Maraton je odvisnost od množice, adrenalina in endorfinov?

4
303

Ljubljanski maratonLjubim samotne poti …

Naj takoj na začetku kar odločno povem, da množičnih in hrupnih prireditev ne maram. Pravzaprav rad ubiram samotne gozdne poti, pogosto hodim tudi povsem sam. Včasih tudi več dni skupaj.

Tudi šport, ki me zadnje leto posebej navdušuje, je precej samotarski in – četudi v sorodu s tekom – povsem drugačen. Treniram namreč orientacijski tek, pri katerem je človek med tekom v tišini gozda, v stalnem “dialogu” le z orientacijsko karto ter naravnimi objekti in pojavi v okolici. Le s pomočjo preproste napravice – kompasa, orientacist išče najboljše prehode med točkami, postavljenimi v gozdu.

Vso pot je orientacijski tekač skoncentriran, razmišljujoč in vsak trenutek se odloča med mnogimi možnimi potmi. V miru in tišini. Orientacijski tekač “dela” v glavi in z nogami: oboje hkrati, v pravem razmerju, v ravnotežju. Če prevladajo noge, se glava hitro izgubi. Potem si kmalu ves izgubljen.

Maraton ponese preko meja treniranosti

Ljubljanski maratonKako drugačen je maraton! Še posebej velik maraton, kot je Ljubljanski, kjer se človek v večtisočglavi množici tekačev, na startu razporejenih v skoraj pol kilometra dolgi ulici obdani z ograjo in z visokimi stavbami, popolnoma izgubi. Glasni ritmi skupine tolkalcev v množici že pred startom dvigajo adrenalin, napovedovalec se stalno nekaj dere, župan nekaj “požebra” in pok požene maso počasi v gibanje. Najprej v gibanje na mestu, potem se začne resnično gibanje.

Pot je znana, v naprej določena. Tekaču o poti ni treba razmišljati. Dela praktično le telo, glava je v ozadju. Le toliko je potrebno razmisliti, da se na začetku, ko si še poln moči, ne zaženeš preveč, da enakomerno razporediš moči po natančno odmerjeni dolžini proge. Vse drugo je avtomatsko. Korak za korakom, v najvišjem možnem ritmu.

Pot vodi izključno po asfaltu, vzpona in spusta skoraj ni, kar skrajno uniformira gibanje telesa, a seveda omogoča optimalne čase. Sklanjanja, umikanja grmovju in podrasti, preskokov podrtih dreves, plezanja čez skalne skoke, umikanja vrtačam … pri maratonskem teku ni. Le enakomernost gibanja in priganjaško delo možganov. Obremenjeni so vedno isti telesni deli, kar vsaj pri meni – in v primerjavi z orientacijskim tekom – povzroča po teku nekakšno zbitost in bolečine na ozko zamejenih telesnih delih.

Ljubljanski maraton – in tudi vsi veliki maratoni – poteka v urbanem okolju širokih cest, ki so sicer namenjene motornemu prometu. Celotno pot – še posebej pri 21-kilometrskem teku – se preteče v množici so-tekačev ob stalnem spodbujanju navijačev, godb na pihala in hrupa vsemogočih naprav.

Množica so-tekačev s katerimi človek hočeš-nočeš tekmuje, spodbude navijačev, pa tudi človekovo telo samo s sproščanjem adrenalina in endorfinov (peptidi podobni morfiju, ki jih človekovo telo sprošča ob daljši, enakomerni in močni fizični aktivnosti – vse to so lastnosti maratonskega teka), tekača “odnesejo” in – kar je še posebej nevarno za poškodbe – ponesejo preko meja treniranosti. V takem vzdušju se je težko disciplinirati in teči v svojem, treningu prilagojenem tempu. Sicer v resnici telo kmalu le pokaže resnično mejo možne hitrosti za tekačevo treniranost, a ta meja je vedno previsoko, včasih močno previsoko postavljena. Zaradi vseh zgoraj opisanih zunanjih dejavnikov.

Sveti Pavel z menoj na teku

Maraton pa kljub vsemu ima eno veliko prednost pred orientacijskim tekom: možgane se lahko “spusti na pašo” in včasih najdejo prav lušten “pašnik”. Predlanskim sem vso pot (kaki dve uri) premišljeval o izreku svetega Pavla, enega največjih tekačev (bolj verjetno hodcev) v zgodovini: Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil (2 Tim 4, 7). Vso dolgo pot na maratonu se mi je ta stavek motal po glavi in v mislih sem se ukvarjal s tem kako bi ga apliciral na tek in na splošno v življenje. Evo moja razlaga:

Dober boj izbojeval: Tek na 21 km (in še bolj na 42 km) je boj s samim s seboj. Po 16 km ponavadi že čutim precej boleče noge, ki “želijo”, da se ustavim. Vsaj za hip. Pa se ne. Kot je pomembno, da se človek ob trpljenju, ki ga v življenju ne manjka, ne ustavi in ne obupa. Pomembno se mi zdi tudi, da izbojujemo dober boj. Da najprej premislimo in si določimo, kaj bi sploh bil dober boj, da se preprosto vprašamo, katere boje je sploh vredno bojevati.

Tek dokončal: Pomembno se mi zdi dokončati kar začneš. Še posebej če je “tek” dober. Da ne obupaš, četudi ni lahko. In če biješ dober boj, je to ponavadi “plavanje proti toku”, ki nikoli, že zaradi narave same, ni lahko. Vsak tek (in tudi vsak trening) je pravzaprav plavanje proti toku, ko ti “hudobec” med tekom in tudi pred treningom prišepetava, da se raje usedi dol.

Vero ohranil: To se mi zdi še posebej pomembno. Ohraniti vero Vanj in Njegovo brezpogojno ljubezen do nas. Pa tudi ohraniti vero v dobro v ljudeh ob vseh krivicah, izkoriščanjih in vojnah.

Enkrat na leto gotovo na maraton

Enkrat do dvakrat na leto gotovo še pridem na maraton, v gnečo množične prireditve. Poudarjam: enkrat od dvakrat na leto. Da še bolj cenim samotnost pohodov in sodelovanje telo-glava pri orientacijskem teku. In tudi zato, da lahko možgane “spustim na pašo” ter jim dam priložnost, da najdejo dober “pašnik”.

Foto: Neža Rutar, Aleš Čerin (logo Ljubljanskega maratona)

4 KOMENTARJI

  1. Tudi sam sem si srčno želel nastopiti na maratonu. A nisem imel ustreznih pogojev za trening in sem se zlomil in nehal trenirati tek sploh. Tako da znam občudovati vaš dosežek. A še bolj mi je blizu mnenje o gozdnih poteh.

    • Igor, tek je precej preprosto trenirati. Obuješ “superge” in greš. Najprej počasi, potem vse hitreje in dlje. To gre brez težav.

      Vidim pa res, da se je tudi ta šport precej potrošniško “zakompliciral” in je morda res videti, da brez “fensi” majčk, hlačk, kapc, … pa “power” gelčkov, mineralno-vitaminskih pijač, energijskih ploščic, …, tudi merilnih naprav in brez osebnega trenerja ne gre več. Gre! Še lažje in ceneje.

      Sam sem presedlal s tekača na orientacista, pa sem mnogo bolj navdušen nad orientacijskim tekom in njegovo zahtevnostjo v smislu ravnotežja med tekom in razmislekom.
      Vse dobro na gozdnih poteh.

    • Ne verjamem, da bom zlepa spet začel teči. Bolj verjetno je, da bom poskušal kolesariti. Kolesarjenje se da združiti s potjo v službo in nazaj ter opravki, tako da ni treba časa “ukrasti” kje drugje.

      A se strinjam, da gre za zelo praktičen šport, za katerega ne potrebuješ veliko denarja. No, če ga imaš malo več, bi si jaz najprej kupil najboljše čevlje. Tekaške majčke in ure, ki merijo utrip, naj kar bodo za tiste, ki si jih lahko brez odrekanja privoščijo. Meni bi se zdelo bolj nujno kaj drugega. 🙂

  2. P.S. Sam nikoli nisem imel težav, da bi me tekma ponesla preko meja treniranosti. A drži, da so na tekmi časi res neprimerno boljši kot na najboljšem treningu. Tudi če ne treniraš sam, je na tekmi še veliko rezerve. Da ne govorim o navijačih, ki te nosijo.

    Si pa predstavljam, da na tekmi nastopi tudi nemalo posameznikov, ki niso dovolj trenirali. Na TV so kazali tudi primere, ko so potrebovali medicinsko pomoč. Meni se kar ni zdelo smiselno, da bi kdo imel prave težave. Sem si rekel, da najbrž koga prime krč, pa je itak takoj bolje… 🙁

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite