V soboto 7. junija so se ljudje že petindvajsetič zbrali na spravni slovesnosti za po vojni pobitimi domobranci in civilisti v Kočevskem Rogu. Začelo se je s sveto mašo, ki jo je daroval novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije msg. Andrej Glavan. Ob njem je somaševalo več duhovnikov. Morda je bil kak duhovnik manj kot lani. Tudi ljudi se je zdelo manj.
Od prve spravne slovesnosti leta 1990 se je število iz trideset tisoč oklestilo na dva tisoč letos. Sledil je spominski program s pesmijo in nagovoroma Judite Treven in Petra Sušnika v organizaciji Nove Slovenske zaveze. Brez ploskanja, v dostojanstveni tišini so poslušali večinoma sivolasi ljudje. V marsikoga pa je spet zajedlo vprašanje: „Kje so mladi? Kje so mlade družine? Saj v Sloveniji praktično ni družine, ki je ne bi na tak ali drugačen način zaznamovala druga svetovna vojna…“ Lahko si postavimo vprašanje, ali nam ni mar za usode naših prednikov? Še sploh tistih, ki niti človeku primernega groba nimajo?
Morda si moramo vprašanje zastaviti drugače. Ali bi bila slovenska psihopatologija drugačna, če bi se v Kočevskem Rogu in na krajih, kjer ležijo naši umrli nepokopani, zbirali množičneje? Če sodimo po petindvajsetletni zgodovini zbiranja v Kočevskem Rogu, si moramo iskreno priznati, da ne. Žal. Število navzočih pač ne odraža teže našega problema, še sploh, če ob bok Kočevskemu Rogu denimo pridružimo Dražgoše.
Kje smo torej zgrešili? Prepričan sem, da se problema Kočevskega Roga, Teharij, Hude jame in ostalih šeststo prikritih morišč po Sloveniji, nismo lotili celostno! Romanja na kraje mučeništva so sicer potrebna in zdravilna. Tam ležijo nikoli obsojeni, torej nedolžni mučenci, večinoma mladi, taki, ki so šele začeli živeti. Njihovi posmrtni ostanki, mnogo let skriti pod težo molka in krivde, kličejo k pokopu. Celostna rešitev sprave in narodne pomiritve mora poleg spominjanja, žalovanja, romanj na kraje smrti, vključevati tudi civiliziran pokop umrlih! Ko se bomo tega zavedli, ko bomo k temu odkrito pristopili in to udejanjili, se bomo spet priključili normalnosti. Do takrat pa, čeprav se tega mnogi verjetno sploh ne zavedajo, stojimo s kraljem Kreonom nasproti Antigoni, ki si prizadeva pokopati svojega brata Polinejka.
Da se pokop umrlih v več kot dvajsetih letih samostojnosti še ni zgodil je svojevrstna slovenska sramota. Gre za nadaljevanje in dajanje legitimnosti izvedenemu zločinu. Ljudem so najprej v imenu sovraštva vzeli človeško dostojanstvo, nato ime, jih pobili, ter jih hoteli za vedno izbrisati iz obličja zemlje. Ko smo za strahotni zločin izvedeli, bi morali iz človeškega sočutja narediti tako kot nekoč Antigona. A nismo. In Antigona je zdaj sivolasa in ostarela, njeni otroci in vnuki, pa se kot v posmeh, namesto v Kočevskem Rogu raje množično srečujejo recimo na kolesarskem maratonu Franja.
Kako je to mogoče? Kdo bo zamahnil z roko in rekel, da povezujem nepovezljivo. Saj da gre vendar za šport. Datuma sta pač sovpadla. Stvari so se spremenile. Maraton Franja je najmnožičnejša rekreativna kolesarska prireditev pri nas, Kočevski Rog pa nekaj povsem drugega…
Če so se stvari spremenile in lahko na maraton gledamo zgolj iz telesnovzgojnega vidika, simbolični vidik pa zanemarimo, zakaj se trase denimo ne spelje mimo Kočevja in se ga preimenuje v maraton sprave? Saj naj bi šlo vendarle samo za množično športno prireditev? Odgovor je jasen in žal, neizprosen. Maraton imenovan po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec ima tudi močan simboličen pomen, prav tako kot denimo Pohod ob žici. To je med drugim tisti maraton, ki se je pred leti začenjal pred policijsko šolo v Tacnu. Tam so, kako simbolično, poučevali tiste, ki so kasneje skrbeli tudi zato, da ob skritih grobiščih ni bilo dovoljeno žalovati, kaj šele javno prižigati sveč… Maraton Franja pa si je tako izmislil tisti, ki je odkrivanje skritih grobišč cinično označil za mamutsko preštevanje kosti.
Pa pravzaprav ne želim govoriti o tistem, kar se je dogajalo takrat, ampak o tem, kar se dogaja zdaj, da svoje naloge pred zgodovino še nismo izpeljali. Kako to, da je slovenska situacija na tem področju tako zatohla? Zakaj se pojavljajo parole, da nas zgodovina ne zanima? Da se nam gnusi preštevanje kosti, in da naj pobiti kar ostanejo tam, kjer so…? Da naj vendar že pogledamo naprej in pustimo umrle za seboj? Popolnoma se strinjam. Sem za odločen pogled v prihodnost.
A tako se bomo lahko obnašali šele takrat, ko bodo vsi naši umrli pokopani. Vseenost je namreč privilegij časa, ko so stvari urejene. Pri nas pa še zdaleč niso. Država, ki smo jo ustanovili in naj bi služila ljudem, se večkrat do njih vede, kot da je ona namen in ne sredstvo. Dolžna bi bila poskrbeti, da ljudje, katerih posmrtne ostanke denimo hranijo v plastičnih zabojčkih Hude jame, končno dobijo grob, kraji množičnih morišč pa da so razglašeni za kulturne spomenike, kamor sodijo tudi jasne oznake. Omenjeno velja tako za leve kot za desne vlade. Oboje smo imeli, pokopa pa še zdaj ni.
Prepričan sem, da bo enkrat do tega vendarle prišlo. Morda tega naša generacija ne bo doživela, a nekdo bo to moral urediti, nekdo bo moral pokopati vse umrle. Spomnimo se, da še danes odkrivamo grobove denimo iz starega Egipta. Trupla umrlih, posejana po vseh koncih naše države, ne bodo odšla nikamor, čakala bodo, kot čakajo zdaj, da jih nekdo najde in položi k spoštljivemu večnemu počitku. Tako se človek loči od živali, da tiste, ki jih je imel rad, s katerimi je delil lepe in manj lepe trenutke življenja, spoštljivo pokoplje in za njimi žaluje. Ko mine čas žalovanja, pa lahko svobodneje zaživi naprej.
In ko se bo to zgodilo pri nas, se bo sam od sebe zgodil naslednji korak. Bitka za interpretacijo ne bo več potrebna. Ozrli se bomo lahko naprej in pustili zgodovino zgodovinarjem. Lahko se bomo pogovarjali o bolj liberalnih ali bolj tradicionalnih pogledih na politiko, na gospodarstvo, na ekonomijo, ker bomo imeli stvari za nazaj urejene. Ne bodo nas več težile, bolj svobodni bomo. In zato bi bila prisotnost ljudi na krajih mučeništva zdaj vendarle bolj potrebna, kot kažejo številke iz letošnjega Kočevskega Roga. Zaradi teže problema, ki nas teži. Če tega ne pokažemo, se bo pokop umrlih začel še kasneje.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
