Politikantsko ravnanje, ki najeda slovensko ustavno demokracijo

40
1098

Politikantsko ravnanje, ki najeda slovensko ustavno demokracijo Pričakovano je bil četrtkov (27. junija) obisk predsednika slovenske vlade v Vatikanu povezan tudi z razgreto zgodbo o javnem financiranju ustavno obveznega osnovno-šolskega izobraževanja – zgodbo torej, ki bi morala biti že davno acta z razmeroma preprosto uzakonitvijo enakega javnega financiranja javnoveljavnih programov vseh, javnih in zasebnih osnovnih šol, kot jo je decembra 2014 zapovedalo ustavno sodišče, pa se že leta svaljka po levosučnih oblastnih kanalih z eno samo željo: kako prelisičiti odločitev ustavnega sodišča in pod krinko skrbi za javno (bolje: državno) šolstvo ohraniti vzgojno-izobraževalni monopol.

Slabonamerne razlage

V to smer slabonamerne razlage ustavne odločbe gre tudi predlog zakonskih sprememb, ki ga je pripravilo šolsko ministrstvo in potrdila vlada. Z njim bi se položaj zasebnih (bolje: nevladnih) osnovnih šol glede na dosedanje stanje celo poslabšal, saj naj bi bilo polnega financiranja deležno le t. i. obvezno izobraževanje, nikakršnega financiranja pa t. i. razširjeni program (jutranje in popoldansko varstvo, dodatni in dopolnilni pouk, interesne dejavnosti češ da gre tu le za nekakšen socialni korektiv, ki ga država ni dolžna plačevati otrokom v nevladnih osnovnih šolah. Dosedanje 85-odstotno javno financiranje javnoveljavnih programov v teh osnovnih šolah bi se tako znižalo na približno 65 odstotkov. To pomeni, da bi bili starši prisiljeni bodisi plačevati bistveno višjo šolnino kot doslej ali pa izpisati otroke iz šol, v katere so jih vpisali, ker so resno vzeli pravico do vzgoje otrok, ki je skladna z njihovim prepričanjem.

Da je predlog, kot je nastal pod »botrstvom« šolskega ministra Jerneja Pikala in ob »blagoslovu« prvega ministra Marjana Šarca, pravno skrajno sporen, je bilo jasno že od vsega začetka. Toda oblastniki so si zavestno zamašili ušesa za verodostojna, a izrazito kritična pravna mnenja. Prisluhnili le tistim, ki so jih narekovali sami z oblastno-ideoloških pozicij. Takšna igra seveda ni mogla pripeljati daleč, kar se je slednjič izkazalo pri pravnih mnenjih, ki sta jih glede predlaganih sprememb krovnega šolskega zakona oblikovali pravni službi vlade in državnega zbora.

Vrnimo se k obisku predsednika vlade pri vatikanskih vrhovih. Marjan Šarec je po srečanju dejal, da je v pogovorih predstavil dogajanje tudi na področju spreminjanja šolske zakonodaje, in sicer rekoč: »Trenutna situacija je takšna, da imamo dve pravni mnenji. Zakonodajna služba državnega zbora in zakonodajna služba vlade imata nekoliko drugačno mnenje, kot ga ima ministrstvo /za šolstvo/. Verjamem, da če bo volja v parlamentu med posameznimi strankami, lahko dosežemo drugačen kompromis.«

Res zgolj »nekoliko« drugačno mnenje?

Ustavimo se pri besedici nekoliko, ki jo je predsednik vlade uporabil pri primerjavi omenjenih pravnih mnenj. Gre za izrazito leporečenje (zavajanje?), saj sta pravni mnenji vladne in zlasti parlamentarne zakonodajne službe v izrazitem nasprotju s stališči, ki jih ves čas zagovarja šolski minister in z(a) njim predsednik vlade, češ da je predlagana novela krovnega šolskega zakona ustavnopravno popolnoma korektna in da »uresničuje nemogoče«: udejanja odločbo ustavnega sodišča glede polnega financiranja javnoveljavnih programov v nevladnih osnovnih šolah in hkrati varuje državno šolstvo pred domnevno nevarnostjo teh istih šol.

Obe omenjeni pravni mnenji sta v skladu s številnimi in že dolgo znanimi pravniškimi opozorili, ki v predlaganih spremembah šolske zakonodaje prepoznavajo kršenje cele vrste ustavnih členov (od spoštovanja človekovega dostojanstva, prepovedi diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin in enakosti pred zakonom do zaupanja v pravo, načela delitve oblasti in pravice do svobodnega izobraževanja), diskriminatornost, umanjkanje sleherne stvarne argumentacije za poslabšanje položaja otrok (in njihovih staršev) v nevladnih osnovnih šolah.

Zdi se, da mora imeti politik, v našem primeru slovenski premier, res nenavadno zalogo samozavesti (predrznosti?), da v času, ko je ideološko ignoriranje odločitve varuha slovenske ustave razgaljeno do obisti, vatikanskim sogovornikom pojasnjuje, kako so manipulativne »rešitve«, ki se dotikajo (tudi katoliškega) osnovnega šolstva, dobro zastavljene in morda potrebne le kakšnega manjšega kompromisa. Marjan Šarec se očitno, če uporabimo njegov izraz, nekoliko spreneveda, da bi prikril interesno pogojeno ravnanje, ki najeda slovensko ustavno demokracijo (o čemer je na posvetu o položaju zasebnih vrtcev in šol v državnem svetu 19. junija govoril nekdanji ustavni sodnik dr. Jan Zobec).

Pa premier ni edini politik take vrste. Te dni so očitno protiustavni zakonski spremembi z javnim pismom v bran stopili nekdanji šolski ministri leve, pa tudi šolski sindikat pod vodstvom levičarskega aktivista, ki si želi tematiko, o kateri je meritorno odločilo ustavno sodišče, populistično spraviti na referendum.

Politična juha iz ideološkega kamenja

Vladajoča koalicija je pod pritiskom utemeljenih pravnih kritik na račun spornih zakonodajnih sprememb zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja za hip sicer potegnila ročno zavoro in razpravo v pristojnem parlamentarnem odboru s srede, 26. junija, preložila na ponedeljek, 1. julija. In kakšen kompromis je dozorel v tem času? Nikakršen. Koalicijsko kupčkanje z odstotki, ki naj bi jih zgolj iz »dobre volje namenili dopolnilnemu in dodatnemu pouku ter jutranjemu varstvu za otroke prvih razredov, se je izkazalo za slepo ulico, tako da zakonski predlog v sklepno parlamentarno fazo, v kateri ga ne bo več mogoče bistveno spreminjati, odhaja v obliki, kot jo je skrojilo šolsko ministrstvo.

Ob vseh peripetijah, pri katerih je zasebna osnovnošolska pobuda stigmatizirana, prihajajo v spomin besede, ki jih je izrekel nekdanji apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz. Kot je dejal skupini slovenskih romarjev, s katerimi se je letos spomladi srečal na Poljskem, je po sedmih letih bivanja pri nas spoznal, da slovensko družbo pesti ideologija in da juha, ki jo kuha politika, ni dobra. Je iz kamenja. Ugotovitev, ki še kako velja prav za osnovnošolsko politično juho.

Ne dvomimo, da se tega zaveda tudi novi apostolski nuncij v Sloveniji Jean-Marie Speich, ki je v petek, 28. junija, torej le dan po Šarčevi poti v Vatikan, gotovo ne po naključju kot prvo laiško katoliško ustanovo obiskal prav šentviški Zavod sv. Stanislava, v okviru katerega deluje OŠ Alojzija Šuštarja. Prav tu se je zgodba o dokazani neustavnosti šolske zakonodaje tudi začela.

40 KOMENTARJI

  1. Tako je, če volivci volijo po načelu “samo da ni Janša”.

    Osnovni problem ni financiranje šol. Osnovni problem slovenske družbe je njena patologija. Slovenska družba je psihično bolna. Za enkrat nič ne kaže na njeno ozdravljenje.

    • @Tine: »Tako je, če volivci volijo po načelu “samo da ni Janša”. Osnovni problem ni financiranje šol. Osnovni problem slovenske družbe je njena patologija. Slovenska družba je psihično bolna. Za enkrat nič ne kaže na njeno ozdravljenje.«

      Tako je. Toda vaše lucidno mnenje je premalo konkretizirano in poglobljeno. Kar je danes (2019 !), torej po skoraj 30 letih od ustanovitve Republike Slovenije, neutemeljeno. S problemom se bo treba konkretizirano in poglobljeno soočiti.

      A, PROBLEM V PATOLOGIJI NSI

      V središču problema patologije slovenske družbe danes (2019 !) je razkol pristne in demokratične opozicije.

      Problem je prestopil v slovensko družbo pred skoraj 30 leti vzporedno z aktivnostmi za ustanovitev samostojne in neodvisne Republike Slovenije. S problemom se tedaj nismo zmogli soočiti. Izid te opustitve soočenja pa je bil, da nas je najbolj ranljivi del opozicije od tedaj dalje pustil na cedilu. V teh okoliščinah se je po eni strani državo sicer ustanovilo. Po drugi strani pa se slovenskega prokomunizma ni izpodbilo oz. elstrahiralo, zato se je obdržal in obnovil do te mere, da akcije slovenskega prokomunizma danes izpodbijajo temelje slovenske države.

      S patologijo se bo treba konkretizirano in poglobljeno soočiti.

      Posebej hud problem je patologija NSi. V zadnjih letih se programska aktivnost stranke Nove Slovenije (NSi) osredotoča na ostre napade v pristno opozicijsko in demokratično stranko SDS in njenega izpostavljenega prvaka, ki se mestoma kot osamelec zoperstavlja akcijam slovenskega prokomunizma. To po eni strani onemogoča pristno in demokratično opozicijo, toda po drugi strani to hkrati krepi akcijo slovenskega prokomunizma, kar je tudi jedro problema današnjega prispevka. Primer patološke aktivnosti vodstva NSi proti pristni in demokratični opoziciji, ki se mestoma kot osamelec zoperstavlja slovenskemu prokomunizmu, je naslednji:. »Naša prioriteta je desna vlada brez JJ, ker z njim je ne more biti« ter »NSi niti slučajno ne bo šla v koalicijo z Janšo.«

      Patologija NSi usmerja podobno silovito nelagodje tudi zoper druge konkurenčne opozicijske stranke. Primer je patološko pokroviteljski napuh NSi zoper Slovensko ljudsko stranko (SLS) kot nosilko prapora zgodovinske SLS od združitve SLS in SKD leta 2000 dalje.

      Doslej smo se premalo konkretizirano in poglobljeno soočali z jedrom te jeze NSi.

      B. PATOLOŠKA JEZA V NSI

      Čustvo jeze zoper konkurenčno, a pristno in demokratično, opozicijo kaže na patološko ambivalentnost. Zato je Nova Slovenija ambivalentna opozicija.

      Psihološko čustvo jeze NSi razkriva notranjo zafrustriranost in nevrotičnost. Zafrustriranost je čustvena napetost z zablokiranostjo. Nevrotičnost pa je ambivalentnost, dvojnost med seboj nasprotujočih si čustev.

      Nevrotična oseba ima v sebi dvojnost med seboj nasprotujočih si čustev. Na eni strani sta čustvi jeza in strah. Jezen je na samega sebe, jezen je tudi na drugega. Jeza in strah sta čustvi, ki zavirata nasprotno učinkujoča opozicijska čustva.

      Temeljno nasprotno učinkujoče čustvo je ljubezen. Ljubezen do demokratične Republike Slovenije, ki je danes (2019 !) ČISTI ANTIPOD totalitarnim akcijam slovenskega prokomunizma. V kontekstu je to ljubezen do pristne in demokratične opozicije zoper slovenske prokomuniste. Zavrt se boji te ljubezni. Boji se pristne opozicije.

      Zablokiranec se izogne tistemu, česar se boji. Če tega (izognitve) ne more ali noče, vedno napade v jezi vir svojega strahu. Kajti napad je najboljša obramba. Tako se zgodi dvoje. Ali se izogne pristni opoziciji, ali pa se zdravega opozicijsko naravnanega človeka napade. Tako se v pokroviteljskem napuhu napade konkurenčno SLS, ali pa SDS oziroma njenega izpostavljenega voditelja, ki se mestoma kot osamelec zoperstavlja slovenskemu prokomunizmu.

      Nevrotični človek je v odnosu do pristne opozicije zoper komuniste ambivalenten. Razpet je med nasprotnimi čustvi. Takšno stanje ne dovoli, da bi bil popolnoma sproščen in odkrit. Namesto tega je zavrt in potuhnjen.

      Toda zavrtost krepi v zafrustrirani politični stranki nevrotično napetost. To stranko sili v nadomestno zadovoljitev, nadomestno morajo zadovoljiti svojo zavrto željo po duševno zdravem opozicijskem povezovanju in delovanju. Na primer tako, da preusmerijo ljubezensko čustvo stran do pristne opozicije, nato pa svojo življenjsko silo usmerijo v odnos s tistimi, ki želijo spodbuditi zafrustrirano zavrtost. Slednje torej s slovenskimi prokomunisti.

      S tem je ta del patologije osvetljen.

      C. OPUSTOŠENJE ZOPER LASTNE VAROVANCE NSI

      Toda navedeno je do danes (2019 !) še posebej hudo prizadelo ravno lastne volilne varovance stranke NSi same.

      Temeljni politični problem volilnih varovancev stranke NSi je namreč v globoki mnogo-desetletni prizadetosti zaradi hudih dejanj preteklega režima zoper njih (in zoper druge). To traja še danes (2019 !), torej skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije.

      S tem temeljnim problemom volilnih varovancev NSi, ki več-desetletno žge te volilne varovance, se vprašljiva selekcija kadrov najožjega vodstva stranke NSi zadnjih let ni sposobna soočiti. Program in dejanja NSi ne nagovarja temeljnega problema več-desetletno hudo poškodovanega volilnega telesa svojih varovancev. Temveč se tem hudim poškodbam izogiba.

      Nesposobnost stranke NSi za soočenje s hudo poškodovanostjo svojih volilnih varovancev zaradi dejanj preteklega režima, je razlog, da so program te stranke in početje njihovih pooblaščencev popolnoma nerazumljivi njihovim lastnim (in vsem drugim) volilnim varovancem. Program in dejanja NSi so v samem nukleusu temeljnega problema lastnih volilnih varovancev votli.

      • ZigaStupica – dajte že enkratna kratko napisati za navadne drugorazredne državljane, ki še niso zbujeni: Ukradeno Slovenijo še sedaj drži (30let) v svojih kremplij stara udbomafija s svojim podmladkom. Ta ista mafija spretno podtika kukavičja jajca v desne celice strank (izrazito v NSi). 30 let je v šoli doktrina komunistične vzgoje. Zato 800.000 nevolilcev (mlajša in srednja generacija) ne ve kaj je udbomafija, ne ve kaj je država, ne ve kaj je domovina in domoljublje, vprašanje družine, varnost v državi ……. in še bi se dalo pisati. Zato je tako v UKRADENI državi. In prav je da nas EU in Svet odrine na rob v komunistični geto, da se bo ta del nacije začel prebujati. Če se ne bo, naj živi v rdečem getu pod rdečo zvezdo s svetlano makarovič in kučanom v Murglah.

        • A na kratko? Na kratko se lahko povzame takole:

          ZigaStupica: “Tako je. Toda vaše lucidno mnenje je…, neutemeljeno.”

  2. “… ki najeda slovensko ustavno demokracijo”

    Najprej treba demokracijo imeti, da jo lahko nekaj najeda. Sicer pa pripadam ljudem, ki mislijo da je problem Slovenije v vodilnem sloju, ki pač ni slovensko in demokratično usmerjen.

    • Imamo natančno takšno oblast, kakršno si zaslužimo. Tudi po vaši zaslugi, gospod AlFe. Vsi smo odgovorni za to stanje. Izgovarjanje na druge, je pometanje pod preprogo in ohranjanje statusa quo.

      • Gospod Tine,
        vedno je bilo in je in vedno bo, da je kakih dva odstotka ljudi, ki jim ostalih osemindevetdeset odstotkov ljudi sledi. In tista dva odstotka predstavlja vodilni sloj. In ne jaz in ne vi, gospod Tine ne sodiva v ta sloj. Pa tudi ne gospod Žiga Stupica, čeprav piše dolge spise.

        Tisti zdravi vodilni sloj ljudi je bil pač odstranjen med II. svetovno vojno, nekaj pa tudi po njej. Zato čakamo na nekoga, ki bo organiziral ljudi in potegnil SLO v smer demokracije. In to ni ne gospod Janša, pa tudi gospod Tonin ne.

        • To kar pravite velja za normalne razmere, pri nas pa vemo da ni tako.
          Mislim da je iluzorno pričakovat na odrešitelja.
          Zato bi vsak ki premore nekaj zdravega duha, lahko bil ta ki se ga čaka. Oziroma kar skupina njih.
          Ali Svet modrih lahko če hočete.

        • Čakanje, da bo nekdo drug nekaj naredil namesto nas, ohranja status quo. Tega drugega ni. Treba je stvari urejati v okviru stvarnosti, kakršna je. V okviru tega, kar sedaj je na voljo in dosegljivo. Zdaj, zlasti pa v času volitev in ne enkrat v megleni prihodnosti.

  3. Vsa Slovenija je ena sama umobolnica, kjer ne zdravijo, ampak še naprej poneumljajo.

    Na vseslovenskem morišču in grobišču kaj drugega kot umobolnica verjetno tudi ne more stati. Ozdravljenje se začne pri odpravljanju vzrokov. Pri temeljih. Dokler tega nismo zmožni, bo bolezen samo še napredovala.

    • Nisem prepričan, da je res umo-bolnica. Slovenija je umobolna, ni pa videti bolnice. Še tisto, kar naj bi bilo bolnica za duha, se izkazuje kot del velike patologije.

  4. Podobno in se huje se obeta privatnim oz. z drugo besedo predvsem katoliskim vrtcem, saj naj bi drzava, beri leva oblast, odvezala obcine vsakrsnega sofinanciranja njihovega delovanja. Jankovic ze z zadovoljstvom izjavlja, da bo v celoti odtegnil podporo privatnim vrtcem.

    Obenem nacrtujejo nepremicninski davek, iz katerega ne bi bile izvzeta poslopja, kjer so vrtci in sole ( in celo niti cerkve in drugi sakralni objekti).

    Dejansko vse kaze, da zelijo uniciti te male zametke privatnega oz katoliskega solstva, ki so se pojavili v RS. Slavko Gaber celo o nastanku privatnega solstva javno govori kot (zlem) duhu, ki da je usel iz steklenice. Opozarjam tudi na posebno malignost oseb kot sta drzavni sekretar cheguevarrovec Stromajer in sindikalist Strukelj.

    • Ali se bodo katoličani iz tega kaj naučili? Komaj verjetno.

      Ali se bodo t.i. zmerni desni intelektualci iz tega kaj naučili? Morda. Toda pa dosedanji praksi sodeč, bodo poizkušali samo omiliti simptome bolezni, ne je pa zdraviti. Če se maligna bolezen ne zdravi, vemo kam pripelje.

  5. Slavko Gaber in Dusan Keber sta dejansko figuri, ki sta markirali negativen odnos slovenske politike in javnosti do privatnega solstva in privatnega zdravstva. Odnos, ki nas namesto ob bok evropskemu in zahodnemu svetu, oz ze razmeram na oni strani Karavank in Soce, uvrsca blizje Kubi in S.Koreji. Gotovo gre za simbolicni figuri te ideoloske levicarske zadrtosti.

  6. Slovenska patologija je v njeni morbidnosti. Da nismo sposobni proslavljati neodvisnosti Slovenije, denimo, ampak si izmišljamo neko državnost. Prekletstvo je to, nič manj.

      • Aja? A zato praznujemo nič manj kot samostojnost? 🙂
        Za dan neodvisnosti si pa že slišal menda, vsaj v ZDA.

        • Vsekakor so ZDA lahko bolj neodvisne kot Slovenija. Mogoce se prevec.

          O drzavnosti SR Slovenije v okviru SFRJ raje ne bi. Nic ni imela ta nedemokraticna drzava, se definiranih mej ne. Kvecjemu raven zvezne dezele.

          • Bila je nedemokratična, toda bila je legitmna. Ne razumem tega zanikanja oz. zavračanja.
            Glede mej se ravno sklicujemo na meje z dne 25.6.1991! Kako lahko rečeš, da mej ni bilo?!
            Takšno sprenevedanje vodi samo v padec, ki smo mu nenazadnje priča in se nam dogaja zadnjih 30 let.

          • Zaradi te neurejenosti, ker republike niso bile misljene kot drzave, imamo se danes mejni problem s Hrvasko. In Hrvaska z vsemi ostalimi 3 sosedami. Jugoslavija je bila drzava pred 1991, Slovenija pac ne. Od Karantanije naprej lastne slovenske drzave nismo imeli. Skoda, da ti je nekaj, kar se sploh ne tice pomembne teme in kar naj bi vedel vsak osnovnosolec, treba ponavljati.

          • IF: “…, kar se sploh ne tice pomembne teme in kar naj bi vedel vsak osnovnosolec, treba ponavljati.”
            ============
            Se strinjam z Zdravkom, tudi sam večkrat zanemarjam to kar pravi.
            Ni tako nepomembno kot želiš prikazati. Praviš, da Slovenci lastne države nismo imeli. Tudi Američani je niso imeli!!! In kaj praznujejo danes:

            “Dan neodvisnosti (angleško Independence Day) je zvezni praznik v Združenih državah Amerike, ko Američani praznujejo spomin na sprejetje Deklaracije neodvisnosti ZDA od Združenega kraljestva 4. julija 1776. Tradicionalno se na ta dan po vsej državi prirejajo parade, ognjemeti, politični govori, koncerti, karnevali, pikniki in podobni množični ali zasebni dogodki, ki so izraz ameriške kulture.

            Prva organizirana proslava za 4. julij je bila že naslednje leto po razglasitvi neodvisnosti v Filadelfiji (takrat prestolnica ZDA). Od leta 1938 je dan neodvisnosti plačan dela prost dan za vse ameriške delavce.” (Vir: Wikipedija)

          • Brez veze, da je to treba takim intelektualcem razlagat. Spremenili bi zgodovino, pa nove sami ne znajo napisat. In s takimi naj se gremo neodvisno Slovenijo?! S takimi gremo lahko samo v brezno!

          • Absolutno se strinjam z IF. Jugoslavija je bila država, Slovenija oz. druge republike žal v striktnem pomenu ne. Bile so svojevrstne paradržavne entitete po vzoru sovjetskih republik. Niso vodile svojih financ (monetarnega sistema), svoje zunanje politike, niso imele svoje vojske – to pa so tipični državni atributi. Zato je prav, da praznujemo dan državnosti in hkrati neodvisnosti.

          • Kapodistrias: “Absolutno se strinjam z IF. Jugoslavija je bila država, Slovenija oz. druge republike žal v striktnem pomenu ne.”
            =================
            Avstroogrska je bila država, dežela Kranjska pa ne, torej?
            Kaže, da si ti še eden več, ki ne razumeš o čem piše Zdravko.
            Če pristanemo na to, da velja samo tisto kar sliši na ime država, potem je to isto kot, da smo se odpovedali sami sebi.
            Če se delamo norca iz komunistov, češ: “Za njih se je zgodovina začela leta 1941” potem lahko podobno rečemo za nas ti. desnico, da se je za nas začela zgodovina leta 1990/1.

    • @Zdravko: »Slovenska patologija je v njeni morbidnosti. Da nismo sposobni proslavljati neodvisnosti Slovenije, denimo, ampak si izmišljamo neko državnost. Prekletstvo je to, nič manj. […] Bila je nedemokratična, toda bila je legitimna. Ne razumem tega zanikanja oz. zavračanja.«

      – »Na kratko«:

      Ampak jaz tega, kar vztrajno očitajoče navajate in kaže po eni strani na vidik dejstva o predhodni državi Slovencev, pod drugi strani na vidik sedanje neodvisnosti, ne razumem.

      Ne razumem, v čem je problem patologije, ki jo navajate. Ne poznam namreč nikogar, ki bi zares zanikal predhodne oblike državnosti, na primer v okviru SFRJ, torej pred ustanovitvijo sedanje države – 25. 6. 1991. Tudi z drugega vidika ne poznam nikogar, ki bi zanikal državno neodvisnost od 25. 6. 1991 dalje (razen ob impulzu cinizma iz obupa).

      – »Daljše«:

      Naj dodam, da sem vam to, da problema, ki ga odločno očitajoče navajate, ne zmorem razumeti, čeprav to poizkušam. To sem vam navedel v komentar z dne 30. 6. 2019 ob 14:42 pod nedavni prispevek g. Emeršiča s primarnim naslovom Dva Antona z dne 27. 6. 2019, skupaj s svojim opravičilom, saj ste tedaj ob koncu posvet zaključili nezadovoljno, češ, da ne dobite niti komentarja podpore.

      Da zadnje tedne zagotovo poizkušam razumeti to vašo vztrajno misel, je razvidno iz predhodnih »daljših« komentarjev, kot na primer:
      – komentarja od E.1. do E.3. in F.1. do F.3. dne 24. 6. 2019 ob 09:09 ter komentarja od F.1. do F.3. dne 30. 6. 2019 ob 09:53 pod navedeni prispevek Dva Antona;
      – komentarja pod C. in D. dne 24. 6. 2019 ob 09:09 pod prispevek g. Markeža z naslovom Zakaj in kako je prišlo do ustanovitve domobranstva z dne 22. 6. 2019;
      – komentarja pod L. (Ne-vzpostavljena pravna država) dne 12. 6. 2019 ob 13:00 pod prispevek g. Možine z naslovom Pričevalec Hudnik: Kardelj, Kidrič, tudi Kocbek so spali v mojih posteljah z dne 8. 6. 2019.

      • Jaz pa to doživljam kar naprej.
        Poglejte komentar IFa tu zgoraj, na primer.
        Kar naprej to doživljam v smislu, da pred 1991 ni bilo nič. Da je treba Jugoslavijo pozabiti, kot da nikoli ni obstajala, vred očitno s staro Jugoslavijo, da so nas vedno tlačili neki tujci, da smo bili vedno nekakšna poslastica tujih vladarjev, od Franca Jožefa naprej. Ali kar od Karantanije dalje.
        Slavimo državnost, čeprav je državnost zgolj struktura, brez vladavine. Šele republika ali monarhija postane tvorba, resnična pravna oseba. Državo Slovenijo lahko kvečjemu priključimo kam, tako kot je dr. Korošec Državo SHS priključil h kraljevini, ki se je s tem preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Sedaj imamo pa neodvisno republiko. Federacija je razpadla, dobili smo neodvisnost. Namesto socialistične ureditve si lahko postavimo drugačno ureditev. Tako pa smo se vrnili nazaj na golo državnost in ne vemo kaj sploh smo. Ja, smo republika, na papirju. Potem pa poslušam vse te komentarje o demokratih, pa ne vem, ali smo morda Demokratična Slovenija?! Take države ni na svetu.
        Težko je to izpovedati. To je ta morbidnost, ki jo vidim. Malikovanje.
        Nimamo republiške ureditve. Predsednik republike ima eno samo pristojnost vrhovnega poveljnika. Skoraj nič drugega. Ne vem ali sploh obstaja še kakšna taka republika na svetu.

      • ki bi zares zanikal predhodne oblike državnosti, na primer v okviru SFRJ, torej pred ustanovitvijo sedanje države
        ==========
        To je notranje zanikanje. Če je v okviru SFRJ obstajala državnost, potem nismo mogli ustanoviti sedanje države, ker ustanovitev pomeni, da to pred tem ni obstajalo.

      • Če smo ustanovili državo pomeni, da smo bili nekakšno pleme pred tem. Ali da smo bili nekogaršnja kolonija. To zgodovinsko ne vzdrži.
        Tak primer so recimo Havaji. Oni so bili ameriška kolonija, in so bili potem priznani kot država in priključeni k ZDA. Oni praznujejo Dan državnosti. Mi nimamo nič skupnega s takšno zgodovino. Dan državnosti praktično noben narod ne praznuje na celem svetu v vsej zgodovini človeštva! Hrvati imajo vsaj zmedo, ker imajo oba dneva, državnosti in neodvisnosti. To pa tudi pove veliko.

      • @Zdravko: »Slovenska patologija je v njeni morbidnosti. Da nismo sposobni proslavljati neodvisnosti Slovenije, denimo, ampak si izmišljamo neko državnost. […]«

        E. »DRŽAVNOST«, »NEODVISNOST«

        Vztrajni očitek o tem, da dne 25. 6. praznujemo usodno patološki »dan državnosti«, ne pa »dan neodvisnosti«, je nepotreben.

        Ni vsebinsko bolj usodno eno od drugega, torej to, da Slovenci praznujemo »državnost«, ne pa »neodvisnost«. Lahko bi praznovali tudi »ustanovitev«, ali pa »vstajenje republike«. Več je možnih besed. Izbor ene med njimi ni po vsebini usoden nasproti ne-izboru druge.

        Pravtako nobena od primeroma navedenih kakorkoli ne žali pristne vsebine dneva 25. 6. za slovenski narod, da bi se to očitalo. Pristna vsebina praznika na dan 25. 6. je za slovenski narod vezana na okoliščino ustanovitve samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Pri čemer niti z besedo »državnost«, niti »ustanovitev«, niti »neodvisnost« ni težave z vidika pristne vsebine.

        Tovrstno vztrajanje na »prazniku neodvisnosti« je sicer lahko mnenjsko povsem smiselno. Na primer kot del kakega strankarskega političnega programa. Toda poudarek je na smiselnosti vztrajanja. Vendar ob vztrajanju ni potreben očitek drugim Slovencem, saj to očitanje nima vsebine. Vztrajanje jo ima. Ni pa vsebinskega smisla v OČITANJU drugim Slovencem, da ne razumejo usodne napačnosti ne-izbora besede »neodvisnost« nasproti usodni napačnosti izbora besede »državnost«.

        S tem, da je očitek tudi sicer umeten. Saj ga/je ni, ki bi trdil/a, da pred 25. 6. 1991 ni bilo oblike državnosti, niti ki bi trdil/a, da ni državnosti po 25. 6. 1991 (razen ob impulzu cinizma iz obupa).

        Zato je lahko praznik vezan tako na »ustanovitev države« kot na »državnost«. Ali pa na »neodvisnost«. Lahko je na primer vezan tudi na »dan republike«. V izidu okoliščin je, in sicer na podlagi odločitve Skupščine Republike Slovenije z dne 21. 11. 1991 o uveljavitvi 5. alineje 1. člena Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, pač 25. junij vezan na dan »državnosti«.

        Mnenje, ki lahko kaže na očitek, da naj ne bi bilo resne države, ki je imenovana »država«, je tudi nepotrebno. Primer: Združene »DRŽAVE« Amerike. Datumov in okoliščin, primernih za praznovanje ustanovitve države je tudi pri ZDA mnogo, so pač določili 4. junij kot dan neodvisnosti. Čeprav je datumov in okoliščin mnogo, na primer praznik na dan 15. 5. (1776). Gre za dan sprejema resolucije o temeljni ustanovni preambuli. Usodnost tega datuma je osvetlil s svojim mnenjem njen tedanji tvorec, g. John Adams, usodnost tega dne je v tem, da je »sprejel Kongres najpomembnejšo resolucijo, kadarkoli podano v Ameriki« (cit. po njegovem poznanem mnenju v angleškem jeziku).

        Mnenjsko vztrajanje je zato samo po sebi smiselno. Toda izvajanje hkratnega očitka, naperjenega v očitanje praznovanja »državnosti« drugim Slovencem, namesto da bi praznovali »neodvisnost«, je brez vsebine, zato je to hkratno očitanje nepotrebno.

        F. VSEBINA, TEMELJNA OKOLIŠČINA PRAZNIKA 25. 6. 1991

        Beseda »državnost« v slovenskem književnem jeziku pomeni družbeno ureditev v obliki države. Ob tem očitek o usodni nepravilnosti izbora besede praznika »državnost« nima vsebine. Tudi očitek besedi »ustanovitev« nima vsebine. Beseda »ustanoviti« (Republiko Slovenijo) v slovenskem književnem jeziku pomeni narediti, da kaka skupnost začne obstajati, npr. »ustanoviti državo«.

        V spoznavanju temeljnih okoliščin dne 25. 6. kot praznika ustanovitve države (Republike Slovenije), lahko sledimo delu Država (1996, ponatis izdaje iz l. 1927, str. 27-44) našega Leonida Pitamica, rednega člana SAZU od ustanovnega leta 1938. Pri tem je treba posebej izpostaviti kot temeljno okoliščino – državno suverenost. Državna suverenost je lastnost državne oblasti, da je na državnem ozemlju pravno najvišja oblast, ki je navzven neodvisna od drugih oblasti iste vrste in ki so ji navznoter podrejene vse druge oblasti.

        To, s strani Pitamica izpostavljeno temeljno ustanovno okoliščino ustanovitve države, se je v primeru ustanovitve Republike Slovenije izoblikovalo v spletu večih predhodno temeljno ustavnih okoliščin, med katerimi lahko izpostavimo naslednje okoliščine:

        Skladno s 1. členom Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se je v tedanji jugoslovanski Republiki Sloveniji izvedlo splošni ljudski referendum o tem, »ali naj Republike Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«, na kar je na navedeni podlagi slovensko volilno telo odločalo 23. decembra 1990. Nato je Skupščina Republike Slovenije na skupni seji vseh zborov dne 25. junija 1991 na podlagi ustavnih amandmajev LXIII, LXXII in XCJX k ustavi Republike Slovenije sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), skupaj z Deklaracijo ob neodvisnosti in Ustavnim zakonom o izvedbi TUL.

        Vendar niti dne 25. 6. še ni v polni meri nastopila okoliščina državna suverenost. Šele v nadaljnjem obdobju se je ustanovitev države uveljavilo tudi mednarodnopravno in v NARAVI.

        Zato je lahko praznik tako »državnost«, kot »ustanovitev«, kot »vstajenje republike«, kot »samostojnost«, lahko pa tudi »neodvisnost«, ali kaj drugega. Vse primeroma navedene so pristne glede na vsebino praznovanja temeljne okoliščine, to je ustanovitve države slovenskega naroda dne 25. 6.

  7. Seveda smo drzavo Slovenci imeli pred 1991. Nismo imeli slovenske drzave. Jugoslavija je bila multinacionalna drzava. Habsburska monarhija ali Avstroogrska prav tako. Nic ne trdim, da sta bila slabi ali dobri. Mogoce odlicni. A Slovenija ni multinacionalna drzava. V ustavi pise, da je drzava slovenskega naroda. Drzave slovenskega naroda od knezevine Karantanije naprej nismo imeli. Dan slovenske drzavnosti je zato upraviceno 25.06.

    • Danes sem po dolgem času spet spustil en komentar na MMC, pa so mi ga po nekaj minutah izbrisali:

      Na tej strani
      https://www.rtvslo.si/svet/azija-z-oceanijo/bo-avstralija-z-ustavo-priznala-staroselce/494128

      … sem napisal (povzel sem podnaslov članka)

      Slovenija leta 2100
      Slovenija bo v prihodnjih treh letih izvedla referendum o spremembi ustave, tako da bi v njej lahko priznali domorodne prebivalce Slovence, je napovedal pristojni minister Suljić, ki je tudi prvi Slovenec na tem položaju v zadnjih 50 letih.
      =============

      Skratka, leta 2100 bomo še vedno imeli državo Slovenijo, samo v tej državi ne bo več Slovencev, mogoče samo za vzorec. Slovenci bod(m)o postali kot Retoromani, in to zato, ker sploh ne vemo kaj smo in kaj hočemo. Zaščiteni pa ne bomo tako kot so Retoromani, to je iluzorno.
      Slovenska levica je internacionalistična ti. progresivna, po boljševističnem vzorcu zanika nacionalnost na njo se sklicuje samo, ko gre za kleptomanstvo za kar kliče na pomoč ti. nacionalni interes.
      Iz popisa prebivalstva so vrgli ven rubriko nacionalnost in versko pripadnost. Saj se ve zakaj: “Ne pustimo
      preštevati” se vpije na Avstrijskem Koroškem ali v Italiji kjer je vedno manj Slovencev, to je dejstvo, pa se tega ne želi priznati. Sedaj se ne pustimo preštevati tudi v Sloveniji, kjer je iz leta v leto manj Slovencev, tudi to je dejstvo.
      Cerkev pri multikultiju veselo sodeluje, obožuje se Frančiška, ki je velik podpornik invazivnih vrst.
      Slovenska Cerkev ne zna pripraviti vernikov da bi glasovali na desno, ker levo je destruktivno proti slovensko, verjetno jih tudi ne žel,i ker veselo sodeluje z levimi pri pobiranju drobtin z leve mize.
      Njihova politika je preprosta: Obstajamo že 2000 let pa bomo tudi še čez naslednjih 2000 ne glede na to kdo bo živel tu, vseeno nam je kdo nam meče v puščico.
      Leta 2100 bosta tu dva Slovenca in se kregala med seboj, eden bo levi drugi bo desni.

    • Kar vztrajaš. 🙂 Težko dojemam to od nekega intelektualca. Dvomim da ne bi razumel. Tokrat si končal z nacionalno državo, čeprav se spomnim tvojih kometarjev, v katerih ne pozdravljaš nacionalne države. Noben argument ti ni dovolj. Niti primerjava s Havaji, na primer, vsaj kar se tiče predmeta proslavljanja.
      Moram reči, da je to tipično slovensko. Morbidno, za moje pojme. Namreč, res veliko bi imeli za slaviti, če bi slavili neodvisnost. Tako pa slavimo nekaj brez osnove, potem pa se čudimo, da ni zastav ob praznikih. Desnica vsiljuje svojo utopijo, levica pa izkorišča vsak trenutek posebej. In tako ostajamo sprti, vse do leta 2100, ko se bosta tu dva Slovenca kregala med seboj, eden levi in drugi desni. 🙂
      Kakor vam je ljubo.

    • IF: “… A Slovenija ni multinacionalna drzava. ”
      =================
      Seveda je, saj so take skoraj vse države. Ampak za nas ni problem, da so tako kot v vsaki državi različne nacionalnosti, za nas je problem, da ne vemo kaj smo bili, kaj smo in kaj želimo biti. Treba si je priznati, če želiš obstati kot narod, moraš imeti določeno količino nacionalizma ne glede na to, da nas od malih nog boljševiki s svojim šolstvom vred, prepričujejo, da je to nazadnjaško in fašistično.

      • Nacionalizem ni problem, če je tudi velikodušnost zraven. Poglej američane, kako se imajo za nacijo, pa so vsi sami imigranti…
        Slovenci smo že lahko nacionalisti, ampak ne tako da govorimo, kako so nas drugi narodi izpridili, nas poštene in pridne…

      • Slovenija ni multinacionalna drzava. V Sloveniji smo Slovenci in ostali drzavljani. Slovenija je edina maticna drzava vseh Slovencev po svetu. Srbi recimo imajo svojo maticno drzavo Srbijo in Bosnjaki BiH. Ne Slovenijo. V Sloveniji je poleg jezika avtohtonih Italijanov v Istri in Madzarov v Prekmurju, slovenski jezik edini uradni jezik. In v slovenskih solah se uci prvenstveno slovenska kultura in zgodovina. Tako je in tako mora ostati. Dokler bo Slovenija drzava. Priseljenci morajo to sprejeti in se prilagoditi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite