Sredi Barcelone sem v prodajni umetniški galeriji naletel na tole plastiko Svete družine, ki je bila že na prvi pogled netipična, četudi s svojim realizmom deluje lahko tudi kot cenen nabožni predmet (po ceni sodeč to zagotovo ni bila!).
To ni bila idealizirana podoba Svete družine, na kateri je po napornem rojevanju Marija vsa sveža in vznesena, kot breztelesno bitje, kot kaka filmska zvezda. Tu je prikazana kot zares mlado dekle, kar je najverjetneje tudi v resnici bila. Iz njenega lepega obraza pa veje tudi za odtenek čutnosti, je iz mesa in krvi, ne da bi to pomenilo kaj blasfemičnega. Otrok je realističen dojeneček, ne zgolj nebeško dete, torej Bog in človek, tu predvsem poudarjen kot človeški otrok. Pa tudi Sveti Jožef je drugačen; v katoliški interpretaciji gre namreč redukcija na varuha Svete družine včasih tako daleč, da Jožef izpade kot popoln “outsider”: prijazen, dober hrust nekoliko počasnega razumevanja, takorekoč telesni stražar ali hišnik Svete družine – torej kot moška oseba, s katero se moški iz mesa in krvi zelo težko poistoveti. Ne, na tej plastiki je Marija zanesljivo v njegovem objemu, ta objem Marija očitno potrebuje in pričakuje. Marija na plastiki se zlekne v Jožefov objem, ki govori: pridi sem k meni, tu se odpočij, od poroda in od vsega dogajanja zadnjih devet mesecev, imam te rad. Par povezuje človeška ljubezen, kakor kažeta v spanju sklenjeni desnici. Izmučen je tudi Jožef, kaj bi ne bil. Toda s svojim širokim objemom Marije in Jezusa obvladuje položaj, je potreben, nikakor odvečen. V tem trenutku je cela družina izčrpana, izpostavljena, ranljiva – tudi Marija bi zdaj zgolj spala in ta trenutek nikakor ne razmišlja o tem, da ima v naročju Boga.
V tej plastiki se preliva Božje in človeško. Božja navzočnost, ki je tu šele na začetku, v podobi človeškega dojenčka, je skrita, je implicitna; umetnik je dal prednost človeški plati Svete družine. Podobno kot pri Jezusu, se tudi Marijina posebna vloga – in ne da bi bila ta vzvišena vloga zanikana – umaknila človeškemu elementu utrujenosti in povezanosti z Jožefom. Njegova vloga, ki odrešenjsko ni tako vzvišena kot Marijina, je bistvena za Marijo na človeški ravni: ona je rekla ‘zgodi se’, a brez Jožefa bi bilo to veliko težje. Zdaj ima on pobudo, kasneje v življenju Svete družine bo spet odločilno Marijino duhovno vodstvo.
V Marijinem mesecu je prav, da ob lepoti tradicije razmišljamo tudi o pravem odnosu do Marije, o tem, čemer se reče tudi prava pobožnost do Marije. Učlovečenje ni bilo zgolj Božje delo, temveč tudi delo Marijine svobodne človeške volje. Marija je Božja mati, Mati Cerkve, tradicionalno dana za zgled ženskam ipd., vendar se prepogosto pozablja, da je bila človek in da je zato s svojo svobodno odločitvijo za sodelovanje z Bogom zgled za vsakega človeka: vsak lahko duhovno učlovečuje Gospoda, kakor ga je ona tudi telesno. Včasih je v pobožnostih do Marije ta njena človeškost tako zabrisana, da se Marija v nedosegljivosti vzora zazdi že preveč oddaljena, skoraj odtujena. Morda se nam bo v premišljevanju njene človeškosti bolj približala.
