Marjanca Mihelič, prevajalka iz madžarščine, je letošnja Sovretova nagrajenka

0
Sovretova nagrajenka Marjanca Mihelič

Letos je Sovretovo nagrado, najvišje slovensko priznanje za prevajanje, dobila prevajalka iz madžarščine Marjanca Mihelič za prevod dela Svet gre naprej Lászla Krasznahorkaija. Slovesna podelitev nagrade je bila v petek, 22. oktobra, v Knjižnici Antona Sovreta v Hrastniku. Podelitve sta se poleg vodstva knjižnice in hrastniškega župana Marka Funkla udeležila še namestnik madžarskega veleposlanika Tamás Miklós Kovács, poslanec Državnega zbora Soniboj Knežak, ker pa so hkrati tudi odprli razstavo Češka književnost v luči slovenskih prevajalk in prevajalcev, za katero je dala pobudo predavateljica češke književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani Jana Šnytova, podprlo pa jo je Veleposlaništvo Češke republike v Sloveniji, sta bila tam navzoča tudi namestnik češkega veleposlanika Jan Beneš in kulturna atašejka Veronika Benešová, ki sta razstavo tudi odprla. Razstava na sedmih barvnih panojih predstavlja najvidnejše prevajalke in prevajalce češke književnosti v slovenščino v drugi polovici 20. stoletja, njihovo profesionalno pot in prevajalski opus.

Osrednji del prireditve je bil pogovor z nagrajenko Marjanco Mihelič, ki ga je vodila literarna kritičarka Ana Geršak

Na začetku prireditve sta nagrajenko in navzoče pozdravila direktorica Knjižnice Antona Sovreta mag. Mateja Planko in župan občine Hrastnik Marko Funkl, potem je zbrane nagovoril predsednik komisije za podeljevanje Sovretove nagrade Štefan Vevar, nakar sta skupaj s predsednico Društva slovenskih književnih prevajalcev Tanjo Petrič podelila nagrado. Osrednji del prireditve je bil seveda pogovor z nagrajenko, ki ga je vodila literarna kritičarka Ana Geršak.

Prireditev sta obogatili citrarka Urša Šmid in flavtistka Andreja Ravnikar iz hrastniške glasbene šole.

Sovretovo nagrado so začeli podeljevati leta 1963, uradno je bila ustanovljena leta 1969, letos pa se je prvič zgodilo, da je bila nagrada podeljena za prevod iz madžarščine. Marjanca Mihelič ima za seboj že veliko prevodov iz tega jezika, prejela je več madžarskih priznanj za prevajanje, julija 2012 tudi viteški križ – madžarski red za zasluge, s katerim ji je madžarska vlada izrekla priznanje za zasluge pri predstavljanju madžarske književnosti v Sloveniji. Za Sovretovo nagrado je bila letos nominirana že tretjič in jo je končno dobila.

Marjanca Mihelič je od otroštva navdušena bralka, to pa jo je privedlo na študij slovenščine

Kdo je Marjanca Mihelič? Ker sva sestrični, se tikava. Kdaj te je pritegnilo branje leposlovja? Kolikor s spomnim najinega druženja v otroštvu in najstniških letih, si vedno rada brala, rada si tudi pripovedovala.

Res je, brala sem vedno rada. Najprej male knjižice za otroke s črno-belimi ilustracijami, še danes vidim pred seboj ilustracije z okornimi lesenimi stoli in mizami iz teh pravljic, potem slovenske ljudske pripovedke, najbolj se mi je vtisnila v spomin tista o beli kačji kraljici. Knjig za otroke je bilo malo, tako da sem vse prebrala po večkrat, v četrtem razredu so mi v mestni knjižnici v Radovljici celo podelili nagrado za največ prebranih knjig v letu, knjižno seveda, slikanico Anček z zlatimi prsti.

Posebej se mi je vtisnila v spomin pripoved Gostač Matevž Franca Saleškega Finžgarja, tako zelo, da sem se odločila napisati nekaj prav tako ganljivega. Nekaj časa sem to res poskušala, drobno beležko pa skrivala pod vzglavjem. Potem sem ugotovila, da se nisem kaj prida odmaknila od izvirnika, in sem razočarana odnehala. Skratka, prebrala sem vse, kar se je našlo, z večernicami Mohorjeve družbe vred, ki sta jih radi prebirali mama in stara mama. Izjemen ljubitelj knjig je bil tudi moj ded po očetovi strani. Bil je krojač, a tudi vaški orglar, pisal je pesmi in jih objavljal v znanih ljubljanskih revijah in časopisih. Vse, kar je zaslužil, je potrošil za knjige, doma je imel okoli dva tisoč knjig.

Po končani kranjski gimnaziji si študirala slovenščino in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kakšna je bila tvoja poklicna pot po diplomi?

Po diplomi sem poučevala slovenski jezik s književnostjo – v gimnaziji in usmerjenem izobraževanju. A ker se nekako še nisem mogla posloviti od fakultete, sem se po diplomi začela učiti poljski jezik na tamkajšnjem lektoratu. Tam se izvedela za lektorate slovenskega jezika na univerzah v tujini. Misel se mi je zdela mikavna.

Marjanco Mihelič je Madžarska pritegnila

Delo Marjance Mihelič ceni tudi Madžarska, saj jo je za to že večkrat nagradila, najviše leta 2012, ko ji je podelila viteški križ, enakovreden slovenskemu redu za zasluge. (Foto: Marjeta Žebovec)

Kako si se znašla na Madžarskem?

Sprva sem mislila, da bom počakala, da se vrne lektorica iz Varšave, a ni bilo tako. Zaljubila se je v Poljaka, se poročila in ostala tam.

Potem sem opazila v Delu razpis prostih delovnih mest na lektoratih v tujini, med katerimi je bila tudi Budimpešta. Takrat sem se spomnila odličnih madžarskih filmov, nagrajenih na evropskih festivalih, spomnila sem se, kako drugače se je slišal ta jezik in da mi je bila ta melodija všeč. To bo vznemirljivo, sem si rekla in se prijavila. To so bili še časi železne zavese, pred mejo na madžarski strani so bile ob poteh med slovenskimi vasmi v Porabju postavljene stražarnice in rampe, vojaki so ustavljali popotnike in jih legitimirali. Tega takrat nisem vedela kot tudi marsičesa drugega ne, vendar si s tem nisem belila glave. Ko so me izbrali, sem bila presrečna in mi ni bilo nikoli niti za trenutek žal. Kot Gorenjka takrat še nisem znala reči madžarsko niti prosim niti hvala in bi me, kot rečemo, zlahka prodali

Kaj te je v madžarski kulturi najbolj pritegnilo?

Pravzaprav sem se takrat, ko sem se prijavila na prosto delovno mesto lektorja v Budimpešti, spomnila odličnih madžarskih filmov, ki so na svoj način razkrivali nam precej neznan svet, zgodovino, kulturo. Nisem se ustavljala niti pri ne preveč prijetnih spominih na pripetljaje v Budimpešti približno deset let prej, ko sem z vozovnico Interrail potovala po Evropi. Potem ko sem si že ogledala Louvre, kolovratila po širokih pariških avenijah, bila na Švedskem, sem se zapeljala z vlakom še v srednjeevropsko donavsko lepotico, kjer pa je šlo vse narobe.

Hostlov še ni bilo, za hotel nisem imela denarja, kot mladoletna tujka sem bila sumljiva že sprevodniku na vlaku, na ulici ni nihče razumel jezikov, ki sem jih govorila takrat, se pravi ne angleško ne francosko ne italijansko. Bilo je kot zakleto. Potem sem sedla še na napačen vlak in se namesto na Poljsko zapeljala v garažo, zato pa zamudila zadnji večerni vlak iz Budimpešte, da ne naštevam: kolobocij namreč še ni bilo konec. Ko mi je končno uspelo prečkati madžarsko-avstrijsko mejo, sem si rekla, da v to državo v življenju ne bom prišla nikoli več. Kaj naj rečem, sem živ dokaz rečenice, da se zarečenega kruha največ poje. Vendar takrat na to nisem mislila, vsaj spomnim se ne, ali pa me je prav to spodbodlo in sem si rekla: no, po poglejmo, kaj se zdaj dogaja tam!

Učenje jezika je bilo prav posebna dogodivščina

Septembra 1986 sem torej pripotovala v Budimpešto. Mesec dni prej sem odšla na intenzivni mesečni tečaj madžarskega jezika v Debrecenu. Učitelji so bili odlični, družba je bila pisana, z vsega sveta, tako da imam lepe spomine. Ker sem se učila že več tujih jezikov, sem precej hitro razumela drugačno strukturo tega jezika. Če predpostavljaš, da morajo v vsakem jeziku obstajati osebek, povedek, predmet in druge slovnične enote, se lahko hitro orientiraš. Nekdo je pač nosilec dejanja ali stanja, vedno se o nečem nekaj pove in podobno.

Kako si si lahko pomagala pri učenju jezika? Slovenščina in madžarščina sta zelo različni. Si tudi ti ob učenju madžarščine prihajala v situacije kot Halina v tvojem romanu Budimpeštatrans?

Veliko večje težave sem imela z zapomnitvijo besed, za nameček še z glasovi, kot so ö, ő, ű, ü, ki sem jih slušno težko razlikovala med seboj, poseben glas je recimo tudi gy, tako da se mi je na začetku kar lomil jezik. Zlogi so se mi zdeli po vrsti podobni, nisem se mogla nasloniti na nič. Tisti prvi mesec sem se učila tako pridno kot še nikoli v življenju. Govorim o posameznih besedah, kje so šele fraze, prosti stavek, priredja in podredja s svojimi posebnostmi. Kar nekaj časa torej potrebuješ, da spregovoriš.

V Budimpešti sem nadaljevala učenje madžarskega jezika na intenzivnem tečaju, učila pa sem se seveda ves čas. S plakatov na panojih v podhodu metroja, reklamnih napisov … Tudi v kino sem šla z beležko in svinčnikom v roki in si zapisovala zanimive in nove besede in fraze. No, precej mi je pomagalo tudi dejstvo, da je bilo tedaj na Madžarskem na televiziji in v kinematografih vsi filmi sinhronizirani in sem tako lahko nenehno vadila.

Na Madžarskem je Marjanca Mihelič najprej prišla v stik s tistimi Madžari, ki so se učili slovenščino, in s tujci

Med prvimi poskusi govorjenja v madžarščini sem seveda ustrelila veliko kozlov. Namesto ‘pred tremi trenutki’ sem rekla ‘pred tremi metulji’, ker si razlike med ‘pillangó’ in ‘pillanat’ pač še nisem zapomnila. Namesto da bi izgovorila besedo ‘híd’ z dolgim i-jem in zvenečim nezvočnikom, kot jo izgovorijo Madžari, oboje je pomembno za pomen besede, sem rekla po slovensko ‘hit’, s tem pa pomen besede ‘most’, ne da bi se zavedala, spremenila v besedo, ki pomeni ‘vero’. Da si ga pokronal, hitro začutiš oziroma opaziš začuden pogled. Ja, seveda, tudi o teh jezikovnih spotikljajih pišem v romanu Budimpeštatrans.

Kako si se vživela v družbo na Madžarskem?

Marjanca Mihelič

Najprej sem seveda spoznala študente na lektoratu, ki so po petih letih učenja pri mojem predhodniku, dr. Vladu Nartniku že govorili slovensko, nekateri že tudi prevajali ali se drugače strokovno ukvarjali s slovenščino. Ti so mi na začetku tudi pomagali, da sem se znašla v velemestu. Spoznala sem tudi precej Slovencev, živečih v Budimpešti, jim kmalu tudi pomagala pri Ljudskem listu, ki ga je izdajala Zveza južnih Slovanov, krovna organizacija Hrvatov, Srbov in Slovencev na Madžarskem v Porabju. Družila sem se tudi s tujci, s katerimi sem se spoznala na tečaju madžarskega jezika … Šele pozneje, ko sem bolje usvojila jezik, sem se lahko več pogovarjala tudi z Madžari in seveda ugotovila, da so naši pogledi glede določenih zgodovinskih tem različni. Takrat smo bili že na pragu 90. let.

Na površje so prišle prej zamolčane, celo prepovedane teme, na primer podrobnosti o poboju vodij vstaje iz leta 1956, v kinematografe so prišli dokumentarni filmi o delovnih taboriščih, ki so bili prej več let v bunkerju, izhajale so knjige znanih oporečnikov, znova se je začelo veliko govoriti o Trianonu, zganila se je civilna družba, železna zaveza se je začela trgati … To so bili najboljši, res vznemirljivi časi, na Madžarskem in pri nas, v družbi je žuborelo od vneme in zanosa, meje so se odpirale, zapore padale, ustvarjale nove povezave, jaz pa sem potovala od Ljubljane in Budimpešte in nazaj in začela prevajati …

Marjanca Mihelič bila v devetih nebesih, ko je prišlo prvo naročilo

Po prireditvi se je morala nagrajenka z marsikom slikati, med drugim tudi z ekipo madžarskega veleposlaništva in Kulturnega centra.

Kaj te je pritegnilo, da si začela prevajati? Kdaj si se lotila prvega prevoda in kaj ti je povzročalo največ preglavic?

Več sem znala jezika, laže sem seveda brala dnevne časopise, revije in knjige. In ker se je pojavilo v družbi toliko podobnih civilnih pobud, razmišljanja o družbenih zadevah, miselnega pretoka med izobraženci tostran in onstran meje pa sprva še ni bilo veliko, njihova dela recimo še niso bili prevedena v nemški ali angleški jezik, sem nekaj zanimivih esejev jadrno prevedla in jih nesla v uredništva ljubljanskih časopisov in revij, kot prvega esej znanega disidenta Györgya Konráda. Hitro so me opazili in prišlo je naročilo za prvi roman. Bila sem v devetih nebesih …

Kaj se zgodi, če se v kakega avtorja kar ne moreš vživeti, začutiti besedila tako, da bi ga lahko dobro povedala oz. napisala v slovenščini, kako to rešiš?

Seveda, avtor ti lahko bolj ali manj leži. A tudi takrat, ko ti manj leži, moraš delovati po prevajalskem kredu. Kot prevajalec leposlovja poustvarjaš avtorsko delo drugega. Prevod ni poljubno delo, ampak v prvi vrsti prenaša v ciljni jezik romaneskno stvarnost izvirnika, njegovo kulturno specifiko, kontekst, se pravi, da presajam in vrtnarim v določenih okvirih.

Najprej moram vedeti, kaj je mislil in hotel povedati avtor, šele potem lahko, če je treba, širim manevrski prostor. Že med sinonimi, kot so na primer nenehno, neprenehoma, kar naprej, ves čas, brez prestanka …, so pomenski odtenki, raba je lahko stilno bolj ali manj ali drugače zaznamovana, zato kot profesionalna književna prevajalka ne morem izbrati besede, ki mi je najbolj všeč, ampak tisto, ki je najbližja izvirniku oziroma najustrezneje tvori njegovo pomensko mrežo. Tak naj bi bil proces, četudi ti avtor ni preveč blizu. Zagotovo pa bolj uživaš, morda tudi laže rešuješ morebitne prevajalske zagate, če te avtor medtem boža po srcu oziroma deliš njegov pogled na svet.

Pisatelj Lászlo Krasznahorkai in njegov pogled na svet sta ji blizu, v skladu s kredom je tudi našla pristop do prevajanja

Sovretovo nagrado je dobila za prevod knjige Svet gre naprej Lászla Krasznahorkaija.

Pisatelja Lászla Krasznahorkaija poznaš, zbirka Svet gre naprej, ki je izšla lani pri založbi Beletrina, je že druga njegova knjiga, ki si jo prevedla. Ti je bilo njegovo delo takoj všeč ali si ga morala prebrati večkrat, da si ga začutila?

Susan Sontag je Krasznahorkaija označila za »mojstra apokalipse« in tudi nasploh so mu kritiki očitali pesimizem. Jaz ga ne čutim tako mračnjaško, precej pa mi je blizu njegovo razmišljanje o svetu in »omejeni naravi človekovega vedenja«, o njegovi »neukrotljivi nameri opazovati os sveta« in nenehnem fiasku lastnih prizadevanj, o tem, da je postal svet v svoji zapletenosti nedoumljiv. V človeku ves čas sobiva želja po novih odkritjih, hlepenje po nadvladanju narave, sebe, drugih, ves čas se ženemo za rajem, a ga nikoli ne dosežemo.

Kako pri prevajanju ohranjaš avtorjev slog pisanja? Pri Krasznahorkaiju je to še posebna specialiteta …

Krasznahorkai pripoveduje zelo intenzivno in sugestivno, preizkuša tudi meje jezike. Uporablja zelo dolge povedi, ki se členijo v nadredne in odvisne stavke in polstavke, se vijejo kot dolga reka s številnimi okljukami tudi čez več strani. »Kratek stavek je umeten,« pravi, »kadar razmišljamo, skoraj nikoli ne uporabljamo kratkih stavkov, kvečjemu naredimo premor.«

Z razvejanostjo povedi jezik resnično pritira na rob zmogljivosti, tudi madžarščino, ki je sicer oblikovno zelo prožna. Madžarski jezik ni indoevropski, ampak je po svoji strukturi aglutinacijski, kar pomeni, da se na koren besede lepijo obrazila in krepko podaljšujejo besede. Prav tako tudi nima težav s široko rabo glagolskih deležij, kot so vstopivši, kuhavši ipd., slovenski jezik pa jih ima. In še kaj. Slovenščina je po drugi strani slovanski jezik in kot taka izrazito glagolska. Kot prevajalka si ne morem privoščiti postavljati pik in tako prekinjati tok njegovega razmišljanja, zato sem vztrajno premikala glagolska deležja in deležnike levo in desno od jedra v samostalniški frazi, obračala stavke, da bi ohranila smisel in pomen razplastene celote.

Marjanca Mihelič piše tudi strokovne članke, njen roman Budimpeštatrans je doživel kar dober odziv

Razstavo Češka književnost v luči slovenskih prevajalk in prevajalcev predstavlja kulturna atašejka Veronika Benešová, za njo stoji namestnik češkega veleposlanika Jan Beneš, ob strani pa je prevajalka.

Ob prevajalskem delu tudi pišeš strokovne članke o madžarski literaturi, sodeluješ pri prevajanju člankov za slovenske publikacije. To je pravzaprav logičen dodatek prevajalskemu delu, saj če prevajaš, moraš dobro poznati tudi kulturo ljudi, ki ta jezik govorijo …

Seveda, vse to nekako sovpada, gre eno z drugim, kultura izvirnega in ciljnega jezika in širšega sveta. Dodala pa bi še to, da je Krasznahorkai, prvi madžarski Bookerjev nagrajenec, v zbirki kratke proze Svet gre naprej še radikaliziral sporočilo iz romana Vojna in vojna, ki je tudi preveden v slovenščino. V tem romanu je precej prej, kot se je to zgodilo, ustvaril sugestivno literarno vizijo prihoda beguncev, gradnje zidov, novega spopada dobrega in zla

Še nekaj morava povedati o tvojem romanu Budimpeštatrans. V njem je veliko tvojih doživetij, v Halini je veliko tebe. Kako dolgo je nastajal? Kakšni odmevi so prišli do tebe?

Roman je začel nastajati pred več kot tridesetimi leti, in sicer v obliki zapiskov, člankov, nepovezanih zgodbic, ki sem jih pisala kar tako, kaj od tega pa poslala časopisom in revijam. Mnogo let pozneje, očitno sem imela nekaj več časa, pa sem se domislila, da bi to z nekaj veznimi šivi in motivi sestavila, združila. Ob zgodbi, ki se odvija, razpleta in konča v Sloveniji, sem želela odpreti pogled na prebujeno Madžarsko, deliti svoje doživljanje Budimpešte med letoma 1986 do 1992, ko sem živela tam. Kar je manjkalo, sem sešila z domišljijsko nitjo, pri vsem skupaj pa kar uživala.

Odziv je kar bil, moram reči, v časopisih, na radiu, vesela sem bila, če so me na cesti ustavili znanci in kolegi, povedali, da so roman prebrali, da se jim je zdel zanimiv itd. Na predstavitev romana so me povabili v Konzorcij v Ljubljani in v lendavsko knjižnico. Iz intervjuja za Népújság, to je list Madžarov v Sloveniji, je zanj izvedela tudi uslužbenka Državne knjižnice za tujejezične izdaje v Budimpešti. Doma iz Železne županije in z znanjem slovenščine je lahko prebrala roman in napisala članek o njem. Tisti teden je bil v omenjeni knjižnici knjiga tedna.

Avtor fotografij, razen ene, je Vinko Avsenak.