Manfred Deselaers je bil rojen v Duesseldorfu v Nemčiji, danes službuje kot duhovnik v Oswiecimu, poljskem mestu bolj znanem po taborišču Auschwitz. Od leta 1992 deluje v Centru za dialog in molitev v Oswiecimu, od leta 2006 je član Mednarodnega sveta za Auschwitz. Predava tudi na Papeški akademiji za teologijo v Krakovu. Svojo doktorsko disertacijo o Rudolfu Hössu, poveljniku Auschwitza, je izdal v knjigi “In vas vaša vest ni nikoli preganjala?”. Nemški predsednik Horst Köhler mu je leta 2008 podelil priznanje Križ zaslug prvega reda.
Morda začnemo z dokaj osebnim vprašanjem: kako ste se znašli v vlogi duhovnika v Oswiecimu, v neposredni bližini taborišča Auscwitz?
Ko sem končal srednjo šolo, sem opravljal civilno služenje vojaškega roka v nemški mirovniški organizaciji, ki je bila po drugi svetovni vojni ustanovljena za graditev sprave z žrtvami vojne oz. z nekdanjimi vojnimi sovražniki. Skoraj leto dni sem tako preživel v Izraelu in v okviru priprav na to delo, sem bil tudi v Auschwitzu. Leta 1974 sem bil tako prvič tukaj in od tedaj me ta vprašanja spremljajo. Kasneje sem, že kot duhovnik, vzpostavil nekaj stikov s Poljsko, bil sem tudi v poljski župniji. Obiskali smo ta kraj in spoznal sem duhovnika v Oswiecimu, kjer živim še danes. Prvotni načrt je bil, da skupaj z duhovnikom preživim leto dni, kakor sem preživel leto dni v Izraelu, in ta izkušnja je bila zelo pomembna za moje spravno delo. Bila je izkušnja skupnega življenja, ne le izmenjave lepih besed. In to načrtovano leto se je razpotegnilo na 25 let (smeh).
Pričel sem s pripravo doktorata v Krakovu, živel sem pa še vedno v Oswiecimu. Tako je minilo prvih pet let. Ustanovljen je bil Center za dialog in molitev in pričel delovati in tako sem začel delati tu. Kardinal iz Krakova si je želel, da tu pomagam in tako sem tukaj 20 let. Od tedaj smo obdobje podaljševali po dve leti in dokler bo moje delo koristno in smiselno, bom ostal, sicer bom odšel.
A vmes se je marsikaj razvilo in vzpostavili so se številni stiki. Prav stiki pa so dolgotrajni projekti. Na primer, vi ste danes tukaj in najkasneje čez leto boste morda spet nazaj. In tudi preživele osebe me srečajo enkrat, potem spet na neki proslavi … In počasi se gradi zaupanje in krepijo vezi, v veliko mrežo z različnimi pobudami. In tako ostajam (nasmeh).
Kako to, da ste si za temo svoje knjige izbrali Rudolfa Hössa, poveljnika Auschwitza?
Moral sem se lotiti doktorata in razmišljal sem, da bi bil na temo Auschwitza. Profesor iz Krakova mi je predlagal, da pogledam biografijo Rudolfa Hössa, in ‘morda bi lahko kaj naredili iz tega’. Po vojni je ostalo veliko gradiva, Höss je bil večkrat intervjuvan, zaslišan, pisal je dnevnik, avtobiografijo … Zaprt je bil v zaporu v Wadovicah in moj mentor pri doktoratu je bil župnik najprej v Oswiecimu in kasneje v Wadovicah. Tako je bil Auschwitz za njega pomemben, v Wadovicah pa je slišal, da je šel Höss pred usmrtitvijo k spovedi. In je vedno razmišljal, kako lahko človek nekaj takega stori. In ko sem mu omenil Auschwitz, mi je predlagal to temo, po kateri je nastala tudi knjiga.
Kasneje sem tako razmišljal o vprašanju Auschwitza … Če strmoglavi letalo, najprej poskrbiš za žrtve. A kasneje se moraš vprašati, zakaj je letalo strmoglavilo in kakšno vlogo je imel pri tem npr. pilot. Od vsega začetka sem čutil, da je del moje odgovornosti do žrtev, da poskušam razumeti hudodelca. Vedno čutim odgovornost do oškodovanih oseb. Za naslov knjige sem izbral citat iz sojenja Hössu, ko ga sodnik v trenutku, ko je Höss vse podrobno razložil: »In vas vaša vest ni nikoli preganjala?«. Sprva je odgovoril ‘ne’, kasneje pa je dejal: »Da, posebej ko sem pri vratih srečal otroke in ženske, ki smo jih pošiljali v plinske celice.« To je v sebi zatiral, vendar se je v tistem trenutku povezal z žrtvami. Sam sem se spraševal, kaj se je zgodilo s to povezavo, da je bila tako totalno uničena. Ni mogoče razumeti hudodelca v izolaciji, prav tako ni mogoče razumeti žrtve same, gre se za uničene odnose. In moja knjiga govori predvsem o tem odnosu.
Številni me sprašujejo: »Kje je bil Bog v Auschwitzu?« In vedno odgovorim: »Kaj misliš, ko rečeš ‘Bog’? Kaj misliš s tem, ko rečeš ‘Auschwitz’? Kje je Bog v tvojem življenju?’ Gre za preprosto vprašanje, a nikoli ne veš, kaj človek s tem zares misli. Zato sem hotel biti konkreten in sem se vprašal: kje je bil Bog v življenju poveljnika Auschwitza? Najprej sem zbral vsa dejstva in nato razmišljal, kje je bil Bog v vsaki biografiji. Kje je Bog v tvoji biografiji, kje je Bog v moji biografiji, v biografiji kot taki … Opravil sem antropološko in teološko refleksijo in ideje preslikal v biografijo Rudolfa Hössa.
Do kakšnih spoznanj ste še prišli ob pisanju knjige o Rudolfu Hössu?
Stična točka, kjer se srečata Bog in biografija človeka je vest. V judovski tradiciji govorijo o srcu, kar je po mojem mnenju identično. A srce, vest se povezujeta tudi z drugimi ljudmi. Vedno imam v mislih odlomek v evangeliju, ko Jezus pravi, da bomo enkrat stali pred Bogom in da bomo sojeni. Pred Bogom bomo morali predstaviti svoja življenja, kaj je bilo za nas pomembno. Kaj bo Bog iskal pri nas. Poznamo odgovor na to: »Bil sem lačen in ste mi dali jesti … bil sem v zaporu in ste mi pomagali, ali pa ne … Bil sem v koncentracijskem taborišču in ste pozabili name ali pa ste mi pomagali …« Ne bo spraševal, kako redno smo obiskovali nedeljsko mašo, Bog nas sprašuje, kakšno je naše ljubezensko življenje, življenje v ljubezni. Bog nas ljubi od začetka in naša ljubezen je odgovor. Bog nas kliče k ljubezni do drugih, tako kot je ljubil Jezus, celo svoje sovražnike.
Kaj se je torej zgodilo z ljubeznijo v življenju Rudolfa Hössa, poveljnika Auschwitza, je postalo moje osrednje vprašanje v knjigi. Na začetku so me zanimali dokumenti, a vedno bolj ko sem se poglabljal v refleksijo, sem spoznal, da smo zavezani razmisleku glede tega vprašanja do konca. In nekdo mora to narediti, in pomislil sem, kdo bo, če ne bom jaz? Na ta način je to postala moja poklicanost. Čutil sem, da to moram narediti, kajti če nima smisla govoriti o Bogu v Auschwitzu, potem nima smisla govoriti nikjer drugje. Nima smisla ne v Berlinu, ne v Italiji, Litvi … nikjer. In kako naj govorim o Bogu, če moja vera tukaj ne bi delovala? Če tega ne morem razjasniti sebi in drugim, je bolje da odneham.
Polovica knjige je namenjena analizi številnih dokumentov, ki sem jih poskusil urediti. V drugi polovici opravim antropološko refleksijo o Bogu in zlu v biografiji. Ta refleksija deluje kot leča, ki jo lahko uporabimo tudi v drugih situacijah. Ko sem jo pripravljal, je bil ravno čas propada komunizma, in mislim, da je lahko ta analiza tudi orodje za obravnavo komunizma in drugih situacij. Ne gre le za knjigo o Auschwitzu, ampak tudi knjigo o vprašanjih odgovornosti, ideologije in vesti, na primeru poveljnika Auschwitza.
Danes lahko vidimo, da ima primer spominjanja Auschwitza pomen za skupine ljudi daleč onkraj neposredno vpletenih Judov, Nemcev, Poljakov in drugih skupin žrtev. Sem namreč prihaja cel svet. V tem vzdušju nam lahko Auschwitz nekaj spregovori v univerzalnem smislu. Ko ljudje prihajajo sem, razpravljajo z mano, me sprašujejo, čutim, da smo obravnavali že številna vprašanja na tem primeru, vendar gre končno za temeljna vprašanja.
Kako se je vaš oseben odnos z Bogom spreminjal v tem času, ko ste obravnavali ta vprašanja?
Mislim, da se je izkristaliziral. Teološki razmislek mi je razjasnil nekatere stvari, ki sem jih že prej nekako slutil. Levinasova filozofija mi je precej pomagala. Majhen otrok se ne bo naučil govoriti, če ne bo najprej nekdo nagovoril otroka. Jezik je vedno odgovarjanje in ljubezen je prav tako odgovor. Poklican si, da odgovoriš, čutiš poklicanost in odgovoriš. In to je neke vrste poklicanost, ki traja vse življenje. Jasno mi je postalo, da je vsak, vsaka človeška oseba, to vsaj jaz verjamem, ustvarjena z Božjo ljubeznijo od vsega začetka, hkrati pa je poklicana tudi k temu, da poda odgovor. Kako ravnamo s tem odgovorom je etično vprašanje. Če je bil poveljnik Auschwitza npr. ljubljen od Boga, ga je Bog ustvaril in sta ga starša verjetno ljubila od vsega začetka, kaj se je zgodilo s to ljubeznijo? In kako se je odzval nanjo? Če to prenesem v moje življenje: čutim se ljubljenega, čutim pa tudi, da je ta ljubezen poklicana z mojo poklicanostjo. Nekako se je zgodilo, da sem se znašel tukaj, ampak čutim, da je šlo za klic. Moja vsakdanja molitev je: ‘Kaj hočeš od mene, da storim? Prosim, daj mi pomoč, ki jo pri tem potrebujem!’. Zame je molitev zelo, zelo pomembna, da lahko opravljam to delo. Da se ne zapletam preveč v majhne konflikte, ki so povsod okrog mene, ampak da svoje življenje vodim tako, da sem sposoben pomagati. Da se ne izgubljam v vseh malih težavah. Zato je duhovni temelj zame tako pomemben.
Ko me ljudje vprašajo: ‘Kje je bil Bog v Auschwitzu?’, je moj prvi odgovor: v dostojanstvu žrtev, ki jih je vse Bog ljubil. Čeprav jih nacisti niso ljubili in čeprav niso občutili Božje ljubezni, to še ne pomeni, da ti ljudje niso bili ljubljeni. Verjamem, da Bog ni hotel tega, kar se je zgodilo tukaj in da so tedaj nacisti, SS, ubili prisotnost Božje ljubezni tukaj.
Spoznali ste štiri preživele, zelo različne osebnosti so, ampak zame je zelo lahko verjeti, da jih Bog ljubi. Zelo mi pomaga tudi hvaležnost preživelih za moje delo. Nikoli se nisem počutil zavrnjenega, ker sem Nemec.
Vas je kdaj kdo zavračal, ker ste duhovnik?
Nikoli me ni nihče zavračal, ker sem duhovnik, niti Judje ne. Včasih je prisotna distanca, skepticizem, ampak to mine, ko vidijo, da sem odprt, da ne nameravam spreobračati v smislu, da bi nekomu kradel identiteto. Spoštujem vsakršno identiteto. Moje poslanstvo je posredovati ljubezen in ljubezen je večja od tega, kar lahko dam.
Preživeli čutijo, da jih spoštujem, in to je prav nasprotno od tega, kar so doživeli v Auschwitzu. Nihče ne pričakuje od mene, da bom spreminjal preteklost, to bi bilo nemogoče. Vsi pa si želijo dobrih odnosov zdaj in v prihodnje. Ker je jasno, kaj delam in kaj delamo v Centru za molitev in dialog, je očitno, da nam ne gre za nobeno ideologijo. Ne ‘prodajamo naše resnice’, gre nam za ustvarjanje atmosfere, v kateri se učimo spoštovati drug drugega. To ustvarja zaupanje in ob tem občutim veliko hvaležnost.
Rudolf Höss je bil vzgojen kot katolik …
Bil je vzgojen kot katolik, ampak je zapustil Cerkev in postal vernik v nacistično ideologijo, ki je bila med drugim antikrščanska. Nacistična ideologija je bila neo-poganska, po navdih se je vračala v čas pred pokristjanjevanjem. In v času svojega delovanja je Höss verjel v ideologijo, pogled na svet, ki verjame, da je potreben boj, da bo močnejši zmagal, in da je sodelovanje pri tem boju, novemu stvarjenju del njegove usode.
Na koncu, v zaporu na Poljskem, ko je videl, da se je ves njegov svet zrušil in po številnih pogovorih, se je vrnil k katoliški veri. Bil je torej katolik na začetku, katolik na koncu, vmes pa poveljnik Auschwitza. Šlo je torej za dve, morda nepopolni, spreobrnitvi …To je bil tudi razlog, da me je moj profesor napotil k tej temi. Prav ideologija pa je bila v Auschwitzu zelo pomembna, saj je dajala smisel početju hudodelcev.
Kje vidite danes varovalke pred ideologijami, kot je bila ta, ki se je uresničila v Auschwitzu? Kaj nas lahko zavaruje pred vero vanje?
Seveda izobraževanje, ampak pomembne so tudi vrednote, namreč tudi nacisti so izobraževali … Zame je najpomembnejše vprašanje: »In vas vaša vest ni nikoli preganjala?«. Ko govorimo o ideologiji in veri, je glavna razlika v tem, da je ideologija sistem, ki deluje v tvoji glavi, in posledično v odnosih. Vera in vest pa je vpisana v tvoje srce in te povezuje z drugimi ljudmi. Celo pri Rudolfu Hössu lahko vidimo, da se čuti odgovornega pred Hitlerjem. Vendar včasih začuti, da se njegovo srce upira, a to zatre. Kakor v situaciji, ko je srečal otroke in ženske pred smrtjo, in tega ni mogel prenesti. A poskuša pozabiti in gre naprej.
Zame je pomembno, da prisluhnemo sporočilu srca, ki nas povezuje z drugimi ljudmi, tudi če nas to veliko stane. To je zame krščanstvo, ki nas ga uči Jezus, ki gre onkraj meja svoje judovske skupnosti, čeprav ga to stane življenja. Da krščanska vzgoja in izobraževanje ne bi postali ideologija, je pomembno, da nas vodi sposobnost ljubezni do sovražnika, saj ga Bog že ljubi. Vedno pa Bog tudi kliče k spreobrnenju.
Veliko ste v stiku z Judi, z judovstvom. Kako vidite odnos med judovstvom in krščanstvom, tudi v luči Auschwitza?
Najpomembnejše resnice krščanstva so judovske resnice, saj je judovstvo religiozni svet Jezusa. In po Svetem pismu je svet ustvarjen iz ljubezni, z ljubeznijo Boga do sveta. Človeka je ustvaril Bog, bil je pa tudi ustvarjen po Božji podobi, kar pomeni, da je poklican, da nosi del Božje odgovornosti do sveta. Dostojanstvo vsake človeške osebe je del mojega prepričanja in motivacije. Ne vidim razlike med judovskim in krščanskim religioznim pristopom. Včasih je za kristjane morda lažje, saj so Judje bolj vezani na podobe izhoda iz Egipta in zaveza. Versko vprašanje ‘kje je bil Bog’ je povezano z zavezo z Bogom. In Auschwitz je bil hujši od Egipta, Bog je pomagal v Egiptu, zakaj ni v Auschwitzu? Za kristjane je osrednja podoba Kristus na križu, ki zakriči: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!’. Zako je izkustvo duhovne teme že del osrednje podobe naše krščanske vere. Zato je kristjanu lažje reči: ‘Bog je bil tukaj, čeprav ga niste videli’. A takšne tradicije poznajo tudi v judovstvu. Jezus nenazadnje na križu zakriči uvodne besede iz Psalma 22. Gre za drugačne poudarke, ne gre pa za drugačni religiji.
V krščansko-judovskih odnosih ni glavno vprašanje, kje je bil Bog, ne gre za teodicejo, ampak za etično vprašanje, gre za izpraševanje vesti. Drugače je za krščanske žrtve, kar je bila večina Poljakov, in drugače za krščanske hudodelce. Kako je bil holokavst možen v krščanski Evropi? Velik izziv za krščanski svet je izpraševanje vesti, veliko bolj kot pa teodiceja. Je pa tudi teološko vprašanje našega razumevanja odnosa med krščanstvom in judovstvom skozi zgodovino, kako so lahko tako zlahka označili Jude za slabe, češ da so ubili Jezusa. Prenova Cerkve v letih po II. vatikanskem koncilu presega to stališče in morda ga je že presegla.
