Manjka sunek

3
611

Prišla sta z roko v roki. Oba sredi tridesetih. Ona lepa, popolna. On primerno mišičast, brez dlak, z nekaj zametka odvečnega trebuha. Razgrnila sta dve beli brisači na travnata tla ne preveč imenitne plaže nekje na hrvaški obali in se naveličano ulegla.

Iz torbe sta potegnila vsak svoj telefon in se zatopila vsak v svoj zaslon. Nobene besede, niti očesnega stika. Vsake toliko sta si kaj pokazala na zaslonu. To je bila vsa komunikacija med njima. Dajal sta občutek, da se nekako prebijata skozi odnos.

Ne poznam ju, sploh ne, ne poznam njune osebne zgodbe. Vem, da posplošujem, da si rišem svojo zgodbo, a zdela sta se mi simbol generacije, ki ima vse, a ji bistveno manjka, generacije, ki se težko odloča. Za bistveno.

Manjka realnost

Manjka jima realnost življenja, manjka globina. Za doseči to jima manjka nepredvidljiv sunek – bi rekel – v obliki otrok, ki bi ju pognal v vsakdanji boj s “posranimi” ritkami, smrkavimi nosovi in vročičnimi čeli, s potolčenimi koleni, popackanimi zvezki, kasneje z ekranskimi pretiravanji in mozoljastimi obrazi, …

Skratka v boj, ki bi bil vse kaj drugega kot boj za dober rezultat v igrici z zaslona ali boj za kopičenje lajkov in količine vsebin plitvih novic.

Manjka jima pogum za stopanje v neznano, v negotovo, v nepredvidljivo. Neznansko težko je, še posebej, če tega nisi navajen, ker je v neznano, v negotovo in v nepredvidljivo namesto tebe vedno stopal nekdo drug – recimo mama.

Očeta, ki bi usposobil za to stopanje in dal – posebno fantu – vsakodnevno vedeti, da ima dovolj moči, da zmore, ki bi mu pokazal kako biti moški – z zgledom in besedo – ni bilo blizu. Je bil odrinjen ali pa se je umaknil. Najbrž kombinacija obojega.

Pahniti, suniti, zagnati

Za ta korak bi se morala odločiti sama, a zdi se jima, da nista dovolj močna. Zato bi ju bilo treba pahniti, suniti, zagnati … nekako premakniti v to kar sama razumsko nočeta. Včasih se je kar zgodilo, sedaj se da vse načrtovati in če načrtovanje spodleti, kako drugače urediti.

Kako bi jima privoščil! On bi postal junak tudi v realnem svetu, tak, ki bi stopil ven iz moškega egoizma, ki bi bil pripravljen dati življenje za svojo lepotico in za one, ki so mu zaupani. Opazil bi, da je zmožen moči – pa ne le za to, da se napada – recimo prepreke na poti do hierarhičnih ciljev, pač pa da zgradi – obzidje, kjer se bo lepotica počutila varno in pripravljeno, da se odpre življenju. Vedno znova.

Tudi tak junak, ki bo dan za dnem zdržal – na obzidju in ga bo sproti obnavljal, ko bo načet, ki bo zmožen vztrajnega boja s klasičnimi moškimi skušnjavami (denar, moč, vpliv), tudi z onimi “oblinasto” oblikovanimi – z zaslona ali iz samote kakšne pisarne.

Kdo bo sunil?

Morda je za par z začetka članka prepozno, morda bo za mnoge prepozno, a občutek je, da se že rojeva nova generacija, ki rine na globoko, ki se ji je že priskutila topla plitvina brezveznosti vsakdana, ki je pripravljena opazovati, raziskovati, se učiti in tudi poslušati.

Ta bo najprej sebe “sunila v rit”, “pospravila najprej svojo sobo”, kot pravi Jordan B. Peterson in začela spreminjati. Bogu hvala.

Foto: Jessica To’oto’oUnsplash

3 KOMENTARJI

  1. Res je.

    Manjka jima smisel življenja.

    Zakaj je danes smisel življenja izničevan?

    Izničevan je na različne načine:
    – biti proti družini in otrokom
    – biti proti domoljubju
    – biti proti Bogu, stvarstvu
    – biti proti vrednotam
    – biti proti sodelovanju, harmoniji med mlajšimi in starejšimi
    – biti proti delu
    – biti proti resnici, pravici, poštenju in odgovornosti
    – biti proti stvarstvenim zakonitostim
    – biti proti ustvarjalnemu življenju…

  2. Ne vem odkod vam ta občutek neke nove generacije? Saj tudi ta generacija ni padla iz vesolja. Nastala je iz splošne družbene klime zaničevanja pravice, oblasti, spoštovanja. Zaničevanja vsega, česar nimam. Odkod naj se vzame ta nova generacija? Iz taiste družbene klime, ki je morda še hujša, še bolj globoka jama, kot je bila prej?! Nima se odkod vzeti sama od sebe. V družbi se pa medtem ni nič spremenilo. Niti v Cerkvi, ne.

  3. ……..Ne poznam ju, sploh ne, ne poznam njune osebne zgodbe. Vem, da posplošujem, da si rišem svojo zgodbo, a zdela sta se mi simbol generacije, ki ima vse, a ji bistveno manjka, generacije, ki se težko odloča………Citat avtorja prispevka…
    Če bi samo posploševal… bi še nekako šlo, tako pa v svojem sestavku definira in postavlja ugotovitve, kot da res držijo… Brez kakršnega koli pogovora, samo na podlagi opazovanja… To pa bi res zaslužilo priznanje najbolj spretnih detektivov knjižnih uspešnic kot sta “Hercule Poirot in Sherlock Holmes”. Kakšen je namen takšnega ocenjevanja in lahko rečemo kar negativnega prizvoka.. Kot, da je sedaja generacija izgubljena…in ne vem kaj še. Res morda je drugačna in ima pač svoj stil življenja.. Poznamo tudi generacijo, ki ni poznala mobitelov, pa računalnikov dogovarjala poroke pa tudi se kar zapijala v gostilnah.. In ali je zato je slaba. Ja mogoče je pa ta mobitel generacija izšla tudi iz te in je slabosti te generacije prenesla na svoj način..Če si avtor lahko privošči posploševanje sem si ga tudi jaz… Mogoče je to problem (krščanskega) pojmovanja drugačnosti in drugih. Obsoditi kar celo generacijo, da je izgubljena, razen seveda, če bi jo avtor tega prispevka nekam sunil… kot se je sam izrazil… Mogoče bi pa tudi na tem mestu bil dober citat iz evangelija.. Kdor je brez greha naj prvi vrže kamen…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite