Marčne ide Boruta Pahorja

2

Avtor: Dejan Steinbuch. Vir: Finance. Če mu ne bo uspelo obvladati stranke, naj jo mirno zapusti in gleda, kako jo bodo jurišniki spravili v mavzolej tranzicije. Tam so tudi posmrtni ostanki Zaresa in LDS.

Nekaj dni pred 27. aprilom, vélikim praznikom Protiimperialistične fronte, sem se v Strunjanu pogovarjal s sodnikom Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjanom M. Zupančičem (intervju z njim bo objavljen naslednji petek v prilogi Finance Weekend).

Beseda je nanesla tudi na prihajajoče ameriške volitve. Moja teza je bila, da konzervativci ne bodo kos Obami, kajti Romney je bolj statist kot igralec. Profesor Zupančič je odgovoril, da je Obama narcisoiden, patološki narcis: „Nima programa, je samo fasada. Treba pa je zelo dobro pogledati, kdo stoji za njim. Komu streže. (…) Poglejte, s kom se je obkrožil in videli boste, komu služi. V tem je Obama podoben Pahorju. Njegov edini program je bil, da ostane v luči žarometov. Kar je veljalo tudi za Drnovška. To je bil njegov edini talent. To ni ‘leadership’, je pa odlična fasada za tiste, ki so za njim. In ker je demokracija postala poligon za manipulacijo z javnim mnenjem, so Obami težko našli tekmeca, ki bi mu bil kos v tem narcisističnem projektu. Narcis in sociopat deluje tako, da odreagira na tisto, za kar instinktivno, prededipalno ve, da se ljudje odzivajo. O tem pišem v knjigi Tembatsu. Na eni strani se sliši skrajno demokratično, da se predsednik populistično obnaša kot odvisna spremenljivka tistega, kar množice hočejo. Toda v ZDA on odreagira tako, kot mu pripravijo tisti, ki ga dirigirajo. Kar je bil mogoče problem s Pahorjem, ki ga pač ni nihče dirigiral. Svojega projekta tak narcis nima, a ker je odličen igralec, ima scenarij in lahko zmaga.”

Koga ljubijo Slovenci

O Pahorju imam tudi sam mešane občutke. Na nek način se mi je vedno dopadel, čeprav je bil kot politik prevečkrat tako zelo arhetipsko slovenski – neodločen, nesposoben sprejemati (težje) odločitve. Drekač, bi rekli na kmetih.

Paradoksalno je sicer, da so mu Slovenci, ki ljubijo prav takšne drekače (tj. omledne, cagave politike) to zamerili. Bržčas sta gospodarska kriza in občutek ogroženosti naredila svoje. Borut Pahor ni več med najbolj priljubljenimi politiki. V bistvu ga lahko reši samo še poraz. Še en paradoks naroda, ki si ne zasluži lastne države. Najraje ima žrtve, poražence. Kajti ob njih se lahko smili samemu sebi in objokuje svojo usodo.

V tem pogledu sta Janša in Pahor „nadstandardna” politika. Njun velik greh je tudi ta, da se kot domnevni desničar in domnevni levičar ne sovražita. Problem je, ker sta v korektnih odnosih. To uničuje predestinirano dogmo, ki naj bi paralizirala slovensko politiko v predmodernem stanju še naslednjih 150 let. Za dedke, ki zastrupljajo narod z izmišljenimi ideološkimi delitvami, je nepredstavljivo, da nekdo, ki naj bi bil levičar (in še predsednik levosredinske socialdemokratske stranke povrhu) odkrito podpre prizadevanja desnosredinske vladne koalicije pri reševanju recesijske krize.

Nezaslišano je, ker Pahor ne nasprotuje Janši za vsako ceno. Zato ga je treba uničiti.

Mefistovski liki, ki so desetletja obvladovali državo, so ocenili, hočejo zamenjati predsednika stranke, ki se je v času njegovega vodenja preoblikovala v moderno, evropsko socialdemokratsko stranko. Zombiji komunizma so prilezli na plano. Zdaj si jih lahko vsaj pozorno ogledamo. Smešni so. Še več, patetični so.

Vladavina prededipalcev

Jeseni 2008, nekaj dni po zmagi na volitvah, sem organiziral srečanje med bodočim predsednikom vlade in svojim tedanjim predsednikom uprave. Tistega lepega, sončnega dopoldneva sva šla k Borutu Pahorju na na Levstikovo ulico v Ljubljani. V pisarni smo bili sami trije. Pahor se je zdel utrujen, občutek sem imel, da se dobro zaveda, kaj ga čaka. Pogovor je bil drugače zelo sproščen, prijateljski. Ko sem kasneje razmišljal o Pahorju kot osebnosti, sem se v mislih vedno znova vračal na ta sestanek in ugotavljal, da gre za enega najbolj človeških in normalnih ljudi v slovenski politiki.

Pri Janši je drugače. Tudi z njim sem se v zadnjih letih nekajkrat srečal. Za razliko od Pahorja, pri katerem je bilo vzdušje sproščeno, je bilo pri Janši nekaj v zraku, nekakšna napetost. Toda to je pač odsev značajskih lastnosti – Janša je hladen, zadržan, analitičen in običajno ne prav gostobeseden. In vse to kakopak vpliva na sogovornika.

Tretji lik, mimo katerega v zgodbi o Pahorju ne smemo, je predsednik republike Türk, ki je že po obnašanju kategorija zase. Če Janša na človeka, ki ga sreča prvič, naredi vtis – morda prav zato, ker je hladno zadržan – in če te Pahor lahko celo očara (čeprav ne s svojo kavbojsko angleščino), potem je Türk idealen za psihoanalizo. Obdan z ženskimi sodelavkami (materami, da ga ščitjo pred moškimi tekmeci), do določene mere narejen (da skrije svoje značajske poteze), včasih tudi ohol, vzvišen, neroden v komunikacijah. Toda javnomenjske ankete ga postavljajo visoko. Celo na prvo mesto.

S tem s(m)o kot narod o sebi povedali pravzaprav vse.

Jurišniki Metke Tekavčič

Kaj je torej narobe s Pahorjem, da bi se ga v stranki radi znebili? Zakaj ne uživa več takšne priljubljenosti? Ga je pokopalo njegovo triletno predsedovanje vladi, ki je minilo v preveliki neodločnosti in popuščanju „zaveznikom” v koaliciji? Ali je res že predolgo na oblasti v stranki? Je res popolnoma nesposoben?!

Vsi odgovori skupaj niso niti slučajno tako tehtni kot trditev, zaradi katere se mu močno maje oblast: njegov odnos do Janše in desnosredinske vlade, ki je normalen, dialoški, konkstruktiven, je za stereotipno percepcijo slovenske shizme na levico in desnico nesprejemljiv, nedopusten.

Nedopustno je, ker Pahor ne nasprotuje Janši. Zato ga je treba uničiti.

Pahorju seveda gre marsikaj zameriti. Na tem mestu ga nimamo namena zagovarjati. Triletno vodenje vlade je pustilo – objektivno gledano – določen madež na njegovi karieri. Toda fenomen, ki ga Pahorju moramo priznati, se je zgodil na zadnjih predvolilnih soočenjih, kjer je Janša vidno izgubljal energijo, Janković prevzemal vlogo žrtve, medtem ko je Pahor retorično blestel. In stranko rešil pred totalnim porazom. Morda so jo tudi Lukšič, Vlačič in Tekavčičeva, kdo bi vedel. No, in nekaj mesecev kasneje mu kopica brutovskih figur obeh spolov grozi z bodali in ustvarja iluzijo, da je za prihodnost socialdemokratov bolje, če ga ni več zraven. O sveta preproščina…

Nimam posebne želje, da bi ga zagovarjal. V preteklosti sem Pahorja tudi ostro kritiziral. Vendar pa mislim, da je v okoliščinah, kakršne so nastopile pred volilnim kongresom socialnih demokratov, zanj kot politika vseeno bolje, da se umakne, če obstaja konkretna verjetnost, da ne bo znova izvoljen za predsednika. V tem pogledu je povsem vseeno, kdo ga bo nasledil.

Zaradi mene lahko tudi Metka Tekavčič. Se bomo vsaj pošteno nasmejali.

Hiša rdečih bodal

Pahorjev dolgoletni problem, ki ga moral 2. junija razrešiti sam, je v bistvu podoben Drnovškovemu; nevidna koalicija med stranko in njenim liderjem (kar je zaradi specifične slovenske strankarske „demokracije” tako ali tako problem vseh strank). Stranka brez takšnega predsednika nima šans na volitvah, medtem ko predsednik brez stranke nima druge možnosti, kot da gre in ustanovi novo stranko.

In Pahor lahko naredi ravno to. Novo stranko. Če ne ohrani oblasti v SD, ki bi jo radi prevzeli fundamentalisti, je čas za nov projekt. Tako ali tako potrebujemo normalno levo stranko. Jankovićev politični konglomerat še ni stranka. Poslanska skupina – razen redkih izjem, pet ali šest ljudi – deluje nekako tako, kot da bi na cesti naključno izbrali dva ducata ljudi, tudi kakšnega športnika vmes, in jih razglasili za politike.

O Pahorju smo tako ali tako vedno preveč govorili. Zdaj naj tudi on kaj pametnega pove svojim strankarskim tovarišem. Naj se obdrži na oblasti ali umakne in pomaga ustvariti moderno levico, ki ne bo imela nič skupnega s spletkarskimi plešastimi medvedki iz ropotarnice zgodovine…

2 KOMENTARJI

  1. Pahor po svojih vrednotah, idejah in načinu političnega delovanja preprosto ne sodi na politično levico. To spoznanje je končno prevladalo – vsaj upam – tudi med večino članov in članic SD. In temu primerno se bodo odločili na prihajajočem kongresu v Kočevju.

    Da sploh ne govorim o njegovi izmaličeni narcisoidni osebnosti in dejstvu, da se je kot predsednik vlade izkazal za operativno povsem nesposobnega.

  2. Pahor je eden redkih v Slovenniji, ki sodi na zdravo levico, v socialdemokracijo.
    Vsi ostali so socialisti, ki podpirajo rdeči fevdalizem, privilegije in konzervativnost – zaradi mene jih lahko imenujete nazadnjaške in nepravične in nesocialne levičarje.

Comments are closed.