Marjan Šarec vajeti države prevzel v času debelih krav

5
438

Marjan Šarec postaja sam sebi največja grožnja za dolgotrajno karieroMarjan Šarec je leta 2018 sestavil kabinet, ki je odvisen kar od šestih akterjev, pri čemer je imel na moč šibko izhodišče. Njegova, po njem poimenovana lista, je prepričljivo izgubila dvoboj za prvo mesto z Janševimi, pa tudi znotraj tako imenovanega levosredinskega pola si ni pridobila prepričljive prednosti. Obeti so bili torej slabi, posebej če je človek potegnil vzporednico z drugim primerom iz slovenske parlamentarne zgodovine, ko mandatar ni izšel iz vrst relativnih zmagovalcev volitev. SDS je leta 2011 le neznatno zaostala za Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, a je tedaj nastalo Janševo vlado vseskozi spremljalo pomanjkanje jasnega mandata volivcev, ki je slednjič močno prispevalo k njenemu koncu po komaj dobrem letu dni. Šarčeva vlada je v primerjavi s tem po 365 dneh vsaj navidezno v zelo dobri kondiciji.

Marjan Šarec vajeti države prevzel v času debelih krav

Prav kakšna primerjava z obdobjem druge Janševe vladavine lahko deloma pomaga pojasniti, zakaj je tako. Tudi Šarčev nastop je spremljalo nekaj razočaranja. Velika prednost SDS ni bila le posledica fragmentiranosti vladajočega bloka, marveč tudi sorazmerno močne želje po spremembah pri delu prebivalstva. Sicer se nezadovoljstvo ni do te mere javno izrazilo, da bi Šarcu prekrižalo račune, a ga ni bilo mogoče odmisliti. Po drugi strani je nekdanji kamniški župan vajeti države prevzel v času debelih krav, kar je bilo v kričečem nasprotju z vsaj v dojemanju velikega dela javnosti domala apokaliptičnimi razmerami v letu 2012.

Tovrstne medijske prijaznosti ni bil pred Šarcem deležen praktično noben premier niti nihče od nedavnih izbrancev vladajočega bloka. Še najmanj je lahko s tako naklonjeno medijsko obravnavo računal Janša, ko je leta 2012 oblikoval vlado. Razlog je, kot sem zadnjič nakazal, predvsem v prestani grozi na oblast v Sloveniji abonirane politične opcije lansko poletje, ko je bilo videti, da lahko izgubi oblast. Strah, da bi utegnil biti Marjan Šarec za nekaj časa zadnji uspešni “novi obraz”, ni povsem neutemeljen in je voda na Kamničanov mlin.

Bo Marjen Šarec res zadnji “novi obraz”

Kot zadnjo komponento, verjetno ne najmanj pomembno, je potrebno dodati politični slog slednjega. Zdi se namreč, da izjemno ustreza trenutnemu utripu slovenske družbe. Kjer je bila, kot sem zapisal zadnjič, pred dvema desetletjema “evropsko” navdahnjena vzvišenost Janeza Drnovška, je danes skoraj prostaška odrezavost Marjana Šarca, ki ji ni tuje niti spogledovanje s prijemi populistov ali – vsaj za domače potrebe – z evroskepticizmom. Pompozno evociranje nekdanjih vezi z Balkanom in bolj ali manj izrazito rusoljubje v zunanji politiki še dopolnjujeta sliko in ogrevata srca dobršnega dela Slovencev, čeprav koga hkrati navdajata z grozo. Splošna prijaznost večine vodilnih medijev v državi ugoden vtis stopnjuje s podobo Šarca kot odločnega voditelja, ki se odziva hitro, četudi niti njegova vlada ni brez nezamenljivih, kakršen je “večni” Karl Erjavec.
Vse doslej navedeno je privedlo do presenetljive kondicije Šarčeve vlade in Šarčevih leto dni po mukotrpnem vzponu na vrh. Kar nekaj javnomnenjskih raziskav govori o tem, da je LMŠ svojo podporo od lanskega junija podvojila, medtem ko se je težko spomniti, kdaj je kakšna slovenska vlada nazadnje tako navduševala podalpsko občestvo.
Marjan Šarec raste na račun koalicijskih partnerjev
Res je sicer, da nobeden od obeh dosedanjih volilnih preizkusov ni potrdil takšne forme. Toda potop na lokalnih volitvah, kjer je šlo po zlu celo župansko mesto v Kamniku, se je dalo kar verodostojno pojasniti z dejstvom, da stranka še nima razvite lokalne mreže. Za zgolj tretje mesto na evropskih volitvah, ki sta ga sicer osladila dva osvojena sedeža, pa je bila pri roki razlaga, da na kandidatni listi seveda ni bilo tako rekoč strankinega paradnega konja Šarca.

In tu pridemo do najzanimivejšega vprašanja. Bo Šarec res zadnji “novi obraz”, a ne zato, ker bi se ta izjemno uspešna strategija vladajočih izpela, marveč zato, ker jim bo nadaljevanje vladanja zagotavljal kar sam in naslednji “novi obraz” ne bo več potreben? Nazadnje je več kot en mandat levosredinski blok iz uspeha v uspeh vodil že omenjeni Janez Drnovšek. Šarčeva prednost pred slednjim je, da ima od vseh dosedanjih izbrancev vladajoče opcije najkonservativnejše volilno telo. Konservativni volivci pa v Sloveniji niso konservativni le po svojih pogledih na družbo, marveč sočasno načeloma počasneje menjavajo politične izbire.

Marjan Šarec postaja sam sebi največja grožnja za dolgotrajno kariero

Manjša težava za premierja je, da se politična razmerja kljub eksploziji njegove liste v primerjavi z zadnjimi volitvami niso bistveno spremenila. Šarčevi vsaj v glavnem ne rastejo na račun opozicije, temveč koalicijskih partnerjev, kakor je to veljalo že za Drnovškovo LDS. Kar tri med koalicijskimi strankami morajo trepetati za obstanek v parlamentu. Vendar glede na doslej videno ni moč zares pričakovati, da bi se v kateri med njimi zgostilo dovolj odpora proti temu “prijateljskemu” kanibalizmu. Navsezadnje so se iste stranke po volitvah brez vprašanja postrojile za na volitvah ne preveč prepričljivim drugouvrščenim novincem.

Večja grožnja za dolgoročno Šarčevo kariero bi nastopila, če bi začel povsem verjeti, da je res tako dober, kot kaže prevladujoča javna slika. Da je tvorec svojega uspeha predvsem sam.

5 KOMENTARJI

  1. Kaj pa je storil Šarec v času debelih krav za varno prihodnost Slovenije in slovenskih državljanov. Skorajda nič.

  2. Šarec bo toliko časa na oblasti, kolikor bodo določili botri, ki so ga tja spravili. Je najbolj priljubljen pred volitvami in po njih, samo na volitvah ne.

    Za državo do sedaj ni naredil praktično nič, razen da nas je potisnil bolj v preteklost, kot v prihodnost. Pokazal je, da je pripravljen storiti kar koli, da bi se še naprej vozil s Falkonom. Zato je nevaren. Naredil bo vse, kar od njega pričakuje globoka država.

  3. Šarec je priložnost, da se desnica konsolidira, izostri svojo misel, kaj hoče, zakaj je tako kot je. Mene je začel zanimat razpad Demosa. Kako je to bilo sploh možno? Kako da nastanek neodvisne Slovenije ni pokril kakršnekoli razprtije na desnici. Če bi atomska bomba padla bi to moralo biti še premalo, da bi se razletel Demos. Nekaj je bilo hudo narobe. Kasnejši očitki, da je Demos razpadel, ker je Janša predlagal Peterletu da odstopi, so tako iz trte izvečene, da me čudi, kako lahko sploh kdo s tem pride na plan in misli resno.
    In to kar je bilo narobe takrat je narobe še sedaj. Zato nobeno zmrdovanje nad Šarcem nima smisla. Do takrat dokler to ne bo jasno mora veljati tudi na desnici: Šarec je car.

    • .. “kako je to bilo sploh možno” ..

      To se tudi sama sprašujem.
      Najbrž je bil to splet več okoliščin. Ena od njih je menda bila v tem, da je bil Demos “prestreljen” s prišepetovalci in z usmerjevalci.
      Seveda ti ne bi imeli takega uspeha, če bi se pristni Demos-ovci zavedali prioritet njihovih ciljev.
      Torej zavedanje ?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite