Maraton sprave

49
Foto: Flickr
Foto: Flickr

V soboto 7. junija so se ljudje že petindvajsetič zbrali na spravni slovesnosti za po vojni pobitimi domobranci in civilisti v Kočevskem Rogu. Začelo se je s sveto mašo, ki jo je daroval novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije msg. Andrej Glavan. Ob njem je somaševalo več duhovnikov. Morda je bil kak duhovnik manj kot lani. Tudi ljudi se je zdelo manj.

Od prve spravne slovesnosti leta 1990 se je število iz trideset tisoč oklestilo na dva tisoč letos. Sledil je spominski program s pesmijo in nagovoroma Judite Treven in Petra Sušnika v organizaciji Nove Slovenske zaveze. Brez ploskanja, v dostojanstveni tišini so poslušali večinoma sivolasi ljudje. V marsikoga pa je spet zajedlo vprašanje: „Kje so mladi? Kje so mlade družine? Saj v Sloveniji praktično ni družine, ki je ne bi na tak ali drugačen način zaznamovala druga svetovna vojna…“ Lahko si postavimo vprašanje, ali nam ni mar za usode naših prednikov? Še sploh tistih, ki niti človeku primernega groba nimajo?

Morda si moramo vprašanje zastaviti drugače. Ali bi bila slovenska psihopatologija drugačna, če bi se v Kočevskem Rogu in na krajih, kjer ležijo naši umrli nepokopani, zbirali množičneje? Če sodimo po petindvajsetletni zgodovini zbiranja v Kočevskem Rogu, si moramo iskreno priznati, da ne. Žal. Število navzočih pač ne odraža teže našega problema, še sploh, če ob bok Kočevskemu Rogu denimo pridružimo Dražgoše.

Kje smo torej zgrešili? Prepričan sem, da se problema Kočevskega Roga, Teharij, Hude jame in ostalih šeststo prikritih morišč po Sloveniji, nismo lotili celostno! Romanja na kraje mučeništva so sicer potrebna in zdravilna. Tam ležijo nikoli obsojeni, torej nedolžni mučenci, večinoma mladi, taki, ki so šele začeli živeti. Njihovi posmrtni ostanki, mnogo let skriti pod težo molka in krivde, kličejo k pokopu. Celostna rešitev sprave in narodne pomiritve mora poleg spominjanja, žalovanja, romanj na kraje smrti, vključevati tudi civiliziran pokop umrlih! Ko se bomo tega zavedli, ko bomo k temu odkrito pristopili in to udejanjili, se bomo spet priključili normalnosti. Do takrat pa, čeprav se tega mnogi verjetno sploh ne zavedajo, stojimo s kraljem Kreonom nasproti Antigoni, ki si prizadeva pokopati svojega brata Polinejka.

Da se pokop umrlih v več kot dvajsetih letih samostojnosti še ni zgodil je svojevrstna slovenska sramota. Gre za nadaljevanje in dajanje legitimnosti izvedenemu zločinu. Ljudem so najprej v imenu sovraštva vzeli človeško dostojanstvo, nato ime, jih pobili, ter jih hoteli za vedno izbrisati iz obličja zemlje. Ko smo za strahotni zločin izvedeli, bi morali iz človeškega sočutja narediti tako kot nekoč Antigona. A nismo. In Antigona je zdaj sivolasa in ostarela, njeni otroci in vnuki, pa se kot v posmeh, namesto v Kočevskem Rogu raje množično srečujejo recimo na kolesarskem maratonu Franja.

Kako je to mogoče? Kdo bo zamahnil z roko in rekel, da povezujem nepovezljivo. Saj da gre vendar za šport. Datuma sta pač sovpadla. Stvari so se spremenile. Maraton Franja je najmnožičnejša rekreativna kolesarska prireditev pri nas, Kočevski Rog pa nekaj povsem drugega…

Če so se stvari spremenile in lahko na maraton gledamo zgolj iz telesnovzgojnega vidika, simbolični vidik pa zanemarimo, zakaj se trase denimo ne spelje mimo Kočevja in se ga preimenuje v maraton sprave? Saj naj bi šlo vendarle samo za množično športno prireditev? Odgovor je jasen in žal, neizprosen. Maraton imenovan po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec ima tudi močan simboličen pomen, prav tako kot denimo Pohod ob žici. To je med drugim tisti maraton, ki se je pred leti začenjal pred policijsko šolo v Tacnu. Tam so, kako simbolično, poučevali tiste, ki so kasneje skrbeli tudi zato, da ob skritih grobiščih ni bilo dovoljeno žalovati, kaj šele javno prižigati sveč… Maraton Franja pa si je tako izmislil tisti, ki je odkrivanje skritih grobišč cinično označil za mamutsko preštevanje kosti.

Pa pravzaprav ne želim govoriti o tistem, kar se je dogajalo takrat, ampak o tem, kar se dogaja zdaj, da svoje naloge pred zgodovino še nismo izpeljali. Kako to, da je slovenska situacija na tem področju tako zatohla? Zakaj se pojavljajo parole, da nas zgodovina ne zanima? Da se nam gnusi preštevanje kosti, in da naj pobiti kar ostanejo tam, kjer so…? Da naj vendar že pogledamo naprej in pustimo umrle za seboj? Popolnoma se strinjam. Sem za odločen pogled v prihodnost.

A tako se bomo lahko obnašali šele takrat, ko bodo vsi naši umrli pokopani. Vseenost je namreč privilegij časa, ko so stvari urejene. Pri nas pa še zdaleč niso. Država, ki smo jo ustanovili in naj bi služila ljudem, se večkrat do njih vede, kot da je ona namen in ne sredstvo. Dolžna bi bila poskrbeti, da ljudje, katerih posmrtne ostanke denimo hranijo v plastičnih zabojčkih Hude jame, končno dobijo grob, kraji množičnih morišč pa da so razglašeni za kulturne spomenike, kamor sodijo tudi jasne oznake. Omenjeno velja tako za leve kot za desne vlade. Oboje smo imeli, pokopa pa še zdaj ni.

Prepričan sem, da bo enkrat do tega vendarle prišlo. Morda tega naša generacija ne bo doživela, a nekdo bo to moral urediti, nekdo bo moral pokopati vse umrle. Spomnimo se, da še danes odkrivamo grobove denimo iz starega Egipta. Trupla umrlih, posejana po vseh koncih naše države, ne bodo odšla nikamor, čakala bodo, kot čakajo zdaj, da jih nekdo najde in položi k spoštljivemu večnemu počitku. Tako se človek loči od živali, da tiste, ki jih je imel rad, s katerimi je delil lepe in manj lepe trenutke življenja, spoštljivo pokoplje in za njimi žaluje. Ko mine čas žalovanja, pa lahko svobodneje zaživi naprej.

In ko se bo to zgodilo pri nas, se bo sam od sebe zgodil naslednji korak. Bitka za interpretacijo ne bo več potrebna. Ozrli se bomo lahko naprej in pustili zgodovino zgodovinarjem. Lahko se bomo pogovarjali o bolj liberalnih ali bolj tradicionalnih pogledih na politiko, na gospodarstvo, na ekonomijo, ker bomo imeli stvari za nazaj urejene. Ne bodo nas več težile, bolj svobodni bomo. In zato bi bila prisotnost ljudi na krajih mučeništva zdaj vendarle bolj potrebna, kot kažejo številke iz letošnjega Kočevskega Roga. Zaradi teže problema, ki nas teži. Če tega ne pokažemo, se bo pokop umrlih začel še kasneje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


49 KOMENTARJI

  1. prvo, kar se mora zgoditi je to, da se stvari z ideološkega polja preselijo na izključno humanitarno.

    in dokler bomo dojemali to, da se nekdo srečuje na maratonu franiji, ki je dejansko posvečen nekomu (zdravnici franji bojc bidovec), ki se je nesebično žrtvoval za to, da je reševala življenje ljudi v krutih vojnih razmerah, kot posmeh čemurkoli že, potem bomo pač obtičali tam, kjer smo. skratka, v čem je problem maratona franije? a v tem, da je šlo za partizansko zdravnico in partizansko bolnico, v kateri so reševali življenja ranjenim partizanom? torej ljudem, ki so se uprli okupatorju? 🙂

    in ravno to je problem, to slepo ideološko obtoževanje in demoniziranje vsepovprek. to na koncu tiste ljudi, ki s tem zadevami nismo obremenjeni, preprosto odbiva. ker marsikdo bi prišel tudi v kočevski rog, ampak zagotovo ne zato, da bi tam prisostvoval ideološki politizaciji zgodovinskih dogodkov. 🙂 ker to potem ni več niti drugo, ampak že tretje razredna tema. in s tem se povprečen slovenec, še posebej tisti, ki pripada mladi generaciji, res ne bo ukvarjal. 🙂

    • Zaradi tega, ker se povprečen Slovenec s tem res ne bo ukvarjal, se neki bodoči mladi generaciji spet lahko zgodijo brezna in hude jame.

          • To je neverjetno, da nekdo lahko tako brezdušno komentira take masovne tajne likvidacije. Zaradi protirevolucije. In še kar brez sramu nabija krivdo s kolaboracijo, za katero je bila razglašena amnestija, ki so jo tudi zavezniki odpustili, ker so ustavili deportacije. Bogve koliko bi jih sicer še pobili. Takrat je zbežalo več sto tisoč ljudi. Vse to pred pravičnimi partizani. Sramota, kakšne zveri kot je Aladar je komunizem vzgojih.

          • @zdravko,

            problem je, ker zadev sploh ne razumeš. brezdušen nisem do zločinov, sem pa povsem ravnodušen do ideološke zlorabe le teh. 🙂 tako da tisti, ki je tu do teh žrtev nespoštljiv je najprej tisti, ki iz tega črpa material za ideološka in politična obračunavanja. 🙂

            tako da še enkrat. zločin in žrtve teh zločinov so prvo razredna tema. ideološke zloraba le teh, pa tretje razredna tema. 🙂

          • Nihče tega ne dela bolj kot ti. Nihče o tme ne politizira bolj kot ti. In tvoja brezdušnost se vidi iz tvojih komentarjev, ne iz tega kaj o sebi misliš ti. Sramota pravim, še enkrat, kaj je komunizem naredil iz tebe. Zver, brez morale, brez časti, brez vsakega občutka za pravičnost.

          • Nespoštljiv do žrtev si ti Ladko, saj vse, kar delaš, je to, da krivdo vališ na nedolžne domobrance.

            Istočasno ščitiš komunizem.

            Glede zločinov je pa tako. Javno jih obsojaš, ker jih moraš, po tihem jih pa podpiraš.

          • Zdravko je dal čisto pravi odgovor.

            Edino branje svojih lastnih komentarjev ti ne bo pomagalo, kajti si tako zaslepljen, da nisi sposoben pogledati z distance.

      • npr. tisti, ki v nekem športnem dogodku, ki je poimenovan po neki partizanski zdravnici oz. bolnici, ki jo je vodila, vidi nek posmeh do nekega zločina. 🙂

    • Ti si še kako obremenjen s tem. Slepo ponavljaš laži komunajzerjev.

      Moti te domnevno politiziranje v Kočevskem rogu, ne moti te pa zelo sovražno politiziranje v Dražgošah.

  2. Jože, pozdravljen! Lepo je, da si prekinil “post” in da spet pišeš in dramiš, prebujaš pristno človeško v nas.

    Med branjem mi je ves čas uhajala misel na desne vlade, ki niso nič naredile za pokop. Zadovoljen sem, da si tudi to jasno povedal. V zadnjem času se je namreč skušalo razdor na desni poglabljati tudi z odnosom do preteklosti.

    Kaj so naredile desne vlade? Peterletu so dediči revolucije podtikali, da prešteva kosti in ga na ta način ustavljali. Potem pa se ni zgodilo več nič jasnega in odločnega. Kako to, da se ni nič premaknilo v letih 2004 do 2008? Zadnja Janševa vlada je v koalicijsko pogodbo morala zapisati, da se bo izogibala ideoloških tem. Žal je za nekatere pokop desettisočev barbarsko pobitih ideološka tema.

    Sram nas je lahko, ko vidimo, kako se to dogaja po svetu: veličastne kostnice in urejena pokopališča za žrtve iz prve svetovne vojne, urejena vojaška pokopališča iz druge svetovne vojne. Ali pa med živimi: sodelovanje nemškega in zavezniškega vojaka na obletnici izkrcanja v Normandiji.

    Pri nas res ni videti, da bi se v kom zganilo kaj človeškega! Ko kdo odpre to rano kot Jože danes – ne temo, ker to ni in ne sme biti ena od tem za debato – hitro zdsnemo v politiziranje in kreganje.

    • Jože, opažam, da ti veliko hodijo po glavi desne vlade. Kaj pa če bi še naredil malo analizo, in ugotovil, da so desne vlade sestavljene iz več elementov? V desno godljo, ki se je skuhala v zadnjem letu ali dveh, ne smeš postavljati SDS in Janše. SDS in Janša se ves čas z vsemi demokratičnimi sredstvi borita za revizijo zgodovine in popravo krivic, za demokracijo in moderno gospodarstvo …
      Ali pa morda namiguješ, da bi morala SDS poseči po nedemokratičnih sredstvih?

      • Sam sem prepričan, da bo desnica zacvetela šele z demokratičnimi mediji. Absolutno bi morali najti denar za dnevnik. Druga stvar je podpora TV Exodus, ki mora pod nujno korenito izboljšati tehnično opremljenost. Za tem bi avtomatično prišlo do obogotitve programske vsebine (več politike ipd.). Poglejmo primer Radia Ognjišče. Cel projekt je nastal iz skromnih začetkov revije Ognjišče v Kopru. Danes sta radia in revija prepoznavni blagovni znamki. Četudi gre za verske medije, se ne smemo ustrašiti ekonomskih terminov, kot so: posel, blagovna znamka, denar, konkurenca … Za to smo se borili, mar ne?

        • Dober komentar, se strinjam.

          Imamo Družino in Ognjišče, ki pa ne pokrivata čisto celotno vseh tematik, ki se nas tičejo; tudi ta članek izpostavlja,da pridemo do problematike vzgoje in prenašanja vrednot in sekularnih (pri nas sicer z prejšnjim sistemom zaznamovanih) prisitkov.

          Časnik je recimo dokaj v redu poizkus, čeprav še premalo široko zastavljen.

          Opozoril bi na iskreni.net in njihov poizkus crowdfundinga pri ustvarjanju medija. Zaenkrat jim re odlično. Izpostavili so jih kot pozitiven primer tudi na Financah. Iskrenovci predstavljajo mnoge teme, glede krščanske vzgoje in zakona, glede katoliškega življenja v današnji nasilno sekularni družbi, ki jih danes zaradi pritiskov škofje in župniki ne upajo povedati pri pridigah. In so recimo laiki s samoorganizacijo opravili veliko delo. Gre za podobno zgodbo kot pri Ognjišču – nastala povsem spontano, samoiniciativno in raste korak za korakom. Če še niste donirali lahko na tem linku: http://www.iskreni.net

          O Exodus TV bo potrebno resno razmisliti. Zamenjati vodstvo le je potrebno. Začeti zbirati prostovoljne prispevke. Mogoče tudi razmisliti ali bi televizijo lahko prevzelo Ognjišče. Ko bo zadeva rsno zastavljena bom rade volje daroval.

          Podpreti pa je potrebno tudi ostale ne samo medijske ampak društvene pobude: imamo tako tudi ustanovljeno združenje ‘Glas starih staršev Slovenije’, ki naj bi pomagalo pri negovanju vrednot, pa ne vem ali se tu kaj dogaja.

          Razmisliti je potrebno tudi o strateški pomoči nekaterim medijem, ki bi jih mogoče lahko ustanovili s pomočjo Društva Svetilnik.

          Predvsem pa se bo preprosto potrebno ORGANIZIRATI, z DOLGOROČNIMI CILJI in tudi upravljenja teh ustanov dati ljudem, ki so brezpogojno zavezani slovenstvu in Cerkvi. Glede tega zadnjega so se v Mariboru malce ušteli.

          Torej jaz rade volje kaj prispevam, a lotiti se je potrebno resno in vključevalno širši prostor desnice in desne sredine.

        • Lucijan in ostali, še nekaj bi rad dodal.
          Naš veliki krščanski filozof Gorazd Kocijančič je v enem intervjuju potarnal, da so filozofsko katedro na Filozofski fakulteti v Ljublanipovsem zavzeli ‘lacanovci’ (to je Žižkova smer, taka bolj nihilistična). In da jim recimo alternative – ‘heideggerjanci’ in ostali – ki bi se bistveno razlikovala v etičnih temeljih, ni uspelo izpostaviti.

          Tu gre za temeljni problem, ko izgubljamo na osnovnem, simboličnem nivoju. Če je to problem, je potrebno zbrati denar za prevode in izdajo knjig, ki bodo kontrirale temu temeljnemu ‘vue da la vie’, ki se ga poslužuje leva sfera, nato pa to misel kot temeljno promovirati na desnici in jo uvajati kot obvezno obravnavo na TEOFju, v katoliških izobraževalnih inštitucijah, v katoliških krožkih, društvih katoliških izobražencev, okroglih mizah.
          Se pravi: 1. zbrati denar 2. prevesti, urediti zadevo 3. razposlati zadevo na primerne naslove in 4. zadevo uporabiti v praksi kot temelj.

          Tu gre za pmembne fundamentalne zadeve. Kot bivši študent FDV (bivša Kardeljeva FSPN) vem kako so nas na osnovni ravni poskušali spraviti v miselni kalup, ko smo pri političnih temah obravnavali praktično samo marksistično-anarhistične-socialistične smeri. In kakšen vpliv je to imelo na moje sošolce po 4 letih (ki so se kasneje zaposlili v medijih, politiki, gospodarstvu, državni upravi).

          G. Lucijan in ostali, a se vam ne zdi, da desnici manjka dolgoročne strategije in da je kratkovidna in naivna? Zakaj se ne vzame skupaj in začne resno delati na teh zadevah?!?!?!

      • Lucijan, boli me, da nobena (!) od desnih strank ne čuti, da lahko pride do sprememb na bolje le ob sodelovanju med desnimi strankami. V koalicijskih pogodbah z levimi strankami zvodeni marsikatera točka iz dobrega predvolilnega programa.

        Sodelovanje pred volitvami bi spremenilo klimo med desnimi volilci. Manj bi jih ostalo doma. Še ob sodelovanju bo težko priti do 46-ega sedeža v parlamentu. Brez sodelovanja pa je načrt o vladanju desnice prava utopija.

        “Solo akcije” katerekoli od treh desnih strank so sicer vredne spoštovanja, lahko se te z njimi pohvalijo, a so boj brez upa na zmago.

  3. Jože ima kljub vsemu precej prav. Še preveč. Naše desne vlade niso storile dovolj. Ni poguma. Ne Peterle ga ni imel, ne Janša. Čeprav so naredili veliko. Če že v parlamentu ni bilo mogoče, je bilo pa v vladi. Je treba prijeti za kramp in izkopati kosti iz Roga, ne glede na vpitje in kričanje komunistov. In treba se je zahvalit Angležem da so prekinili deportacije, in s tem rešili na tisoče življenj. Ne pa da nasedamo provokacijam, da so bili tudi Angleži zločinci. Bedarija.

    • Načeloma ima lahko prav, po drugi strani pa me njegovo pisanje spominja na tipično komunistično taktiko: napad je najboljša obramba!
      Že ves čas osamosvojitve se postkomunisti poslužujejo te taktike: Brez predaha napadajo desnico (na 1,. mestu je Janša), tako da ta sploh ne more normalizirati stanja, ki prinaša osnovni pogoj za demokratično (enakopravno) razpravo. V vsakem intervjuju se mora Janša vsaj polovico odmerjenega časa braniti (dosbesedno braniti) pred vprašanji komunističnih novinarjev o vsakokratni aktualni aferi, ki mu je odtaknjena.
      To “enovitenje” desnice, brez da bi v njej opazili mavrico, izhaja iz iste taktike. Namreč, še preden začnemo s kakršnokoli razpravo, moramo “pol pljuč” porabiti za dokazovanje, da SDS in Janša nista ta, ki nista nič naredila. Zaradi večje potuhnjenosti, se mi zdi Jože še bolj pokvarjen od komunistov.

      • Lucijan, odgovarjam samo na zadnji stavek, na etiketo, ki si mi jo prilepil.

        Popolnoma se motiš. Če bi me poznal, bi verjetno našel na meni veliko napak (!), sem pa prepričan, da mi potuhnjenosti in večje pokvarjenosti od komunistov ne bi pripisal.

        Skupni imenovalec vseh mojih oglašanj je: Slovenija potrebuje sodelovanje SDS, SLS in NSi oziroma novo slovensko pomlad. Pozdravljam vse, kar obnavlja sodelovanje na desni in odklanjam vse, kar je proti temu. Daleč smo prišli, če je to za nekatere potuhnjenost in pokvarjenost.

        • Priznam, ta je bila prehuda. Se opravičujem. Toda, postal sem alergičen na to, da se zadnje čase na desnici pozablja, da se del nje (SDS) resnično nečloveško trudi za pra osamosvojitvene vrednote, ki je večplastno: boj proti enostrankarskem sistemu, proti gospodarskemu kriminalu, za revizijo zgodovine … Nečloveško sem poudaril, ker sta preostali dve pomladni stranki s takšno neverjetno lahkoto proti ideološkim delitvam in razdoru slovenskega naroda. Kot sem že večkrat napisal, se glede SLS ne čudim, ker so v tej stranki vseskozi igrali dvojno igro. Resnično razočaran pa pa sem nad osebnostmi, kot Novakova, Tonin, Capuder (očitni ideolog), Strgar in drugi, ki so začeli igrati meni povsem nerazumljivo igro. Če je pomladna stranka za zapiranje arhivov, absolutno ni več pomladna stranka. Pri vsem pač predpostavljam, da gre pri desnem, pomladnem in demokratičnem za isto (ali podobno) psihološko kategorijo, saj so pri nas kategorije desno – sredina – levo precej porušeno in pomešano.

  4. V tem spremenjenem odnosu do spravne slovesnosti v Rogu ne smemo spregledati, da je sodobna družba zanemarja banalizirala odnos do smrti, s tem tudi odnos do življenja.
    Smrt poizkušamo ignorirati, se distancirati od njene fizične realnosti. Sodobni človek beži od srečanja s smrtjo, tako kot posledično beži s srečanjem od življenja. Nam se sicer zdi, da je problem zgolj v spominu na žrtve, ap je v resnici problem bistveno globlji in vsestranski.

    • Tu ne gre za pozitivistično “bežanje od smrti”. Tu gre za sramoto komunistične oblasti. Ko so Angleži videli kaj počne Tito, so izdali ukaz o prepovedi vračanja prebežnikov. Zato gre. Za pokol potencialnih kontrarevolucije. Za laž po kateri so “pošteno” kaznovali kolaboracijo. Zato gre.
      Vendar to ljudem ni več mar, zgleda. Utrujeni smo. Demoraliziran narod. Kar naprej ne moreš hoditi v Rog, zgodi se pa nič!

      • Zdravko
        Bežanje od realnosti smrti ni nikoli pozitivistično. Zanikanje smrti, je beg v vegetativno življenje, kjer poboji , zločini, mučenja, nikogar ne ganejo. Ljudi predrami, če na policah v trgovini kar naenkrat zmanjka nekega artikla, to je nivo bolečine.

        • Saj. Se strinjava. Hotel sem poudariti da gre pri Rogu za mnogo hujše stvari od konformizma ljudi. 25 let se ni zgodilo nič. Pa celo Kučanovo “opravičilo” smo dobili. Zato v narekovajih. To pelje v globok propad. Apatični so že politiki. Denarja zmanjkuje, komu se ljubi bit na udaru. Cerarju? Bomo videli koliko bo zdržal, razen če mu ne bodo dali mir, ker je priden in ubogljiv profesor, ki bo sprejemal nasvete iz ozadja.

  5. Rešitev je človekoljubje do katerega pa so ljudje občutljivi. To dokazuje nenehna visoka človekoljubna solidarnost Slovencev.

    Ne morem verjeti kako se psihološko nespretno uveljavlja človekoljubje do neupravičeno pobitih in nepokopanih.

    Primerjajmo to z izbrisanimi. Čeprav so bili mnogi med njimi napadalci in okupatorji Slovenije, se je to spregledalo in gledalo na problem ozko človekoljubno, ne glede na moteče okoliščine.

    Vendar pa so izbrisani znali k problemu pravilno pristopiti. Izključno so se sklicevali na človekoljubje in človekove pravice in pri tem organizirali različne zanimive nastope v belih oblačilih pred parlamentom.

    Bilo je tudi veliko intervjujev s prizadetimi in strokovnjaki.

    Človekoljubna nota je prezrta. Nota, ki ima neizmeren potencial, da se uresniči prepovedana pravica do groba in spomina.

    Takšnega primitivnega živalskega odnosa do umrlih sodobna zgodovina na slovenskih in evropskih tleh še ni doživela.

    Kako je mogoče, da se ne zna prebuditi človekoljubje pri ljudeh, pa so Slovenci izrazito človekoljubni?!

    Človekoljubje je danes najmočnejše orožje za pozitivne spremembe, ki jamčijo duhovni in ekonomski razvoj Slovenije. Le uporabiti ga je treba!

    Imam občutek, da se temu orožju, ki vsem koristi in nobenemu ne škodi, po neumnem izogibamo.

  6. Človekoljubje je odsev božje ljubezni. Zato bi ga morala tudi cerkev upoštevati kot glavno vodilo življenja poleg ljubezni do Boga.

    V pridigah ga, vendar pa je potrebno to uresniči v državnem življenju med ljudmi, ne pa da ostane to zaprto za zidovi.

  7. Tudi ob agitaciji proti spremembam arhivskega zakona je bilo človekoljubje zanemarjeno, pa čeprav je šlo za uveljavitev temeljnega človekoljubja , to je pravice do življenja in poštenega sodnega postopka in ne le materialne pomoči v stiski.

    Kako je mogoče, da smo povsem nemočni, ko gre za uveljavitev temeljnih človekovih pravic?

    Kaj je z nami narobe, da ne znamo to uveljaviti.

    Drugi pa znajo uveljaviti tisto, kar tepta človekove pravice!

    Zakaj se o tem ne nenehno ne piše, razpravlja in še kaj!

  8. Menim, da je potrebno spremeniti način delovanja.

    Osredotočiti se na ljudi, ne pa na politike in druge predstavnike, in pri ljudeh prebuditi človekoljubje, ko gre za uveljavitev temeljnih človekovih pravic v Sloveniji.

    Ljudje morajo spoznati, da gre za vprašanje njihovega življenja: ali se bodo upoštevale danes in v bodoče temeljne pravice ali ne. Ali so proti temu, da bi bila življenje in pošteno sojenje nevredna in nepotrebna.

  9. Preveč formalistično, površinsko, brezdušno se vodijo razprave, pa čeprav čutno človekoljubje kar kriči:

    Tu sem! Z mojo pomočjo boste uspeli!

  10. Ko uveljavljaš človekoljubje, ni potrebno, da si žaljiv ipd. Iskreno človekoljubje podira vse pregrade in uresniči še tako težak cilj.

    Žaljivost ipd. pa povzroča dodatne pregrade in upravičene zamere.

    Torej: sprememba delovanja strank in še koga se naj spremeni!

  11. Ne znam dobro argumentirano razložiti, a prepričan sem, da je pokop vseh mrtvih nuja in edini predpogoj, da državo izpeljemo iz mrtvega teka, ki samo pospešuje zatečeno stanje propadanja v vseh smereh. Gnitje nepokopanih kosti povzroča gnitje živih. Neizprosen naravni zakon. Tako da se globoko strinjam z avtorjem prispevka. Ideja vseposvojitve od ŠCD pa zna biti pot, ki bo do tega pripeljala. Menim, da moramo vse napore civilne družbe usmeriti v ta dva projekta in ob tem povsem obiti oblastne struktire, ker tam bo vedno cokla.

    Morda bi bilo pametno začeti povsem civilen projekt zbiranja finančnih sredstev, ki bodo omogočila prekop vseh žrtev. Ja, grozno sramotno in neopravičljivo na pleča žrtev postaviti še to navidezno izprijenost, a dejstdo je, da iz davkoplačevalskega denarja tega pač se zelo dolgo ne bo. Nevarno dolgo. Zato pa bi bilo to res plemenito civilizacijsko dejanje. Iz pristnega sočutja do vseh umrlih in predvsem vseh živih.

    • Podpiram predlog.
      Za zgled mislim, da bi si lahko vzeli Občino Kamnik, ki je (če se ne motim) kot EDINA v Sloveniji popisala VSE žrtve na svojem območju in evidentirala grobišča?

  12. Napačno razmišljanje. Kje smo zgrešili? Desnica je zgrešila, ker se je posvečala humanitarni plati sprave, to je postavitvi grobov za pobite, praktično ničesar pa ni storila v smeri spreminjanja pogleda javnosti na medvojno dogajanje. Bolj kot grob potrebujejo pobiti vrnitev časti in dobrega imena, ki so jim ga njihovi morilci vzeli. Ko bo slednje doseženo, bo tudi prvo prišlo na svoje mesto. Dokler pa bodo tudi ljudje na desnici verjeli v rdeče pravljice o zaslužnem partizanskem “NOB” in zavrženi domomobranski “kolaboraciji”, bodo pobite žrtve komunističnega nasilja ostale nepokopane. Pač ljudje, ki verjamejo, da so bili domobranci narodni izdajalci, se ne bodo trudili z označevanju njihovih grobov. Šele, ko bo kritična masa javnega vrednotila njihovo medvojno opredelitev in ravnanje kot legitimno in častno, bo dosežen napredek pri njihovem civiliziranem pokopu. Nepokopane žrtve so posledica nesposobnosti desnice, da bi rehabilitirala domobranstvo in ga predstavila kot domoljubno, ne pa izdajalsko gibanje. To je mogoče, samo naša nesposobna desnica tega ne zna. S patetičnimi članki kot je tale, ki bežijo od bistva problema, bodo stvari še naprej ostale take kot so sedaj.

  13. Vrnitev dobrega imena domobrancem ne bo možna. Tega so mislim da zapravili. Rehabilitacija kontrarevolucije pa je možna in nujna. Domobranci niso bili likvidirani zaradi kolaboracije, ampak preventivno, zaradi kontrarevolucije. In z njimi še morje drugih beguncev, ki s kolaboracijo nimajo nič.
    Ko so Angleži zvedeli kaj se dogaja so izdali ukaz, da se begunci ne vračajo več v Jugoslavijo.
    Mislim da je to temelj sprave, kontrarevolucija.

  14. V KOČEVSKEM ROGU ŠE VEDNO LE MOLITEV IN POBOŽNE ŽELJE PRISOTNIH, DA SE KNJIGA »UMORJENIH LJUDI« DOKONČNO IZPIŠE IN KONČA NARODNO SOVRAŠTVO, S TEM PA VZPOSTAVI TUDI BOLJŠE NARODOVO IN NJEGOVO POLITIČNO (če že mora biti!) ŽIVLJENJE.
    Letos je dan spominske slovesnosti sovpadal z velikim Binkoštnim praznikom, zato je bila le ta dan prej, v soboto, 7. junija ob 11. uri. V kolikor bi tja zašel kot naključni turist, bi se strinjal, da je to kraj čudovitega naravnega okolja. Vsak slovenski državljan ve, da to ni le kraj naravne lepote, temveč tudi kraj, kjer se je dogajalo nekaj, kar človek težko dojame (če pa že, se pa vpraša: kako je (bilo) to mogoče?). Na tem mestu se zbirajo predvsem svojci nečloveško preminulih, pa tudi tisti, ki lahko s svojim osebnim dejanjem izpeljejo in oplemenitijo to vsakoletno dejanje. Kar nekaj pa je prisotnih tudi takih, ki želijo s svojo molitvijo počastiti spomin in s tem zadostiti storjenim grehom drugih.
    Tudi nekateri Kamničani so prisotni in že drugo leto tudi Cerkveni mešani pevski zbor France Gačnik iz Stranj, ki je doma potisnjen na stranski tir zaradi visokih novodobnih idej nekaterih posameznikov… Kamorkoli pa pride in zapoje z dušo in srcem, pa je deležen vsega spoštovanja in pohval. Spet se lahko pojavi vprašanje: kako je to mogoče (?) in spet bo odgovorov verjetno toliko, kolikor bo komentarjev.
    En »seveda je to mogoče« sigurno drži, saj se skoraj na vsakem koraku v času današnje navidezne svobode in demokracije dogaja zelo podobno kot pred 70. leti, le tako očitno in krvoločno (še) ne. Se pa močno občuti onemogočanje »tistih«, ki ne spadajo v »pravo«, ali sploh v nobeno »stajo«, pa kljub dobremu in poštenemu delu ne morejo priti v širše kulturno in medijsko dogajanje – na kratko: nikamor.
    In spet se poraja vprašanje: kako potem iskati »narodno spravo« za nazaj, ko za naprej ni nič boljše in namesto, da bi se povezovali in združevali v enotno krajevno skupnost, občino, pokrajino in narod, se raje bahamo z novoustanovljenimi boljšimi strankami novih (starih!) ljudi, ki v tem novodobnem svetu poznajo le še govorico kapitala in njegovo moderno mnogobarvno propagando.
    Ja, dragi moji sofarani, sokrajani, soobčani in sonarodnjaki: težko je priznati, a na vsakem koraku se marsikaj tega, v parih stavkih tukaj zapisanega tudi zelo lepo vidi. Le gledati je (bo) treba v pravo smer.

Comments are closed.