Manfred Deselaers: “Ko me vprašajo, kje je bil Bog v Auschwitzu …”

73
635
Manfred Deselaers, foto: Marko Jerina.
Manfred Deselaers, foto: Marko Jerina.

Manfred Deselaers je bil rojen v Duesseldorfu v Nemčiji, danes službuje kot duhovnik v Oswiecimu, poljskem mestu bolj znanem po taborišču Auschwitz. Od leta 1992 deluje v Centru za dialog in molitev v Oswiecimu, od leta 2006 je član Mednarodnega sveta za Auschwitz. Predava tudi na Papeški akademiji za teologijo v Krakovu. Svojo doktorsko disertacijo o Rudolfu Hössu, poveljniku Auschwitza, je izdal v knjigi “In vas vaša vest ni nikoli preganjala?”. Nemški predsednik Horst Köhler mu je leta 2008 podelil priznanje Križ zaslug prvega reda.

Morda začnemo z dokaj osebnim vprašanjem: kako ste se znašli v vlogi duhovnika v Oswiecimu, v neposredni bližini taborišča Auscwitz?
Ko sem končal srednjo šolo, sem opravljal civilno služenje vojaškega roka v nemški mirovniški organizaciji, ki je bila po drugi svetovni vojni ustanovljena za graditev sprave z žrtvami vojne oz. z nekdanjimi vojnimi sovražniki. Skoraj leto dni sem tako preživel v Izraelu in v okviru priprav na to delo, sem bil tudi v Auschwitzu. Leta 1974 sem bil tako prvič tukaj in od tedaj me ta vprašanja spremljajo. Kasneje sem, že kot duhovnik, vzpostavil nekaj stikov s Poljsko, bil sem tudi v poljski župniji. Obiskali smo ta kraj in spoznal sem duhovnika v Oswiecimu, kjer živim še danes. Prvotni načrt je bil, da skupaj z duhovnikom preživim leto dni, kakor sem preživel leto dni v Izraelu, in ta izkušnja je bila zelo pomembna za moje spravno delo. Bila je izkušnja skupnega življenja, ne le izmenjave lepih besed. In to načrtovano leto se je razpotegnilo na 25 let (smeh).

Pričel sem s pripravo doktorata v Krakovu, živel sem pa še vedno v Oswiecimu. Tako je minilo prvih pet let. Ustanovljen je bil Center za dialog in molitev in pričel delovati in tako sem začel delati tu. Kardinal iz Krakova si je želel, da tu pomagam in tako sem tukaj 20 let. Od tedaj smo obdobje podaljševali po dve leti in dokler bo moje delo koristno in smiselno, bom ostal, sicer bom odšel.

A vmes se je marsikaj razvilo in vzpostavili so se številni stiki. Prav stiki pa so dolgotrajni projekti. Na primer, vi ste danes tukaj in najkasneje čez leto boste morda spet nazaj. In tudi preživele osebe me srečajo enkrat, potem spet na neki proslavi … In počasi se gradi zaupanje in krepijo vezi, v veliko mrežo z različnimi pobudami. In tako ostajam (nasmeh).

Kako to, da ste si za temo svoje knjige izbrali Rudolfa Hössa, poveljnika Auschwitza?
Moral sem se lotiti doktorata in razmišljal sem, da bi bil na temo Auschwitza. Profesor iz Krakova mi je predlagal, da pogledam biografijo Rudolfa Hössa, in ‘morda bi lahko kaj naredili iz tega’. Po vojni je ostalo veliko gradiva, Höss je bil večkrat intervjuvan, zaslišan, pisal je dnevnik, avtobiografijo … Zaprt je bil v zaporu v Wadovicah in moj mentor pri doktoratu je bil župnik najprej v Oswiecimu in kasneje v Wadovicah. Tako je bil Auschwitz za njega pomemben, v Wadovicah pa je slišal, da je šel Höss pred usmrtitvijo k spovedi. In je vedno razmišljal, kako lahko človek nekaj takega stori. In ko sem mu omenil Auschwitz, mi je predlagal to temo, po kateri je nastala tudi knjiga.

09 manfred

Kasneje sem tako razmišljal o vprašanju Auschwitza … Če strmoglavi letalo, najprej poskrbiš za žrtve. A kasneje se moraš vprašati, zakaj je letalo strmoglavilo in kakšno vlogo je imel pri tem npr. pilot. Od vsega začetka sem čutil, da je del moje odgovornosti do žrtev, da poskušam razumeti hudodelca. Vedno čutim odgovornost do oškodovanih oseb. Za naslov knjige sem izbral citat iz sojenja Hössu, ko ga sodnik v trenutku, ko je Höss vse podrobno razložil: »In vas vaša vest ni nikoli preganjala?«. Sprva je odgovoril ‘ne’, kasneje pa je dejal: »Da, posebej ko sem pri vratih srečal otroke in ženske, ki smo jih pošiljali v plinske celice.« To je v sebi zatiral, vendar se je v tistem trenutku povezal z žrtvami. Sam sem se spraševal, kaj se je zgodilo s to povezavo, da je bila tako totalno uničena. Ni mogoče razumeti hudodelca v izolaciji, prav tako ni mogoče razumeti žrtve same, gre se za uničene odnose. In moja knjiga govori predvsem o tem odnosu.

Številni me sprašujejo: »Kje je bil Bog v Auschwitzu?« In vedno odgovorim: »Kaj misliš, ko rečeš ‘Bog’? Kaj misliš s tem, ko rečeš ‘Auschwitz’? Kje je Bog v tvojem življenju?’ Gre za preprosto vprašanje, a nikoli ne veš, kaj človek s tem zares misli. Zato sem hotel biti konkreten in sem se vprašal: kje je bil Bog v življenju poveljnika Auschwitza? Najprej sem zbral vsa dejstva in nato razmišljal, kje je bil Bog v vsaki biografiji. Kje je Bog v tvoji biografiji, kje je Bog v moji biografiji, v biografiji kot taki … Opravil sem antropološko in teološko refleksijo in ideje preslikal v biografijo Rudolfa Hössa.

06 manfredDo kakšnih spoznanj ste še prišli ob pisanju knjige o Rudolfu Hössu?

Stična točka, kjer se srečata Bog in biografija človeka je vest. V judovski tradiciji govorijo o srcu, kar je po mojem mnenju identično. A srce, vest se povezujeta tudi z drugimi ljudmi. Vedno imam v mislih odlomek v evangeliju, ko Jezus pravi, da bomo enkrat stali pred Bogom in da bomo sojeni. Pred Bogom bomo morali predstaviti svoja življenja, kaj je bilo za nas pomembno. Kaj bo Bog iskal pri nas. Poznamo odgovor na to: »Bil sem lačen in ste mi dali jesti … bil sem v zaporu in ste mi pomagali, ali pa ne … Bil sem v koncentracijskem taborišču in ste pozabili name ali pa ste mi pomagali …« Ne bo spraševal, kako redno smo obiskovali nedeljsko mašo, Bog nas sprašuje, kakšno je naše ljubezensko življenje, življenje v ljubezni. Bog nas ljubi od začetka in naša ljubezen je odgovor. Bog nas kliče k ljubezni do drugih, tako kot je ljubil Jezus, celo svoje sovražnike.

Kaj se je torej zgodilo z ljubeznijo v življenju Rudolfa Hössa, poveljnika Auschwitza, je postalo moje osrednje vprašanje v knjigi. Na začetku so me zanimali dokumenti, a vedno bolj ko sem se poglabljal v refleksijo, sem spoznal, da smo zavezani razmisleku glede tega vprašanja do konca. In nekdo mora to narediti, in pomislil sem, kdo bo, če ne bom jaz? Na ta način je to postala moja poklicanost. Čutil sem, da to moram narediti, kajti če nima smisla govoriti o Bogu v Auschwitzu, potem nima smisla govoriti nikjer drugje. Nima smisla ne v Berlinu, ne v Italiji, Litvi … nikjer. In kako naj govorim o Bogu, če moja vera tukaj ne bi delovala? Če tega ne morem razjasniti sebi in drugim, je bolje da odneham.

Polovica knjige je namenjena analizi številnih dokumentov, ki sem jih poskusil urediti. V drugi polovici opravim antropološko refleksijo o Bogu in zlu v biografiji. Ta refleksija deluje kot leča, ki jo lahko uporabimo tudi v drugih situacijah. Ko sem jo pripravljal, je bil ravno čas propada komunizma, in mislim, da je lahko ta analiza tudi orodje za obravnavo komunizma in drugih situacij. Ne gre le za knjigo o Auschwitzu, ampak tudi knjigo o vprašanjih odgovornosti, ideologije in vesti, na primeru poveljnika Auschwitza.

Danes lahko vidimo, da ima primer spominjanja Auschwitza pomen za skupine ljudi daleč onkraj neposredno vpletenih Judov, Nemcev, Poljakov in drugih skupin žrtev. Sem namreč prihaja cel svet. V tem vzdušju nam lahko Auschwitz nekaj spregovori v univerzalnem smislu. Ko ljudje prihajajo sem, razpravljajo z mano, me sprašujejo, čutim, da smo obravnavali že številna vprašanja na tem primeru, vendar gre končno za temeljna vprašanja.

04 manfredKako se je vaš oseben odnos z Bogom spreminjal v tem času, ko ste obravnavali ta vprašanja?
Mislim, da se je izkristaliziral. Teološki razmislek mi je razjasnil nekatere stvari, ki sem jih že prej nekako slutil. Levinasova filozofija mi je precej pomagala. Majhen otrok se ne bo naučil govoriti, če ne bo najprej nekdo nagovoril otroka. Jezik je vedno odgovarjanje in ljubezen je prav tako odgovor. Poklican si, da odgovoriš, čutiš poklicanost in odgovoriš. In to je neke vrste poklicanost, ki traja vse življenje. Jasno mi je postalo, da je vsak, vsaka človeška oseba, to vsaj jaz verjamem, ustvarjena z Božjo ljubeznijo od vsega začetka, hkrati pa je poklicana tudi k temu, da poda odgovor. Kako ravnamo s tem odgovorom je etično vprašanje. Če je bil poveljnik Auschwitza npr. ljubljen od Boga, ga je Bog ustvaril in sta ga starša verjetno ljubila od vsega začetka, kaj se je zgodilo s to ljubeznijo? In kako se je odzval nanjo? Če to prenesem v moje življenje: čutim se ljubljenega, čutim pa tudi, da je ta ljubezen poklicana z mojo poklicanostjo. Nekako se je zgodilo, da sem se znašel tukaj, ampak čutim, da je šlo za klic. Moja vsakdanja molitev je: ‘Kaj hočeš od mene, da storim? Prosim, daj mi pomoč, ki jo pri tem potrebujem!’. Zame je molitev zelo, zelo pomembna, da lahko opravljam to delo. Da se ne zapletam preveč v majhne konflikte, ki so povsod okrog mene, ampak da svoje življenje vodim tako, da sem sposoben pomagati. Da se ne izgubljam v vseh malih težavah. Zato je duhovni temelj zame tako pomemben.

Ko me ljudje vprašajo: ‘Kje je bil Bog v Auschwitzu?’, je moj prvi odgovor: v dostojanstvu žrtev, ki jih je vse Bog ljubil. Čeprav jih nacisti niso ljubili in čeprav niso občutili Božje ljubezni, to še ne pomeni, da ti ljudje niso bili ljubljeni. Verjamem, da Bog ni hotel tega, kar se je zgodilo tukaj in da so tedaj nacisti, SS, ubili prisotnost Božje ljubezni tukaj.

Spoznali ste štiri preživele, zelo različne osebnosti so, ampak zame je zelo lahko verjeti, da jih Bog ljubi. Zelo mi pomaga tudi hvaležnost preživelih za moje delo. Nikoli se nisem počutil zavrnjenega, ker sem Nemec.

Vas je kdaj kdo zavračal, ker ste duhovnik?
Nikoli me ni nihče zavračal, ker sem duhovnik, niti Judje ne. Včasih je prisotna distanca, skepticizem, ampak to mine, ko vidijo, da sem odprt, da ne nameravam spreobračati v smislu, da bi nekomu kradel identiteto. Spoštujem vsakršno identiteto. Moje poslanstvo je posredovati ljubezen in ljubezen je večja od tega, kar lahko dam.
Preživeli čutijo, da jih spoštujem, in to je prav nasprotno od tega, kar so doživeli v Auschwitzu. Nihče ne pričakuje od mene, da bom spreminjal preteklost, to bi bilo nemogoče. Vsi pa si želijo dobrih odnosov zdaj in v prihodnje. Ker je jasno, kaj delam in kaj delamo v Centru za molitev in dialog, je očitno, da nam ne gre za nobeno ideologijo. Ne ‘prodajamo naše resnice’, gre nam za ustvarjanje atmosfere, v kateri se učimo spoštovati drug drugega. To ustvarja zaupanje in ob tem občutim veliko hvaležnost.

Rudolf Höss je bil vzgojen kot katolik …
Bil je vzgojen kot katolik, ampak je zapustil Cerkev in postal vernik v nacistično ideologijo, ki je bila med drugim antikrščanska. Nacistična ideologija je bila neo-poganska, po navdih se je vračala v čas pred pokristjanjevanjem. In v času svojega delovanja je Höss verjel v ideologijo, pogled na svet, ki verjame, da je potreben boj, da bo močnejši zmagal, in da je sodelovanje pri tem boju, novemu stvarjenju del njegove usode.

Na koncu, v zaporu na Poljskem, ko je videl, da se je ves njegov svet zrušil in po številnih pogovorih, se je vrnil k katoliški veri. Bil je torej katolik na začetku, katolik na koncu, vmes pa poveljnik Auschwitza. Šlo je torej za dve, morda nepopolni, spreobrnitvi …To je bil tudi razlog, da me je moj profesor napotil k tej temi. Prav ideologija pa je bila v Auschwitzu zelo pomembna, saj je dajala smisel početju hudodelcev.

03 manfredKje vidite danes varovalke pred ideologijami, kot je bila ta, ki se je uresničila v Auschwitzu? Kaj nas lahko zavaruje pred vero vanje?
Seveda izobraževanje, ampak pomembne so tudi vrednote, namreč tudi nacisti so izobraževali … Zame je najpomembnejše vprašanje: »In vas vaša vest ni nikoli preganjala?«. Ko govorimo o ideologiji in veri, je glavna razlika v tem, da je ideologija sistem, ki deluje v tvoji glavi, in posledično v odnosih. Vera in vest pa je vpisana v tvoje srce in te povezuje z drugimi ljudmi. Celo pri Rudolfu Hössu lahko vidimo, da se čuti odgovornega pred Hitlerjem. Vendar včasih začuti, da se njegovo srce upira, a to zatre. Kakor v situaciji, ko je srečal otroke in ženske pred smrtjo, in tega ni mogel prenesti. A poskuša pozabiti in gre naprej.

Zame je pomembno, da prisluhnemo sporočilu srca, ki nas povezuje z drugimi ljudmi, tudi če nas to veliko stane. To je zame krščanstvo, ki nas ga uči Jezus, ki gre onkraj meja svoje judovske skupnosti, čeprav ga to stane življenja. Da krščanska vzgoja in izobraževanje ne bi postali ideologija, je pomembno, da nas vodi sposobnost ljubezni do sovražnika, saj ga Bog že ljubi. Vedno pa Bog tudi kliče k spreobrnenju.

Veliko ste v stiku z Judi, z judovstvom. Kako vidite odnos med judovstvom in krščanstvom, tudi v luči Auschwitza?
Najpomembnejše resnice krščanstva so judovske resnice, saj je judovstvo religiozni svet Jezusa. In po Svetem pismu je svet ustvarjen iz ljubezni, z ljubeznijo Boga do sveta. Človeka je ustvaril Bog, bil je pa tudi ustvarjen po Božji podobi, kar pomeni, da je poklican, da nosi del Božje odgovornosti do sveta. Dostojanstvo vsake človeške osebe je del mojega prepričanja in motivacije. Ne vidim razlike med judovskim in krščanskim religioznim pristopom. Včasih je za kristjane morda lažje, saj so Judje bolj vezani na podobe izhoda iz Egipta in zaveza. Versko vprašanje ‘kje je bil Bog’ je povezano z zavezo z Bogom. In Auschwitz je bil hujši od Egipta, Bog je pomagal v Egiptu, zakaj ni v Auschwitzu? Za kristjane je osrednja podoba Kristus na križu, ki zakriči: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!’. Zako je izkustvo duhovne teme že del osrednje podobe naše krščanske vere. Zato je kristjanu lažje reči: ‘Bog je bil tukaj, čeprav ga niste videli’. A takšne tradicije poznajo tudi v judovstvu. Jezus nenazadnje na križu zakriči uvodne besede iz Psalma 22. Gre za drugačne poudarke, ne gre pa za drugačni religiji.

V krščansko-judovskih odnosih ni glavno vprašanje, kje je bil Bog, ne gre za teodicejo, ampak za etično vprašanje, gre za izpraševanje vesti. Drugače je za krščanske žrtve, kar je bila večina Poljakov, in drugače za krščanske hudodelce. Kako je bil holokavst možen v krščanski Evropi? Velik izziv za krščanski svet je izpraševanje vesti, veliko bolj kot pa teodiceja. Je pa tudi teološko vprašanje našega razumevanja odnosa med krščanstvom in judovstvom skozi zgodovino, kako so lahko tako zlahka označili Jude za slabe, češ da so ubili Jezusa. Prenova Cerkve v letih po II. vatikanskem koncilu presega to stališče in morda ga je že presegla.

73 KOMENTARJI

  1. Če bi mene vprašali, kje je bil Bog v Auschwitzu, bi bil res v veliki zadregi. Mogoče bi bile še najbolj primerne besede in izgovor, da ga je na tistem mestu in v tistem času Satan premagal v velikem slogu.

  2. Vorašanje, kje je bil Bog v Auschwitzu, dojemam enako vprašnju, zakaj zlo oziroma zakaj Bog opušča zlo. Tu se mora pa vsak sam dokopati do odgovora, ki ga pomiri. Izhodišče teh odkopavanj pa je Jobova knjiga http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Job&id13=1&pos=0&set=2&l=sl .

    Iz te knjige copy&paste odlomek, ki kaže, da človek hoče vedeti več, kot je sposoben razumeti:

    Bog razodeva Jobu svoje znanje
    Tedaj je GOSPOD iz viharja spregovoril Jobu in rekel:
    Kdo je ta, ki zatemnjuje posvèt
    z govori brez znanja?
    Opaši kakor junak svoja ledja,
    vprašal te bom in ti me pouči!

    Stvarjenje kopnega
    Kje si bil, ko sem utemeljeval zemljo?
    Povej to, če imaš kaj razuma!
    Kdo je določil njene mere, ali morda veš?
    Ali kdo je potegnil čeznjo merilno vrvico?
    Na čem stojijo njeni stebri,
    ali kdo je položil njen vogalni kamen,
    ko so se skupaj veselile jutranje zvezde
    in vriskali vsi Božji sinovi?

  3. ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!’. Zato je izkustvo duhovne teme že del osrednje podobe naše krščanske vere.
    =================
    To je najboljši odgovor na to vprašanje, kar sem jih slišal. Toliko nekih vernikov bi se rado pravdalo z Bogom in mu dokazalo krivico. To pa res presega razum in vero.
    Bogve, morda jih je pa zato vzel k sebi, da jim ne bi bilo treba gledati vsega tega kar počnemo mi. Ko se med sabo koljemo kot pravi sovražniki.

  4. Priznam, da sem razočaran. Naslov je nakazoval veliko več. Intervjujanec zahaja v posplošene odgovore in veliko več vprašanj postavi kot jih odgovori.

    Seveda je vest bistvena. Nekoč sem gledal film mladega duhovnika, ki je hotel nekaj narediti, šel do papeža in se nazadnje pustil zapreti in zapliniti v KT.

    Če od koga pričakujem raziskovanje vesti, jo pričakujem od duhovnikov in psihoterapevtov.

    “spraševanje vest” sem srečal samo pri jezuitih. Ignacij Loyolski je bil eden prvih odličnih psihologov, med ostalimi kvalitetami.

    A se je kdo pogovarjal na koncu s temi socialističnimi psihopati? Imel celo spoved. Kaj lahko na splošno napiše o teh malih birokratskih zločincih v velikem kolesju zločinskega socialističnega sistema, ki pozablja osebnost, vest, ustvarjalnost, odnose?

    Socializem je množična industrija uničevanja osebnosti in vesti. Posameznik (oseba) ni več pomemben. Njegovo samostojno mišljenje je moteče. Ne rabi samostojno razmišljati, bo že kolektiv in Firer odločil in povedal kako misliti. BTW ZnS je vzelo nagrado psihopatu Erlahu. Ga je njegov Firer že izključil iz Partije ali ga bo za nagrado vzel na višjo pozicijo, v partijska nebesa. Kaj dela nadškof, ali podobno mečka kot velemečkač Cerar.

    “Rudolf Höss je bil vzgojen kot katolik …
    Bil je vzgojen kot katolik, ampak je zapustil Cerkev in postal vernik v nacistično ideologijo, ki je bila med drugim antikrščanska. Nacistična ideologija je bila neo-poganska, po navdih se je vračala v čas pred pokristjanjevanjem. In v času svojega delovanja je Höss verjel v ideologijo, pogled na svet, ki verjame, da je potreben boj, da bo močnejši zmagal, in da je sodelovanje pri tem boju, novemu stvarjenju del njegove usode.”

    Rudolf Hojs je bil predvsem vernik v socializem, tako kot večina Slovencev. Bo država naredila varnost in nebesa, mi bomo samo birokratsko izvrševati ukaze od zgoraj.

    Že ideolog socializma je svojo rešitev videl v pobijanju dela narodov in celih zaostalih narodov (Slovani). Morda je bil Hitler boljši Markov učenec kot Stalin. Bolj birokratsko ga je ubogal.

    Srednjeveško dogmatično sovraštvo do posameznika (osebe) in poveličevanje kolektiva, prezir do osebne lastnine in do podjetnosti in gospodarjenja. Herezija? Iz katere črpajo dogmatičen socialisti:
    http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/ideolosko-krosnjarjenje.html

    • Ne vem če je prav da si razočaran. Raziskovanje vesti je zelo omejeno. Kaj lahko o vesti rečemo, kaj vemo o vesti. Še najmanj vemo o vesti nekoga drugega. Torej, predvsem lahko sprašuješ svojo vest.
      Poleg tega, vprašanje oblastništva se ne da reducirati v sociopatsko ali psihopatsko vprašanje. Kaj je oblastnik? Ali kdo je oblastnik? Kdo bi to lahko odgovoril.

    • Tudi meni se zdi, da avtor ne da, niti ne najde nekega zadovoljujočega odgovora na zastavljeno vprašanje. Pač pa nekako zamahne z roko – bog je bil pač pri žrtvah. ..pheh..

      Zdi pa se mi nepošteno, da iz tega potem napelješ vodo na svoj mlin in je zopet socializem kriv vsega hudega na tem svetu. Da ne bo (spet) pomote – socializem je kriv za mnoge ogabne zločine in miljone žrtev – za zgoraj omenjena ga pa pač ne moremo kriviti.
      (ravno tako reči, da je Hoss bil katolik, potem je za malo časa postal socialist (čeprav v resnici nacist) potem pa spet vesel katolik ne deluje prepričljivo. (morda pa če ne bi imel katoliške vzgoje, ne bi postal nacist?)

      Prav tako (oz. morda še lažje!) bi lahko rekli, da je bil vaš bog pravzaprav neprestano osebno zraven, se smehljal in skrbel za poceni plin, ko so njegovi sovražniki – komunisti, homoseksualci, cigani in židje (pač druga ločina) v miljonih umirali v taboriščih.

      Mogoče pa gre v večini teh grozljivih primerov res zgolj za banalnost zla…


      Svetlič je pa dobro spisal. Redke stvari so črnobele.

      • Svetoval bi ti, da raziščeš (morda glede na program) značilnosti nacionalnega in internacionalnega socializma. Ker je bil začetek in razvoj internacionalnega socializma na območju Slovenije povsem avtohton (KPJ, KPS) in je o tem ogromno literature, ne boš imel glede tega nobenih težav. Malo več truda pri tem pa bo treba glede nemškega ne-internacionalnega socializma (NDSAP).

        Upam, da ti bo čez čas potegnilo, da je skupni imenovalec vendarle socializem, če ti sedaj še ni. Tako ne boš več pisaril, da v Auschwitzu socializem ni igral nobene vloge.

        • Tako je.

          Pri tem duhovniku sem pogrešal vedenje o osnovnih pojmih. Socializem je religija in nacizem je religija. Razlike med njima so majhne in jih je malo. Podobnosti je na stotine. V nacističnem časopisu so nacisti hvalili Hitlerja kot najboljšega poznavalca in učenca Marxa, takoj za Stalinom. Seveda so nacisti redu širili v arhivih te časopise, ko je sredi 1941 Hitler napadel Stalina in Kominterno.

          Zavedajmo se, da so ti običajni ljudje črpali sokove za genocid in množične zločine iz socializma.

          Mali ljudje morijo zaradi strasti ali imetja. Veliki morilci pa morijo zaradi idej.

          • hitlerjev nacizem je bil socializem večalimanj zgolj v imenu stranke. so se pa baje zgledovali in vpeljali socialistične ideje večinoma zaradi strahu pred komunizmom (in tako dobili na svojo stran tudi nemške delavce in komusiste) ..
            če bi bil tako socialističen, zakaj so, še pred židi, začeli pospravljati socialiste in komuniste? in zakaj je potemtakem toliko komunistov končalo v taboriščih?

            nekaj je papir (ta, kot vemo, prenese marsikaj), nekaj pa so dejanja.

            ….
            zanimivo da socializem in nacizem enačiš z religijo. torej tudi religijam pripisuješ njune lastnosti)

            glede na to, da je bilo nemško prebivalstvo pred hitlerjem večinoma protestantsko in katoliško – so morda kar prehitro zagrabili ideo o židih, komunistih, homoseksualcih, ostalih nearicijh , kot skupnih sovražnikih (če tega sovraštva prej ne bi že bilo, bi jih v to zelo težko prepričali) …

            največji pomagatelj nacizmu je bila kriza. in potem psihopat(i), ki so jo izrabili za svoje sprevržene namene.

            kot so pokazali mnogi poskusi, pa mali ljudje ubijajo tudi zato, ker jim tak ukaže avtoriteta.

          • Ravno obratno. Hitlerjev nacional-socializem je bil skoraj toliko socializem kot Stalinov.

            Edino malo popravkov je imel, da je gospodarstvo delalo bolje.

            Nacisti tako kot komunisti niso marali konkurence – v tistih časih sta si bili pa najbolj konkurenčni stranki – desnica ni imela nobene šanse v tisti časih.

            Prebivalstvo takrat je bilo pa itak tako, kot naši levaki v Sloveniji. Nekdo drug je bil kriv za njihove težave. Hitlerju je uspelo jasno določiti krivca, komunajzerjem pa ne dovolj natančno.

            Enostavno – Židje, ki so veljali za pohlepnže, ki so znali z denarjem itd., je bilo enostavno proglasiti za sovražnike. In to je počel že Marx.

            Marx je tudi slikal Jude kot tipične kapitaliste – enako je imel slabšalno mnenje o Slovanih – imel jih je za manjvredne.

      • OI, iz tvojega stila pisanja ni voden dobronameren in spoštljiv dialog, ampak prezirljivo provociranje hladnega cenika.

        Za Auschwitz je socializem bistven v 99%, le 1% so arijske blodnje.

        Svetlič predvsem biča socialistični, dogmatični, srednjeveški vzorec. Ki ga danes uporablja socialistična “levica” z blodnjavim Žižkom na čelu, mesečniki v ZL in dvornimi “umetniki” Laibach.

        • to, pavel, pa do neke mere brez težav priznam. sem tu gor precej piker in zajedljiv.
          sebi v bran – ko sem pred par meseci začel tule komentirati veliko bolj spravljivo in z dobriminameni in poskusi dialoga – se je lepo usulo po meni.
          …in človeka izuči…

          in ker zgleda tu gor še bolj kot drugje velja, da ljudje nočemo zares dialoga, temveč želimo poslušati (in Siišati) samo mnenja, ki potrjujejo naše že ustaljeno in se z nami strinjajo, potem pač včasih sam na hitro vržem manjšo koščico drugačnega mnjena/videnja, v upanju, da bo morda komu uspelo tudi malo drugače videti stvari (ne zgojl črnobelo) .. žal brez uspeha. (pa se zato tudi ne trudim več preveč) ..

          priznam pa, da so včasih kakšne ideje prav zanimive. včasih pa se samo čudim meandrom misli nekaterih…

          • Ti nikoli nisi bil spravljiv in imel dobrih namenov.

            Si zgolj napadal drugače misleče, sicer pa z vsemi štirimi branil gejevski lobi.

            To, kar ti posplošuješ na vse, velja predvsem zate.

            Pri tebi ni šlo za debato, ampak le to, da drugim vsiliš svoje mnenje.

      • obeznoime, če še ne veš, je nacizem = socializem.

        Hitler je tudi zmagal, ker je bil socialist, ker je uspel prikazati Jude kot grde kapitaliste, ker je uspel obljubiti raj na Zemlji.

        • ..če katoliki in protestanti že prej ne bi sovražili judov, jih tudi hitler ne bi mogel prepričati v to…

          in par komentarjev nižje se celo strinjaš z mano. samo,če bi to napial jaz in jaz obsojal kolaboracijo (ali vsaj neobsojanje nacizma s strani rkc), bi seveda po meni (zgolj dobronamerno seveda) začelo tako padati, da bi bilo veselje…

          • obveznoime
            29.8.2015
            19:54

            ..če katoliki in protestanti že prej ne bi sovražili judov, jih tudi hitler ne bi mogel prepričati v to…

            Take misli se porajajo samo bedaku!

          • Po tebi bi padalo upravičeno, saj tvoji nameni niso pošteni, ampak so ti vse slabosti drugače mislečih le primerno orodje in izgovor, da lahko napadaš.

            Ni namreč isti namen, kot Pavlov.

          • Drugače je pa tako. Judov niso sovražili le katoliki in protestanti, kar spet poskuša manipulirati obveznoime, ampak vsi – še najbolj atisti – z Marxom na čelu.

            Tudi danes Jude sovražijo predvsem levaki.

          • Anthon, zelo si nekritičen, slep do svoje Cerkve. Večina je 2 tisoč let krivila kolektivno Jude za Jezusovo smrt.

            Celo hrvaško ustaški duhovniki so silili Jude v pokristjanjevanje. Številni pogrom Judov so se dogajali pod krinko vere: v resnici so se posvetni in cerkveni plemiči kot tajkuni preveč zapufali pri Judovskih bankirjih, nato pa kot danes prevarantski Grki z demagogijo in iskanjem Čarovnice (Nemčija= Judje, neoliberalizem= nekrščanska judovska vera) sprožili poboje in preganjanja Judov.

            Preberi si zgornji intervju, očitno ga nisi bral, saj duhovnik govori, da je bilo to praznoverno in dogmatsko sovraštvo katoličanov do judov in Judov ustavljeno šele z 2VK.

            Če ne bomo priznali naših grehov, bomo ostajali nesvobodni. Naši sovražniki pa bodo naše grehe uporabljali, zlorabljali in potencirali. Večina razmišljujočih in etičnih ljudi se takoj, ko zaznajo laž in narcisistično gospodovanje, postavijo proti lažnivcu. Danes večina zunanjih Cerkve ne mara zaradi hegemonske avtoritarnosti.

            Kako je s tvojimi otroci, Anthon? So verni?

          • Pavel, Cerkev je Kristusova nevesta, ne veš tega? Je seveda tudi grešna, toda mar sem jaz tu, da o tem sodim? Kritiziram posvetne stvari, zadevščine in zadeve, ki jih skonstruirajo grešni ljudje, takšni kot jaz. To je moj point. Tipkam pa sam in se ne posvetujem z ostalimi, zato moji komentarji skorajda niso moja familiarna zadeva.

            In spet enkrat: Zame je vojna institucionalna stvar, neke vrste državni kriminal. Zato se tudi absolutno distanciram od privatnih kriminalcev v vojni tipa partizani. Kaceti so bili organizirana, državna zadeva. Seveda je to grozno, a obenem je to bilo na žalost tudi strahotno stabilno. Stabilno, beton! Si upaš danes “znoreti” na policista, če bi po tvoje naredil kaj narobe?! Malo je takih, v miru, v relativno delujoči pravni državi s sodišči itd. In potem današnji moralizatorji fizofolirajo o nekdanjih dolžnostih navadnih in javnih oseb, ne da bi ves čas čas pred očmi ta vojni “beton”, to, kako komajda možno je bilo kaj večjega narediti. Možno je bilo delati na sebi, se zavestno truditi biti v danih razmerah nekako človek. Poglej Edith Stein ali koga drugega. Mar so organizirali vojaške brigade?!

            In zdaj moj point: Ko suvereno sesuvaš ne čisto pravilne politike, recimo JJ, ali si kdaj pomislil, da s tem na drugi strani krepiš institucijo, v kateri je t.i. združena levica, ki mirno govori o socializmu. Zopet se betonira, Pavel! A se tu še da pomagati. Ko vojaški, državni beton “zamrzne”, se bo spet možno spotikati le ob kakšno Cerkev, če bo ali ne bo dovolj korenito obsojala ta beton, ki ga vsi skupaj izdelujemo.

          • “Ko suvereno sesuvaš ne čisto pravilne politike, recimo JJ, ali si kdaj pomislil, da s tem na drugi strani krepiš institucijo, v kateri je t.i. združena levica, ki mirno govori o socializmu.”

            Torej JJ za večno?! Za večno vsi naši voditelji, čeprav sesipajo našo desnico?!

          • Anthon, dokaj nesmiselno se je pogovarjati s teboj: ali obsoja še slamnatega moža ali ne odgovoriš na vprašanja ali pa rešuješ probleme na tretjih temah ali v temah (črnogorsko mafija), kjer je JJ vpleten pridno molčiš in se mi v drugih temah maščuješ tako, da negiraš vse kar napišem, čeprav nima tekst nobene veze z JJ. Tu v tej temi nisem JJ niti omenjal.

            Ne. Vedno bolj sem prepričan, da resnično desni niti voliti ne gredo, ker nočejo pomagati ne Kučanovi bandi in ne Janševi bando. Janšo slepo podpira 10% državljanov kar je 20% volivcev. Kritike jih samo še bolj utrjujejo, da imajo prav. Tako, da si ne delam utvar, da sem koga izmed njih spreobrnil. Podobno kot nobenega komunista ne morem spreobrniti, da se mu socializem zagnusi. JJ je socialist. Morda ni Jugo in titoistični socialist, a njegova dejanja in obnašanja kažejo le to.

          • Pavel, demoraliziranost rešuje oblast tudi z decimacijo. Toda to je vsak deseti. To kar ti delaš, je 90% masaker.
            Nobenega smisla ni v kritiki zla, če ugotoviš da je vse v zlu. In to počneš.
            Toda svet “tiči v zlu”. In to po božji volji. Zdaj se pa prerekaj z Njim, če misliš da imaš prav.

          • Pavel, tvoja napaka je, da se preveč usmerjaš v kritizerstvo, premalo pa v to, da bi v prihodnje delali drugače.

          • Zdravko … Toda svet “tiči v zlu”. In to po božji volji. Zdaj se pa prerekaj z Njim, če misliš da imaš prav …
            ———————
            Ti to verjameš ?
            Da je Božja volja da svet tiči v zlu ???
            Te lahko prosim za razlago!

          • Svet je minljiv. Kar je dobro je večno. Sveta zato ne moremo spremenit, do sodnega dne.
            Tako na kratko. 🙂 Sicer bi se o tem dalo še in še…

          • Pavel,
            v komentarju z dne 29.8. ob 13:20 ste med ostalim zapisali: “…BTW ZnS je vzelo nagrado psihopatu Erlahu. Ga je njegov Firer že izključil iz Partije ali ga bo za nagrado vzel na višjo pozicijo, v partijska nebesa…”

            Nato ste dne 30.8. ob 13:52 v svojem odgovoru Anthonu zapisali: “…Tu v tej temi nisem JJ niti omenjal.”

            Zanima me, koga konkretno ste imeli v mislih s sintagmo “njegov Firer” v navezavi z Erlahom?

            Od vašega odgovora bo namreč odvisna moja sodba o vaši iskrenosti in resnicoljubnosti, Pavel 🙂

          • Amelie: “Ti to verjameš ?
            Da je Božja volja da svet tiči v zlu ???”
            ===============

            Vse je od Boga, torej je tudi zlo božje delo. Bog ni nekaj kar bi se dalo moralizirati, Bog je vse. Ampak jaz nisem vernik pa tudi ateist ne, zato pač tako gledam na Boga.

          • Riki … “Vse je od Boga, torej je tudi zlo božje delo”.
            —————-
            Morda je res tako, ne vem. Če je Bog res Ljubezen in Resnica, kar verjamem da je, potem je vse skupaj le odvisno od nas samih kako bomo kreirali ta svet.

          • Amelie: “Morda je res tako, ne vem. Če je Bog res Ljubezen in Resnica, kar verjamem da je, …”
            =============

            Če ne bi bilo zla tudi dobrega ne bi bilo. Zlo je torej zato, da lahko razpoznamo dobro. Bog je ustvaril vse in ni kriv, če mi namesto dobrega izberemo zlo, čeprav smo imeli ravno zaradi božjega dela možnost izbrati dobro. Bog je indiferentni stvarnik, njemu pripisovati moralno vlogo je podobno kot gravitaciji pripisovati zlo ker je zaradi nje padla opeka nekomu na glavo.

          • Zdravko, Riki, Amelie: jaz tem “visokim” mislim več ne sledim.

            Vanja: mislil sem seveda JJ. Očitno sem se zmotil, da ga pod temo duhovnika nisem omenjal.
            Anthon: se opravičujem za napako.

          • pavel: “Zdravko, Riki, Amelie: jaz tem “visokim” mislim več ne sledim.”
            ================

            Kdo vas pa kaj prosi in se obremenjuje s tem kaj vi sledite in kaj ne. Da pa znate diskreditirati, to pa ja.

  5. Zakaj je cerkev (papež) hierarhija igrala tako ignorantski vlogo ob vedenju o KT?

    Zato ker večina v Cerkvi ima isto zelo grešno formo “mišljenja” kot socialisti ali gospodovalni fevdalni ali sužnjelastniki.

    Papež se je pogumno soočil z “dogmatskim” sovraštvom v kristjanih do Judov. Sedanji se je vprašal zakaj Angloameričani niso bombardirali prometnih žil do koncentracijskih taborišč.

    • Praviš, da nisi komunist/marksist/levičar (ekplicitno in implicitno), tu pa serviraš tipično levičarske floskule glede Cerkve, ki naj bi po njihovo razpolagala z neko skrito silo in bi lahko s to enormno silo bojda zmanjšala grozote kacetov. Jej jej, Pavel!

      • Vrh cerkve se je obnašal skrajno ignorantsko in prizanesljivo do socializma. Komunizem so še obsojali, nacizma pa ne. Diplomirati ko so z njim kolaborirali “da ne bi po nepotrebnem povzročili množično preganjanje katoličanov v Evropi. Ali pa so nekateri zmotno mislili, da je nacizem manjše zlo kot komunizem in da bo zaustavil imperialistično prodiranje internacionalnega socializma v Evropo.

        Tudi sovraštvo kristjanov do Judov je večinoma znano. Sem mar socialist, če govorim o grehih cerkve in Cerkve. Ker kritiziram. Nisem psihopatski socialist, ki vedno kritiziram sovražnike in vedno hvalim “naše”.

        • Diplomatsko so z nacizmom kolaborirali.

          O teh temah moramo sami kristjani govoriti. Drugače nismo nič boljši od pogonov, ki svojih grehov ne priznajo in jih nikoli ne obžalujejo.

          • Res je, o teh grehih se moramo pogovarjati kristjani med seboj, saj nam nasprotniki Cerkve neprestano mečejo ta polena pod noge. Vendar pa moramo vedeti tudi, da smo se o tem tudi že pogovarjali. Slovenija bi bila pa tu izvzeta, saj za odkrit pogovor o škofu Rožmanu še nekaj manjka. Recimo arhivi dopisovanja z Vatikanom pa še marsikaj.

          • Alfe, sicer ne vem, na kaj vse namiguješ v zvezi s škofom Rožmanom. Zame je neovrgljivo dejstvo, da je škof prav pred nacizmom pribežal v Ljubljano absolotno povedno, zato je zame vsaka ihta, ki bi ga poskušala povezati s kakršno koli pronacistično dejavnostjo obsojena na neuspeh. Seveda tu ne mislim naših vsezveličavnih medijev, oni so pri tem nenehno “uspešni”.

            Pavlu pa bi vseeno namignil, da naj se loti raje Britancev in njihove diplomacije za ves čas, ko je v Nemčiji Hitler plezal na oblast in obnorel svoje ljudi. Britanci so imeli stokrat večjo možnost to stvar zavirati kot kakršen koli Vatikan.

          • Po bitki je vsak lahko general. V praksi pa v trenutku, ko moramo sprejemati odločitve, ne vemo tistega, kar vemo 70 let po koncu 2. svetovne vojne.

            Glede na takratne informacije, se je bilo treba odločiti za v praksi manjše zlo.

            V tistih časih so zaradi nevarnosti nacizma tudi Judje finančno podpirali nacistično stranko – in se hudo ušteli. Takrat je izgledalo, da je komunizem nevarnejši.

          • Alojz: “… Takrat je izgledalo, da je komunizem nevarnejši.”
            ================

            Kar se je pozneje izkazalo za resnično.

          • Po številu pobitih. Dobro sklepaš po logiki prvega reda. A sedaj je treba sklepati naprej.

            A fašizem je trdoživejši. Socialna in socialistična Država (ki dopustita mala privatna podjetja) so v resnici fašizem. Večina Evrope in Obamova ZDA so s tem crony kapitalizmom prave fašistične države.

            Tipičen primer sta Grčija in Slovenija, ki jima vlada komunajzer-fašistična hunta.

          • pavel: “Po številu pobitih. Dobro sklepaš po logiki prvega reda”
            ============

            No, no takrat, ko se je vzpenjal nacional socializem je imel internacionalni socializem že dolgo (skoraj 20 letno) zgodovino zatiranja in pobijanja. Bil je prava nevarnost, pa ne samo zaradi števila pobitih, za katere vse se takrat niti še ni vedelo. Internacionalni socializem je trenutno največja nevarnost, je vsesplošno načelo v t.i. propadlih državah kot je npr. Slovenija in Grčija, sam v tem vidim resnični fašizem javnosektorskih oligarhij, ki dušijo celotni razvoj na račun ustvarjalcev. Pričakoval bi velik upor gospodarske zbornice in obrtne zbornice pa se zdi, da le te še sodelujejo.
            To kar imamo v Sloveniji je potrebno poimenovati s pravim imenom: Fašizem, ki je očitno mogoč tudi v večstrankarskem političnem sistemu. Fašizem, ker v terminu socializem preveč ljudi še vedno vidi nekaj pozitivnega.

          • Na dolgi rok res. Komunizem je trajal neprimerno dlje – v Gulagih se je pa dogajalo enako ali še huje.

            Pavel, s temi besednimi igricami, kaj je fašizem, se pa v tem trenutku ne bi spuščal.

            Po definiciji je fašizem in nacizem tudi socializem.

            Ampak poudarjali so pa le nacionalizem.

            Vem, to, kar sta komunizem in nacizem hotela narediti na hitro, nam zdaj delajo počasi – kot kuhanje žabe.

  6. Izkustvo duhovne teme, ki ga začutimo ob umirajočem Jezusu, je kristjanu znano dejstvo. Vemo, da nekakšno čarovniško reševanje pred (pre)hudim sovražnikom običajno ne more uspeti na način, kakršnega si mi želimo.

    Ob tem mi misel zdrsi do naših hudojamcev v rudniku, tudi njim to ni uspelo. Vsaj ne tako, kot to mi vidimo kot uspešno.

    Stolp v Silohi se je zagotovo podrl tudi na takšne, kakršni smo mi.

    In zgoraj je Zdravko v svojem komentarju zame skoraj idealno povzel tovrstne globoke misli iz članka.

  7. Dober intervju. Čeprav manjka mogoče malce več ozadja, zakaj je takrat nacional-socialistična ideologija preslepila toliko ljudi. Ali pa komunistično-internacional-socialistična, ni važno.
    Zanimivo, da tudi danes ljudje vedno bolj nasedajo poganskim idejam. Ki niso več skrite. Tako sem bral članek po katerem so se ljudje v eni raziskavi v Nemčiji zavestno množično izrekali za pogane “Ich bin Heide.” Poganska ikonografija se recimo pojavlja že javno – pred nekaj leti na Grammyjih, mislim, da je bila Madonna. Poleg tega se zraven pojavlja okultizem – v ZDA javno čaščenje hudiča, t.i. ouija igre.
    Tako, da če imamo na Zahodu cel kup mlačnih katolikov brez nekega globljega verskega znanja in duhovne trdnosti se temu ne bodo mogli upreti. Kot se mu niso mogli v Nemčiji v času vzpona nacizma.
    O tem se moramo vprašati tudi pri nas – ali imajo naši ljudje sploh vero? Ali verujejo v stilu: “Ja Jezus je bil en tak kul tip, zagovarjal je prvo različico komunizma, učil je, da se imamo vsi radi.”
    Očitno je katolištvo na Zahodu pred prelomnimi časi. Obdobje WW1 in nato, WW2 in Auschwitza ga je načelo, nato še seksualna revolucija v šestdesetih sedaj pa je zgradba že povsem razmajana….

    • Komunizem in (nacional) socializem sta obe ideji, ki obljubljata raj na Zemlji – brez truda in dela (zapakirano v leporečje) in to bo seveda rešilo vse probleme.

      Vsem se pa lepo slišijo ideje, kako bomo vsi živeli – na kratko povedano – v coni udobja.

      Kar pa se tiče vere. Cerkev je bila dovolj pametna, da se je učila od protestantov – ki so zelo raznoliki med seboj, še posebej v ZDA.

      • Socializem (komunizem, nacional-socializem, fašizem, Titovem, gradualizem) je pocukrana slepa vera. Pravljice za nedorasle “odrasle”. Jasno je, da so pubertetniki strastni, čustveno zaletavi, uporniški, sanjači (romantiki), zato so jim osladne (poznate babice, ki vedno preveč sladka jo čaj ali kavo?) pravljice socializma ful privlačne. Ni pa to normalno za ljudi nad 25let. Če so ti ljudje še kar socialisti v “socialni državi” so v imenu varnosti prodali svojo dušo Hudiču, v imenu mesečne plače so se pustili skorumpirati in pobirokratizirati. V imenu ugodja, ležernosti so postali lenuhi in paraziti.

        Alojz, a mi lahko prosim razložiš zadnji odstavek, ker ne razumem.

      • V ZDA, kjer je velika raznolikost religij, se je izkazalo, da najslabše gre ravno najbolj modernim in liberalnim religijam, ki se podrejajo modnim muham.

  8. Še enkrat sem šel brati ta intervju. V prvo sem ga bral s svojimi strastnimi željami. Zgodilo se mi je podobno kot RTV Intervju s Katarino Kompan Erzar, ko sem ga gledal na TV z ženo in sva si vmes kaj komentirala. Enostavno sem pričakoval odgovore na pekoča vprašanja, ki bi jih jaz postavil. Zato sem bil obakrat močno razočaran.

    Ko sem v arhivu Možinin intervju s KKE še večkrat poslušal, mi je ostalo veliko dobrih sporočil tako kot ta zgornji intervju sedaj po drugem branju z odmikom mojih želja in zahtev.

  9. Zgornji proučevalec slame (v obliki t.i. slamnatih mož) mi ves čas poskuša dopovedati (a ne samo meni), da je v Sloveniji en sam vsezveličavni socializem. Se strinjam pač toliko, da ga je zelo veliko. Žal. Poskušam pa vseeno z različnih aspektov pokazati, da je rešitev pri nas možna. Celo napisal sem, da je kakšen JJ lahko nekoliko nepravilen, ne čisto demokratičen politik, kot smo vsi tisti, ki smo živeli v socializmu, zaradi narave stvari same ne čisto pravi demokrati in SMO TU PAČ NA ŽALOST SAMI TAKŠNI. Vsi potrebujemo izrazito samorefleksijo. Prej ko to spoznamo, prej bodo šle stvari v pravo smer. Menim, da so ta problem Nemci lepo priznali in zelo dobro rešili, pri nas pa se pojavljajo nekakšni Pavli in raznorazne Tonin-Novakove, ki predpostavljajo (ali se tega sploh zavedajo ali ne, se ne ve), da so stoodstotni demokrati in pravi reševalci. Figo so. Figo ste, Pavelček!

    Za to gre.

    Z razkopavanjem po človeški masi ugotavljajo stopnjo demokratičnosti in tudi Cerkvi očitajo, takole vulgarno, v nekih komentarčkih, hude hude napake. In tako naprej.

    Nekoč je Nemčija in njihova politika zgrešila v svoji oceni in zaverovanosti vase. Kaj Nemčija, tudi Velika Britanija pa Francija; zdi se mi, da so problem še najbolj dojemale ZDA, ki jih tudi danes kličemo na pomoč, ko politični diletanti vseh vrst stvar toliko zafušajo, da brez ZDA ne gre več.

    Danes imamo v Sloveniji, kot že rečeno, organizirano “levico”, ki so ji vse socialistične rabote popolnoma domače. En njihov duhovni podpornik je celo spravil najhujša socialistična grozodejstva med “naravno pravo”. Vendar pa ti potencialni antidemokrati ne bodo nikoli postali problem kot v 30. letih v Nemčiji, če jih ne bodo smeli izganjati le izključno ortodoksni demokrati, za katere niso dovolj dobri ne duhovniki, ne škofje, celo ne sam papež. (JJ bi bil zanje dober morda šele na kakšnem petstotem mestu.) Ti izganjalci socializma:
    1. so neiskreni, ker so pozabili na samorefleksijo;
    2. nimajo dovolj ljudi za zmago na demokratičnih volitvah, ker jih je zelo malo;
    3. ne znajo drugega kot iskati kužni socializem med ljudmi;
    4. v precejšnji in seveda nepotrebni meri dejansko, včasih tudi nehote, pomagajo organiziranim socialistom, zato jih slednji, kako pomenljivo, lepo pustijo pri miru kot komplementarce v njihovem “socialističnem boju”.

    Po Pavelčkovem izračunu Janšo podpira kakšnih 20% volivcev, a on bi to raje vrgel v smeti, potem pa ob morebitnem absolutnem prihodu neblokirane “Vereingte Levice” na oblast tožil, kako neki podsistemi ne delujejo prav, kritiziral Cerkev, morda celo Rdeči križ in druge humanitarce – namesto nesposobne politike, ki jo tudi samo poskuša ustvarjati.

    • Berem: “Pavelček!”

      Zasmehovanje drugače mislečega je značilnost kumrovške šole socializma, ki je blažja oblika stalinizma. Stalin je drugače misleče takoj pospravil, Tito pa jih ni smel, ker bi mu Zahod sicer ne dal denarja.

      Skratka, gospod Anthon vi se od naslednikov komunistov ločite po tem, da pač niste na oblasti.

      • Tudi ti neuspešno kot Pavel trudiš, da bi izpadel kot popoln demokrat. Si bil v Partiji? Če nisi bil, ali so te spraševali, ali bi bil? In še zadnja možnost, ki se je najbolj bojim: Niso te spraševali, da bi šel v Partijo.

        • Spet etiketa in nato nekaj med obtoževanjem in smešenjem. Gospod Anthon! Mir in vse dobro vam želim!

          Ne trudite se z odgovorom. Ker z ljudmi, ki lepijo etikete in smešijo, uporabljajo zmotno logiko slamnatega moža in podobno, se ni moč pogovarjati.

          • Saj se ne želim pogovarjati z vami. Samo ogledalo še s temle citatom:

            “Skratka, gospod Anthon vi se od naslednikov komunistov ločite po tem, da pač niste na oblasti.”

          • Tako je. Večkrat se sprašujem ali je del plačanih klonov iz istega centra, ki smeti jo forume tudi v formi SDS fanatikov. Koliko škode razni Anthoni, Erlahi, Boštjan Voje in ostali revolucionarji iz SDS naredijo SDSu in celi desnici.

            Ne moremo pričakovati kvalitetnih sprememb (že dialog ni mogoč) od gospodovalcev, birokratov, socialistov, ISTIH.
            KVALITETA pride iz različnosti, ustvarjalnosti, svobode, podjetnosti, dialoga, merjenja rezultatov, tekmovalnosti.

          • Problem desnce je, če nacional socializem šteje za desnico. In to potem ekstremno desnico. In v Sloveniji, kjer sosed soseda ne mara, kaj šele tujca, izpade da je nacionalni socializem prevladujoč.

          • Oz. tista biblična: tujce ste gostoljubno sprejeli, potem pa ste jih zasužnjili…
            To je Slovenija.

  10. Ker ni produktivno zastranjevati razmišljanje ob parcialnih problemih, samo tale namig. Gospoda Manfreda je možno lepo poslušati na primer na temle naslovu:

    • V hudičevo zanko.
      Razkrivanje zla se z lahko to sprevrže v “dejstvo” da je zlo vsepovsod okoli. Zlu se ne moreš izogniti tako, da zreš vanj. Zlo moraš videti, toda pogled mora seči višje.
      Torej, ni smisla v tem, da je cel svet en sam fašizem. Cel svet je poln krvi. Kaj naj s tem? Zlo ne moreš preganjati tako da se direktno spopadeš z njim. Še nisem slišal, da bi nekdo Satana premagal v boju mož na moža. 🙂

        • “Koliko škode razni Anthoni, Erlahi, Boštjan Voje in ostali revolucionarji iz SDS naredijo SDSu in celi desnici.”

          Tov. Pavel, tokrat ti je popolnoma spodletelo. Na kaj si mislil z enačenjem Erlacha in mene? Dobro bo, če čim hitreje odgovoriš. Mislim smrtno resno!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite