Manifest slovenske levice vsiljuje model, ki se je izkazal za neuspešnega

1
Luka Mesec: Zagovornike zasebne pobude in nasprotnike socializma označiti s pojmi, kot so »beli rasisti, fašisti, antisemiti, nacisti« ipd. Foto: TW

Na začetku pomladi je v javnost pricurljal nekak manifest slovenske levice, ki naj bi predstavljal slovensko akcijsko priredbo Manifesta, sprejetega na »planetarni skupščini Antife« januarja letos v New Orleansu. Razposlan je bil aktivistom slovenske levice z opozorilom, da ni za javnost in da »če se po nesreči pojavi izven naših krogov, ga nemudoma prek medijev razglasimo za fake news ali za desničarsko teorijo zarote in delamo dalje«.

Manifest slovenske levice predstavlja verodostojen posnetek levičarske agende

A tudi če bi označili manifest slovenske levice za fake news, bi morali priznati, da gre za neverjetno točen in verodostojen posnetek evropske oziroma slovenske levičarske agende. Pri tem se je treba zavedati, da vsak manifest ali predvolilni program politične stranke ne pomeni slike dejanskega stanja, ampak le zamisel, usmeritev, načrt bodočega delovanja stranke. Koliko je ta program verodostojen, se pokaže šele kasneje v delovanju stranke, ko dobi priložnost delovanja v parlamentu ali vladi.

V primeru tradicionalno demokratičnih strank lahko srečamo tudi verodostojno uresničevanje njihovega predvolilnega programa. Vse pogosteje pa srečujemo stranke, ki pred volitvami spesnijo osladno leporečne programe, nato pa delujejo povsem drugače. Včasih pa so programi prikriti javnosti in namenjeni le mobilizaciji lastnih aktivistov. V vsakem primeru pa velja, da realno delovanje stranke zanikuje ali potrjuje verodostojnost njenega programa oziroma agende. Načelo: »Po njih delih jih boste spoznali,« je še kako aktualno.

Ob prebiranju manifesta levice Socializem 21. stoletja vsakemu povprečno kritičnemu Slovencu takoj postane jasno, da gre za avtentičen opis mišljenja in delovanja slovenske levice. Poleg tega se v kriznih razmerah, v kakršnih smo, hitreje in jasneje razkriva agenda posamezne politične stranke.

Manifest slovenske levice nam ponuja odlično priložnost, da se jasneje zavemo stanja, v katerem se je znašla naša domovina

Že praznovanje 27. aprila, dneva upora, je grajeno na 80 let stari laži. Takrat (ali pa 26. aprila) je skupina slovenskih komunistov kramljala v vili pod Rožnikom, kako se skupaj s Hitlerjem upreti zahodnim imperialistom. Menda so ustanovili nekakšno Protiimperialistično fronto, ki so jo kasneje, po napadu Hitlerja na Stalina, preimenovali v Osvobodilno fronto. Ker so sledili Kardeljevemu načelu, da bodo šli v oborožen upor le pod pogojem, da bi jim to omogočilo uspešno revolucijo, lahko šele 22. julij imenujemo začetek oborožene komunistične revolucije na Slovenskem. In že isto jesen se je res začelo nočno pobijanje zavednih Slovencev, od duhovnikov in podeželskih županov do kmetov in drugih domoljubov.

Koliko zavajajočih razlag, laži in krivičnih obsodb je od takrat doživel slovenski narod, ne bo mogoče nikoli razumeti. Laž, ki jo poraja komunistična revolucija, presega človeško domišljijo. Ni češki disident Vaclav Havel zastonj govoril o »življenju v laži«, s katerim komunizem usodno pohablja narod, in poljski zgodovinar Leszek Kolakovski o dejstvu, da je laž »nesmrtna duša komunizma«.

Z enako dosledno, vztrajno in prostaško histerijo laži skuša sedanje levičarstvo nasprotovati nekomunistični vladi, pa čeprav na škodo lastne države. Noč in dan se vrstijo laži o čudnem dogajanju v Sloveniji, od surovega preganjanja svobode govora (celo s twiti!) in »grozljive« korupcije ter uvajanja diktature pod krinko obvladovanja pandemije pa vse tja do non-paperja, s katerim hoče Janša zlobno razbiti BiH. Tako domišljijo in prostaško drznost najdemo samo še pri pubertetnih komunističnih revolucionarjih.

Pa poglejmo manifest slovenske levice, kaj tam piše na temo laži in hinavščine

Izredno pomembno je, da ko večinsko obvladamo najvplivnejše medije, pojem »svoboda govora« nadomestimo s pojmom »svoboda medijev«. (v odstavku 1.4.). Medij, še posebej nacionalna RTV, radio in STA kot izraz javnega, je po verodostojnosti objektivno nad besedo posameznika. Več medijskih hiš, ki jih obvladamo, nato ustanovi NVO, ki spremlja napade na medije in razgalja posameznike, ki svobodo govora razumejo na star, kapitalističen način. Pojem »svoboda govora« mora postati sopomenka za »sovražni govor« in mora izginiti iz javne rabe (1.5.).

V programe industrije zabave … dosledno vgrajevati vsebine, ki pozitivno prikazujejo multikulturnost, pomen javnega, sočutje do migrantov, negativno pa vojaške in policijske sile, kapitalistični družbeni red pa kot temeljnega krivca za podnebne spremembe, revščino in vojne. V risane filme in programe za najmlajše vključevati multikulturnost, rdečo zvezdo ter pozitiven odnos do LGBT in migrantov (1.14.).

V času epidemije nasprotovati represivnim ukrepom vlade in jo obtoževati kršitev ustavnih načel, hkrati pa vladno koalicijo vsakodnevno obtoževati zaradi posledic epidemije (mrtvi, gospodarska škoda, zaprte šole …) (2.6.).

Vlaganje interpelacij vladno koalicijo zaposluje in izčrpava. Doseči, da bo Slovenija iz epidemije izšla kasneje kot druge EU države ter tako ob splošnem revoltu množic povzročiti padec vlade. Ob tem paziti, da so med organizatorji nepokorščine tisti naši tovariši in tovarišice, ki niso predvideni za prevzem najodgovornejših zadolžitev ali za nastop na volitvah (3.1.). Preko naših mednarodnih povezav ter mrež v EU in širše intenzivno širiti negativno podobo o aktualni vladi in vladni koaliciji (2.7.).

Namesto predstavniške demokracije bomo uvedli delegatski sistem. Omogočili bomo državljanstvo delovnim migrantom in vsem prosilcem za azil (3.5.).

Spoštovati zasebno pobudo

Gre za spoštovanje človekovega dostojanstva, na katerem temelji tudi slovenska ustava v določbah o enakosti pred zakonom, zaščiti pravic in svoboščin, nedotakljivosti človeškega življenja itn. Spoštovati človekovo dostojanstvo pomeni spoštovati njegovo mišljenje, hotenje in predvsem njegovo zasebno pobudo.

Če upoštevamo splošno civilizacijsko načelo, da je zasebna pobuda oziroma svoboda omejena le s svobodo drugega, potem k spoštovanju človekovega dostojanstva sodi tudi spoštovanje njegove intelektualne, ustvarjalne in podjetniške pobude. Še so žive izkušnje, koliko človeškega trpljenja in uničenega mladostnega poleta je povzročil komunistični režim prav s selektivnim zatiranjem zasebne pobude. Pobuda prvorazrednih je bila državno podpirana vse tja do kardeljanskih inovacij »delavskega samoupravljanja« in kako naučiti kravo, da bi živela brez krme. Drugorazredni pa so bili primerni le za suženjska izvajalska dela – po načrtu in ukazu »prvorazrednih« pametnjakovičev.

Svobodo zasebne pobude je komunizem najbolj množično in dosledno teptal na področju govora in tiska. A k spoštovanju dostojanstva človeka sodi tudi spoštovanje njegove pravično pridobljene materialne lastnine. Kot povsod po svetu je tudi v Sloveniji komunizem sledil načelu »novega razreda«: »Vse je državno, država pa naša lastnina!«

Ob tako drastičnem nespoštovanju človekovega dostojanstva pa je bil potreben samo še droben korak in komunizem je zaplaval v krvavo reko zaničevanja človeškega življenja. Kako malo je lahko spoštovano človeško življenje, smo videli v stoletju Hitlerja, Stalina, Pol-Pota, Tita, Kidriča in drugih herojev revolucije.

In kaj piše v Manifestu sedanje levice?

Omejevati zasebno pobudo. Pojem zasebno mora postati sinonim za sebično, pojem javno pa sinonim za dobro (1.3.). Zagovornike zasebne pobude in nasprotnike socializma označiti s pojmi, kot so »beli rasisti, fašisti, antisemiti, nacisti« ipd. (1.6.).

Pojem »svobodo govora« bomo v primernem trenutku, ko bomo večinsko obvladovali najvplivnejše medije, popolnoma nadomestiti s pojmom »svoboda medijev« (1.4.). Z vsemi sredstvi je treba uničevati medije, ki jih obvladujejo nasprotniki. Kupovati njihove novinarje. Sprožati sodne pregone. Izvajati pritiske na oglaševalce (2.3.).

Naš temeljni programski cilj: Nadomestiti profitni motiv z motivom zadovoljevanja družbenih potreb. To pomeni odprto pot za novo, pravično delitev premoženja, nacionalizacijo proizvodnih sredstev in večjih kmetij, ukinitev zasebnih šol in vrtcev, ukinitev koncesij v zdravstvu, ukinitev Slovenske vojske, izločitev družine iz sfere javnega in državnega (3.4.).

V nekaterih levih strankah pa so tudi zelo bogati posamezniki, lastniki podjetij in številnih nepremičnin, ki zavračajo socialne spremembe, še posebej nacionalizacijo. Zato moramo biti pri doseganju tega cilja zaenkrat še posebej previdni. Do volitev. Potem lahko nastopimo z odprtimi kartami (3.2.).

 

In spet naj bi bilo vse državno, država pa v lasti »novega razreda« ali kar levičarskih mulcev!

Spoštovati človeško življenje

Mnogo analiz in razprav je bilo že napisanih, zakaj in v kakšnih okoliščinah lahko izbruhne grozljiva lahkotnost množičnega ubijanja. Če je kaj takega laže razumeti v ozračju vojnega ali revolucionarnega sovražnega vrenja, pa ni možno razumeti v mirnem času in normalnih razmerah brez vsaj nejasnega elementa zla.

Žalostni izkušnji prejšnjega stoletja se imamo zahvaliti, da se je v naš zgodovinski spomin zabetoniralo spoznanje, da je bistvena agenda komunistične revolucije oziroma komunističnega režima, določiti notranje sovražnike in jih neusmiljeno preganjati – vse do smrti. To preganjanje v najbolj očitnih slovenskih primerih presega parlamentarne spremembe in občasno menjavo oblasti, saj so določene žrtve iz mandata v mandat vedno znova preganjane. Tudi to je dokaz, da je v Sloveniji komunizem še vedno ali znova na oblasti. Samo komunizem je namreč doslej dokazal, da ne more obstajati brez notranjega sovražnika. S tem je sicer dolgoročno obsojen na propad, a do takrat pa je narod obsojen na trpljenje. Če – seveda – se tega ne zaveda in se temu ne upre.

V prejšnjem stoletju so bili največji notranji sovražniki duhovniki, intelektualci, podjetniki, obrtniki, podeželski župani, veliki kmetje, skratka vsi tisti, ki jih je takoj na začetku vojne začela pobijati komunistična tajna policija.

In kaj še piše Manifest slovenske levice?

Največji nasprotniki v družbi so v vrstah RKC duhovščine, profesorji zasebnih šol in fakultet, lastniki podjetij, zbornice, veliki kmetje, uredniki in novinarji desničarskih medijev, župani podeželskih občin, ostanki meščanstva, falsifikatorji zgodovine NOB, ter potomci klerofašistične sodrge (1.7.).

V Sloveniji je veliko ciljev prve stopnje doseženih v veliki meri. Osrednji nasprotnik ostaja trdovratna banda stranke SDS. Krepiti pritisk na njihove funkcionarje in člane, širiti geslo »Smrt Janšizmu!« ter »Smrt Janši!«, tako da podzavestno postane del splošne govorice. Proglašati jih za fašiste in domobrance (2.4.).

Ustavna večina bo omogočila hitro izvedbo tretje stopnje sprememb, ko nadomestimo pomen nekaterih pojmov: obračun s kolaboranti in dokončati delo borcev NOB (3.3.).

Spoštovati družbo

Kdor ne spoštuje posameznega človeka, tudi ne spoštuje človeške družbe, skupnosti, politične stranke, športnega društva itn. Kdor ne spoštuje človeka, ne spoštuje njegove misli niti njegovega prepričanja, zato ga mirno lahko prevara ali prisili v drugačno mišljenje in ravnanje. Kdor ne spoštuje človeške skupnosti, jo lahko brez razlogov prepove ali pa z intrigami spremeni njen namen in njeno poslanstvo.

Zato je komunizem v prejšnjem stoletju lahko tako brezobzirno, s prevaro ali na silo spreminjal spontana društva, skupnosti in organizacije. Tako si je prilastil vsa društvena gibanja, od cicibanov do društva novinarjev in pisateljev. S tem je v veliki meri izpraznil in pohabil po sebi bogato društveno življenje. Če tega ni mogel niti s prisilnim združevanjem v različne komunistično nadzorovane SZDL, jih je pa prepovedal.

In kaj piše v Manifestu sedanje levice?

Posebno pozornost in pomoč posvečamo študentom in dijakom, profesorjem in učiteljem javnih šol, kulturnim ustvarjalcem prekarcem, vodstvom in članom sindikatov, novinarjem javnih medijev, pripadnikom družbenih manjših, še posebej LGBT, migrantom in beguncem, članom ZZB … (1.8.)

Zasesti kar največ kar najbolj pomembnih položajev kot npr. sodniki, tožilci, vodje sindikalnih central, uredniki, člani komisij za delitev javnih sredstev … (1.9.) Ustanavljati in krepiti družbeno vlogo asociacij, ki niso odvisne od volitev … krepiti vlogo sindikatov. Enačiti pojem »socialni dialog« s pojmom »neposredna demokracija« (1.10.). Vzpostavljati trajne kanale financiranja nevladnih organizacij (LGBT, nebelce, begunce in migrante) (1.11.). Načrtno zasedati položaje v mednarodnih organizacijah, sodišča, komisije za vladavino prava, za varstvo svobode medijev, človekovih pravic ter pravic družbenih (nikakor ne nacionalnih) manjšin (1.12.).

Druge stranke ali posameznike, ki sodelujejo s SDS, obtoževati kolaboracije. Za kritiko vlade uporabiti posameznike, ki so iz teh strank izstopili (2.5.).

In kam nas vodi neokomunizem?

Prva komunistična revolucija je po Marxu in Engelsu morala najprej pripraviti teren in ga nazorsko očistiti krščanske morale, vrednotenja družine in spoštovanja človeškega življenja ter njegove lastnine. Šele ko so se revolucionarji osvobodili grško-krščanske kulture, so lahko pognali morilski stroj laži in sovraštva.

Današnjim mladim revolucionarjem Antife so te priprave na revolucijo v bistvu prihranjene, saj so bili že rojeni v svetu amoralnosti, ateizma in smiselne praznine.

Tam, kjer ni Boga Stvarnika, človek velja za rezultat čistega naključja, za žival, ki jo žene volja po oblasti (Wille zu Macht, Friedrich Nietsche). Zato lahko z naravo in človekom počne, kar hoče in kar se mu zdi všečno ter v skladu z blodnjami o novem človeku in novi družbi. Kar mu pade na pamet, sme narediti. Ne glede na ustavo in ne glede na notranje zakonitosti narave in človeka. A medtem ko levica v svojem ekološko všečnem govorjenju poziva k spoštovanju zakonitosti rastlinskega in živalskega okolja, pa hoče nasilno zatirati človekovo najglobljo zakonitost, jedro identitete, v katero sodi tudi pozitiven odnos do Boga, družine in osebne lastnine, ki si jo je ustvaril z lastnimi žulji.

Upravičeno se sprašujemo, ali so taka stališča posledica intelektualne prikrajšanosti in psihične zmedenosti ali pa izraz čiste hudobije. Tiste hudobije, ki spet sanja – ne le o nacionalizaciji in splošnem ropanju naroda, ampak tudi – o ruskih gulagih, koncentracijskih taboriščih in kočevskih breznih?

Hans Küng je že pred leti ugotavljal, da se je zahod znašel pred odsotnostjo smisla

Vse kaže, da gre za to drugo, saj se mnoge agende, ki jih v svojem manifestu navajajo, pred našimi očmi že uresničujejo. Pa tudi sami ugotavljajo, da je v Sloveniji že »veliko ciljev prve stopnje doseženih v veliki meri« (2.4.). Če omenim le obvladovanje medijev,

sodstva, šolstva, bogato financiranje politikantsko aktivističnih nevladnih organizacij, nemoteno širjenje gesla »Smrt Janši«, blatenje države v tujini itn.

Eden največjih sodobnih mislecev, ki je preminil prejšnji mesec (6. aprila 2021), Hans Küng je že pred leti ugotavljal:

»Zahod se je znašel pred odsotnostjo smisla, vrednot in norm, ki ne vpliva le na posameznike, temveč predstavlja politični problem neslutenih razsežnosti.« (Proyecto de una ética mundial; Madrid 1992, str. 25)

Glavni vir sedanje slovenske ujetosti je v tem, da medijsko-kulturni monopol še vedno preprečuje narodu zdravilni vpliv tragične izkušnje prejšnjega stoletja. Ni zastonj Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1096 o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov že pred 25 leti jasno opozorila na nevarnosti, če ne bomo predelali svoje temne preteklosti in obsodili svojih največjih zločinov:

»Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko ‘žametna obnovitev’ totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.«

Sedanja levica vsiljuje model, ki se je izkazal za neuspešnega

Vsako, vsako drugo ali vsaj vsako tretjo generacijo mladih zajame revolucionarni nemir spremeniti svet in ustvariti novo družbo. To je normalno in samo po sebi koristno, saj vse človeške tvorbe potrebujejo vedno nove prevetritve in popravke. Pametna družba se na napakah uči.

A v primeru sedanje levice se dogaja nekaj nenavadnega. Namesto da bi propagirala novo vizijo boljše družbe, vsiljuje že viden družbeni model, ki je dokazano povzročil obsežen razvojni zaostanek in nezaslišano količino trpljenja. Zdi se, da jih pri tem ne vodi želja po boljši, demokratični in srečni družbi, ampak sanje, da si bodo – tako kot njihovi dedje – s krvavo revolucijo zagotovili dolgotrajno oblast. Ob tem so očitno pozabili, da Slovenija ni v vojni, ni okupatorja niti ne OF, za katero bi lahko skrivali svoje prave namene. Zgodovinske izkušnje vseh teh blodnjavih grozot ni mogoče iz narodove podzavesti izbrisati s prepevanjem Bandiera rosa in pobožnim češčenjem Kidričevega spomenika niti ne z nenehno lažjo in potvarjanjem dejstev.

Članom Antife je dovoljeno vse, tudi metanje granitnih kock

Zgodba zadnjih desetih let slovenske samostojnosti se je začela z nekaznovanim metanjem kock v policiste, obešanjem lutk in grozečim obiskovanjem znanih politikov na njihovem domu. Sedaj pa gledamo, kako pocestna drhal nemoteno pljuva in brca policiste ter kričeče poziva k pobijanju nekomunistov. Leve politične stranke so se celo javno zaprisegle sovraštvu in izključevalnosti. Ker nacionalni mediji vse to ne le tolerirajo, ampak celo spodbujajo, tožilstvo in sodstvo pa opravičujeta celo zavestno kršenje predpisov in zakonov, je brezpravje dobilo prosto pot v anarhijo. Kepa zla se že samostojno vali po bregu navzdol. Vse večja je in vse hitrejša. Če si član Antife, lahko kupuješ celo avtomatsko strelno orožje, da te le tuji varnostni organi ne dobijo. A ko se bo prebudila protianarhistična stran …?!

Še prej pa se bodo ob napovedi nacionalizacije prebudili gospodarstveniki, prenehali investirati v Sloveniji in kapital prenesli v tujino. Pametni in podjetni pa že sedaj bežijo iz socialistične republike Slovenije.

Kot bi vlak drvel v tunel, ki je na drugi strani zazidan. (Vir: Zaveza)

1 komentar

Comments are closed.