezo ali Novo ali za besede Kristusa samega, vse to je en sam judovski blef. Nemška Cerkev! Nemško krščanstvo? Kakšna šala! Ali si kristjan ali si Nemec, oboje hkrati ne moreš biti. … Nočemo več ljudi, ki bi škilili proti ‘onostranstvu’. Hočemo svobodne ljudi, ki vedo in čutijo, da je bog v njih.« (Hitler m’a dit, 2012, Pluriel, str. 54)

Kot kažeta primera Lenina in Hitlerja, Markešev hujskaški govor ni izviren ne po obliki ne po tarči.

Genocidna propaganda

Gotovo bo kdo ugovarjal, da Markeš ni mislil tako radikalno kot kolovodji hujskaškega izročila, ki ga nadaljuje. Dejstvo je, da ne vemo, kaj kdo misli, le beremo lahko, kaj piše, in to analiziramo … tudi primerjalno. Zato poglejmo še dva primera iz nedavne preteklosti.

Pomembno vlogo v genocidu v Ruandi (1994) je kot propagandist odigrala Svobodna RTV, ki je spodbujala sovraštvo in nasilje proti Tutsijem in tistim Hutujem, ki so bili za sožitje. Informacije so bile prilagojene tako, da so zbujale strah pred Tutsiji in sovraštvo do njih. Ti so bili vse, samo ljudje ne. Popularni voditelj Kantana je npr. 12. aprila 1994 hujskal:

»In vi, ljudje, ki živite blizu Rugunga, pojdite ven. Videli boste slamnate koče ščurkov v močvirju. Mislim, da bi morali tisti, ki imajo puške, iti takoj nad ščurke, jih obkoliti in pobiti.«

Zamenjajte ščurke z virusi, pa se boste počutili v Sloveniji.

V zvezi z ruandskim genocidom je Robert Melson opozoril na odločilno vlogo medijev, ki so bili na čelu »genocidne kampanje«.

»Genocidna kampanja se je začela v prestolnici Kigali in se razširila v vsako provinco, občino, kraj in vas. Pri tem so se uporabljali množični mediji, ki so blatili tako Tutsije kot vladno opozicijo in oboje razglašali za izdajalce. Tutsije so demonizirali in obtoževali, da hočejo pobiti vse Hutuje. Prikazovali so jih kot ibyitso (izdajalce) in inyenzi (ščurke). Razmere so predstavili kot dilemo: ‘Ubij ali pa boš ubit.’ V Ruandi so se množični mediji izkazali za zelo učinkovito mobilizacijsko in propagandno sredstvo.« (V: Gellately, Robert in Kiernan, Ben (ur.). 2003. The Specter of Genocide. Mass murder in historical perspective. Cambridge University Press)

Je medijska slika v Sloveniji kaj drugačna? Kako bi bilo, če ne bi bilo svetovnega spleta?

Demoniziranje drugega in vzbujanje strahu kot spodbuda za pomore

Množične pomore in genocid v nekdanji Jugoslaviji pripisuje Jacques Semelin stalnemu demoniziranju drugega (naroda, razreda, ideološke skupine) in vzbujanju strahu pred njim. (Analysis of a Mass Crime. Ethnic Cleansing in the Former Yugoslavia, 1991–1999. V: Gellately, Robert in Kiernan, Ben (ur.). 2003. The Specter of Genocide. Mass murder in historical perspective. Cambridge University Press) Prav ta strah, ki ga je propaganda širila v glavnem prek množičnih medijev, je bil ugodno ozračje, da se demoniziranje drugačnih, hujskanje proti njim in nazadnje njihovo uničenje primejo.

»V takšnem ozračju sprejemajo ljudje tudi neverodostojne informacije kot verodostojne. Sodniki Mednarodnega sodišča za Jugoslavijo so citirali odlomke iz ukazov, ki so bili dani pred napadom na Zenico: ‘Sovražniki še naprej pobijajo Hrvate v Zenici, kjer muslimanska vojska strelja na ljudi, jih mečka pod tanki, čeprav dobro ve, da so tam samo ženske in otroci.’ Ukazi se končajo v vzvišenem pozivu: ‘Izkažite se vrednega svojega zgodovinskega poslanstva.’ Zločini Muslimanov so ‘upravičevali’ podobne zločine Hrvatov. V resnici pa je bilo nasilje Muslimanov v tem primeru čista izmišljotina, namen teh ukazov pa je bil, da vbije v hrvaške vojake namišljeni strah, da bi tako lažje izvajali ekstremno nasilje. Propaganda je tako še enkrat poskušala prestrašiti Hrvate in jih pripraviti do tega, da se maščujejo. V prepričanju, da so žrtve, so Hrvati postali agresorji in bili kljub vsemu prepričani, da samo opravljajo svojo dolžnost« (Semelin, str. 357).

Vsaka podobnost s protesti politkolesarjev, ki prestrašeni in obupani za svojo prihodnost in življenja zahtevajo smrt za janšizem in vse, ki ne rogovilijo z njimi, je zgolj naključna.

Ali tudi Janez Markeš govori o sebi in svojem problemu?

Pa še zadnja misel. Markeš se je v članku Necenzurirani cenzor globoke države (Delo, SP, 11. julija 2020, str. 7) lotil psihoanalize Janeza Janše in Cerkve. »Psihoanaliza je že pred sto leti vedela tole preprosto resnico: če nenehno govoriš nekaj, o čemer te nihče ni vprašal, pomeni, da govoriš o sebi in svojem problemu.« Bi to utegnilo veljati tudi za dr. Janeza Markeša? Kaj ga žene? V njegovem portretu je Gorazd Kovačič zapisal:

»Dejstvo je tudi to, da Markeš zasebno ne more prek samega sebe in prek svojih osebnih zamer. Studijski Markeš ni enak kot redakcijski Markeš, ki je zmožen tudi omejevati poročanje in sodelovanje z osebami in institucijami, s katerimi je v nekih drugih okoliščinah prišel v spor. Če bi ga stisnili v kot, bi se Markešev intelektualni potencial in zdrav občutek za realnost nemara lahko sesedla nazaj v mešanico podatkov in paranoične fikcije.« (Janez Markeš – Izstop iz sence)

Ali nismo morda priče sesedanju v »mešanico podatkov in paranoične fikcije«? To bi bila olajševalna okoliščina za hujskanje. Ali pa gre zgolj za to, kar je na Twiterju čivknil Slavko Kogoj: »Mara Keš $$$$$$$$.« V tem primeru pa lahko pričakujemo kar koli, saj »numizmatiku« denar ne smrdi, kot je že davno pojasnil cesar Vespazijan.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.