Za magistra Maria Plešeja zares velja sicer obrabljena oznaka ‘aktivni državljan’, saj se kot izobraževalec in raziskovalec ukvarja z različnimi družbenimi projekti in vprašanji. Z njim smo se pogovarjali po predstavitvi civilnodružbene pobude Spoštovanje različnih, v katero se je aktivno vključil.
V začetku leta 2014 si na Časniku objavil prispevek ‘RKC = reforme katoliške Cerkve?’, v katerem si spregovoril o stiskah in dilemah, s katerimi se soočaš kot katoličan z istospolno usmerjenostjo, in o odnosu Cerkve do oseb z istospolno usmerjenostjo. Kako se je ta javna izpostavitev odražala v tvojem življenju?
S to javno izpostavitvijo je za mojo istospolno usmerjenost izvedel širši krog ljudi, med drugim tudi moji sodelavci pa sožupljani pri Sv. Jakobu v Ljubljani, kjer dejavno sodelujem v župnijskem občestvu. Čeprav je bilo v obeh okoljih, v katera sem najbolj vpet, nekaj presenečenja, morda tudi nekaj zbeganosti in nerazumevanja, pa zaradi tega niti iz enega niti iz drugega nisem bil izključen. Z mojim razkritjem sta pojma homoseksualec in gej za ljudi okoli mene dobila konkreten obraz, s katerim so v nekem odnosu. Morda je kdo zaradi tega začel tudi drugače gledati na istospolno usmerjene ljudi. Večina namreč nima vsakdanjih stikov z razkritimi homoseksualnimi osebami in posledično veliko teh ljudi nanje gleda predvsem skozi predsodke, izkrivljene predstave in črno-belo optiko. Zato v izjavah ali pogovorih med ljudmi pogosto prihaja do neprimernih opazk ali posmehovanja na račun gejev, lezbijk in drugih spolnih manjšin. S tega vidika sem bil zelo vesel odprtega in spoštljivega pogovora o tej temi, ki se je na podlagi omenjenega prispevka razvil v župnijskem pastoralnem svetu. Če pogledam nazaj, me je ta korak – in ostali, ki so sledili – gotovo zaznamoval, a bolj v dobrem kot v slabem smislu. Dobra stran je zlasti večja notranja svoboda in mir v odnosih z drugimi, slabo stran pa vidim v tem, da me nekateri ljudje zaradi tega gledajo predvsem skozi ta vidik moje osebnosti, ki v nobenem primeru ni edini niti najpomembnejši v mojem življenju.
Se je odnos slovenske Cerkve do oseb z istospolno usmerjenostjo v zadnjih dveh letih spremenil? Se čutiš v Cerkvi sprejetega?
V Cerkvi se počutim sprejetega, pogrešam pa, da bi se kak duhovnik s podporo škofov v celoti posvetil srečevanju in spremljanju istospolno usmerjenih vernikov, študiju vprašanj, ki so posebna za naš položaj. Skratka, v Cerkvi na Slovenskem si želim pastoralne oskrbe za istospolno usmerjene ljudi, ki mora po mojem mnenju nujno vključevati misijonarski duh. To pomeni, da duhovnik, ki je za to odgovoren, skupaj s sodelavci išče poti do istospolno usmerjenih in jih vodi bliže k Jezusu ter ne čaka, da kdo od teh ljudi pride do njega. Zgledi za to že obstajajo v tujini, potrebna sta pogum in odločitev pristojnih v Cerkvi, da s takšno pastoralo začnemo tudi v Sloveniji.
Kako gledaš na obravnavo vprašanj istospolno usmerjenih na nedavni škofovski sinodi o družini?
Letošnja sinoda se je tem vprašanjem v veliki meri izognila. Očitno je bil to prevroč kostanj, ki ga je dodatno segrelo razkritje visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki je na novinarski konferenci na predvečer sinode sporočil, da je gej in da živi s partnerjem. Njegovega ravnanja ne odobravam, saj se je kot katoliški duhovnik ne glede na svojo spolno usmerjenost zavezal k samskemu in spolno vzdržnemu življenju. Verjetno je bilo tudi zaradi tovrstnih medijskih pritiskov pri članih sinode še manj pripravljenosti za razpravljanje o tej tematiki. V sinodalnem poročilu (povezava je do neuradnega angleškega prevoda) je odnosu do homoseksualnosti in do homoseksualnih oseb namenjena zgolj ena točka od 94, tj. 76. točka. V njej sinodalni očetje poleg ponovitve cerkvenega nauka o spoštovanju človekovega dostojanstva oseb z istospolnimi nagnjenji, o izogibanju slehernemu znamenju krivične diskriminacije v odnosu do njih in o nesprejemljivosti kakršnegakoli izenačevanja istospolne zveze z zakonsko zvezo med možem in ženo, pravijo tudi, da je treba posebno pozornost posvetiti spremljanju družin, v katerih živijo osebe z istospolnimi nagnjenji. Ob tem se mi takoj zastavi vprašanje: Kaj pa vsi ostali istospolno usmerjeni, ki si želimo in iščemo svojo obliko družinskega življenja, si ne zaslužimo posebne pozornosti in spremljanja? V zvezi s tem je pomenljiva izjava angleškega škofa Doyla, da se člani sinode s temi vprašanji niso soočili, ampak so jih postavili na stranski tir, ker v okviru obstoječega teološkega gledanja na moškega in žensko, večina ne ve, kaj storiti na tem področju. Po njegovem mnenju, s katerim se zelo strinjam, Cerkev ne sme pozabiti na te ljudi in jih pustiti, da lebdijo nekje v zraku, ter da bi bilo treba tej tematiki posvetiti posebno sinodalno srečanje.
V zadnjih tednih si se pridružil civilnodružbeni pobudi Spoštovanje različnih. Kaj te je pri pobudi prepričalo?
Prepričala me je odprtost, pripravljenost za poslušanje in iskren namen, da se poleg nasprotovanja radikalnemu spreminjanju družinske zakonodaje skozi dialog naredi premik v širšem okolju, zlasti v konzervativnih, tradicionalnih krogih, k boljšemu razumevanju in sprejetosti istospolno usmerjenih oseb, ki so si različne tudi med seboj.
Spremembe v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih vidiš kot “nepremišljeno uvajanje radikalnih sprememb pod pretvezo reševanja problemov istospolnih oseb”. V čem so te radikalne spremembe, ki zate niso sprejemljive?
Zame sta sporni dve ključni spremembi, pri katerih so predlagatelji in njihovi podporniki v imenu zagotavljanja človekovih pravic istospolno usmerjenim osebam šli predaleč. Prva je črtanje spolne različnosti, moškega in ženske iz zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta različnost omogoča porajanje novega življenja, kar je temeljnega pomena za preživetje človeških skupnosti. Različne oblastne strukture so skozi zgodovino tovrstno življenjsko skupnost varovale prav zaradi porajanja novega življenja in vzgoje otrok v njej. Ne nazadnje se to odraža tudi v določilih slovenske ustave in v določbah mednarodnih aktov. Druga ključna sporna stvar je, da spremembe zakonodaje vodijo v smer popredmetenja otrok, saj bo nekaterim otrokom, npr. v okviru nadomestnega materinstva, odvzeto njihovo osebno dostojanstvo in pravica do življenja z očetom in materjo. To je nesprejemljivo.
Na novinarski konferenci pobude si spregovoril tudi o tem, kako se kot oseba z istospolno usmerjenostjo učiš življenja z omejitvami. Kaj to zate pomeni?
Zaradi svoje istospolne usmerjenosti sem v mladostnih letih dojel, da se moje življenje ne bo odvijalo kot pri večini sovrstnikov, ki spoznajo osebo nasprotnega spola, se z njo poročijo in ustvarijo družino. To me je vodilo v iskanje, spraševanje in učenje, kaj je dobro zame ter kje in kako kljub tej usmerjenosti ustvariti svoje »gnezdo«, imeti svojo »družino«, v kateri bom lahko uresničeval potrebo po človeški bližini, sprejetosti in ljubljenosti. Te potrebe in hrepenenja so v vsakem človeku. Ker mi odnos z Bogom in življenje v katoliškem cerkvenem občestvu prav tako veliko pomenita, zame ta pot iskanja in učenja predstavlja poseben izziv.
Kako je z dialogom med istospolno usmerjenimi osebami glede bližnjega referenduma? Se v razpravah – kolikor jih ti poznaš – slišijo različna mnenja istospolno usmerjenih?
Tako kot v vseh drugih družbenih skupinah imajo tudi istospolno usmerjene osebe različne nazore, prepričanja in poglede na družbena vprašanja. Tega v javnosti pri tem referendumu skoraj ni zaznati. Gotovo na to vpliva dejstvo, da se veliko istospolno usmerjenih ljudi, ki imajo drugačna stališča od stališč LGBT-organizacij in njihovih predstavnikov, ne želi javno izpostavljati. Poleg tega je problematična pluralnost znotraj LGBT organizacij. Iz pogovora z osebo iz teh krogov sem spoznal, da si lahko hitro tarča negativnega etiketiranja, obsojanja in izločitve, če razmišljaš ali ravnaš drugače od prevladujočih akterjev. No, s tem imamo v Sloveniji zaradi slabo razvite demokratične kulture itak težave na vseh področjih družbenega življenja. Ne nazadnje k slabi predstavitvi različnih mnenj istospolno usmerjenih ljudi v javnosti prispevajo tudi uredniki in novinarji slovenskih medijev, pri katerih tudi v zvezi s tem referendumom večkrat opažam pristranskost ali celo navijaštvo za eno ali drugo stran.
Mogoče je slišati govorice o različnih lobijih, ki podpirajo istospolno usmerjene. Kakšne so tvoje morebitne izkušnje s kakšnimi takšnimi lobiji?
V svetu obstajajo interesne skupine, katerih pripadnike povezuje predvsem sla po imetju in oblasti. Za dosego teh ciljev uporabljajo vse možne načine, tudi take, ki škodujejo okolju in drugim ljudem, tako da teptajo njihove pravice in svoboščine. Med pripadniki teh lobijev so gotovo tudi istospolno usmerjene osebe. Potrebe ostalih ljudi, tudi istospolno usmerjenih, pripadnike teh lobijev zanimajo le toliko, kolikor lahko prek njih uresničujejo svoje sebične interese. Neposrednih izkušenj s pripadniki tovrstnih skupin nimam, posredno pa smo vsi prizadeti zaradi njihovih zlorab.
V zadnjih letih si aktiven tudi pri moderiranju spravnega procesa med Slovenci. Kako vidiš nadaljno pot spravnega procesa?
Letos smo obhajali 70-letnico konca druge svetovne vojne in ob tej priliki se je zvrstilo kar nekaj dejavnosti, ki so imele namen prispevati k napredku spravnega procesa v Sloveniji. Pri nekaterih sem dejavno sodeloval. S temi dejavnostmi je vsekakor treba nadaljevati, saj sprava zahteva stalno delo tako v okviru civilne družbe kot tudi na politični ravni. Nujna je ureditev prikritih grobišč, identifikacija nepokopanih trupel, kjer je to izvedljivo, in njihov pokop. Upam, da bo izvajanje letos sprejetega zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev pripomoglo k temu. Poleg tega je po mojem mnenju pomembno vzpostavljati in obnavljati skupne rituale spominjanja na tragične dogodke in žrtve teh dogodkov. Ker je predvidena izgradnja osrednjega spomenika vsem žrtvam vojn v Ljubljani z Župančičevim verzom »Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt«, se mi zdi smiselno razmisliti o določitvi posebnega vseslovenskega dneva, podobnega spominski nedelji v Veliki Britaniji, ki bi bil posvečen spominu na žrtve ter krepitvi medsebojnega spoštovanja in razumevanja med živimi v naši skupni domovini.
