Manj ali več Evrope?

7

Predsedniški kandidat Milan Zver je napovedal evropsko obarvano predsedniško kampanjo, saj se zavzema za ohranitev zveze držav in nasprotuje Pahorjevi evropski »supradržavi« oz. »združenim državam Evrope«, ki jih je prvi omenil pesnik Victor Hugo že v 19. st. Glede na zahtevnost in kompleksnost evropskega diskurza je kandidat Zver potegnil predvsem taktično potezo, kako iz predsedniške tekme osamiti že nekoliko dotrajanega predsednika Türka. Ker je Evropska unija pogosto grešni kozel kar sama po sebi, je potrebno izpostaviti nekatere značilnosti evropskega povezovanja oz. delovanja Evropske Unije.

EU vladavina brez vlade

Najprej velja opozoriti, da Evropska unija ni zveza držav, saj sploh ni država kot jo razumemo v klasičnem smislu oz. raznih izpeljankah. Evropska unija je danes svojevrsten, a nedokončan politični sistem, čeprav je šlo prvotno za gospodarsko skupnost. Nastajanje Unije (pred tem Skupnosti) opredeljujemo s procesom evropskega povezovanja (integracija), ki se je začel leta 1951. Že na samem začetku povezovanja je bil v ospredju politični razlog (predvsem zagotavljanje miru ter izogibanje konfliktom med Francijo in Nemčijo), s prav tako pomembnim gospodarskim razlogom, kar pomeni, da so nastavki za ekonomsko desuverenizacijo nastali že davno pred tem, ko se je naša dežela na sončni strani Alp odločila za članstvo v tej čudežni Uniji.

Razvoj povezovanja je sprva kazal zelo idealistično-federalistične težnje, a se je projekt federalne oblasti, ki bi nadvladal nacionalne države, sesul v prah. Skozi desetletja se je tako ustvarila dilema, ali bo razvoj Evropske unije tekel v smeri medvladne organizacije, ki temelji na t.i. medvladnem odločanju z dominiranjem posameznih držav članic, ali v smeri nadnacionalne »države« (t.i. supradržava), z močno evropsko državno strukturo in okrepljeno vlogo EU institucij. Nedvomno je razvoj dogodkov tekel v korist slednje vizije, saj so se krepile evropske institucije, tako je npr. Evropski parlament pridobival v odnosu do Sveta Evropske unije, ki predstavlja države članice. Ne nazadnje je to potrdila Lizbonska pogodba, ki bi jo lahko federalistično parafrazirali s parolo »za več Evrope«. Da gre pri bruseljskem sistemu za unijo in ne zvezo, potrjuje bistvo evropskega povezovanja, kjer gre za poenotenje skupnih evropskih politik, kar pomeni združeno suverenost na posameznih področjih (npr. skupni trg, skupna kmetijska politika itd.) v okviru nadnacionalne politične integracije. Seveda to ne pomeni, da države avtomatično izgubijo vso odločevalsko moč, saj še vedno ščitijo svoje interese skozi razpoložljive mehanizme oz. institucionalne tvorbe (Svet EU …).

Ker se gibljemo na premici dveh polov – evropska država nasproti nacionalne države – je potrebno postaviti na realnejša tla tako evroskeptike kot evrofanatike. Evropska unija je nedvomno nedokončana nadnacionalna politična zgradba. To potrjujejo spreminjajoče se članstvo, pogodbe, institucionalna razmerja moči in prisojnosti institucij. Aktualni fiskalni pakt je vnovičen primer, da se Unija nenehno poglablja na javnopolitičnih področjih (t.i. deepening), skorajšnje Hrvaško članstvo pa, da se Unija znova širi (t.i. widening). Globalizacijski učinki in problemi s skupno evropsko valuto ter obubožanimi državami članicami kažejo na soodvisnost držav, tako da le-te same po sebi niso osrednji akter Unije, čeprav bi lahko države članice razvrstili po vrstnem redu po principu za/na račun drugih držav članic. Kljub soodvisnosti držav in prenosu pristojnosti na evropsko raven obstajajo t.i. veto točke, recimo že sam izstop iz Unije (ki sicer ni definiran) ali pa ne ratificiranje posameznih pogodb.

Glede na dinamičnost in spremenljivost Evropske unije si težko predstavljamo evropsko (supra) državo, saj Unija nima vlade in klasične delitve oblasti, njene geografske in politične meje pa še zdaleč niso tako jasne. Če smo kritični zaradi »oddaljenosti« in nepreglednosti bruseljskega aparata, bi si morali prizadevati za več Evrope, kar se sicer dogaja s parlamentarizacijo oz. krepitvijo vloge Evropskega parlamenta. A ob tovrstnih pomislekih naletimo še na ostale evropske uganke. Evropske tvorbe ne konstituirajo (le) države članice (poleg Sveta sta osrednja akterja še Komisija in Parlament), nimamo pravega evropskega državljanstva, ki bi kreiral evropsko državo, prav tako ne evropskih političnih strank (konkretno gre za združenja nacionalnih političnih strank), hram evropske demokracije pa ni voljen neposredno. Tako se zdi, da bodo evropske polemike v okviru predsedniških soočenj bolj Sizifovo delo, saj se mali Sloveniji Unija poraja kot nujno (zlo).

Bolj kot to in namesto odgovora na naslovno vprašanje domnevam, da so »združene države Evrope« (še) abstrakcija v najvišji možni meri. Bolj kot jasna konstitutivna in institucionalna paradigma Evropske unije se zdi, da pelje evropski voz v »neskončno«, čeprav se srečuje s težkimi realnimi kriznimi problemi.

 


7 KOMENTARJI

  1. Koga pa zanima, kaj si o EU in njenem razvoju misli en tretjerazredni politikant in Majerjev potrčko Zver? Saj že ptički na veji čivkajo, da nima nobenih realnih možnosti, da bi bil jeseni izvoljen za predsednika republike …

  2. “Glede na zahtevnost in kompleksnost evropskega diskurza je kandidat Zver potegnil predvsem taktično potezo, kako iz predsedniške tekme osamiti že nekoliko dotrajanega predsednika Türka.”
    Evropska unija je prezahtevna in prezapletena tema za rednega profesorja mednarodnega prava in nekdanjega pomočnika generalnega sekretarja OZN za politična vprašanja?

    • Da, prezahtevna. Terja obsodbo povojnih pobojev, katere je gospod Danilo Türk označil kot drugorazredna tema. Pa še kaj bi se našlo – po njegovem podpiranju neokomunistov in komunističnih simbolih sodi tam nekje med Stalina in Hitlerja. Ker svojega stanja ne želi spremeniti, torej je EU zanj kilometre in kilometre spredaj.

      • AlFe, mislim da ga ni med nami, ki ne bi obsojal povojnih pobojev. Zanje ni opravičila, glede tega vsi soglašamo. To da mlatenje prazne slame okrog teh nedvomnih in z vseh strani priznanih zločinov pred skoraj 70 leti je spet osrednja dnevnopolitična tema. Ne smemo pristati na to, da se te teme zlorabljajo.

      • ne vem kolikokrat, glede na vaše vprašanje ugibam, da ne velikokrat. škoda, da se naši izobraženci z visokim faktorjem vpliva (IF) s politiko raje ne ukvarjajo, saj jih politiki radi povlečejo na svojo nizko raven občevanja, kjer jih premagajo z leti izkušenj. javnost pa to navdušeno odobrava.

Comments are closed.