Mariana Poznič: Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!

2
871

Z Mariano Poznič, urednico Svobodne Slovenije, smo se srečali lani konec februarja, ko je v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici potekalo odprtje razstave Rojstvo novih domovin. Zbrane je nagovorila kot predstavnica društva Zedinjena Slovenija ter kot vnukinja Ivana Prijatelja, čigar zgodba je v knjigi Rojstvo novih domovin tudi predstavljena. Obisk je bil prekratek, da bi se pogovorili v živo, zato pa je s pomočjo sodobnih povezav na daljavo nastal tale pogovor. Pripoveduje o življenju, delu ter o slovenski skupnosti v Argentini.

Najprej hvala, da ste se v vaši reviji spet spomnili tudi na nas, Slovence v Argentini. Ker bom tokrat vaša sogovornica, se vam na kratko predstavim: po poklicu sem odvetnica in prevajalka za slovenščino (oz. španščino), aktivna sem v naši slovenski skupnosti, in sicer v društvu Zedinjena Slovenija kot tajnica, sodelujem v odboru Slomškovega doma v Ramos Mejii, trenutno tudi urejam tednik Svobodna Slovenija.

Kako in kje ste odraščali ter kje ste se nato šolali in kaj študirali? S čim pa se poklicno ukvarjate in kako razgiban je vaš teden?

Rojena sem bila v Buenos Airesu in tu še vedno živim. Skoraj štirinajstmilijonsko velemesto prav gotovo človeka zaznamuje in verjetno se ne bi zlahka znašla v kaki mirni vasici na podeželju! Kot prva generacija slovenskih potomcev, rojenih v Argentini, je bilo naše otroštvo močno vezano na takrat zelo mlado in aktivno slovensko skupnost: ob sobotah slovenska šola, ob nedeljah slovenska maša in razne druge prireditve. Pa še za med tednom se je kaj našlo: pevske vaje, šport ali pa priprave za prireditve. Družili smo se predvsem s slovenskimi prijatelji, v slovenskih domovih smo imeli na razpolago bogata kulturna in družabna dogajanja, neobičajna za naše mesto.

Pozničevi smo živeli v Ramos Mejii, v zahodnem delu predmestja Buenos Airesa, v bližini slovenskega »Slomškovega doma«, ki ponosno nosi ime blaženega škofa Antona Martina. Po končani srednji šoli sem se odločila za študij prava, postala sem odvetnica in nekaj let bila zaposlena v dveh večjih odvetniških pisarnah v Buenos Airesu. A delo v takem okolju res ni bilo kompatibilno z družinskim življenjem, ker je zahtevalo dnevno več kot dvanajsturno odsotnost od doma in sem se zato odločila za samostojno službo. Usklajevanje potreb in urnikov z majhnimi otroki seveda ni bilo enostavno, o tem lahko priča prav vsaka zaposlena žena! Kasneje sem opravila vse potrebne izpite in postala tudi prevajalka oz. sodna tolmačka za slovenščino. In tako je tudi moje vsakdanje poklicno delo kar naenkrat bilo vsakič bolj povezano s Slovenci.

Zanima me, kako uspete združevati poklicno, družinsko življenje ter tako aktivno delo v slovenski skupnosti. Če vam še ostaja čas, kaj vas zanima in s čim se še ukvarjate?

No, ne bi mogla trditi, da mi to prav dobro uspeva! Mož in otroci imajo kar precej potrpljenja, ko sem velikokrat zvečer odsotna zaradi kakega sestanka ali seje. Prav tako kot družine vseh, ki so v skupnosti aktivni: vse, kar delamo, je narejeno v času po službi in drugih obveznostih, torej v »prostem času«, ki seveda z vsemi temi dejavnostmi ni več tako »prost«. Temu je treba dodati še težavo razdalj in prometa v mestu, da je vsa zadeva še malo bolj zahtevna.

Srečali smo se februarja v Gorici ob odprtju razstave Rojstvo novih domovin, ki je nastala v sodelovanju Rafaelove družbe z Narodno in univerzitetno knjižnico ter dr. Heleno Jaklitsch, ter je naposled prerasla v istoimensko knjigo. V njej je opisana tudi zgodba vašega starega očeta ter fotografija vaše matere, ki se kot deklica brezskrbno z vetrnico v roki igra na plaži v bližini italijanskega taborišča. Odprtja ste se udeležili tudi kot ena izmed vodilnih v društvu Zedinjena Slovenija. Kakšni so bili vaši občutki ob knjigi in razstavi ter kakšne odzive je sprožil dogodek v slovenski skupnosti?

Prav tako kot njena predhodnica »Cvetoči klas pelina« je tudi »Rojstvo novih domovin« zgodovinsko bogata in istočasno privlačna knjiga. Prav posebno zanimivo mi je, da so zgodbe prikazane v obliki osebnih pričevanj, ki se res močno dotaknejo bralca. Ja, prav na platnici knjige je fotografija, ki jo omenjate, na kateri se moja takrat petletna mama v družbi drugih otrok igra z vetrnico. Neverjetno, kajne? V časih popolne negotovosti, ko še za kruh ni bilo dovolj sredstev, so begunci najprej poskrbeli za otroke. Za njihovo vzgojo, izobrazbo, zraven pa še za vetrnico, ker jo kljub vsem težavam, vsem neizmernem preživetem trpljenju, otrok potrebuje, da lahko zrase v zdravega odraslega človeka.

Veliko je bilo tu v Argentini napisanega o dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, a nove tehnologije nam danes ponujajo priložnost, da se to ponovno uredi, dopolni in razširi. Gotovo je delo Božje previdnosti, da so to nalogo raziskovanja naše lastne zgodovine, ki je bila v Sloveniji dolga desetletja zamolčana ali pa izkrivljena, zdaj prav tam prijeli v roke strokovnjaki, zgodovinarji.

Razstava, ki sem jo imela priložnost obiskati v Gorici, je sad tega dela pričevanja. Nastala je iz poslušanja zgodb, žalostnih, a polnih upanja in želje po življenju, ki je naše prednike ponesla v svet. Niso se vdali, niso hoteli živeti brez svobode. Imeli so jasne vrednote in zanje so delali. To je bilo prikazano v razstavi. Zato – in mislim, da tu moram govoriti v množini, v imenu ostalih članov naše skupnosti – smo avtorjem neizmerno hvaležni za opravljeno delo. Ker so tako človeško znali predstaviti zgodbe oseb, ki so iz tega sveta odšle z grenkim občutkom zavrženosti, izgnanstva.

Nam lahko predstavite delovanje, številčnost in organiziranost slovenske skupnosti v Argentini? Katere organizacije, dogodke in prireditve bi izpostavili?

Odgovor na to vprašanje bi lahko postal kar nova knjiga! Zato bom le na kratko opisala, kako je pri nas. Slovenski povojni begunci so že v taboriščih v Avstriji in Italiji postavili temelje organiziranega življenja, ker so hitro spoznali, da je to najboljši izhod iz nemogočih razmer, v katere so bili postavljeni. Vse to je opisano v že omenjenih knjigah. Ko so kasneje v velikih skupinah prihajali v Argentino, se je ta potreba še stopnjevala, saj je bilo treba za vse najti stanovanje in delo v tuji deželi. A niso se zadovoljili le s preživetjem, hoteli so več. Bili so res brez denarja, a nikakor ne revni: bogati so bili v kulturi, srčnosti, slovenski zavesti in veri! In seveda delovni kot vsi pravi Slovenci, zato jih težavnost načrta ni ustavila in so v malo več kot desetletju poleg lastnih domov zgradili tudi skupne. Skrbela jih je bodočnost mladih: nastale so slovenske šole in s tem potreba po prostorih zanje. Zaupanje v Božjo previdnost jih je spremljalo na begunski poti: številni duhovniki so poskrbeli za to, da se ta vera ne bi izgubila, z rednimi slovenskimi mašami v bližini nastajajočih domov. Slovenec vsekakor ne more brez petja: še danes imamo v Argentini šest slovenskih zborov, najstarejši od teh je zbor iz Mendoze, ki je s potovanjem v Slovenijo obeležil svojo 70-letnico. Pa šport je tako potreben za mlade: organizirali so telovadbo, treniranje in tekmovanja v raznih skupinskih panogah. Nekatere je pot zapeljala v druga argentinska mesta: podobne manjše skupnosti so nastale v mestih Mendoza in Bariloche.

So se razvile tudi druge dejavnosti?

Seveda, še veliko drugih dejavnosti so skozi leta prijeli v roke: gledališče, kultura, gospodarska združenja. In to ni le zgodovinski opis, saj je po 70 letih v tej skupnosti veliko življenja. V predmestju Buenos Airesa so redne nedeljske maše v šestih okrajih. Okoli 270 otrok je v letu 2017 obiskovalo deset osnovnošolskih tečajev po Argentini, okoli sto pa srednješolski tečaj v Buenos Airesu. Nedeljske maše in slovenske šole: to sta stebra, na katerih sloni življenje naše skupnosti.

Kdo pa poskrbi za koordinacijo?

Imamo številne samostojne organizacije, povezuje pa jih krovno društvo Zedinjena Slovenija, ki prav letos obhaja svojo 70-letnico. Ta skrbi tudi za naše osnovne slovenske šole. Njen sedež je v Slovenski hiši v Buenos Airesu, kjer stoji edina slovenska cerkev v Argentini in kjer poteka pouk Srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka. V predmestju Buenos Airesa je šest slovenskih domov: v vsakem deluje organizirano društvo z različnimi lokalnimi dejavniki. Slovenska mladina je prav tako povezana v organizaciji, ki združuje mlade iz vseh slovenskih domov. Med nami delujeta tudi Kulturna akcija in pa Zveza slovenskih mater in žena, prva na področju kulture, druga pa dobrodelnosti. Za versko življenje med nami pa skrbi Slovensko dušno pastirstvo, ki je odgovorno za slovenske nedeljske maše in druge verske prireditve.

Koliko pa so žive posamezne skupnosti?

Večji del življenja skupnosti poteka v slovenskih domovih: v njih imajo prostore slovenske šole, ob nedeljah se v njihovih dvoranah daruje slovenska sveta maša, folklorne skupine, pevski zbori, mladi in stari jih uporabljamo za srečanja, vaje in prireditve. Teh bom naštela le nekaj, da si jih boste vsaj malo predstavljali. Najštevilnejše srečanje, na katerem se zbere vsako leto največ Slovencev, je majsko romanje v Marijino svetišče v Lujanu. V naši slovenski cerkvi se zbiramo večkrat v letu, predvsem pa za božične in velikonočne praznike ter za žegnanje ob prazniku Marije Pomagaj. Vsak slovenski dom za obletnico svojega obstoja pripravi posebno celodnevno prireditev, prav tako imajo mladinske organizacije vsakega doma vsako leto svoj mladinski dan z verskim, športnim in kulturnim programom. Imamo pa tudi številne druge prireditve: Kulturna akcija prireja mesečne kulturne večere, folklorne skupine in pevski zbori svoje predstave, prav tako tudi gledališke skupine. Društvo Zedinjena Slovenija letno organizira Slovenski dan – celodnevni praznik vseh Slovencev, junijsko prireditev v spomin padlim žrtvam komunizma na Slovenskem ter obeležitev dneva slovenske državnosti.

A opisano še daleč ni vse! Še bi lahko naštevala, a se bojim, da bo vse skupaj predolgo.

Koliko Slovencev pa je vključenih v skupnost?

Tu je potrebno pojasnilo: v Argentini je mnogo Slovencev, ki niso del opisane skupnosti. To so potomci skupin, ki so prišle v Argentino konec 19. stoletja ali pa okoli leta 1929, v medvojnem času. Nekateri so povezani v raznih društvih širom Argentine. In še veliko drugih, ki imajo slovenske korenine in se jih več ali manj zavedajo, a se iz različnih razlogov držijo bolj zase. Ne poznam zanesljivih statistik o številu potomcev Slovencev v Argentini, a če drži, da jih je okoli 40.000, lahko sklepamo, da jih je več kot 90 odstotkov zunaj skupnosti. Moj opis torej obsega le številčno majhen del Slovencev v Argentini, ki pa ustvarja največji del slovenskega življenja pri nas.

Ste pripadnica prve generacije v vaši družini, ki se je rodila na tuji zemlji oz. v novi domovini. V čem mislite, da se v slovenski skupnosti pa morda tudi v vaši lastni družini zrcali bogastvo sobivanja različnih kultur? Kje pa so omejitve in kako/če je močan strah pred asimilacijo, pozabo slovenskega jezika, vrednot?

Morda bi morali na prvem mestu še enkrat ponoviti, kaj pravzaprav »asimilacija« pomeni v globaliziranem 21. stoletju. Je to proces prilagajanja? Ali pa absolutno utapljanje v nove razmere? Argentina je relativno mlada država in je v samem bistvu sestavljena iz potomcev emigrantskih skupin, ki so prihajale predvsem iz Evrope. Slovence je sprejela prijazno in od njih ni zahtevala, da bi pozabili, od kod prihajajo. V njej je organizirana slovenska skupnost nastala kot naravna potreba skupine beguncev-brezdomcev in Argentina njene rasti ni zavirala.

Prav letos se spominjamo 70-letnice prihoda zadnje večje skupine Slovencev v te kraje – nekaj se jih je pridružilo še 7, 8 let zatem –, jasno je torej, da nas je večina tu preživela (naj)večji del svojega življenja, če ne celega. V tem času se je večina postopoma prilagodila argentinskemu okolju in načinu življenja, tega procesa ni mogoče ustaviti. Del teh Slovencev pa še danes organizirano ohranjamo slovenski jezik in kulturo, v zadnjih časih tudi v aktivni povezanosti s Slovenijo. Nismo se torej povsem utopili v argentinsko okolje. Da bo skupnost naprej živela, je potrebna odločitev zadostnega števila posameznikov, ki bodo v ta namen delali. Tudi na tem področju je torej bodočnost v rokah mladih in njihovih odločitev. Zelo verjetno bodo njihovi načrti drugačni od nekdanjih predstav njihovih dedov. A tudi svet se je v teh desetletjih spremenil, novi časi nam ponujajo nove izzive in treba se je z njimi soočiti. Fenomen »izvažanja mladih možganov« se je v Argentini pojavil celo še prej kot v Sloveniji: danes mladi izbirajo in odločajo, kje bi radi gradili svojo bodočnost. In nemalo se jih odloča prav za Slovenijo! Kako bo vse to vplivalo na našo skupnost, bo pa pokazal čas. Zaenkrat lahko z gotovostjo povem le to, da je danes v Argentini še velika skupina Slovencev, ki se za svoje korenine zanimamo. Ljubezen do teh korenin smo posredovali našim otrokom in ti mladi vnuki Slovencev govorijo slovensko in se tudi čutijo čisto pravi Slovenci. »Argentinec in Slovenec, oboje enako,« so mladi pred kratkim sami izjavili na obisku v Sloveniji. Ali bodo tudi sami svojim otrokom posredovali to zavest, bo pa pokazala bodočnost.

Kolikokrat sicer lahko obiščete sorodnike in prijatelje v Sloveniji in kako ti obiski vplivajo na vas, kako jih občutite? Se vračate domov, v domovino staršev oz. starih staršev?

Ja, res rada pridem v Slovenijo na obisk! Tu imam veliko dobrih prijateljev: nekatere iz mladih let, ki so se odločili in se preselili v Slovenijo pa tudi nove, ki jih ob vsakem obisku pridobivam. Predvsem imam pa tu najbližje sorodnike, brata in sestro (pa zraven svaka in nečake), ki sta še pred letom 1991 izbrala Slovenijo za dom.

Sama sem prvič obiskala Slovenijo pri 25 letih, to je bilo leta 1991, malo pred osamosvojitvijo. Občutila sem, da prihajam v znane kraje, o katerih sem se že doma in v slovenski šoli veliko naučila. Prvič sem slišala, da ljudje na ulici govorijo slovensko! A kljub tej domačnosti, ki se z vsakim potovanjem stopnjuje, ostaja vedno občutek, da sem v Sloveniji na obisku in da se čez par tednov vračam spet domov. Na mojo stran oceana.

Ali na splošno gledano zanimanje ali trend vrnitve v domovino prednikov med člani slovenske skupnosti še narašča?

Po hudi krizi v Argentini je okoli leta 2002 kar nekaj družin odšlo v Sloveniji. A danes opažamo, da se predvsem posamezni mladi odločajo v to smer. Doživljajo to kot »vrnitev« v domovino dedov in s tem tudi k lastnim koreninam? Ali bolj kot »odhod« iz lastne domovine, ker v njej ne vidijo možnosti za bodočnost? Odgovore na to bi morali poiskati pri vsakem izmed njih. Še več: za našo skupnost bi bilo potrebno, da te odgovore poiščemo, ker so povezani z našim bodočim obstojem. No, tu imamo spet novo temo za razmišljanje …

Kako pa je trenutno z zanimanjem članov skupnosti glede pridobitve državljanstva Republike Slovenije?

To področje dobro poznam, ker se z zadevo poklicno skoraj dnevno ukvarjam. Med potomci Slovencev je že od osamosvojitve Republike Slovenije dalje veliko zanimanje za to. Volilni imenik za Argentino še vedno vsako leto raste. Dejstvo je, da tu ljudem veliko pomeni, da jih Slovenija prizna kot pripadnike narodnega telesa. So pa večkrat tudi razočarani: pogoji za sprejem v državljanstvo za primere naturalizacije so zahtevni in kar precej ljudi občuti, da jih domovina dedov zavrača.

Kakšno pa je trenutno življenje v Argentini in na argentinskih ulicah? Je še vedno veliko demonstracij in kriminala? Kaj pa je pozitivnejši vidik Argentine in argentinske družbe?

No, če bi nam v Argentini res bilo prehudo, bi bili po vsej verjetnosti že davno odšli od tod! S tem želim poudariti, da je kljub težavam – kje jih pa ni? – Argentina dežela, kjer je z delom in trudom še vedno mogoče dostojno živeti. Neizmerno smo ji hvaležni, da je pred 70 leti tako širokosrčno sprejela slovenske begunce, naše prednike. Res so buenosaireške ulice že samo zaradi normalnega prometa za povprečnega Slovenca kaotične in da so vseh vrst demonstracije na dnevnem redu, in to le še stopnjujejo.  Vsak od nas je že doživel enega in verjetno tudi več kriminalnih dogodkov – za to je skoraj nemogoče najti kake vrste sprejemljivo »tolažbo« … Prav tako je tudi res, da državi nikakor ne uspe izkopati se iz krize. A ljudje so tu veseli, solidarni, gostoljubni. Radi se družijo s prijatelji na kavi, na pivu, na »asado«. Popravim: radi se družimo s prijatelji na kavi, na pivu, na »asado«. In vse to nam dela življenje lepše!

Če zanemarimo senčne plati, nudi sodobna tehnologija povezanost in hiter pretok novic. Tako se lahko hitro razširijo in dosežejo vse kraje in Slovence sveta. Minilo je dobro leto, odkar ste postali urednica tednika Svobodna Slovenija. Od kdaj in kako izhaja, kakšna je programska usmerjenost ter kako poteka delo?

Svobodna Slovenija je trenutno edini tednik, ki v tujini izhaja v slovenščini. Že leta 1941 je začel izhajati v Sloveniji, letos pa praznuje že 70. obletnico v Argentini. Skozi desetletja komunističnega režima v Sloveniji je časopis imel močno politično vsebino. To se je z leti spremenilo, predvsem po osamosvojitvi Republike Slovenije, in v zadnjih letih je postal bolj kronika dogajanj v naši slovenski skupnosti, čeprav še vedno ohranja in širi ideološke temelje, zaradi katerih so naši predniki morali zapustiti svojo domovino in se kot begunci podati v svet.

Nekje v prvi polovici lanskega leta sem sprejela to odgovornost, da ga začasno urejam. Prvi načrt je bil ta, da poleg klasičnega tiska časopis pride tudi na splet. Glede na našo zemljepisno oddaljenost od ostalega slovenskega sveta je za odbor društva Zedinjena Slovenija, ki je lastnik tega časopisa, to bil nujen korak. Prav 25. junija 2016 je izšla prva spletna številka in od takrat lahko kdorkoli po svetu sledi dogajanjem pri nas na svojem računalniku ali telefonu. Glede na prejšnje število naročnikov smo s tem korakom večkrat pomnožili bralce! V malo več kot letu tega novega obdobja smo prejeli tudi odzive iz različnih koncev sveta, pa tudi prisotnost v nekaterih slovenskih medijih, ki poročajo o Slovencih po svetu, je zdaj večja. Veseli smo, ker tudi mladi želijo, da časopis poroča o njihovih dejavnostih, za kar tudi sami poskrbijo. Je že res, da mladi nasploh bolj malo berejo, še manj seveda v slovenščini, a prisotnost na spletu nam omogoča, da pridemo tudi do njih. Sicer se pa vsak dan učimo o tem, kako naš časopis izboljšati in obogatiti, da bo še naprej izpolnjeval nalogo, ki jo nosi v imenu: »Glasilo Slovencev v Argentini« in nas tako povezoval s Slovenci po svetu.

Če počasi potegneva črto – kaj je po vašem mnenju srčika slovenske skupnosti v Argentini ter kakšna je njena prihodnost? Na kakšen način vam lahko pri tem pomagamo Slovenci iz domovine ter matična država?

Slovenska skupnost je naši generaciji bila dana, podarjena. Tistih, ki so jo začeli, danes skoraj ni več, a predali so jo nam, svojim potomcem. Njene korenine so močne, ker je zrasla iz semena narodne zavesti in trdne vere. Čas je naredil svoje in kdaj tudi čutimo, da ni več tako močna kot včasih. A glede na to, da se napovedi bližnjega konca že pred nekaj desetletji niso izpolnile, lahko upravičeno upamo, da ima pred seboj še kar lepo aktivno življenjsko pot. To seveda ni odvisno od kakšnih zunanjih nevidnih sil, ampak predvsem od dela nas samih. Še danes večkrat slišimo pohvalne besede o »argentinskem čudežu«. Lepe besede, pa se vendarle tu ni zgodil noben čudež: trdo delo je rodilo pričakovane sadove. In tudi za v bodoče ne pričakujemo kakih čudežev: če bo za stvar navdušenje, bo skupnost naprej rasla. Kaj pričakujemo od Slovencev oz. Slovenije? Pozornost, prisotnost, podporo. V tem globalno povezanem svetu gotovo ne bomo dolgo preživeli, če smo izolirani od ostalega dela naroda. Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost! Pričakujemo pa tudi poznanje in priznanje: najprej našega obstoja, pa tudi naše zgodovine, ki je še vedno prikazana v luči interesov dominante ideologije in ne na podlagi resničnih dejstev.

Na vseslovenskem srečanju v Državnem zboru ob 25-letnici naše države ste dejali nekako takole: Slovenija je brez meja in jo nosimo v srcu. Kaj pa bi tokrat čez lužo sporočili ali dali v razmislek našim slovenskim bralcem doma, v zamejstvu in po svetu?

Prav res, tako se je glasilo voščilo, ki sem ga v imenu društva Zedinjena Slovenija in argentinskih Slovencev ob tisti priložnosti izrekla! Te besede so tudi v naši zdomski pesmi, ki jo je napisal dr. Marko Kremžar: Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj: kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija! In še nekako takole sem takrat ob tem povedala: Slovenci v tujini imamo svoje lastne značilnosti, ki so nastale skozi desetletja in želimo, da jih tudi matična Slovenija spozna in spoštuje, saj menimo, da z njimi lahko obogatimo slovenski narod.

Celoten prispevek s foto opremo je bil objavljen v Svobodni Sloveniji.

2 KOMENTARJI

  1. Iskreno čestitam Mariani Poznič za ta intervju. Posebej pa soglašam z naslovom, da je Slovenija dolžna skrbeti za prihodnost naših rojakov v Argentini. To je praktično uveljavljena manjšina Slovencev v Argentini in kot taka je koristna za Slovenijo in Argentino. EU naglaša, da smo dolžni ohranjati dediščino, ki uveljavlja narod v mednarodni skupnosti.

  2. Dopolnjujem komentar z apelom, da civilne asociacije v Sloveniji (ID SvS) in Argentini (Zedinjena Slovenija) stopijo skupaj in v smislu turizma dogovorijo sodelovanje v promociji in podpori za medsebojno spoznavanje in druženje.
    Spoznavanje Slovencev z dušo Kremžarjeve pesmi in teh značilnosti je lahko koristno za slovenski narod v celoti. Kot taki pa bi morali biti hvaležni Argentini, da je sprejela in omogočila življenje Slovencem po svetovni vojni. To je lahko vir za nadaljnje sodelovanje med državama.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite