Ena od motečih značilnosti slovenske javne sfere je prepričanje, da se vse vrti okoli nas. Karkoli se pomembnega zgodi v svetu, je, tako ali drugače, metafora naših zagat. In če ni, si ne zasluži pozornosti. Verjetno je prav ta razvada spodbudila Draga Jančarja, da je v enem od esejev iz zbirke Jakobove lestve kot anekdoto navedel pogovor s tujko, ki živi pri nas. Gospa ga je menda osuplo spraševala, kako to, da tukajšnjih ljudi ne zares zanima nič, kar se dogaja drugod.
Mislim, da je ocena nekoliko krivična. Navsezadnje tudi tujci ugotavljajo, da so Slovenci vseh slojev v primerjavi z ostalimi Evropejci nadpovprečno razgledani, kar se tiče poznavanja drugih držav, jezikov, kultur. Gre, se mi zdi, za nekaj drugega. Bolj kot nevednost je tu na delu nekritično preslikovanje naših razmer na druge.
Primer: pred časom je voditeljica na nacionalki označila italijansko Gibanje 5 zvezdic za »vstajniško stranko«. Če za trenutek odmislim absurdnost te oznake same (o čemer je sodelavec tega portala že pisal natanko pred letom dni), je takšna nalepka za Grillovo gibanje nesmiselna: v deželi, v kateri že od 60-ih let dalje raznobarvni skrajneži vsaj nekajkrat letno uprizorijo kakšno »vstajo«, v primerjavi s katerimi so lanskoletni slovenski protesti podobni nedeljskemu družinskemu pikniku, ravno Grillo, s svojo inovativno mobilizacijsko strategijo, ki bolj kot na politična zborovanja spominja na koncerte ali televizijske šove na prostem, prekinja z določeno tradicijo (levega in desnega) plebejskega radikalizma, ki je zaznamovala politično kulturo naše zahodne sosede. Ampak ne: za slovenske medije je Grillo kratkomalo »vstajnik«, in sicer v skladu z isto logiko, po kateri je ljubljanska borza simbol finančne oblasti, primerljiv z Wall Streetom – logiko, ki prav zato, ker ne zmore ali ni pripravljena razumeti specifičnosti lastne situacije, ni sposobna razumeti specifičnosti drugih.
V skladu s trendom, ki se je razpasel pri nas v zadnjega pol desetletja, je to grdo navado, ki je bila včasih predvsem v domeni levice, prevzela še desnica in poskrbela, da jo je privedla na rob grotesknosti. Tako je ob nedavni smrti Nelsona Mandele prišla v javnost tudi neokusna domislica, češ, kaj pa naš apartheid, ki še vedno traja?
V resnici me degeneracija diskurza na slovenski desnici čisto nič ne zabava in priznam, da ne razumem prav dobro, kako naj bi mi zaklinjanje, da so »oni drugi« še mnogo slabši, lahko služilo za tolažbo. V skladu z Mazzinijevem nasvetom se skušam nejevolje raje rešiti s humorjem. Toda nasmeh je bolj kisel, ko opazujem, kako nekateri spreminjajo vrednote in upe slovenske pomladi v groteskno karikaturo, kako do nerazpoznavnosti maličijo nazore in stališča, ki jih tudi sam zagovarjam, kako iz neke demokratične etike in tradicije, s katero se tudi sam identificiram, vsakodnevno zganjajo neslani karneval.
Zdi se mi, da je pri nekaterih na desnici v zadnjih letih dozorela odločitev, da se bodo načrtno preobrazili v karikaturo samih sebe. »Fatapuošto«, kot bi rekli v Slovenski Istri. Nalašč, iz inata. V brk slovenski levici, ki jih je dve desetletji izmenično prikazovala kot karikaturo ali kot grozečo, neuravnovešeno prikazen. Kot bi se ji odločili vrniti milo za drago in se spremeniti v eno od njenih izmišljij ali pošasti iz njenih nočnih mor.
Saj ne rečem – levica si je to kazen zaslužila. Toda tu sta dve težavi.
Prvič: to ni nobena kazen, temveč nagrada. Če kdo na desnici misli, da bo s to »radikalizacijo« kaj bliže večinskemu družbenemu konsenzu, da ji bo uspelo prek desnega populizma nabrati dovolj podpore za spremembo prevladujoče politične, ekonomske in ideološke paradigme – se moti. Desnica z radikalizacijo svojega diskurza ne bo uspela proizvesti večinskega konsenza – bo pa morda proizvedla dovolj gneva, da bo iz njega še leta, morda desetletja črpala moč za ohranitev blindiranega manjšinskega bloka, ki bo životaril v opoziciji, na veselje svojih nasprotnikov. Če je kdo upal, da nas bo iz te usode rešil deus ex machina v obliki legendarne trojke, mu je Sveta Lucija, v skladu s svojo svetniško močjo, te dni odprla oči.
Drugič: če si slovenska levica zasluži, da jo je zadel bumerang ideološke radikalizacije, ki ga je sama zalučala, pa se sprašujem, s čim smo si to zaslužili vsi ostali? Tisti, da bo jasno, ki nam še nikoli v življenju ni padlo na pamet, da bi volili za stranke, ki izhajajo iz »družbenopolitičnih organizacij«, ali za njihove satelite, a se nam po drugi strani, ob vsej kritičnosti do slovenske situacije in ob vseh buškah, ki smo jih bili zaradi te kritičnosti kdaj deležni, le ne zdi, da je naše življenje tako zelo podobno trpljenju črncev v apartheidski Južni Afriki. Ali pa smo kljub sumu, da smo kdaj pa kdaj nastradali zaradi vse prej kot meritokratskih kriterijev selekcije, ki vladajo pri nas, ohranili še dovolj dostojnosti, da se nam zdi takšna primerjava – malce neumestna. S čim smo si zaslužili kazen, da smo se znašli sredi prizora Ionescove drame Nosorogi (za tiste, ki je niste prebrali, to pomeni: sredi pobesnelosti bližnjih znancev)? Morda s tem, da smo predolgo molčali nad ekscesi somišljenikov, saj – so »oni drugi še slabši«. Ali pa zato, ker smo lagodno dopustili, da so umazano delo dejavnega zoperstavljanja manipulacijam postkomunističnega establišmenta in njegovih intelektualnih in medijskih sekundantov namesto nas opravljali drugi. V obeh primerih smo bili kaznovani za pomanjkanje državljanskega poguma. Prav nam bodi.
Primerjanje hegemonije slovenske tranzicijske levice z režimom apartheida s seboj prinaša implikacijo, ki si je avtorji te domislice najbrž niso želeli – da s(m)o pristaši pomladne opcije pleme. Zatirano pleme, a vendar – pleme. In če je pomladna stran pleme, potem so pleme – saj navsezadnje vsi živimo na isti civilizacijski stopnji – tudi njeni nasprotniki.
Živimo v Sloveniji v plemenski ureditvi?
Hannah Arendt je v Izvorih totalitarizma pri opisu južnoafriške družbe trdila, da so Buri, beli potomci nizozemskih naseljencev, iz katerih so izšli ideologi nečloveške ureditve, znane kot apartheid, sami sebe razumeli kot eno izmed afriških plemen – kot posebno, belo pleme med črnimi; sprejeli so logiko dominacije, ki je od nekdaj obstajala med afriškimi ljudstvi, s tem, da so si zase pridržali mesto na vrhu hierarhije. Apartheid naj bi tako bil posodobljena različica arhaične plemenske ureditve, cepljene na moderno rasistično ideologijo. V svojem bistvu naj bi bil južnoafriški sistem povsem primerljiv s situacijo v Ruandi ali v Burundiju, kjer dvoje tradicionalno zoperstavljenih plemen drug ob drugem živi na istem območju, njune odnose pa ureja nevidna mreža nenapisanih pravil, ki sankcionirajo dominacijo enega plemena nad drugim. V takšnem odnosu sobivata skozi stoletja, v obnavljajoči se strukturi družbene neenakosti, ki pa je vidna le, če poznamo družbo od znotraj, kajti uradno odnose med ljudmi urejajo abstraktni zakoni, sprejeti na podlagi evropskih modelov. Tako živita ti plemeni, stisnjeni drugo ob drugo v istih krajih, delita isti jezik in nadvse podobne običaje, a njuno sobivanje v neenakosti zaznamuje večno sumničenje in nezaupanje; kopičijo se zamere, ki občasno izbruhnejo v krvavo obračunavanje …
Živimo v Sloveniji v plemenski ureditvi, kakor v Ruandi ali v Burundiju?
Je tudi pri nas formalni sistem, ki zagotavlja enakost pred zakonom in enake možnosti vsem državljanom, le površina, ki skriva mrežo podedovanih privilegijev in nevidnih vzvodov oblasti, ki omogočajo obnavljanje te infrastrukture neenakosti? Je morda edina razlika ta, da pri nas reprodukcija neenakosti ne temelji na »rasi«, temveč na »ideološki pripadnosti«, ki pa je, dejansko, prav tako posredovana prek družinskih usod, ki jim lahko sledimo v čas druge svetovne vojne in po njej? Kajti to so, v bistvu, hoteli povedati avtorji ponesrečene domislice o slovenskem apartheidu, če jim tega ne bi preprečila lastna nedomišljenost. Ali analogija zdrži?
Ja, na nek način zdrži.
Slovenija je v veliki meri podeželska družba majhnih središč. Le redka mesta nudijo tisto odprtost možnosti, značilno za velike zahodne urbane centre. In še tista redka, ki bi to lahko nudila, so zaradi politične brezbrižnosti svojih prebivalcev padla v roke zaprtim predatorskim klikam in samovoljnim šerifom. In v majhnih središčih, na provinci – o tem nekaj malega vem … pravzaprav o tem nekaj malega vemo vsi – je še kako pomembno, v katero podskupino večno razdeljenih skupnosti se rodiš, kateri priimek nosiš, v kateri druščini se giblješ, s katerimi društvi sodeluješ, ali obiskuješ cerkev ali ne; skratka, »čigav si«. In ker zaprte družbene skupine težijo k reprodukciji svojih pogojev možnosti in ker se je radikalni prelom v socialni strukturi moči zgodil med leti 1941-1945, ni pa se zgodil med leti 1988-1991, je jasno, katere od teh skupin imajo, praviloma, prednost. Jože Dežman zna o tem povedati krasne anekdote iz gorenjskega konca, Stane Granda pa iz dolenjskega. Na to plast sociološke realnosti, ki še kako določa utrip medosebne stvarnosti naših mest in vasi, je nato naslonjena plast političnih in ideoloških delitev, potem pa je tu še plast ekonomskih neenakosti, ki so se nabrale v zadnjih dveh desetletjih: pripadnost »pravi strani« je namreč bila pomemben dejavnik pri distribuciji bogastva, čeprav je po drugi strani res, da ni igrala pomembne vloge pri distribuciji revščine (zato ta delitev je in ostaja predvsem problem srednjega sloja) … Čeprav teh treh plasti ne moremo kar tako počez enačiti, pa njihovo delno sovpadanje rojeva prekrasne pogoje za »plemensko« ukoreninjenost političnih delitev. In tako imamo, kar imamo.
Toda … Če bi leta 1941-45 ne prišlo do družbenega preloma, bi tovrstne neenakosti prav tako obstajale, le razporejene bi bile drugače. Morda ne bi bile obremenjene z zgodovinskim spominom na tako hudo zatiranje, a obstajale bi. Mar ni prav te razsežnosti družbene mikrooblasti tako genialno analiziral Cankar v svojih delih? In še: če bi do preloma prišlo med leti 1988-91, bi se zelo verjetno le zamenjale vloge. Dovolj je, da se ozremo na sosednjo Hrvaško, kjer politična hegemonija HDZ-ja glede tega ni imela ravno blagodejnih vplivov.
In najpomembneje, če se vrnemo na začetek: a kdo res misli, da so te »plemenske« zagate nekaj specifično slovenskega? Če kdo to res misli, slabo pozna zgodovino in sociološko realnost Evrope. Če bi se pri nas kaj več bralo od brevirjev za ideološko samopomoč, če bi vzeli v roke kako monografijo o socialno-politični zgodovini evropskih in ameriških periferij, bi videli, da pod površino liberalnodemokratske ureditve praviloma najdemo zgodovinsko posredovano mikroraven političnih delitev, tesno vezanih na ohranjanje večstoletnih družbenih nesimetrij. In slednje so povsod povezane s kolektivnim spominom in izkušnjami krivic, z občutki resentimenta in nezaupanja. Takšna periferija pa smo in bomo ostali tudi mi. Če se kdo hoče zjokati nad tem spoznanjem, naj; a ko konča, predlagam, da skupaj premislimo, kaj nam je v teh razmerah, tukaj in zdaj, storiti za boljšo in znosnejšo ureditev ustroja naših medsebojnih odnosov.
Najprej si moramo priznati, da bo ta »plemenska« razsežnost do neke mere vedno tu, da bo še nekaj časa ostala vpisana v sociološko mikroklimo lokalnih in drugih skupnosti, ki tvorijo našo nacijo. Je in bo podlaga, na katerih sloni naša politična nadstavba. Ampak nekaj je poznati teren, po katerem hodimo, nekaj drugega pa se je spustiti nanj in se plaziti po tleh, najbrž iz strahu pred vrtoglavico, ki bi se nas polotila, če bi zravnali hrbtenico.
Naslednji korak je dosleden upor vsem težnjam, ki si prizadevajo, da bi »plemenska« razsežnost postala poslednji horizont našega javnega življenja, da bi se razlezla prav v vse pore družbe, prežela vsa razmišljanja, vsa razsojanja, določala vso politično logiko. Zavedati se moramo, da vsako forsiranje, vsako pretirano poudarjanje diskurza »plemenske solidarnosti«, pomeni regresijo na nično točko – na točko, kjer so delitve res samo še delitve, in nimajo več nobenega resnično političnega, kaj šele idejnega potenciala.
Med letoma 2009–2011 je to počela levica: gradila je lastno »identitetno politiko«, forsirala je kontroverzne simbole zato, da bi okoli »plemenske« solidarnosti mobilizirala svoje volilno telo in ukrotila centripetalne težnje raznorodnih skupin, ki jo tvorijo. Groteskni vrh te strategije smo videli na Dražgošah januarja 2012. Zadnje, kar potrebujemo, je, da to taktiko ubere še desnica. Kajti potem bomo še dolgo ujeti v močvirju »plemenske« razsežnosti naših delitev. Zakaj tisti, ki vedno znova potegnejo krajši konec te »plemenske« logike, tako vneto vztrajajo pri početju, ki to logiko ohranja in utrjuje, je nekaj, česar enostavno ne morem razumeti.
Ne tega, kar se je zgodilo v letih 1941-45, ne tega, kar se ni zgodilo v letih 1988-1991, ne moremo spremeniti. Včasih se mi zazdi, da tega elementarnega dejstva nekateri ne doumejo. Odločamo lahko le, in še to le deloma, kaj bo jutri. Ali bo prevlada enega »plemena« nad drugim, ki bo vselej začasna in ji bo prej ali slej sledil protiudarec, ali pa bomo začeli vzpostavljati mnogo bolj sofisticirane instrumente za preseganje te logike.
Kajti – kaj pomeni moderna nacija, če ne preseganje plemenskih delitev, ki jo prečijo?
Foto: egradiva
