Tretjega junija bodo v Sloveniji potekale osme demokratične parlamentarne volitve v samostojni Sloveniji. Ob njih se morda volivcu vsiljujeta dva pomisleka. Prvi izhaja iz prepričanja, da s svojim zgolj enim glasom tako ali tako nima nobenega vpliva na razplet volitev. Drugi pomislek je morda posledica ocene, da letošnje volitve niso nič posebnega, da potekajo v vsakdanjem ozračju in da se jih zato ni potrebno udeležiti. Oba pomisleka sta v zadnjih desetletjih zelo prisotna v zavesti slovenskih volivcev. Kažeta se kot nezaupanje do volitev in strank in imata za posledico vse nižjo volilno udeležbo. To stanje je tudi posledica dolgoletne enostrankarske komunistične prevlade, kjer so bile volitve v resnici samo slabo prikrita farsa.
V demokracijah od antike do naših dni je volivčev ali volivkin glas eno njunih najpomembnejših orodij za vplivanje na družbo in njeno spreminjanje. Omenjeno še zlasti velja v razmerah, ko slovenska družba potrebuje številne izboljšave in spremembe. Toda četudi so te nujne na praktično vseh področjih družbenega in gospodarskega življenja, se bodo lahko resnično začele šele, ko bo dosežen temeljit in dejanski politični premik. Zanj pa šteje glas vsakega volivca in vsake volivke.
Ali želimo nadaljevanje stagnacije ali resnične spremembe
V tem smislu tudi ni res, da so letošnje volitve običajne ali rutinske. Odločali bomo namreč o tem, ali želimo nadaljevanje stagnacije ali resnične spremembe. Ko se odločamo, nam lahko pomaga nekaj suhih, čisto matematičnih dejstev. Slovenija spada v srednji in vzhodni Evropi med tiste, kjer je prevlada ene politične opcije najizrazitejša. Od leta 1990 so bile stranke, ki so izšle iz nekdanje vladajoče komunistične stranke ali tako imenovanih družbeno-političnih organizacij, na oblasti polnih enaindvajset let, novo nastale demokratične sile pa le sedem. Če temu dodamo ugotovitev, da prav nobena vlada ni bila sestavljena tako, da bi demokratična stran lahko uveljavila vsaj najnujnejše potrebne spremembe, saj je bila še v tistih pičlih sedmih letih prisiljena iskati kompromise z večno prisotno levico, je podoba še jasnejša. Za primerjavo naj navedemo, da je na Slovaškem, ki ima zunaj sovjetskega prostora poleg Slovenije najmanj ugodno razmerje, ena, tj. postkomunistična politična opcija, od petindvajsetih let doslej vladala petnajst let. Pri tem je zelo pomembno, da je imela Slovaška med letoma 1998 in 2006 neprekinjeno desnosredinsko vlado, ki je postavila temelje za njen uspešni gospodarski model. Morebitna vnovična izvolitev vlade s prevladujočo levo komponento bi v Sloveniji pomenila, DA BI BILA ENA SAMA OPCIJA DO LETA 2022 VLADAJOČA KAR PETINDVAJSET OD DVAINTRIDESETIH LET.
Vladavina ene opcije, slovenske levice pa še posebej, je strup za demokracijo
Ponovna zmaga levega bloka bi Slovenijo zanesljivo vodila v nadaljnjo stagnacijo. Dolgotrajna vladavina ene opcije je že sama po sebi strup za demokracijo, ko gre za slovensko levico, pa še posebej, ker se njeni politiki praviloma odločajo na osnovi totalitarnih miselnih vzorcev. V tem nas potrjuje dejstvo, da je vladajoča opcija posebej v zadnjem mandatu s svojim neprekinjenim obvladovanjem vseh najpomembnejših položajev in institucij in s samopašnim odločanjem preprosto prišla do svojih meja in še čez. Na kadrovskem področju vse huje zobe kaže dolgotrajna negativna selekcija na vseh ravneh; na vladnem npr. v pogostih menjavah v ministrski ekipi. Na gospodarskem področju smo priče ohranjanju državnih monopolov, večina obljub o umiku države iz gospodarstva se je izkazala za puhle in neresne, saj je ohranjanje prevladujočega vpliva nad ključnimi podjetji eden poglavitnih ciljev bloka, ki je imel večino časa v rokah škarje in platno. Kot rečeno, se nezdravo neravnotežje skupaj z negativno kadrovsko selekcijo kaže tudi v številnih drugih družbenih podsistemih. Dovolj bo, če omenimo zgolj zdravstvo, pravosodje in medije.
Zaskrbljujoče je nadalje, da je predvsem v zadnjem mandatu prišlo do resnega postavljanja evroatlantske usmeritve slovenske zunanje politike pod vprašaj in do opaznega zasuka v smeri Rusije. Čeprav gre pri evroatlantskih integracijah za izbiro, ki je kot s popkovino povezana s plebiscitno odločitvijo Slovenk in Slovencev, smo priča nesprejemljivim premikom v smeri nedemokratičnih vzorcev iz nekdanjega sovjetskega prostora. Znotraj Slovenije temu ustreza, z duhom plebiscita prav tako povsem nezdružljivo, vračanje jugoslovanske ikonografije in vsebin iz časa pred osamosvojitvijo. Zato je to dogajanje resen in skrajno nevaren odmik od plebiscitne odločitve, po kateri je bil nastanek slovenske države korenit prelom s prejšnjim režimom in omenjeno ikonografijo.
Levica je sestavni del problema
Opisane negativne premike je potrebno z bližnjimi volitvami zaustaviti, trende pa obrniti v pozitivno smer. Da levica tega ni sposobna oz. je sestavni del problema, je več kot očitno pokazala v enaindvajsetih letih na oblasti v samostojni Sloveniji; še posebej v obdobju zadnjih treh vlad, ki so jih vodili Pahor, Bratušek in Cerar. Zato je nujno potrebno priložnost dati strankam, ki so že pokazale, da so sposobne Slovenijo potegniti iz zagatnega položaja. To sta še posebej SDS in NSi, ki sta bili grobo zaustavljeni s t. i. vstajami. Prepričani smo, da sta ti stranki v koaliciji s strankami, ki imajo podobne programe ter vrednostne opredelitve (SLS in Združena desnica, ki sicer poziva k oddaji glasu za druge sorodne stranke) sposobni udejanjiti Slovenijo, kakršno smo sanjali s plebiscitom. Z drugimi besedami: Slovenijo, ki ne bo nič več in nič manj kot normalna evropska država! Slovenijo, v kateri bo absolutno nemogoče zmagati na volitvah s kandidatom tako rekoč brez stranke in programa in z nastopom mesec dni pred volitvami (Janković, Cerar), državo, v kateri predsednik vrhovnega sodišča in generalni državni tožilec ne moreta postati osebi, ki sta dokazano kršili človekove pravice, državo, v kateri bo sodstvo resnično neodvisna veja oblasti, ki z organi pregona zagotavlja enako pravno obravnavo in varstvo vseh državljanov in v kateri so procesi, kakršen je bil proces Patria, in posledično politični zaporniki (Janša, Krkovič) nepredstavljivi, državo, ki takoj in ustrezno reagira na hude in očitne zlorabe in lopovščine, kakšrne so zgodbe, povezane z nastankom bančne luknje, pranjem denarja, privatizacijskimi mahinacijami in oškodovanji, če naštejemo samo nekatere. Državo, v kateri pristojni organi ukrenejo vse potrebno, da se ta oškodovanja sankcionirajo z ustreznimi kazenskimi sankcijami, vključno z zaplembami neupravičeno pridobljenega premoženja in vrnitvijo stotin milijonov EUR, ki so bili odtujeni v davčne oaze. Da Slovenija postane država, ki spoštuje življenje, podpira družino, materinstvo in očetovstvo, ter skrbi, da bodo mladi imeli v njej perspektivo, ki je odprta za iskanje zgodovinske resnice, ki je očiščena ostankov totalitarnega režima, zavezana spravi, medsebojnemu razumevanju in sodelovanju …. Slednje je samo del zahtev iz Majniške deklaracije 2014, ki je nastala kot posledica podobnih političnih in družbenih okoliščin, kakršnim smo priča pred tokratnimi volitvami. Pri tem velja poudariti, da so razmere v veliki meri danes še slabše, nesporazumi, provokacije in lažne informacije ter odkrite sovražnosti pa še močnejše in izrazitejše.
Načelna odločitev, komu v takih razmerah nameniti glas, je torej vse prej kot težka. Resnična sprememba je nujna in jo lahko dosledno in korektno uresničijo samo prej omenjene stranke. Čeprav nastopajo precej razbito, kar vnaša med volivke in volivce določeno zmedo, in je, žal, že zamujena priložnost za tak volilni nastop, ki bi preprečil vsaj preveliko izgubo glasov zaradi parlamentarnega praga, imajo te stranke še vedno možnost, da se zavežejo k sodelovanju po volitvah in se dogovorijo za najnujnejše ukrepe predvsem na gospodarskem področju. K TEMU JIH V IMENU DOSLEJ NEODLOČENIH, A ODGOVORNIH IN RESNIH VOLIVCEV ISKRENO VABIMO IN SPODBUJAMO.
Volivke in volivce pozivamo, naj IZKORISTIJO SVOJO VLOGO V DEMOKRATIČNEM PROCESU IN SE VOLITEV ZANESLJIVO UDELEŽIJO. Naj ne nasedejo vedno novim preobrazbam že doslej videnih vsebin in ljudi ter glasujejo za pravo in ne zgolj navidezno zamenjavo oblasti.
