Mario Plešej: Spremembe ZZZDR vodijo v črtanje spolne različnosti in popredmetenje otrok

40
594

mario plesejZa magistra Maria Plešeja zares velja sicer obrabljena oznaka ‘aktivni državljan’, saj se kot izobraževalec in raziskovalec ukvarja z različnimi družbenimi projekti in vprašanji. Z njim smo se pogovarjali po predstavitvi civilnodružbene pobude Spoštovanje različnih, v katero se je aktivno vključil.

V začetku leta 2014 si na Časniku objavil prispevek ‘RKC = reforme katoliške Cerkve?’, v katerem si spregovoril o stiskah in dilemah, s katerimi se soočaš kot katoličan z istospolno usmerjenostjo, in o odnosu Cerkve do oseb z istospolno usmerjenostjo. Kako se je ta javna izpostavitev odražala v tvojem življenju?

S to javno izpostavitvijo je za mojo istospolno usmerjenost izvedel širši krog ljudi, med drugim tudi moji sodelavci pa sožupljani pri Sv. Jakobu v Ljubljani, kjer dejavno sodelujem v župnijskem občestvu. Čeprav je bilo v obeh okoljih, v katera sem najbolj vpet, nekaj presenečenja, morda tudi nekaj zbeganosti in nerazumevanja, pa zaradi tega niti iz enega niti iz drugega nisem bil izključen. Z mojim razkritjem sta pojma homoseksualec in gej za ljudi okoli mene dobila konkreten obraz, s katerim so v nekem odnosu. Morda je kdo zaradi tega začel tudi drugače gledati na istospolno usmerjene ljudi. Večina namreč nima vsakdanjih stikov z razkritimi homoseksualnimi osebami in posledično veliko teh ljudi nanje gleda predvsem skozi predsodke, izkrivljene predstave in črno-belo optiko. Zato v izjavah ali pogovorih med ljudmi pogosto prihaja do neprimernih opazk ali posmehovanja na račun gejev, lezbijk in drugih spolnih manjšin. S tega vidika sem bil zelo vesel odprtega in spoštljivega pogovora o tej temi, ki se je na podlagi omenjenega prispevka razvil v župnijskem pastoralnem svetu. Če pogledam nazaj, me je ta korak – in ostali, ki so sledili – gotovo zaznamoval, a bolj v dobrem kot v slabem smislu. Dobra stran je zlasti večja notranja svoboda in mir v odnosih z drugimi, slabo stran pa vidim v tem, da me nekateri ljudje zaradi tega gledajo predvsem skozi ta vidik moje osebnosti, ki v nobenem primeru ni edini niti najpomembnejši v mojem življenju.

Se je odnos slovenske Cerkve do oseb z istospolno usmerjenostjo v zadnjih dveh letih spremenil? Se čutiš v Cerkvi sprejetega?
V Cerkvi se počutim sprejetega, pogrešam pa, da bi se kak duhovnik s podporo škofov v celoti posvetil srečevanju in spremljanju istospolno usmerjenih vernikov, študiju vprašanj, ki so posebna za naš položaj. Skratka, v Cerkvi na Slovenskem si želim pastoralne oskrbe za istospolno usmerjene ljudi, ki mora po mojem mnenju nujno vključevati misijonarski duh. To pomeni, da duhovnik, ki je za to odgovoren, skupaj s sodelavci išče poti do istospolno usmerjenih in jih vodi bliže k Jezusu ter ne čaka, da kdo od teh ljudi pride do njega. Zgledi za to že obstajajo v tujini, potrebna sta pogum in odločitev pristojnih v Cerkvi, da s takšno pastoralo začnemo tudi v Sloveniji.

Kako gledaš na obravnavo vprašanj istospolno usmerjenih na nedavni škofovski sinodi o družini?
Letošnja sinoda se je tem vprašanjem v veliki meri izognila. Očitno je bil to prevroč kostanj, ki ga je dodatno segrelo razkritje visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki je na novinarski konferenci na predvečer sinode sporočil, da je gej in da živi s partnerjem. Njegovega ravnanja ne odobravam, saj se je kot katoliški duhovnik ne glede na svojo spolno usmerjenost zavezal k samskemu in spolno vzdržnemu življenju. Verjetno je bilo tudi zaradi tovrstnih medijskih pritiskov pri članih sinode še manj pripravljenosti za razpravljanje o tej tematiki. V sinodalnem poročilu (povezava je do neuradnega angleškega prevoda) je odnosu do homoseksualnosti in do homoseksualnih oseb namenjena zgolj ena točka od 94, tj. 76. točka. V njej sinodalni očetje poleg ponovitve cerkvenega nauka o spoštovanju človekovega dostojanstva oseb z istospolnimi nagnjenji, o izogibanju slehernemu znamenju krivične diskriminacije v odnosu do njih in o nesprejemljivosti kakršnegakoli izenačevanja istospolne zveze z zakonsko zvezo med možem in ženo, pravijo tudi, da je treba posebno pozornost posvetiti spremljanju družin, v katerih živijo osebe z istospolnimi nagnjenji. Ob tem se mi takoj zastavi vprašanje: Kaj pa vsi ostali istospolno usmerjeni, ki si želimo in iščemo svojo obliko družinskega življenja, si ne zaslužimo posebne pozornosti in spremljanja? V zvezi s tem je pomenljiva izjava angleškega škofa Doyla, da se člani sinode s temi vprašanji niso soočili, ampak so jih postavili na stranski tir, ker v okviru obstoječega teološkega gledanja na moškega in žensko, večina ne ve, kaj storiti na tem področju. Po njegovem mnenju, s katerim se zelo strinjam, Cerkev ne sme pozabiti na te ljudi in jih pustiti, da lebdijo nekje v zraku, ter da bi bilo treba tej tematiki posvetiti posebno sinodalno srečanje.

V zadnjih tednih si se pridružil civilnodružbeni pobudi Spoštovanje različnih. Kaj te je pri pobudi prepričalo?
Prepričala me je odprtost, pripravljenost za poslušanje in iskren namen, da se poleg nasprotovanja radikalnemu spreminjanju družinske zakonodaje skozi dialog naredi premik v širšem okolju, zlasti v konzervativnih, tradicionalnih krogih, k boljšemu razumevanju in sprejetosti istospolno usmerjenih oseb, ki so si različne tudi med seboj.

Spremembe v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih vidiš kot “nepremišljeno uvajanje radikalnih sprememb pod pretvezo reševanja problemov istospolnih oseb”. V čem so te radikalne spremembe, ki zate niso sprejemljive?
02 marioZame sta sporni dve ključni spremembi, pri katerih so predlagatelji in njihovi podporniki v imenu zagotavljanja človekovih pravic istospolno usmerjenim osebam šli predaleč. Prva je črtanje spolne različnosti, moškega in ženske iz zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta različnost omogoča porajanje novega življenja, kar je temeljnega pomena za preživetje človeških skupnosti. Različne oblastne strukture so skozi zgodovino tovrstno življenjsko skupnost varovale prav zaradi porajanja novega življenja in vzgoje otrok v njej. Ne nazadnje se to odraža tudi v določilih slovenske ustave in v določbah mednarodnih aktov. Druga ključna sporna stvar je, da spremembe zakonodaje vodijo v smer popredmetenja otrok, saj bo nekaterim otrokom, npr. v okviru nadomestnega materinstva, odvzeto njihovo osebno dostojanstvo in pravica do življenja z očetom in materjo. To je nesprejemljivo.

Na novinarski konferenci pobude si spregovoril tudi o tem, kako se kot oseba z istospolno usmerjenostjo učiš življenja z omejitvami. Kaj to zate pomeni?
Zaradi svoje istospolne usmerjenosti sem v mladostnih letih dojel, da se moje življenje ne bo odvijalo kot pri večini sovrstnikov, ki spoznajo osebo nasprotnega spola, se z njo poročijo in ustvarijo družino. To me je vodilo v iskanje, spraševanje in učenje, kaj je dobro zame ter kje in kako kljub tej usmerjenosti ustvariti svoje »gnezdo«, imeti svojo »družino«, v kateri bom lahko uresničeval potrebo po človeški bližini, sprejetosti in ljubljenosti. Te potrebe in hrepenenja so v vsakem človeku. Ker mi odnos z Bogom in življenje v katoliškem cerkvenem občestvu prav tako veliko pomenita, zame ta pot iskanja in učenja predstavlja poseben izziv.

Kako je z dialogom med istospolno usmerjenimi osebami glede bližnjega referenduma? Se v razpravah – kolikor jih ti poznaš – slišijo različna mnenja istospolno usmerjenih?
Tako kot v vseh drugih družbenih skupinah imajo tudi istospolno usmerjene osebe različne nazore, prepričanja in poglede na družbena vprašanja. Tega v javnosti pri tem referendumu skoraj ni zaznati. Gotovo na to vpliva dejstvo, da se veliko istospolno usmerjenih ljudi, ki imajo drugačna stališča od stališč LGBT-organizacij in njihovih predstavnikov, ne želi javno izpostavljati. Poleg tega je problematična pluralnost znotraj LGBT organizacij. Iz pogovora z osebo iz teh krogov sem spoznal, da si lahko hitro tarča negativnega etiketiranja, obsojanja in izločitve, če razmišljaš ali ravnaš drugače od prevladujočih akterjev. No, s tem imamo v Sloveniji zaradi slabo razvite demokratične kulture itak težave na vseh področjih družbenega življenja. Ne nazadnje k slabi predstavitvi različnih mnenj istospolno usmerjenih ljudi v javnosti prispevajo tudi uredniki in novinarji slovenskih medijev, pri katerih tudi v zvezi s tem referendumom večkrat opažam pristranskost ali celo navijaštvo za eno ali drugo stran.

Mogoče je slišati govorice o različnih lobijih, ki podpirajo istospolno usmerjene. Kakšne so tvoje morebitne izkušnje s kakšnimi takšnimi lobiji?
V svetu obstajajo interesne skupine, katerih pripadnike povezuje predvsem sla po imetju in oblasti. Za dosego teh ciljev uporabljajo vse možne načine, tudi take, ki škodujejo okolju in drugim ljudem, tako da teptajo njihove pravice in svoboščine. Med pripadniki teh lobijev so gotovo tudi istospolno usmerjene osebe. Potrebe ostalih ljudi, tudi istospolno usmerjenih, pripadnike teh lobijev zanimajo le toliko, kolikor lahko prek njih uresničujejo svoje sebične interese. Neposrednih izkušenj s pripadniki tovrstnih skupin nimam, posredno pa smo vsi prizadeti zaradi njihovih zlorab.

V zadnjih letih si aktiven tudi pri moderiranju spravnega procesa med Slovenci. Kako vidiš nadaljno pot spravnega procesa?
Letos smo obhajali 70-letnico konca druge svetovne vojne in ob tej priliki se je zvrstilo kar nekaj dejavnosti, ki so imele namen prispevati k napredku spravnega procesa v Sloveniji. Pri nekaterih sem dejavno sodeloval. S temi dejavnostmi je vsekakor treba nadaljevati, saj sprava zahteva stalno delo tako v okviru civilne družbe kot tudi na politični ravni. Nujna je ureditev prikritih grobišč, identifikacija nepokopanih trupel, kjer je to izvedljivo, in njihov pokop. Upam, da bo izvajanje letos sprejetega zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev pripomoglo k temu. Poleg tega je po mojem mnenju pomembno vzpostavljati in obnavljati skupne rituale spominjanja na tragične dogodke in žrtve teh dogodkov. Ker je predvidena izgradnja osrednjega spomenika vsem žrtvam vojn v Ljubljani z Župančičevim verzom »Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt«, se mi zdi smiselno razmisliti o določitvi posebnega vseslovenskega dneva, podobnega spominski nedelji v Veliki Britaniji, ki bi bil posvečen spominu na žrtve ter krepitvi medsebojnega spoštovanja in razumevanja med živimi v naši skupni domovini.

40 KOMENTARJI

  1. Nadomestno materinstvo? Torej stvar, ki je nelegalna v sloveniji in večini držav. Kako natančno se lahko to poveže z novim zakonom?

    • Kako neki? Legalizacija posvajanja otrok, ki niso biološki otroci enega od partnerjev, s strani homoseksualnih parov, bo pripeljala prav do tega. Ker je sirot, zapuščenih otrok ipd. premalo na razpolago. Empirični podatki kažejo, da se homoseksualni pari te možnosti, tam kjer je dana, pogosteje poslužujejo kot neplodni heteroseksaulni pari.

      • Po pravici povedano nisem imel nobenih podatkov o tem; še posebej ne koliko slovencev bi to naredilo. Imate kakšen vir?
        Ampak, a ne bi ta argument potem spodnesel enega drugega: namreč da so homoseksualci mrtva veja naroda?

          • Imamo na eni strani pogost argument, da “homiči” ne smejo imeti zakonske zveze, ker iz nje ne bo nastal otrok. Po drugi strani pa imamo argument, da bi vsak otrok, ki bi pristal pri takem paru postal “popredmeten”. Krožni argument pač. Zato se mi zdi nesmiselno vpletat nadomestno materinstvo v vse skupaj, ko pa je glavno vprašanje ali bi kot družba smeli dovoliti/preprečiti, da dva geja/lezbijki vzgajata otroka.

  2. g. Plešej, pravite da:

    “…veliko istospolno usmerjenih ljudi, ki imajo drugačna stališča od stališč LGBT-organizacij in njihovih predstavnikov, ne želi javno izpostavljati. Poleg tega je problematična pluralnost znotraj LGBT-organizacij. Iz pogovora z osebo iz teh krogov sem spoznal, da si lahko hitro tarča negativnega etiketiranja, obsojanja in izločitve…”

    – koliko istospolnih ljudi pa sploh se izpostavlja pri nas v javnosti? poleg tistih par aktivistov? in sedaj še par drugih, ki so zaradi refenreduma čutili, da se morajo izpostaviti. v sloveniji takorekoč skoraj ni javno znanih istospolnih oseb, ki bi se ukvarjale s čim drugim, kot aktivizmom. (za koliko politikov, profesorjev, komentatorjev, novinarjev, glasbenikov, zdravnikov, pravnikov, ekonomistov… ki nastopajo v javnosti, se ve da so homoseksualci?)
    kot sami tudi ugotavljate, je to (tudi) problem, ker ljudje niti preko medijev ne poznajo istospolnih oseb, kaj šele v živo..

    glede na to, da večina istospolnih oseb ne sodeluje v istospolnih društvih ali klubih, mislim, da ni strah pred izklučitvijo (od kod, če nikamor niso vključeni) tisti, ki drži nazaj te istospolne, ki so proti.
    glede na vašo vpetost v rkc in župnjisko življenje, bi pomojem veliko lažje trdili to za vas? da se bojite, da vas bi izločili, če bi se javno zavzeli za poroke…

  3. Ko Mario govori o LGBT-organizaciji se kar samo po sebi ponuja sledeča primerjava: LGBT ima do istospolnih podoben odnos , kot ga imajo sindikati do delavcev. Kajti enako kot sindikatom delavski problemi služijo kot pretveza za njihovo ideološko in politično agendo, tako LGBT-ju služijo problemi istospolnih. Edina razlika je, da ko kritiziramo sindikate, nihče več ne pomisli, da kritiziramo delavce. Tudi med istospolnimi in LGBT-jem bo prišlo enkrat do te distinkcije.

  4. Lepo da imamo tudi homoseksualca, ki je zadovoljen s trenutno zakonsko ureditvijo. In še lepše da je zadovoljen tudi s svojo sprejetostjo med ljudmi, ki mu veliko pomenijo. Kar ni malo, sploh ni malo!

    A z zakonskim črtanjem spolne različnosti je vseeno usekal pošteno mimo. Ne s tem zakonom ampak kar z Ustavo sta spola v Republiki Sloveniji izenačena. Pravno seveda, ne telesno. Slednjega nobeden zakon ne more izničiti in ni nikakršne nevarnosti, da bi ne zaradi LGBT porok ne zaradi celibata Slovenci izumrli.

    • Pri teoriji spola gre dejansko za telesno izenačitev. Po njej spol ne obstaja in gre za konstrukt družbe oz. vzgoje, biološka danost pa sploh ni več bistvena. Za doseganje užitka spolne razlike niso pomembne, za imeti otroke pa tudi ne. Otrokom v nižjih razredih šole se sugerira, da naj ugotavljajo kakšnega spola se počutijo. S strani Amnesty international je bil menda izdan in od ministrstva potrjen učbenik na to temo.

  5. In še glede popredmetenja. V slovenski zakonodaji so popredmetene živali. Zakoni eksplicitno govorijo o uporabni vrednosti živali in zanje uporabljamo neštevne samostalnike. Tako na primer živim ptičem rečemo perutnina. Ničesar podobnega v moderni zakonodaji ni zaslediti pri otrocih. Neštevni samostalnik frocovje je zelo star termin iz nekih čisto drugih in drugačnih časov…

  6. Ne smejo imeti otrok, ker bi živeli v moralnem vakuumu. V Angliji je že prava norišnica glede tega.

  7. Kakšne bučke in tipično zavajanje. Noben zakon ne more črtati spolne različnosti, tudi če bi to hotel, saj je to pač biološko dejstvo. Kar zakon počne je to, da črta različno obravnavo ljudi na temelju spolne usmerjenosti. Tako kot prepoved rasne diskriminacije ne črta rasne različnosti, ampak očitno po logiki nekaterih počne ravno to. Skratka, dejstvo je, da biti črn ni isto kot biti bel, ampak to ne pomeni, da lahko nekoga zaradi njegove barve polti tudi diskriminiramo, kot je dejstvo, da biti moški, biti ženska, biti heteroseksualen ali homoseksualen ni eno in isto in ne more biti, ampak to spet ne pomeni, da lahko zaradi tega ljudi na tej osnovi obravnavamo drugače.

    Pri zakonski zvezi je temeljno bistvo čustveno razmerje med zakoncema, ne pa njun spol. Že dolgo se nihče ne poroča z nekom, ker je ženska, ali ker je moški, ampak zato, ker do tega človeka čuti neko čustveno navezanost. To pa obstaja tudi med homoseksualnimi pari. Zakonska zveza je tako že dolgo časa zveza dveh oseb, ki se imata rada, se ljubita, medsebojno spoštujeta itd. in ne zveza med moškim in žensko. Tu gre torej le za to, da nehamo diskriminirati homoseksualce kot ljudi, ki naj ne bi imeli enake pravice do vsega tega.

    Hkrati je bedarija trditi, da so otroci popredmeteni le s tem, ker se homoseksualcem dopusti enake pravice, kot so že do sedaj obstajale za heteroseksualce. Če pomeni imeti otroka s pomočjo medicinske pomoči ali s pomočjo posvojitve njegovo popredmetenje, potem so otroci bili že do sedaj popredmeteni.

    Tako da bi bil res čas, da se poskuša navesti en smiseln argument, ne pa da se prodaja homofobijo zapakirano v bučke.

    • Ogromna razlika je priti do otroka z biomedicinsko pomočjo ali s posvojitvijo.
      “imeti otroka s pomočjo medicinske pomoči” …, ja je popredmetenje.
      Za kristjana o tem nikoli ni bilo dvoma.

      • Neplodnost je problem in biomedicinska znanost je prišla na pomoč, to je dejstvo. Kako pa jo sme kristjan uporabljati, kje so meje…je pa drug velik problem, ki ne vem, če je že tako kristalno in jasno rešen…Tema za drugo debato…

        • Jaz podrobnosti ne vem, vem pa, da je pa katoliški nauk precej strog.
          Nekako se mi zdi, da če se od nauka odmikamo, nam zmanjkuje resnih argumentov, zakaj naj istospolni ne bi vzgajali otrok.

          • Ampak, če zagovarjaš umetno oplojevanje poročenih žensk, kako boš ugovarjal temu odstavku:

            “Hkrati je bedarija trditi, da so otroci popredmeteni le s tem, ker se homoseksualcem dopusti enake pravice, kot so že do sedaj obstajale za heteroseksualce. Če pomeni, imeti otroka s pomočjo medicinske pomoči(..), njegovo popredmetenje, potem so otroci bili že do sedaj popredmeteni.”

          • Ker je eno zdravljenje neplodnosti, drugo pa osemenjevanje oz. proizvodnja. V proizvodnji so popredmeteni in to bi lahko razumel tudi g. jebus.

          • Pravim samo, da se je vedno dobro držati nauka oz. se k njemu vračati.
            Verjame se, da je bil pri sprejemanju teh vatikanskih dokumentov zraven Sveti duh, ki precej dobro ve, katerih mej se moramo držati (v naše dobro).
            Če se meje pojasnjene z naukom jemlje malo na približno se hitro znajde v popolni zmedi.

    • Če bi tvojo logiko uporabil in gledal z vidika rasizma…

      Primerjava bi pogojno šla, če bi države dovoljevale le poroke med dvema različnima rasama, ne pa med dvema enakima.

      Tako, da take gejevske aktiviste lahko izenačimo z rasisti, saj zagovarjajo le poroke znotraj ene rase.

    • Ali je za ljubezen med dvema res potrebna intervencija države v obliki zakona (predpisa)? Prava ljubezen pač ne pozna ne zapovedovanja in ne omejevanja, torej pravnega reguliranja s strani države. Definicija družine kot skupnosti moža, žene in otrok je pač nujna zaradi varovanja koristi otrok in obveznosti staršev do njih. Tudi zakonska zveza ima svoj generični smisel in ustavno varovanje v nadaljevanju rodu in ne zaradi “zagotavljanja” ljubezni.
      Gospodu Mariu pa vse čestitke za poštenost in odkritost. Želim mu vse dobro.

  8. J, razumem, o čem govoriš. V slovenščini imamo samo en termina za angleška sex & gender. Torej jaz se absolutno strinjam tudi z radikalnimi pogledi žensk, ki menijo, da so lahko predsednice vlade ali rudarke, ne nosijo kril, ne visokih petk in sploh ne prakticirajo nobene navade, ki jo naša družba privzgaja ženskam.

    Pa je kaj od tega res samo z besedico omenjeno v omenjenem zakonu, zoper katerega se intervjuvanec v istem stavku obreguje? Če ni, potem lahko tudi jaz brez rokavic povem, da bomo 20. decembra "ZA" glasovali tisti, ki menimo, da lahko moški, ki ni pedofil, svojemu in celo tujemu otroku menja plenice. Tisti, ki se zmrdujejo ali celo zgražajo nad to "novodobno" prakso, ki "ne bo dolgega veka", pa bodo obkrožili "PROTI". Torej glasujemo, ali hočemo prehiteti Afganistan, ali raje ne bi.

    • Torej boste naprednjaki obkrožili “za”, nazadnjaki bomo obkrožili pa “proti”.

      Osebno sicer nimam nič proti, če bi “nazadoval” do Adama, ko je bil še v Raju 🙂

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite