»Manjkal je en glas!« so me obvestili iz naše lepe, bele Ljubljane

4

En glas za TIGRje zmanjkal v parlamentu: za našo današnjo svobodo, da se ne ponovita dolgoletna diktatura in absolutizem. Kajti zelo nevarne postanejo razmere v medsebojnem sožitju ljudi, ko po ukinitvi svobode govora in misli, politična sleparija postane del vsakdana, in se sleparija utrdi v revo0lucionarni režim, ki v plazu nekontrolirane moralne in etične devalvacije, nazadnje pokoplje samo sebe, izbruhne v Vukovar, Srebrenico, Mostar in Sarajevo.

Domoljubje in razmere v slovenskem zgodovinopisju sta temi, o katerih je Borut Rutar spregovoril na Mali gori pri Ribnici ob 80. obletnici prvega spopada slovenskih protifašistov TIGR-a z italijanskim fašističnim okupatorjem.

Borut Rutar je zgodovinar, pesnik in literat, avtor osmih knjig in brošur o TIGR-u. Ve, da nam je o domoljubju z izbranimi besedami najlepše spregovori naš veliki pesnik smaragdne Soče, Simon Gregorčič, ki je že sredi 19. stoletja vzneseno zapel Sloveniji:

»Eno devo le bom ljubil,
eni vedno zvest ostal,
druge nikdar ne bom snubil,
nikdar drugi srca dal …

…

Njo le bom ves čas življenja
ljubil iz srca globin,
ljuba moja je – Slovenja,
jaz pa Slave zvest sem sin!«

Kako se domoljubje izraža v slovenskem parlamentu?

Danes, 140 let po nastanku pesmi, po razpadu dveh monarhij in ene države lahko ob uresničitvi Gregorčičevih sanj – samostojni Sloveniji navedemo nekaj nesramežljivih misli o domoljubju. Medsebojno sožitje si krojimo sami v naši lepi Ljubljani, pod svobodnim soncem naše lastne, samostojne, 30-letne mladenke – države Slovenije. O mnogih odtenkih našega domoljubja bi lahko razpravljali iz več zornih kotov, saj se izraža na več načinov. Javno, vidno se izraža na kulturnih, koncertnih, festivalskih, narodno zabavnih in slavnostnih prireditvah … Globlji tokovi našega domoljubja se pretakajo v čarobnem zalivu naše ljudske volje, v državnem zboru, slovenskem parlamentu, v Ljubljani.

In ozrimo se v globočino tokov našega domoljubja, v dogajanje v slovenskem parlamentu! Ni treba seči daleč nazaj. Pred dobrim tednom dni, v torek, 4. maja, parlament ni potrdil predloga zakona, da bi 13. maj razglasili za državni praznik, dan spomina na protifašistično organizacijo TIGR!

»Manjkal je en glas!« so me obvestili iz naše lepe, bele Ljubljane.

Presenečen sem se zdrznil. Nacionalno, etično in moralno je v samostojni demokratični Sloveniji, temelječi na načelih združene Evrope, ta zavrnitev protifašističnega gibanja neetično dejanje. Po desetletjih povojnega zamolčevanja TIGR-a sem se vprašal, ali slovenski poslanci sploh vedo, kaj TIGR je?

Tigrovci so se pridružili OF, ker je razglašala, da gre za vseljudski upor, saj ga je TIGR na Primorskem vodil že 14 let

Osvobodilno gibanje TIGR namreč pomeni, da bodo Trst, Istra, Gorica in Reka – z oboroženim bojem osvobojeni in slovenski. Dotlej, do leta 1941, ko je bila ustanovljena Osvobodilna fronta v Ljubljani, je TIGR že 14 let(!), vse od leta 1927, Primorce sistematično pripravljal na splošno oboroženo vstajo na Primorskem, da bi lahko ob izbruhu vojne aprila 1941 deželo osvobodili skupaj z divizijami tedanje armade kraljevine Jugoslavije.

In ker je armada kraljevine kapitulirala pred naletom sil osi, so se člani TIGR-a kot prvi na Primorskem podali v partizane za osvoboditev Slovenije. Po navodilih komunističnih kurirjev, ki so v tisti prvi etapi upora razglašali, da gre za vsenarodni upor (o teh etapah lahko beremo v izdanih spominih Ivana Mačka Matije), so člani TIGR-a, svetovno nazorsko liberalci in kristjani, ustanavljali prve odbore OF po domala vseh primorskih krajih in vaseh od Istre, Krasa, Notranjske, Vipavske do Tolminske, Idrijske vse do Trente. To izpričujejo dokumenti iz državnih arhivov ter pričevanja in izjave prvih aktivistov. Ti dokumenti so že objavljeni v več zgodovinskih knjigah o TIGR-u, a kot da vsebina teh knjig ne dospe do širokega javnega medijskega prostora, da bi se ta resnica o prvih slovenskih demokratičnih protifašistih vcepila v slovensko narodno zavest.

Na Primorskem je 75 do 90 odstotkov partizanov svetovnonazorsko in politično pripadalo TIGR-u

In TIGR ni le ustanavljal prvih odborov OF na Primorskem. Formirali so tudi prve oborožene partizanske enote na Vipavskem, Notranjskem, Krasu in na Tolminskem in jih pogosto tudi oboroževali s skritim orožjem, ki ga je TIGR nekoč pripravljal za narodno vstajo. V koaliciji vseh Slovencev v borbi za svobodo je tedanji najvišji partijski funkcionar na Primorskem Aleš Bebler v poročilih, ki jih je poleti 1943 pošiljal na Centralni komite svoje stranke v Bazi 20 v Kočevskem Rogu, pisal, da je kar 75 do 90 odstotkov vseh partizanov svetovnonazorsko in politično pripadalo TIGR-u. Bebler je to objavil tudi v svoji knjigi Čez drn in strn. In njegove podatke je iz arhiva nekdanjega CK ZKS črpala in objavila dr. Tatjana Rejec Srebot v knjigi Partija in tigrovci. Tam se lahko obširneje seznanimo s to vsebino.

Govoriti o NOB torej pomeni sklicevati na – narodno, poudarjam narodno partizansko, vojsko, ki se je borila za – narodne, osvobodilne cilje. In na Primorskem so NOB sestavljali celo do 90 odstotkov člani demokratičnega TIGR-a. Zato lahko ugotovimo, da je politična sestava partizanskih enot iz leta 1943, kasneje leta 1944, veljala tudi za 30. in 31. divizijo ter 9. korpus, ki se je kot zadnji bojeval na Primorskem maja 1945.

Sanje članov TIGR-a o osvoboditvi Primorske, Trsta, Istre, Gorice in Reke so se uresničile v nacionalnem smislu. V političnem z nastopom komunistične diktature pa ne!

Namreč, v zadnjem letu vojne (t. i. zadnji, tretji etapi upora, kot jo je v spominih pojasnil Ivan Maček Matija) je komunistično vodstvo partizanskega gibanja uvedlo ostro revolucionarno disciplino znotraj partizanskih vojaških enot z nevarnostjo smrtne obsodbe za vse politične oporečnike komunistom.

Padli tigrovci ne počivajo pod svojim simbolom, ampak pod rdečo zvezdo, čeprav se niso borili za revolucionarne cilje

Dejstvo je, da je na tisoče članov TIGR-a, padlih v partizanih, danes pokopanih pod znakom rdeče zvezde, ne pod simbolom TIGR-a. To je potvarjanje zgodovine in dediščina absolutizma edine stranke iz povojnih let, ki je te spomenike postavljala. Člani TIGR-a v partizanih se niso borili za revolucionarne cilje. NOB nikoli ni bila Rdeča armada. Da je šlo za narodno partizansko vojsko, dokazujejo imena enot po narodnih pesnikih: Gregorčičeva brigada, Kosovelova brigada, Prešernova brigada, Cankarjev bataljon … Ali kvečjemu po padlih partizanih: Tomšičeva brigada, Šercerjev bataljon.

Partizanske enote v Sloveniji niso nikoli nosile imen po ideologih revolucije in komunizma, po Marxu, Leninu, Engelsu, Titu, Kardelju, Kidriču …

Poznavalci razmer v Bazi 20 dobro vedo, da je slovenska partijska vrhuška doživela bridek poraz, potem ko je po poskusu preimenovanja partizanskih enot po svetovnih ideologih revolucije doživela osip priliva Slovencev v partizanske enote. Ostalo je pri poimenovanju po slovenskih pesnikih in pisateljih. Slovenci so se torej borili predvsem za nacionalno in politično osvoboditev izpod fašistične Italije, za strpnost med Slovenci s spoštovanjem splošnih človekovih pravic in svoboščin.

Po koncu vojne so komunistični voditelji partizanstva tigrovce izigrali in izvajali nasilje nad njimi

Po koncu vojne je bil demokratični TIGR politično izigran s strani novega režima. Če ugotavljamo po načelih Marxa, Engelsa, Lenina, Mao Cetunga in Kardelja, bi lahko rekli, da je bil krivično, eksploatatorsko izkoriščen. Režim komunistov so ustvarili predvsem po koncu vojne s totalitarnim represivnim aparatom, VOS-om, Ozno, Udbo, KNOJ-em … TIGR-ov največji, kapitalen prispevek ob začetku vojne – širjenje OF in ustanavljanje partizanskih enot – je bil kasneje povsem spregledan in pozabljen od komunističnega režima.

S fanatičnim navijaštvom partijskih funkcionarjev pri oblikovanju novih dogem socialistične ideologije, pa tudi v paranoji medsebojnega obračunavanja in osebnega reševanja z dokazovanjem pravovernosti, se je vijak represije privijal, tako da so člane TIGR-a kmalu po vojni podredili metodam represije komunistične politične policije Udbe: izgubljali so službe, bili predčasno upokojeni, določene so jim bile minimalne pokojnine, izsiljene so bile ločitve zakonov, degradacijami in denunciacijami, utišanjem svobode misli, govora in tiska. Takšna dejanja so etično povsem nesprejemljiva za komunizem kot vizijo sistema za odrešitev človeštva.

Slepota komunističnega fanatizma je bila po vojni tolikšna, da je obglavila tiste, ki so jo znotraj demokratičnega slovenskega naroda, prvi v borbi proti nacizmu in fašizmu, podprli!

Zdaj je jasno, da je napad na Mali gori po izdaji komunista pomenil likvidacijo vodstva protifašističnega TIGR-a

Več desetletij je moralo preteči, da se je nazadnje izkristaliziralo, kaj spopad na Mali gori pomeni v kontekstu nacionalne zgodovine. Danes je iz mozaika množice dolgo skritih in zamolčanih podatkov mogoče priti do ugotovitve, da je izdaja komunista Filipa Tekavca, ki je sprožila napad italijanskih okupatorjev na vodilne člane TIGR-a tu, na Mali gori, pomenila likvidacijo vodstva demokratičnega, slovenskega, oboroženega osvobodilnega gibanja TIGR. Spopad je pomenil likvidacijo operativnega vodstva TIGR-a, vez med Ljubljano in celicami upora na Primorskem.

Za ponazoritev, kaj so pomenile v tistem trenutku 13. maja 1941 smrt Danila Zelena, vojaškega vodje TIGR-a, in aretaciji Ferda Kravanje in Antona Majnika, lahko za primerjavo navedemo hipotezo, da bi decembra 1943 enote nemškega okupatorja vdrle v Bazo 20 v Kočevskem Rogu in usmrtile Edvarda Kardelja, Borisa in Zdenko Kidrič, Ivana Mačka Matijo, Edvarda Kocbeka in druge vodilne člane partizanskega gibanja pa aretirale in zaprle. Partizansko gibanje in politično stanje v Sloveniji po vojni bi bilo prav lahko drugačno in se je po zgodovinskih virih, že tedaj nagibalo v prid samostojne Slovenije in splošne demokracije.

Komu je pravzaprav zmanjkal pritrdilni glas v Državnem zboru?

In ko se po vsem navedem ozremo v današnje politične tokove slovenskega parlamenta, v to, kar se je ta mesec zgodilo 4. maja v slovenskem državnem zboru, lahko zatrdimo:

»En glas je manjkal« Njim? Tisočem žrtev 23-letnega fašističnega zatiranja, preganjanja in izseljevanja Slovencev na Primorskem vse od leta 1918 do začetka vojne aprila 1941!

»En glas je manjkal« … Aktivistom TIGR-a v OF, tisočem padlim partizanov – članov TIGR-a, padlih med vojno v partizanskih enotah, do maja 1945.

In predvsem je manjkal nam, drage Slovenke in Slovenci, v samostojni Sloveniji, v združeni Evropi, nam je zmanjkal en glas v parlamentu: za našo današnjo svobodo, da se ne ponovita dolgoletna diktatura in absolutizem. Kajti zelo nevarne postanejo razmere v medsebojnem sožitju ljudi, ko po ukinitvi svobode govora in misli, politična sleparija postane del vsakdana, in se sleparija utrdi v revo0lucionarni režim, ki v plazu nekontrolirane moralne in etične devalvacije, nazadnje pokoplje samo sebe, izbruhne v Vukovar, Srebrenico, Mostar in Sarajevo. Ta kolaps humanizma sem osebno doživel v dve in pol letnem služenjem v centru za begunce iz Bosne.

Praznik dan spomina na TIGR bi pomenil sprotno in stalno etično in moralno samoočiščevanje celega naroda

Prizadevanje, da bi bil 13. maj kot dan spomina na TIGR razglašen za slovenski državni praznik, pomeni prizadevanje za sprotno, kontinuirano etično in moralno samoočiščevanje nas vseh znotraj slovenskega naroda. Da se po načelih svobodne Evrope otresemo primeža revolucionarne diktature, ki v sencah nekaterih segmentov traja še danes. Tako lahko tudi iz osebne izkušnje navedem, se je denimo še leta 2015, torej pred šestimi leti, univerza, na kateri sem doštudiral svoj drugi univerzitetni študij, tokrat iz zgodovine, dobila navodilo, da v naslovu mojega diplomskega dela ne sme biti besedice TIGR niti ga vsebina diplomskega dela ne sme obravnavati.

Lepo prosim! Dragi Slovenci! Navedite mi še kakšno današnjo državo v Evropi, katere univerza ali natančneje: državna oblast na področju izobraževanja, bi študentu prepovedala obravnavo osvobodilnega, protifašističnega gibanja na njenem ozemlju. To bi naredila le Hitler v nacistični Nemčiji in Mussolini v fašistični Italiji pred osemdesetimi leti! In v vzhodni Evropi in na Balkanu, pod vplivom Stalinovega političnega zadaha.

Slovenke in Slovenci svobodnega duha! Zaživimo v ljubezni do lastnega naroda!

Gre za nove etične razmere med nami, Slovenci, v Evropi, za katero si vsi njeni narodi od Atlantika do Baltika in Črnega morja prizadevajo, da bi bila drugačna, kot je bila v temni preteklosti. Mi smo po osamosvojitvi spoznali, da znamo živeti kot svobodna bitja, spontano delujemo po pravnem redu družbe na vseh področjih življenja, vse do varstva okolja in ohranitve narave. Da kot zrele, ozaveščene, samostojne osebnosti, upoštevajoč pravne normative in mednarodne standarde, ne potrebujemo nad seboj nobene diktature, ki bi nas nadzirala. Z legitimnostjo do pravnega reda, s svojim poštenim vedenjem in odnosom do skupnosti smo zmožni uravnavati naše sožitje. Ne potrebujemo enostrankarskega, samooklicanega, agresivnega odrešitelja, ki bi z represijo bedel nad nami, živel na naš račun, hkrati pa sam neetično kršil pravne norme, kadarkoli bi se mu to zahotelo.

Slovenke in Slovenci svobodnega duha! Zaživimo v ljubezni do lastnega naroda po sodobnih evropskih načelih medsebojnega sobivanja in sožitja, medsebojne strpnosti. V slovenskem parlamentu pa naj nam bo pri odločanju o vprašanjih nacionalnega pomena skupni imenovalec duh Gregorčičeve pesmi:

Njo le bom ves čas življenja
ljubil iz srca globin,
ljuba moja je – Slovenja,
jaz pa Slave zvest sem sin!«

4 KOMENTARJI

  1. Prispevek, ki postavlja misel o sistematičnem zakrivanju odpora primorskih Slovencev, ker partija ni prenesla konkurence. Torej je bilo počelo že samo v likvidatorskem konceptu, ki so ga vestno izpolnjevali s polpismenimi nesrečneži, ki so vonjali človeško kri.
    Bistveno pa je, da je njegov mentor na sestanku doktorske komisije dobil napotek, da se v deli ne sme pojavljati TIGR kot odporniška organizacija. Pa ne da je bil to “veliki” zgodovinar REPETETE.

  2. Čestitke Borut
    Ta tvoj zapis bi moral prebrati vsak Primorec in tudi Slovenec, sploh državljan nase skupnosti.
    Tako nazorno, nam Primorcem znana bolečina opisana tako bogato in resnično ter razumljivo, že dolgo ne.
    Kot član današnjega TIGRa mi kljub temu, da ne plačujem več članarino, pošiljajo revijo. Bog pomagaj.
    Saj se je ponovila zgodba iz vojne, ko zveza BORCEV beri komunistov ponovno obglavlja TIGR in sicer organizirano namensko. Vsebine v tej reviji so preprosto pošastne in to 80 let po teh dogodkih in 30 let Slovenije. Nov predsednik, ki z vojno ni imel nič, očitno obremenjen z grehi prednikov, rešuje zločine generacije za katero sploh ni odgovoren.
    Re je ,da so v ozadju previlegije denar in pod prvo oblast. Vendar to je bolano. Primerjava z
    nacistično Nemčijo in fašistično Italijo je žal zelo realna.
    V kolikor nasa skupnost ne bo od najvišjih instituciji države tako akademskih kot političnih končno dobila resnico o nasi preteklost, še posebej druge vojne, bomo imeli med nami potencialne vzornike Srebrenice.
    In ob tem bodo še prepričani, da se borijo za pravo stran kot njihovi dedje.
    Še enkrat, odličen prispevek Borut.