Manj optimistično o tehnološkem napredku

0
388
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Sprašujemo se o vzdržnosti tehnološkega razvoja in stalne gospodarske rasti. Pogosto se ta razprava začne pri okoljski problematiki, ker je najbolj očiten pokazatelj, da je v tej »zgodbi o uspehu« človeškega razvoja šlo morda nekaj narobe. Vsa narava namreč glasno kliče po ukrepih, ki bi preprečili njen kolaps.

Nevzdržnost

Okoljska problematika obsega celo paleto neželenih učinkov nebrzdanega izčrpavanja naravnih virov. Ne gre le za razpravo o emisijah CO2 in o globalnem segrevanju; razprava, ki je pogosto zlorabljena v tržne in špekulativne namene. Obstaja neko tiho prepričanje, da je celoten problem rešljiv le s prehodom na obnovljivo energetiko in z zmanjševanjem toplogrednih izpustov. Zaprli so vse premogovnike in nuklearke. Jedli so bio-zelenjavo in manj mastno hrano. In živeli so srečno do konca svojih dni.

Ker, čeprav so tovrstni ukrepi vendarle majhen korak k zmanjševanju negativnih učinkov nebrzdanega razvoja, so pač samo to: odstranjevanje posledic. Kot da bi zagnojeno rano zdravili s protibolečinskimi tabletami. Okoljski problem, tako prisoten in aktualen, ni končna bolezen temveč prej simptom ali psihosomatska manifestacija nekih globljih zapletov.

Problematiko fosilne energetike poznamo: kurjenje premoga, nafte ter zemeljskega plina je neželeno, ker pušča za sabo
velike količine ogljikovega dioksida, ta pa prispeva k učinku globalnega segrevanja. Poleg tega se v izpustih pojavljajo še druge škodljive spojine, kot so razni žveplovi in dušikovi oksidi, ki povzročajo kisle padavine in dodatne težave. Drugo možnost predstavlja klasična jedrska energija (na podlagi cepljenja jeder – klasična fizija), osovražena predvsem zaradi radioaktivnih odpadkov, ki se pospešeno nabirajo in s katerimi za zdaj pravzaprav ne vemo, kaj bi storili. In za nameček še tveganje za jedrsko nesrečo, sicer malo verjetna, a z nepopravljivimi posledicami.

Obnovljivi viri pa naj bi predstavljali rešitev na prej naštete težave, ker so obnovljivi in ker energijo pridobivajo na »čist način«; se pravi, brez neželenih odpadkov. A to na žalost ni povsem tako. Primer: za proizvodnjo trajnih magnetov, ki se uporabljajo v vetrnicah, se uporabljajo tehnološki postopki, ki močno onesnažujejo okolje (pridobivanje lantana iz redkih zemelj). Pri proizvodnji sončnih celic teh strupenih odpadkov ni toliko, vendar se za proizvodnjo posamezne celice porabi ogromno energije. V nekaterih primerih celic s slabšim izkoristkom in kratkim uporabnim življenjskim rokom, je ta celo primerljiva s celotno energijo, ki jo je ta ista celica sposobna proizvesti v obratovalnem ciklusu. Hidroelektrarne so dobra alternativa čiste energije, vendar njihova gradnja močno spremeni pokrajino in lahko bistveno vpliva na lokalno podnebje in ekosistem. Edino fuzija ponuja resno alternativo čiste energije, vendar je zaenkrat še v fazi raziskovanja. Nekateri vidijo v njej edino alternativo za preživetje človeštva v naslednjih stoletjih.

Poleg energetske in z njo povezane toplogredne problematike pa se pojavljajo še drugi problemi. V severnem tihem oceanu plava ogromna plast mikro-odpadkov, ki je po nekaterih ocenah velika 15,000,000 kvadratnih kilometrov. Nato je tu problem onesnaževanja talnih voda s škropili. Ali problem izginotja živalskih vrst. In tako dalje. In vprašanje, ki se takoj pojavi je: ali je možno nadaljevati s takim tempom/ritmom izčrpavanja naravnih virov? Ali lahko človeštvo dovrši tehnološke postopke do te mere, da bo mogoče vzdrževati trenutno raven potrošnje in rasti v nedogled? Ali je mogoče zasnovati svet, kjer bo iz vsakega odpadka nastal nov izdelek z minimalnim energijskim vložkom in kjer bo ta energija nastajala iz skoraj-nič in se pretvorila nazaj v skoraj-nič? Ali je mogoče narediti svet neomejenih tehnoloških možnosti, kjer bo za vsako materialno željo obstajal izdelek ali storitev, ki jo lahko poteši? Ali je to nekaj, kar si dejansko želimo?

Tehnika in obvladljivost

Primer orožja za množično uničevanje nam pokaže dodatno dimenzijo problema tehnološkega razvoja, zlasti ko gre za jedrsko orožje. Ko ga enkrat izumiš in proizvedeš, ta obstaja, in se ne moreš pretvarjati, kot da ga ni. Ga poseduješ ali ga ne poseduješ, tvoj nasprotnik ga poseduje ali ga ne poseduje. To so edine spremenljivke v enačbi moči, ki določa mednarodno politiko. In v odločilnem trenutku, ko je človeška roka ob ročici za izstrelitev rakete – kdo je ta človek, ki odloča o usodi življenja tisočev, morda milijonov? Ali ima še sploh kakšno moč, da lahko stori ali prepreči? Ali se lahko legitimno odloči za neizstrelitev ob zavedanju, da je njegov nasprotnik v podobnem položaju in da bo njegova odločitev vplivala ne le na nasprotnika, temveč tudi na usodo lastnega naroda? Kaj pa človek, ki to orožje razvije in proizvede? Ali se lahko vzdrži razvoja takšnih tehnologij? Zagotovo lahko, toda namesto njega se bo našel drug, ki ga bo gnala plemenita želja po razvoju znanosti. Tako smo zopet na začetku, kjer vidimo, da je razvoj nekaterih tehnologij pravzaprav kot Pandorina skrinjica, ki je bila tisočletja zaprta in je človeka varovala pred silami, ki so močnejše od lastne volje. In sedaj ko je skrinja odprta, si človek prizadeva te sile ukrotiti v sistemu, v katerem so kombinirane različne volje milijonov posameznikov, uravnovešene in izenačene v demokratični masi in kjer je gibalna količina celotne družbe določena s preprostimi lastnostmi gibajočih se mrtvih gmot: masa krat hitrost. Ni je volje, ki bi jo lahko ustavila, ne sidra, ki bi jo vsaj pritrdila na trdna tla. Premika se, nekam pač. In temu se reče razvoj.

V tem kontekstu osnovni aksiom, ki pravi, da »tehnologija ni ne slaba ne dobra, ampak je tisto, kar človek naredi iz nje« ne vzdrži. Tehnologija je marveč tisto, v kar sama napelje človeka, da iz nje naredi. Ni dobra ne slaba, a vendar v določeni meri avtonomna od volje, ki jo napaja.

Podobno je s problemom genskega manipuliranja, ki odpira možnost za neposredno spreminjanje biološke narave. Kritiki konservativizma v znanosti pogosto izpostavljajo, da je celotna zgodovina človeštva istovetna s spreminjanjem (nebiološke) narave, in da je –paradoksno – poseganje v naravo naravno za človeka. Zakaj bi – pravijo – bilo sedaj drugače s posegi v biološko danost sveta? Ali ne gre pri tem za goli strah pred spremembami? Strah je resda prisoten, toda ne povsem neupravičeno. Iz matematike namreč vemo, da so dinamični sistemi lahko izjemno občutljivi na začetne pogoje ali na vzbujanje. Biološki svet je gotovo primer sistema, ki izkazuje takšno lastnost. V tovrstnih sistemih lahko neka manjša, navidezno zanemarljiva sprememba prek verižne reakcije vzrokov in posledic sama sebe ojača do takšne mere, da so posledice na koncu ogromne. Ta učinek je običajno poznan kot »metuljev učinek«. Napovedovanje odziva takšnega sistema je nemogoče. Za zdaj. Toda genski inženiring je dejstvo, ki na dnevni bazi spreminja naša jajca in breskov kompot, njihovo ustreznost pa naj bi dokazovalo dejstvo, da so okusni in da nihče še ni umrl zaradi njih.

Kakšen je torej dolgoročni učinek gensko spremenjene koruze na celotno naravo? Mogoče zanemarljiv, mogoče ne. Kako se bo človeški organizem prilagodil na dolgoročno hranjenje z gensko spremenjeno sojo? Za zdaj vemo le, da nič ne vemo, in da si človek drzne v prekratkem obdobju lastne minljivosti nekritično posegati v strukture, ki so se v milijonih let dozorevanja razvile do sedanje občudovanja vredne in delujoče kompleksnosti.

Tehnika in spoznanje

Heidegger Pravi: »Ogroženost človeka ne prihaja šele od morebitnih smrtno učinkujočih tehničnih strojev in aparatur. Prava ogroženost je prišla nad človeka že v njegovem bistvu. Gospostvo postavja grozi z možnostjo, da bi se mogla človeku odtegniti povrnitev v neko izvirnejše razkrivanje in s tem v izkustvo prigovora prvotnejše resnice.«

Pri razmišljanju o negativnih učinkih tehnološkega razvoja nas običajno žene strah pred posledicami. Strah je najbolj prisoten takrat, ko se mora človek frontalno spopasti z razmerami, ki so nepredvidljive ali ki neposredno ogrožajo njegov obstoj. A vendar je največja nevarnost tista, ki preži neopazna in ki ustvari vtis, da je vse popolnoma v redu. Da je prav za prav ni.

Človeštvo je skozi zgodovino napredovalo v sožitju z naravo, prek spoznavanja in spoštovanja lastne vloge v njej. Tisočletja sta živela z roko v roki: narava da, človek sprejme, človek vrne, narava sprejme. Človek je spoznaval svet, kot mu je bil dan: ni izzival resnice, naj se mu razodene, temveč jo je sprejemal, kot mu je bila dana. Tako je bil sposoben videti in vedeti; omejeno, a celostno in zanesljivo. Spoznanje se je dogajalo kot izmenjava, pretok vedenja je potekal skozi tisočere kanale: intuicija, tradicija, opazovanje, čutenje, razmišljanje, sklepanje.

Moderna tehnika je prišla na svet polagoma, kot metoda, s katero človek aktivno izziva naravo, da se mu razodene. Po laboratorijih in jedrskih pospeševalnikih znanstvenik eksperimentira in išče potrditve ali zavrnitve za po matematični poti vnaprej zastavljene teorije. Išče formalno korektnost, racionalno dokazljivost, matematično natančnost. A to, da je nekaj korektno, še ne pomeni, da je resnično. Lahko je res, a ne pove vsega, kar je. Človek se izgubi na poti iskanja, ko preneha poslušati svet, ki se mu razodeva, in začne iskati le potrditev modelov.

A človek ne izziva narave le, da bi se mu razodevala kot vedenje, ampak tudi zato, da bi mu bila ta v materialno korist. Kar je bilo v osnovi neka dejavnost za preživetje se je kmalu sprevrglo v golo izčrpavanje naravnih virov: kako pridobiti več energije, več hrane, več surovin. Z nadaljevanjem trenda, ki na vse gleda kot na vir koristi, pride človek do točke, kjer se tudi sam spremeni v goli »vir«. Takšno razmišljanje ga vodi v podzavestno prepričanje, da lahko obvlada vse sile narave. Ponos, ki je svojevrstni kolektivni narcisizem: človek vidi samo še samega sebe na vseh ravneh. Tovrstna usmeritev pa na koncu privede do slepote pred svetom, kakršnim se razodeva sam. Celoten ustroj znanstvenih aparatur ter fizikalnih zakonov zagotavlja korektno znanje o svetu, vendar otežuje ali celo onemogoča spoznanje tega, kar v resnici svet je. In v to past se pogosto ujamejo tudi najbolj zavzeti naravovarstveniki.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite