Marija Štremfelj: “Predvsem živim življenje, polno ljubezni”

0

Življenje prve Slovenke na Everestu, predvsem pa uglašene ženske, ki je že od nekdaj mozaik velikih korakov in ljubezni.

V žongliranju med Mepijevo odpravo na Kras, zadnjimi obveznostmi pred šolskimi počitnicami, čuvanjem vnukov in logistiko bližajočega se alpinističnega vzpona še sama vstopim v vrveče vesolje Marije Štremfelj. Zadnji hip se vkrcam, preden njen poletni kompas pokaže proti Kilimandžaru, nato proti Grčiji in potem naprej. Življenje vrhunske alpinistke, prve Slovenke na Everestu, gorske vodnice, profesorice biologije, predvsem pa uglašene ženske, je že od nekdaj mozaik velikih korakov, človeške bližine in ljubezni, prilagajanja, odrekanja, kompromisov in na prvi pogled nerazumljivih, a izpolnjujočih odločitev. Gibanje v navpičnici je dar, ki ju z možem Andrejem, ne le velikim alpinistom, ampak tudi velikim človekom, kot poudarja, že desetletja bogati tudi na preostalih življenjskih ravneh, predvsem v odnosih. Ravno zaradi odprav in občasne odsotnosti ni njuno življenje nikoli – niti po petintridesetih letih zakona – postalo navada.

V različnih življenjskih obdobjih smo na vrhuncu na različnih področjih. Kje se počutite na vrhu trenutno?

Obdobje, ko je bil en vrh izrazito izstopajoč, ko se je osvajanju vrhov v Himalaji prilagajalo vse drugo v življenju, se je umaknilo. Zdaj dobivajo pomen dejavnosti, ki jih vzporedno s tem nisem doživljala tako intenzivno, konkretno življenje z vnuki. Njihova rast, odnos z njimi, vse, kar sem pri svojih otrocih spremljala kot mati, lahko kot babica spremljam počasneje, bolj sproščeno, z manj odgovornosti, a z večjo radostjo. Še vedno so eden od vrhov gore, a ne več z vidika športnih dosežkov, saj so na prvem mestu doživetje in izpolnjevanje same sebe ter odnosi, ki jih lahko pri tem vzpostavljam. Pa seveda poklicno življenje. Učiteljsko delo se je od začetka osemdesetih do danes močno spremenilo. Ne samo vsebinsko in na ravni profesionalnih zahtev, s pojavom računalnikov in interneta se je povečala tako zahtevnost učencev kot čas, ki ga je treba posvetiti temu delu.

Koliko še lahko danes učitelj vpliva na vrednostni sistem svojih dijakov, na njihovo doživljanje sveta, življenjskih zmag in porazov?

Še vedno močno. Prepričana sem, da človek daje iz sebe, kar ima ponotranjeno, ne more pa dajati drugega, četudi se trudi posredovati nekaj, kar se mu zdi, da bi bilo prav. Otroci so izjemni psihologi, zelo hitro jim je jasno, kdo je z njimi iskren in kdo živi iz sebe. Mislim, da vsak učitelj s svojim načinom dela vpliva na dijake in tudi z neverbalno komunikacijo prenaša nanje vrednote, v katere verjame.

Vrednote, v katere verjamete, posredujete dijakom tudi s programom Mepi. Na lanski odpravi v Nepal ste bili prva slovenska profesorica, ki je svoje dijake popeljala v Himalajo. Kakšna življenjska popotnica je bila to zanje?

Tristopenjski program Mepi je za mlade možnost aktivnega življenja v naravi. Potovanja, ko morajo skupaj preživeti določen čas, se prilagajati in znajti ter preživeti le s tistim, kar nosijo s sabo, jih oblikujejo v odrasle in odgovorne osebe. Nepal je izjemna dežela, ker združuje tako fizično zahtevno okolje, hojo in nadmorsko višino kot težjo dosegljivost dobrin, tudi najosnovnejših, ki jih ima večina na dosegu roke, na primer hrano, pijačo, čistočo, spanje na postelji. Šele ko prideš v stik z bistveno slabšim življenjskim standardom, dojameš, da ti ni tako slabo, kot ti morda na vsakem koraku kdo dopoveduje. Mislim, da smo dosegli spremembo negativnega pogleda na življenje in so mladi spoznali, da je mogoče živeti drugače, da lahko racionaliziraš svoje zahteve, da so potrebe po materialnih dobrinah lahko nižje in da lahko tako pridobijo v osebnih odnosih.

Z možem sta bila skupaj na več odpravah, na nekaterih tudi ločeno, tako da sta izkusila tako skupno veselje na gori kot samotne dneve pričakovanj, strahov in upanja doma. Kako je takšna dinamika odnosov vplivala na vajino partnersko in družinsko življenje?

Dejansko sva oba izkusila obe plati, torej biti na odpravi in čakati doma, kar je bilo za najin odnos in zakon izjemno pomembno, saj sva oba ugotovila, da je veliko laže biti na odpravi. Tam si v središču dogodkov, veš, kaj se dogaja, in nekako odklopiš življenje doma. Doma se sicer zamotiš z vsakdanjim delom, zelo hitro sva imela družino, in to pomeni, da skrbiš za otroke, hodiš v službo, zvečer pa se misli sprostijo in začneš razmišljati, kaj se dogaja v Himalaji. Novic vsaj v večini mojega življenja, ko komunikacija ni bila takšna kot danes, ni bilo veliko, če so bile, pa so prihajale z zamudo, dva ali tri tedne po tem, ko se je kaj zgodilo, in si lahko samo bral, kako je tvoj partner to doživljal. Z majhnim številom informacij lahko nastanejo zgodbe, ki so daleč od tega, da bi te pomirile. Če se ukvarjaš z alpinizmom in razumeš, kakšne so razmere, kaj pomeni snežna nevihta, kaj pomeni biti na višini šest tisoč metrov ali da te ujame noč in bivakiraš, si po eni strani bolj zaskrbljen, sploh v času, ko preračunaš, da se vzpenjajo na vrh, po drugi pa bolj razumevajoč, saj veš, da v takšnem položaju narediš vse, da bi potekalo, kot mora. Zaupaš partnerju.

Oktobra 1990 sta z Andrejem kot prvi zakonski par osvojila Everest, hkrati ste bili prva in doslej edina Slovenka na najvišji gori sveta. Andrej ob tem vzponu vedno izpostavi vašo jekleno voljo.

Bila sva člana zamejske alpinistične odprave Alpe–Adria iz Trsta na Everest, ki je Andreja povabila k sodelovanju, ker je z Everestom že imel izkušnje. Iskal je motivacijo za vnovični vzpon po lažji smeri, zato je prišel na idejo, da se mu pridružim. Ker sva takrat že imela družino, dva otroka, sva tehtala vse možnosti za in proti. Odločitev ni bila lahka, a ko sva se odločila, da greva, sva se stoodstotno potrudila, da bi s čim boljšo pripravo, tako fizično kot psihično, osvojila vrh. Andrej je želel poskusiti brez dodatnega kisika, a je bila možnost ozeblin zaradi močnega vetra na južnem sedlu prevelika, zato je bil manj motiviran za vrh, jaz pa zelo – in sem ga morala včasih malo preganjati in spodbujati, da je vztrajal.

Kako so ta preizkušnja in druge sorodne vplivale na vajino dolinsko sožitje?

Živeti z Andrejem bi bilo v vsakem primeru lepo, ker ni le velik alpinist, ampak tudi velik človek. Z njim se je lepo družiti v vseh okoljih, gore pa so nama dale tisto dimenzijo, ki naju po petintridesetih letih skupnega življenja še vedno združuje, lahko rečem, da se najin odnos še poglablja. Izkušnje v visokih gorah – ne le na Everestu, saj sva bila tudi na drugih osemtisočakih – so naju povezale tako, da sva spoznala vrednost človeka kot človeka, in ne le kot partnerja, odzivnost v kritičnih trenutkih, ko vidiš, da je človek pripravljen vse narediti zate, tako eden kot drugi. Ko spoznaš, da te ima nekdo tako rad, to brez velikih besed prenašaš tudi v dolino. Zame je bila največja potrditev najine zveze obdobje na Aljaski med vzponom na Denali, ko sva po petindvajsetih letih zakona tri tedne preživela sama drug z drugim. To je res preizkušnja, ki lahko odloči, ali si še bolj povezan ali pa se razideš.

Kaj je torej ljubezen po petintridesetih letih zakona?

Lepa stvar. Vsekakor pa v tem času začneš ločevati med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Vidiš, da imaš nekoga rad kljub vsemu, kar ti na njem ni všeč oziroma te včasih celo moti.

Več lahko preberete na spletni strani Dela.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.